Operacija Avstrija

Ministri prve Drnovškove vlade so bili v kabinetu vsega dober mesec dni. Nekoliko daljši staž so imeli tisti, ki so bili že člani Peterletovega kabineta. 23. junij 1992 je bil dan pred praznikom, bilo je tik pred prvo obletnico vojne. Znano je bilo, da je do volitev še nekaj mesecev. Začela se je bolj ali manj javna bitka za kapitalizacijo osamosvojitvenih zaslug.

Pod gladino pa so klokotali bolj nenavadni dogodki. 23. junija 1992 je v Celovec odpotovala petčlanska odprava, sestavljena pretežno s prebivalci Vrhnike. Člani odprave so imeli nenavadno nalogo. V Celovcu bi se morali srečati z grškim poslovnežem Konstantinom, človekom, ki je bil eden ključnih slovenskih oskrbovalcem z orožjem. Konstantina bi morali pripeljati v Slovenijo.

Kakšna je bila postava celovške ekspedicije? Na to vprašanje lahko odgovorimo z opisno oznako, da je šlo za nekakšno paraobveščevalno-vojaško ekspedicijo. Dva člana ekspedicije sta bila pripadnika TO. Trije člani ekspedicije pa so leta 1990 in 1991 sistematično zbirali podatke predvsem o tem, kaj se dogaja na Vrhniki, v mestu, v katerem je bila parkirana izjemno močna tankovska enota. Vrhniška vojašnica, nasičena z oklepnim orožjem, je leta 1990 in 1991 za načrtovano samostojnost Slovenije predstavljala največjo varnostno grožnjo. In obveščevalci, ki so pred in med vojno budno spremljali, kaj se je dogajalo v tankovski kasarni, so nedvomno zaslužni za osamosvojitev Slovenije.

Ni pa jasno, kako to, da so se skoraj leto dni po koncu vojne odpravili v Celovec. V Celovcu, na parkirišču legendarne trgovine KGM, v kateri so slovenski potrošniki nekoč kupovali orjaške količine poceni margarine, kave in toaletnega papirja, so grškega trgovca z orožjem strpali v avto. Akcija se je končala s polomijo. Grškemu trgovcu je uspelo, da je iz avta pobegnil. Hkrati pa so nesrečno avanturo posneli avstrijski varnostni organi. Peterico iz Slovenijo so za nameček aretirali in priprli, posnetek priprtih pa je bil objavljen na avstrijski TV.

Stike s priprtimi je tedaj imelo osebje slovenskega konzulata v Celovcu. Nekdanji uslužbenec konzulata se spominja, da je na konzulat večkrat klicala oseba, ki je trdila, da službuje v kranjskem gumarskem podjetju Sava. Ta oseba je pozivala osebje konzulata, naj stori vse, da bi priprte čim hitreje izpustili, saj naj bi bil eden od priprtih nujno potreben za nemoten potek proizvodnje v Savi. V resnici nihče od priprtih ni bil uslužbenec kranjske Save.

Kaj je bilo ozadje poskusa ugrabitve? (Ali če smo čisto natančni: avstrijsko pravosodje je peterico obsodilo za storitev kaznivega dejanja prisiljenja, torej kaznivega dejanja, ki v kazenskem zakoniku nastopa tik zraven ugrabitve.) Kostantin, ki je imel bazo na Dunaju, je bil v stiku tako s slovenskimi kot s hrvaškimi in bosanskimi kupci. In pri komunikaciji s kupci iz Slovenije je očitno prišlo do kratkega stika. Nikdar ni bilo dokončno razjasnjeno, kaj je bil razlog za kratki stik. Državni organi v dobrem desetletju na neprijetno vprašanje niso želeli celovito odgovoriti, zato so občasno in kaotično v javnost frčali posamezni detajli incidenta. Mediji pa celovški avanturi, ki se je zgodila leta 1992, niso pripisovali večje pozornosti.

Znano je, da je bil poslovnež Kostantin deloma vpleten v dogodek, ki se je pripetil avgusta 1991, ko je v koprsko pristanišče pripotovala orjaška količina plinskim mask, slovenska stran pa nenaročenega tovora ni želela prevzeti in plačati. Menda je Nicholas Oman, eden od orožarskih posrednikov, tedaj slovensko stran izsiljeval, da bo Slovenija naročeno robo dobila šele, ko bo plačala plinske maske. Če je avgusta 1991 v Slovenijo prišel tovor nenaročenih plinskih mast, je na začetku leta 1992 prišel tovor, ki je bistveno presegal naročeno količino. Slovenija je namreč naročila orožje za policiste, v kontejnerjih pa je bila še velika količina nenaročenega orožja. Tovor, ki je v Slovenijo prišel prek Kopra, je bil uskladiščen na brniškem letališču, leta 1995 pa je bilo šest oseb, med njimi tudi grški poslovnež Kostantin, zaradi pošiljke ovadenih.

Kot rečeno: ni povsem jasno, kaj je bil razlog za kratek stik med poslovnežem Konstantinom in slovensko stranjo. Dejstvo pa je, da ga je nekakšna para-obveščevalna vojaška ekspedicija skušala privesti v Slovenijo, a se je načrt spridil. Dejstvo je, da novica o polomiji ni prišla v javnost in ni skazila prvega praznovanja osamosvojitve. Dejstvo je tudi, da zaradi škandaloznega dogodka ni nihče odstopil. Tedanji direktor Voma Andrej Lovšin je odstop sicer ponudil, da ga obrambni minister Janša ni odstavil. Šele pol leta kasneje je o celovškem škandalu pisala Mladina. Obrambno ministrstvo je trdilo, da gre za laži, namesto resnega pojasnila, kaj se je v prvih poletnih dneh leta 1992 dogajalo v Celovcu, pa je modrovalo o Mladininih motivih. Kasneje se je ta obrazec ponovil še večkrat. Vendar se ni ponavljal le obrazec občevanja z javnostjo. Ponavljal se je tudi način delovanja. Na srečo pa se spodletele vojaške paraobveščevalne akcije v tujini niso ponavljale.

Kot rečeno: leta 1992 se zaradi celovškega škandala ni zgodilo nič. Ni bilo interpelacij, ni bilo zoprnih poslanskih vprašanj, ni bilo nadležnega brenčanja medijev. Bila je toleranca. Tudi zaradi te tolerance se do leta 1994 ni več vedelo, kaj je dopustno in kaj ni. Ker ozadje ni bilo nikdar pojasnjeno, se je lahko lomastenje paraobveščevalnih vojaških oddelkov nadaljevalo.

Šele marca 1994 je bilo prvič resneje zastavljeno vprašanje, do kje sežejo pooblastila pripadnikov obrambnih struktur. Maja 1994 se je celovška zgodba ponovila. Le da so maja 1994 v Celovec med svojim prostim časom odpotovali pripadniki specialne policijske enote, ne pa mešanica vojakov in obveščevalcev. Če je prva celovška ekspedicija s prisiljenjem reševala problem obrambnega ministrstva, je bila druga celovška ekspedicija menda zgolj kriminalno navdahnjena. Res pa je, da je drugi celovški škandal imel posledice. Odstopila sta tako predstojnik specialne policijske enote Vinko Beznik kot notranji minister Ivo Bizjak.

Da pa se celovški škandali ne bi ponavljali, morajo biti razčiščeni. Država je dolžna ustvariti pogoje, ko bodo vsi, ki te reči poznajo, brez tveganja za eksistenco razložili ozadja.