ruplov prestop / Nevarno razmerje

Glas predsednika vlade Antona Ropa je bil prej tih kot glasen, prej tresoč se kot jeklen. "Sporočam," je začel, "da sem v državni zbor vložil pobudo za razrešitev zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla." Predsednik vlade je potem razložil, da zaupanja, potrebnega za sodelovanje, ni več. Zaupanje pa je splahnelo, ker se je dr. Rupel zadnje mesece pogosto angažiral v notranji politiki. "Angažiral se je na strani opozicije," je nadaljeval Anton Rop in dodal, da bi morala vlada delovati enotno, člani vlade pa bi se morali podpirati. S kratko izjavo, medijem posredovano le dobri dve uri pred začetkom državne proslave ob 25. juniju, je predsednik vlade prekinil mučno zgodbo o vprašanju, ali bo dr. Dimitrij Rupel ostal zunanji minister. Zlasti v dneh po evropskih volitvah so postajala razmerja med predsednikom vlade in zunanjim ministrom vedno bolj nevarna. In naporna. Hkrati pa ima odločitev predsednika vlade dolgo predzgodovino. Ta sega tako rekoč v čas, ko je Anton Rop nadomestil dr. Drnovška.

Zakaj zdaj?

Ko je Anton Rop ob koncu leta 2002 prevzemal vodenje vlade, je bilo na dnevnem redu tudi vprašanje, ali bo dr. Rupla obdržal. Anton Rop se je tedaj odločil, da bo postavil novega ministra za šolstvo, dr. Slavka Gabra. Na novo je moral poiskati finančnega ministra; da bi ustregel zahtevam Desusa, je postavil še ministrico za regionalni razvoj Zdenko Kovač. Novega zunanjega ministra pa ni postavil, čeprav so se tedaj pojavljale govorice, da je razmišljal o novem šefu diplomacije. Razlogov, zakaj dr. Rupla ni zamenjal, je več. Prvič, dr. Rupel je veteran slovenske pomladi. Ob dr. Gantarju, dr. Kebru in dr. Gabru je eden redkih članov vlade, ki so v drugi polovici osemdesetih let stopili na oder in se osebno izpostavili. Če v vladi ne bi bilo dr. Rupla, bi bila ta izpostavljena kritikam, da je kritična masa veteranov demokratičnega gibanja in osamosvojitve v njej (pre)nizka. Drugič, dr. Rupel je v vladi ostal, ker je bila država pred dvema tedaj še nedokončanima zunanjepolitičnima projektoma, vstopom v Nato in vstopom v EU. Tretjič, dr. Rupel si je v času opravljanja diplomatske službe pridobil pomembne zunanjepolitične izkušnje. Na eni strani je bil novi predsednik vlade ob prevzemu dolžnosti brez zunanjepolitičnih izkušenj, na drugi strani pa je dr. Rupel od izkušenj kar pokal. Četrtič, interne raziskave javnega mnenja, ki sta jih naročali vlada in LDS, so kazale, da dr. Rupel uživa znatno javnomnenjsko podporo. Petič, če bi predsednik vlade Rop ob ustoličenju odstavil dr. Rupla, bi si s tem že leta 2002 nakopal zajedljivega kritika.

S tem, ko se je predsednik vlade odločil, da ministra Rupla obdrži, se je vendarle odločil za tvegano potezo. Prvič, dr. Rupel je po letu 1990 nekajkrat skočil z vlaka, preden je ta pripeljal na zadnjo postajo. Če smo natančnejši: mandata praviloma ni končal. Leta 1991 in 1992 je aktivno sodeloval pri stečaju Demosa in Peterletove vlade. Leta 1994 mu poslanski mandat ni zadostoval in odločil se je, da bo kandidiral za ljubljanskega župana. Leta 1997 je predčasno končal župansko službo in odšel za veleposlanika v Washington. Leta 2000 je predčasno prekinil veleposlaniško službo in odšel za zunanjega ministra. Pred nastopom ministrske funkcije je objavil več člankov, v katerih je bolj ali manj jasno kritiziral svojega šefa, tedanjega zunanjega ministra dr. Borisa Frleca. Četudi publicistična dejavnost diplomatov ni ravno pogosta in prej velja za prekršek kot za vrlino, je bil dr. Rupel za kritične publicistične misli o položaju slovenske diplomacije nagrajen z ministrsko funkcijo.

Odločitev predsednika vlade, da dr. Rupla obdrži na položaju, je bila tvegana še zaradi nekaj razlogov. Dr. Rupel je pač velika osebnost, znotraj te veličine pa lahko zaznamo nekaj protislovij. Dr. Rupel bi bil hkrati državnik in državljan. Opravljal bi državniške posle, hkrati pa bi početje države komentiral kot neodvisni analitik. Hkrati bi bil na oblasti in v civilni družbi. Uredbe bi objavljal v Uradnem listu, razmišljanja pa v publikacijah Nove revije. Godi mu, da se giblje znotraj sistema, torej na samem vrhu sistema, hkrati pa bi bil del svobodomiselne neformalne scene. Ko pride v Mladiko, na sedež zunanjega ministrstva, se počuti kot doma. Če kdo, se je dr. Rupel v vladnih sobanah počutil kot doma. In ko pride v druščino kolegov iz Nove revije, si oddahne in si reče: tako, zdaj sem pa doma. Bil bi javni uslužbenec, torej public servant, nekdo, ki služi javnosti. Vendar bi bil hkrati tudi sam del te javnosti. In kot del javnosti bi motril in ocenjeval poslovanje države. Je osebnost, ki v sebi združuje več vlog. S tem povzroča nesporazume. Na pisemski papir, ki nosi vse simbole ministrske funkcije, je pisal pikre osebne komentarje kadrovske politike predsednika vlade. Časopisne komentarje o svojem ministrskem ravnanju je razumel kot problematično početje, normalno pa se mu je zdelo, da na uradnem spletnem naslovu ministrstva za zunanje zadeve sam komentira uredniško politiko časopisov. Kot civilnodružbeni aktivist je v večernih urah goreče podpiral projekte, ki jih je vodil v svojem službenem času. Dr. Rupel je bil hkrati del vladajoče strukture in del gibanja, ki je vladajočo strukturo postavljalo pod vprašaj. No, zgodilo se je že, da je bil hkrati del vladajoče strukture in del gibanja, ki je hvalilo politiko vladajoče strukture. Je človek odra, ki občasno skoči v parter, da bi napisal recenzijo dogodka, ki teče na odru. Skuša združiti prijetno s koristnim. Ko so bile volitve, je kandidiral za državni zbor. Pač, državni zbor je epicenter političnega življenja. Pred tokratnimi volitvami pa je ustanavljal drug zbor, Zbor za republiko. Tudi ta zbor naj bi bil nekakšna središčna točka družbenega dialoga. Seveda, v državnem zboru se dialog na neki točki konča. Konča se, ko pride na vrsto glasovanje. Zbor za republiko je mišljen drugače. Dialog naj bi trajal in trajal.

Ob ustanovitvi Zbora za republiko se nikakor ni zgodilo prvič, da je bil dr. Rupel hkrati član vlade in član civilnodružbene pobude. Leta 2002 je s sodelavci ustanovil Slovenski odbor za Nato, civilnodružbeno institucijo, ki se je ukvarjala s podpiranjem vladne zamisli o vstopu v Nato. Iniciativa SON je bila toliko bolj zabavna, ker so bili vsi ustanovitelji tesno povezani z državnimi institucijami. Bili so bodisi ministri, poslanci, (bivši) državni sekretarji ali podsekretarji. Ker se dve leti stara domislica dr. Dimitrija Rupla, da bo ob državniški službi v javnosti nastopal še kot državljan, nikomur iz vladnega vrha ni zdela sporna - oziroma mu tega nihče ni javno očital -, je bilo žuganje vladnih in strankarskih kolegov, češ da civilnodružbeni angažma pri Zboru za republiko ni primeren, nekoliko neverodostojno. Pač, leta 2002 ni nikogar iz vlade motilo, da minister hkrati posluje kot državljan, aktivist gibanja za vstop v Nato. Zdaj, ko je aktivist republikanskega gibanja, pa so Ruplovi strankarski kolegi to označili za neprimerno početje. Seveda, leta 2002 je celoten politični razred družno hrepenel po tem, da bi ljudstvo na referendumu potrdilo idejo o vstopu v Nato, zato politični razred ministrovih civilnodružbenih pobud ni problematiziral. Tedaj je politični razred mislil, da gre za zanimivo inovacijo. S stališča političnega razreda je šlo res za koristno domislico. Če se je, denimo, v javnosti pojavila kritika natoskeptikov, so mediji skladno z načelom predstavitve vseh pogledov najprej poročali o civilnodružbenih skeptikih. Potem so predstavili stališče civilnodružbenih podpornikov ideje o vstopu v Nato. Nazadnje pa je besedo dobil še politični razred. S to inovacijo je bil glas podpornikov podvojen.

Zakaj je takšno ravnanje problematično? Če naj bi imela civilna družba neko avtonomijo, potem ni primerno, da javni uslužbenci korakajo po civilni družbi in se predstavljajo kot njen del. Dialog med civilno družbo in državo kakopak mora obstajati. Vendar naj bi bil ta dialog videti tako, da bi civilna družba postavljala vprašanja, javni uslužbenci pa naj se trudijo s formulacijo odgovorov. Ob tem, ko javni uslužbenci tacajo po gredicah civilne družbe, se dogaja to, da ljudje, ki so dopoldan v javni službi, zvečer pridejo na civilno sceno in kot državljani formulirajo vprašanja, na katera potem kot državniki odgovarjajo med službenim časom. Početje, ko funkcionarji nastopajo kot civilnodružbeni aktivisti, je sporno, ker gre za poskus zavojevanja civilne družbe. Gre za uničevanje avtonomije civilne družbe. V resnici gre za preseljevanje logike sistema na sceno vsakdanjega življenja. S stališča sistema je to čisto OK. S stališča civilne družbe pa ni OK.

Zakaj slovenska politična elita tako hrepeni po tem, da se predstavlja s civilnodružbeno legitimacijo? Pač, stranke in državni aparat niso na najboljšem glasu. Aktivnost v civilni družbi nima tako negativnih konotacij kot strankarsko ali državno poslovanje. Roko na srce, dr. Rupel še zdaleč ni edini, ki v politiki nastopa s tovrstnimi inovacijami. Kučan, politik od nog do glave, je predsedniško funkcijo dvakrat osvajal kot državljanski kandidat. Barbara Brezigar, ki je celotno poklicno kariero preživela znotraj državnega sistema, se je za predsedniški položaj potegovala kot kandidatka neodvisne scene. In če pogledate po širši okolici, ugotovite, da vladajoče ameriške republikance obkroža niz civilnodružbenih pobud - recimo Projekt za novo ameriško stoletje. To nevladno organizacijo furajo najvišji člani ameriške državne administracije.

Očitek nekdanjih Ruplovih vladnih kolegov, da ne more hkrati uradovati kot minister in član civilne družbe, je torej deloma problematičen, bolj verodostojna je trditev, da se je dr. Rupel pač angažiral na strani opozicije.

LDS, strogo zaupno

V nedeljo, 13. junija, ko je postalo jasno, da je na evropskih volitvah zmagal Lojze Peterle, se je dr. Dimitrij Rupel v klubu Nove revije sestal s kolegi iz uredništva Nove revije. Sklenili so, da ustanovijo Zbor za republiko. Teden dni kasneje je izvršni odbor LDS nekaj ur za zaprtimi vrati razpravljal, kaj storiti z ministrom Ruplom, če bo državljan Rupel obiskal zborovanje Zbora za republiko. Redkobesedne javne izjave udeležencev sestanka so pripovedovale o tem, da so zunanjemu ministru toplo svetovali, naj se zborovanja ne udeleži. Konec koncev je bilo iz gradiva, poslanega ob objavi novice o ustanovitvi Zbora, jasno, da bo ta do vlade zelo kritičen. Neuradne interpretacije sestanka vrha LDS govorijo, da se je diskusija v resnici vrtela okoli dveh nasvetov. V javnost je prišel nasvet ministru Ruplu, naj se Zbora za republiko ne udeleži, hkrati pa je večina udeležencev sestanka predsedniku vlade svetovala, naj ministra odslovi. Ob tem se je vrh LDS ukvarjal z vprašanjem, kaj bi povzročilo večjo škodo. Odstavitev ali toleriranje ministrovega načrtovanega ravnanja? Ko je iz vrha vladajoče stranke prišlo "priporočilo", naj se minister ne udeleži zborovanja, je dr. Rupel hitro poskrbel za simetrijo. Srečal se je s kolegi iz Nove revije, ki so mu "priporočili", naj najprej opravi državniške obveznosti, potem pa naj pride še do Cankarjevega doma. In ko je dr. Rupel tehtal nasveta, se je odločil za "priporočilo" kolegov iz Nove revije.

Zakaj? To, da je dr. Rupel lojalen član uredništva Nove revije, je jasno. Hkrati pa se zdi, da je Ruplov politični instinkt zaznal, da je položaj predsednika vlade Antona Ropa šibak. Ne gre zgolj za šibkost, ki bi se kazala v odnosu med Ropom in dr. Ruplom. Front, s katerimi se sooča Rop, je več, kot se zdi na prvi pogled. Finančni in ekonomski lobiji, ki so nekakšen stranski produkt vladavine, so vedno močnejši. Po mnenju nekaterih je ta "stranski produkt" vladavine LDS stranki že zrasel čez glavo. Hkrati je LDS kompleksna organizacija. Niti Drnovškova avtoriteta v stranki ni bila nedvoumna. Ko je bilo na zadnjem kongresu na dnevnem redu vprašanje, kdo bo generalni sekretar stranke, je zmagal kandidat, ki ni imel Drnovškove podpore. Malo verjetno je, da bi bila Ropova avtoriteta v stranki bolj čvrsta. Deloma je za vprašljivost Ropove avtoritete poskrbel tudi sam Drnovšek. V urah, ko je vrh LDS tehtal, ali naj odstavijo ministra Rupla ali ne, je predsednik republike Drnovšek sporočil, da glede ministrovega početja nima kakšnega posebnega komentarja. Slovenija je svobodna država, ljudje lahko svobodno izražajo svoja mnenja, svobodno se lahko udeležujejo zborovanj, je menil predsednik republike.

Ropov položaj je šibkejši tudi zaradi izida evropskih volitev. Hkrati pa predsednik vlade pri odločanju ni imel ravno veliko manevrskega prostora. Ko je SLS glasovala za razrešitev notranjega ministra Bohinca, je premier potegnil odločno potezo in SLS pozval, naj zapusti vlado. S tem je postavil nov politični standard; Ropov predhodnik dr. Drnovšek je takšne kršitve koalicijske pogodbe, ki niso pripeljale do kadrovskih konsekvenc, toleriral. Celo če se je koalicijska nezvestoba končala z razrešitvijo kakšnega ministra, Drnovšek ni vlekel ostrejših potez. S tem, ko se je Rop SLS zahvalil za sodelovanje, je postavil politični standard, ki velja za vse člane vlade.

Čestitke in pozdravi

Medtem ko smo čakali, kaj se bo zgodilo v četrtek popoldne, je dr. Dimitrij Rupel pošiljal čestitke. V četrtek dopoldne je najprej čestital Soerenu Jessen-Petersenu, novemu civilnemu upravitelju misije Združenih narodov na Kosovu. Popoldne je čestitko poslal še Terryju Davisu, novemu generalnemu sekretarju Sveta Evrope. Niti sredi popoldneva ni bilo jasno, ali bo predsednik vlade zunanjega ministra odstavil ali ne. V četrtek ob 17.30 je premier vendarle sporočil, da je zunanjemu ministru dr. Ruplu predlagal, naj odstopi. Ker dr. Rupel ni odstopil, je premier v državni zbor poslal predlog, naj parlament Rupla razreši.

Vajgl

In kdo je novi človek na čelu diplomacije? Ivo Vajgl, letnik 1943, je tri leta starejši od dr. Rupla. Vajgl in Rupel se poznata kakšnih 40 let; sredi šestdesetih let sta oba sodelovala v uredništvu študentske Tribune. Potem sta šla vsak svojo pot. Vajgl je šel v novinarstvo; na začetku sedemdesetih let je bil dopisnik iz Trsta, kasneje je bil dopisnik Tanjuga iz Bonna, sredi osemdesetih let pa je kot jugoslovanski generalni konzul služboval v Clevelandu. Med letoma 1988 in 1991 je bil tiskovni predstavnik jugoslovanskega zunanjega ministrstva; njegov šef je bil Budimir Lončar. Leta 1991 pa je postal tiskovni predstavnik slovenskega zunanjega ministrstva. Tedaj je veljal za desno roko ministra Rupla.

V zadnjem ducatu let je Vajgl služboval kot veleposlanik na Švedskem, v Avstriji in Nemčiji. Ko ni bil veleposlanik, je na zunanjem ministrstvu služboval kot državni sekretar.

Bo kandidatura Iva Vajgla sprožala kontroverzne komentarje? Nekaj prav gotovo. Vendar bi lahko na očitek, da je bil tiskovni predstavnik Budimirja Lončarja, enostavno odgovoril, da je bil tudi Ruplov tiskovni predstavnik.