država in religija / Slovenske veroučne skušnjave

Ko je ustavno sodišče konec minulega leta presodilo, da besedilo vatikanskega sporazuma ni v neskladju z ustavo, zraven pa za boljše razumevanje dodalo še interpretativno mnenje, so se slovenski škofje vzdržali komentarja. Kar je bilo nenavadno, že takoj po podpisu sporazuma, daljnega decembra 2001, so se namreč ogorčeno spraševali, zakaj mora vatikanski sporazum sploh romati k ustavnim sodnikom, potem pa so zaradi skoraj dveletnega pričakovanja začeli škrtali z zobmi in javno pritiskali na ustavno sodišče, naj vendarle zapiše svojo odločbo. Po dveh letih nestrpnega čakanja, ko so ustavni sodniki vendarle povedali svoje mnenje, pa komentarja na njihovo odločitev iz ljubljanske stolnice ni bilo. Nadškof Rode je v slogu prefinjenega diplomata samo izjavil, da odločitve ustavnega sodišča ne bo komentiral vse do tedaj, dokler ga ne bo komentiral Sveti sedež. Le v decembrski oddaji Studia ob 17h mu je ušla opazka, da je interpretacija, ki jo je dalo ustavno sodišče, vprašljiva. Ustavno sodišče naj se ne bi smelo spuščati v nekakšne razlage, saj naj bi bilo interpretativno mnenje po prepričanju nadškofa Rodeta obvezujoče zgolj za slovensko stran in ne za drugo. "Bojim pa se, da se je naše ustavno sodišče v tem primeru opeklo ali celo osmešilo," je še dodal nadškof. A kakšnega daljšega, argumentiranega, s stavki o mednarodnem pravu polnega komentarja še ni bilo. Niti s strani Svetega sedeža niti slovenskih škofov. Edino, kar je po odločbi ustavnega sodišča postalo jasno, je dejstvo, da bodo med Slovenijo in Sveti sedežem sklenjene še kakšne pogodbe. Kar pa že tako ali tako določa 14. člen vatikanskega sporazuma.

Hočemo verouk

Eden izmed takšnih sporazumov, ki ga RKC nestrpno čaka, je gotovo sporazum o šolstvu. Že od sprejetja prve slovenske ustave, pa tudi pred njenim pisanjem so se predstavniki katoliške cerkve in njeni somišljeniki ves čas oglašali s trditvijo, da si mladi želijo verouk, da ga potrebuje tudi slovensko šolstvo in da je za pravilen razvoj slovenske družbe eksistencialnega pomena. Država, ki v javnih šolah nima pouka o religiji, seveda takšnega, s katerimi bi se strinjala prevladujoča verska skupnost, pouk o ostalih religijah pa bi bil bolj za okras, naj bi bila država, ki ne spoštuje človekovih pravic, ki ne pozna prave morale in pravih vrednot, šola brez verouka naj bi bila šola, ki ne vzgaja, država brez verouka pa naj bi bila država, ki zanika svoje izročilo, ki ni evropska, civilizacijska, ki je skoraj poganska, barbarska, pač takšna, ki ne more in ki ne sme biti v ponos slovenskemu narodu. Zahteve po uvedbi verouka v javnih šolah v pomenu kateheze je Rode postavil že v prvem javnem nastopu, ko je leta 1997 prišel iz Vatikana, od teh zahtev pa ni nikoli odstopil. Beseda verouk je tudi večkrat zapisana v dokumentu "prelomnega" plenarnega zbora, RKC naj bi se zavzemala, "da bi župnijski verouk, to je kateheza, nadomestil enega izmed obveznih izbirnih predmetov v šolskem sistemu". Ravno odsotnost verouka v javnih šolah naj bi bila kriva za domnevno nestrpnost, ki naj bi jo čutili pripadniki katoliške veroizpovedi. Zdi se, da so zahteve po verouku v javnem šolstvu temeljne zahteve katoliške cerkve, od katerih ta ne odstopa in ki jih ponavlja ob vsaki priložnosti. Nadškof Rode je tako nedavno ponovno izjavil, da je prepoved verouka v nasprotju z deklaracijo o človekovih pravicah, ki govori o zagotovitvi vzgoje otrok v skladu z verskim in moralnim prepričanjem staršev, in da se trudi, da bi se mnenje v Sloveniji pa tudi v državnem zboru spremenilo, normaliziralo in postavilo v skladu z ostalimi državami v Evropi.

A vendar, ali res drži, da je Slovenija unikat, da je otok ateizma, obremenjen s temnimi sencami rdeče preteklosti, ali res drži, da je verouk pod pokroviteljstvom cerkev v Evropi nekaj povsem običajnega in da so izkušnje držav, ki v javnih šolah dopuščajo konfesionalni pouk, le dobre in da je pravica do verouka zapisana tudi v deklaraciji o človekovih pravicah?

Zavajajoči argumenti

Najprej tole zadnje. Cerkvena stran se sklicuje na deklaracijo o človekovih pravicah, ki med drugim govori o zagotovitvi vzgoje otrok v skladu z verskim in moralnim prepričanjem staršev. Ker je v slovenskih javnih šolah verouk prepovedan, naj to ne bi bilo v skladu z v Sloveniji ratificiranimi mednarodnimi dokumenti. Vendar to ne drži, v Sloveniji obstajajo zasebne katoliške šole, ki jih izdatno financira tudi država, v katerih je poučevanje verouka ali kakšne druge oblike religiozne vzgoje možno. Če bi bile trditve cerkvenih dostojanstvenikov utemeljene, bi konvencijo o človekovih pravicah v Evropi kršile tudi Francija, Nizozemska, Švedska, dežele, ki pravzaprav promovirajo človekove pravice. Laična šola naj bi imela nevtralno pozicijo, država pa za posebne potrebe in želje pač omogoča zasebne šole, na katere se vpisujejo otroci staršev, ki imajo drugačen pogled na religiozno izobraževanje. Ker naj bi država v javnih šolah varovala pluralizem in preprečevala indoktrinacijo, bi bilo ravno uvajanje verouka v javne šole pot do diskriminatorne obravnave drugačnosti. A četudi bi v Sloveniji dopustili verouk v javnih šolah, to hkrati ne bi nujno pomenilo spoštovanja človekovih pravic. V Romuniji (pa tudi drugod) se je v času komunističnega režima v javnih šolah poučeval verouk, a takrat izražanje verskega prepričanja in delovanje verskih skupnosti ni bilo ravno svobodno. EU sicer spoštuje in ne prejudicira pravnega položaja verskih skupnosti v državah članicah. Mimogrede, v poskusnem učbeniku za prvi letnik predmeta Vera in kultura, ki ga je izdalo združenje katoliških gimnazij in ki naj bi bil narejen po "sodobnih načelih pedagogike religije", je med drugimi brez distance prikazan katoliški pogled na splav in samozadovoljevanje.

Poleg zavajajočega sklicevanja na mednarodne dokumente zagovorniki verouka Slovenijo omenjajo kot državo, kakršne Evropa skoraj ne pozna. Tudi ta argumentacija drži le deloma. Morda je res, da vse štiri sosednje države poznajo verouk v javnih šolah, a imajo vse te države drugačno zakonodajo, drugačno zgodovino, drugačno kulturo in ne nazadnje tudi drugačen religiozni zemljevid. Italija je klasična katoliška država, s podpisanim in le revidiranim konkordatom, kjer si je katoliška cerkev pridobila privilegiran položaj v družbi. V javnih učilnicah so tako kljub pritožbam staršev otrok drugih veroizpovedi še zmeraj križi, in to po določilih zakona iz fašističnih časov. Hrvaška je bila podobno kot Poljska na vzhodu južna braniteljica katolicizma in zato je družbena moč cerkve tam bistveno večja. Avstrija sicer res pozna verouk v javnih šolah, ampak se obiskovanje verouka zaradi različnih vzrokov zmanjšuje in predmet počasi nadomešča nekonfesionalen pouk o etiki. O težavah pri šolskem ocenjevanju vernosti in ponujanju katoliških resnic je v intervju za Mladino nedavno govorila avstrijska teologinja Judita Reinstadler in prostodušno dodala, da učenci verouk, če je na urniku zadnje dve uri ali pa prvo in zadnjo uro, navadno prešpricajo. "To se mi zdi normalno in tudi sama bi ravnala enako". Madžarska, ki je imela verouk tudi v socialističnih časih, sicer omogoča verouk različnih veroizpovedi, vendar imajo v praksi nova ali "neavtohtona" religiozna gibanja velike težave. A Slovenija se ne more primerjati le s sosedami, verouka v Evropi ne poznajo tako zgolj katoliške, nekatoliške ali pa religiozno mešane države. Ureditev vprašanja verouka je bolj od konfesionalne sestave ali pa od kulturno-zgodovinskih dejstev odvisna od ustave ureditve. Navadno imajo v tistih državah, ki imajo v ustavi nedvoumno zapisano ločitev cerkve od države, religiozne skupnosti manjšo moč, a to seveda ne pomeni, da imajo tam pripadniki različnih veroizpovedi tudi manj pravic.

Želja po moči

Ustavna ločitev cerkve od države in odsotnost konfesionalnega verskega pouka v Sloveniji torej ni ne evropski unikat ne kršitev človekovih pravic. Odgovorov na vprašanje, zakaj se RKC tako ognjevito zavzema za njegovo uveljavitev, da so njeni predstavniki že nekajkrat namignili, da je v nasprotju z ustavnimi načeli večna le vesoljna cerkev, pa ni težko najti. Najbolj preprost odgovor je želja po moči. Cerkev je očitno precenila, da si bo z vstopom v javni šolski prostor pridobila več vernikov, čeprav se ji lahko zgodi ravno obratno. Vendar ne gre zgolj za število vernikov, cerkev bi lahko v šolskem prostoru postala močnejši partner pri odločanju o aktualnih, tudi političnih zadevah, imela pa bi tudi večji vpliv. Ne nazadnje bi država plačevala veroučne ure duhovnikom. A želja po moči morda ni edini cerkveni motiv, morda si RKC s trmastim vztrajanjem pri zahtevah o verouku izboljšuje pogajalske izhodišča za druga odprta vprašanja. Obstaja pa še tretja, tudi realna možnost. V moderni družbi se je ideološki primat RKC, pa tudi drugih religioznih skupin, bistveno zmanjšal. Kljub drugačnim željam ima RKC na Slovenskem, pa čeprav se religiozni trg odpira počasi, vedno manj vernikov. Ker se za razliko od drugih konfesionalnih sester, recimo tistih iz Latinske Amerike, ne prilagaja zahtevam tretjega tisočletja, pač pa se njeno vodstvo oklepa konzervativnih krogov, zbranih okoli Vatikana, ima težave tako v odnosu do države kot v odnosu do lastnih vernikov. Tako vzroke za lastne težave vidi zunaj sebe.

In slovenska politika? Vlada je že večkrat izrazila pripravljenost za pogovor o novih sporazumih, vendar je premier neomajen. "Prav je, da dialog med državo in cerkvijo teče, vendar verouk v javnih šolah ni možen". Seveda pa so na drugi strani političnega nihala mnenja drugačna. Barbara Brezigar je tako med predvolilno kampanjo ves čas zagovarjala idejo, da bi bil verouk izbirni predmet v javnih šolah, ideja, ki jo kot kompromis vladi predlaga cerkvena stran. "Predlog, predstavljen na sinodi, sploh ne more biti kompromis. Ne more biti kompromis, če se predlaga nekaj, kar je ustavno sodišče glasno in soglasno odločilo, da je protiustavno," je "spravno" cerkveno pobudo nedavno komentiral Zdenko Kodelja iz Pedagoškega inštituta. Kljub navidezno neomejenim vladnim pozicijam pa ni nujno, da se zid med državo in cerkvijo ne bo zamajal. Po vljudnostnem obisku ministra Rupla v Vatikanu, tistega ministra, ki je skupaj z opozicijskim voditeljem pri maši za domovino poslušal pomožnega škofa Antona Stresa, kako govori o krizi moralnih vrednot, je med novinarji zaokrožila novica, da se je Vatikan ponudil za posrednika v pogajanjih med Hrvaško in Slovenijo. Kdo ve, morda bo pa cena za uspešno posredništvo tudi kakšna politična usluga RKC-ju?