Nepopustljivi prijatelji

"Malo ste tam, te desne stranke, pa združevanje, ste malo pomagali, ne?" Sicer zelo vljudni televizijski Ambrožič je prekinil Rodetove misli o evangeliju, cerkvi in politiki. Bilo je na začetku marca in novi prefekt se je pripravljal za pot v Rim. Rode se ni dal zmesti, malo se je nasmehnil in sarkastično, z občutkom človeka, ki je videl ves svet, na hitro odgovoril: "Težko jim je kaj pomagati." Ambrožič je seveda namigoval na vlogo cerkve pri nastajanju SLS + SKD, stranke, ki je hitro izgubila nekaj vidnejših članov in nazadnje spremenila še ime. Tedaj je bil politični projekt pomladnega združevanja neuspešen in po prstih jih je dobila tudi cerkev. A združevanje na desnici se ni ustavilo, po hudem volilnem porazu je nastala Koalicija Slovenija, po nedavnem izstopu iz vlade pa se ji dobrika še mostograditeljska SLS. Zdi se, da je kljub Rodetovemu skepticizmu slovenska pomlad združena, pripravljena na jesensko zmago in na izpolnitev preroških besed Tineta Hribarja, ki je na ustanovnem simpoziju Zbora za republiko zbrane politike pozval k oblikovanju novega Demosa. A kljub površinskemu sožitju SDS in NSi ter prijaznemu dobrikanju ljudskih pomladnih odpadnikov slovenska desnica ni nič enotnejša, kot je bila nekoč. V "zmagovito koalicijo državotvornih in demokratičnih strank" so še zmeraj zarezane globoke brazde.

Če velja, da je temeljno načelo parlamentarne demokracije tekmovanje različnih strank, je tekmovanje med sorodnimi strankami navadno še ostrejše. Podobne stranke nagovarjajo podobno volilno telo, imajo podobne volilne programe in zanje glasujejo podobni volivci. Ker teh seveda ni na pretek, zanje tekmujejo. Sorodne stranke so tako v navidezno shizofrenem položaju, kujejo zmagovite koalicije, ki naj bi združene prevzele vladno palačo, hkrati pa si nagajajo in pazijo, da katera izmed njih ni bistveno boljša od druge. Takšen politični pojav je seveda bistveno očitnejši, kadar sta volilni telesi dveh strank skoraj identični. V Sloveniji obstaja kar nekaj podobnih dihotomij. Dvojnost ZLSD in LDS na levici je malo manj značilna, LDS naj ne bi marali nekdanji partizani in tisti, ki so v svojem ateizmu še posebej goreči, na pomladni strani pa je dihotomija bistveno bolj opazna. Kljub manjšim razlikam SLS, SDS in NSi uporabljajo ista politična gesla. Še posebej zadnji dve nagovarjata tisti del volivcev, ki naj ne bi bili zadovoljni z vladavino LDS, s sedanjo koalicijo in z razraščajočo se korupcijo in klientelizmom, na katera radi prisegajo predvolilni interpelatorji.

A vendar je mirno tekmovalno sožitje Koalicije Slovenija zmotilo evropsko presenečenje. Dolgočasno razmerje 1 : 2 za Janševe republikance je zmotil uspeh Lojzeta Peterleta, človeka, ki je podprl Janševo odstavitev zaradi nasilja pri Depali vasi. Tistega, ki so ga pravoverni SDS-ovci do nedavnega imeli za narodnega izdajalca. NSi je na evropskih volitvah potrojila svoj izid in prijateljsko SDS prehitela skoraj za toliko, za kolikor je SDS prehitela NSi na zadnjih državnozborskih volitvah. Prejšnje razmerje 1 : 2 za Janšo se je po evropskih volitvah spremenilo v 4 : 3 za Bajuka. Izid, ki ga je optimistično in tudi dvoumno napovedal Peterle na koprski ediciji Zbora za republiko. Optimistično zaradi upanja na jesensko zmago in doumno, ker je od volilne dirke odvisno, ali bo razmerje 4 : 3 morda veljalo samo za razmerje med novo pomladno zavezo in sedanjo oblastjo ali pa tudi za razmerje med Bajukovimi in Janševimi privrženci.

Acerkveni osamosvojitveni idol

"Res je hecno, ko vidiš ateističnega politika pri maši. Definitivno se pridejo samo pokazat," se je na internetnem forumu Nove Slovenije pridušal eden izmed razpravljavcev. "Če so si mislili, da bodo s tem kaj pridobili, so se zmotili. Večina ljudi okrog mene je celo na glas komentirala, češ to je pa preveč in nekoliko neokusno. Pa še lepo v prvo vrsto so se postavili," je pripisal drugi. Pogovor je tekel o Janševem obisku brezjanske maše. Dogodek je bil nenavaden, Janša se brezjanskih maš zadnja leta ni udeleževal, na Brezjah je bil recimo daljnega leta 1998 ob 150. obletnici nastanka programa Zedinjene Slovenije. "Čeprav sem pravi in zaveden desničar - pomladnik, nisem in ne morem mimo naslednjega dejstva. Celotno vodstvo SDS (predvsem in samo oni) se je v nedeljo na praznik velikega šmarna udeležilo slavnostne maše na Brezjah. Šlo je za tako očitno nabiranje volilnih točk, da lahko utemeljeno obsodim takšno ravnanje SDS-ovcev. Tudi ostali ljudje okrog mene so se, eni bolj, drugi manj, vidno zgražali in komentirali," je še zapisano na internetnem forumu Nove Slovenije. Presenetila ni le Janševa predvolilna molitev, ampak tudi to, da predstavnikov drugih političnih strank na Brezjah ni bilo.

Janša ima torej, drugače od Bajuka, med zavednimi desničarji tudi nekaj nasprotnikov, ki mu očitajo ateizem. Ne gre le za predvolilni obisk romarskega kraja in poslušanje brezjanske pridige, takšen obisk se lahko vernikom zdi celo žaljiv, ampak še za drugačna politična prepričanja in življenjske odločitve velikega osamosvojitvenega heroja. Janez Janša namreč ne slovi po zglednem družinskem življenju in kakšnem meniškem asketizmu, značilnem za nekega njegovega pomladnega tekmeca. Osamosvojitveni idol ne slovi niti po ognjevitem boju za dosego političnih ciljev katoliške cerkve. Janša je nedavno dejal, da ni za uvedbo katoliškega verouka v program javnih šol. V Programu za prihodnost, ki ga je pripravil njegov strokovni svet, v poglavju šolstvo, znanost in šport uvedba verouka ni omenjena, v razpravi o slovenskem nacionalnem interesu pa je katoliški cerkvi namenjen le odstavek. V njem je zapisano, da za Slovenijo ni dober "klerikalizem, kot je obstajal med svetovnima vojnama". Zapisano je tudi, da prav tako ni dober antiklerikalizem. "Bolj kot šibka in pasivna cerkev je v nacionalnem interesu močna, moderna in dejavna cerkev na tistih področjih, ki so ji po koncu k1erikaizma adekvatna". To z drugimi besedami pomeni, da se Janša ne zavzema za klerikalizacijo politike, za pojav, kjer se politična vprašanja presojajo z verskega stališča. Za nekaj takšnega, kar naj bi bilo kljub Rodetovemu odhodu še zmeraj cilj katoliške cerkve. Škof Kramberger je v pridigi na Ptujski gori potarnal, da v Sloveniji vse zvezde še nimajo evropskega sijaja in da pri nas še ni popolne demokracije. Med drugim ga je zmotil odnos slovenske države do splava. Mimogrede, katoliški tednik Družina Janševe delegacije na Brezjah ni omenil niti z besedo niti s sliko.

A Janševa acerkvena pozicija ni edina, ki moti spravo med pomladnimi strankami. Podobno kot Brejcu lahko pravoverni prenovitelji Janši očitajo komunistično preteklost, rdeči madež, ki ga nimata ne Peterle in ne Bajuk. A očitajo mu lahko še nekaj drugega. Nekaj vidnejših članov SDS ima status lokalnih šerifov, županov, ki so v svojem kraju in volilnem okraju sicer priljubljeni, zaradi ovadb in izgubljenih tožb na sodišču pa na "pošteno" SDS mečejo slabo luč. Glasovi, ki se naberejo v domačem kraju, so tako izničeni z množico glasov, ki jih ravno zaradi teh kontroverznih posameznikov poberejo druge stranke.

Premajhen Bajuk

Glavna težava pomladne SDS je torej ambivalentna drža njenega vodje do katoliške cerkve in njenih vernikov, poleg tega pa še njegove osebnostne značilnosti. NSi ima drugačne težave. Stranka, ki je nastala kot odgovor na Zagožnovo podporo večinskemu volilnemu sistemu, je razmeroma mlada. Drugače od SDS nima obsežne kadrovske mreže, nima toliko denarja in nima dobro organiziranih lokalnih podpornikov. Voditelj NSi ni odraščal v Sloveniji, ni doživel prihoda demokracije in osamosvojitvenih zmag. Zato nima toliko političnih izkušenj kot njegov prijatelj Janša. Nima niti takšnega političnega občutka. Bajuk je od Janše boljši le pri gospodarskih vprašanjih. Zato se pogosto zanaša na prijateljevo politično presojo in hkrati uporablja tudi nekatere njegove programske odločitve. Podatek, da Bajuk nima svojega strokovnega sveta in programa za prihodnost, to seveda potrjuje. Podobno je z interpelacijo zaradi vladnih obljub, ki jo je spisal Janšev politični štab, pa tudi z Zborom za republiko, ki kljub zavezam o politični nevtralnosti in preseganju polarizacije nekatere svoje premise utemeljuje ravno na favoriziranju političnih sprememb. Zbor za republiko je projekt SDS in njenih zaveznikov v Novi reviji in ne toliko projekt Nove Slovenije; ta sodeluje bolj protokolarno. Zbor za republiko je Janši vrnil nekaj sijaja, ki mu ga je bil z evropsko zmago odvzel Lojze Peterle.

Prisiljena senca, v katero se je ujel Bajuk, ima tudi nekaj prednosti. Zgodovina nastanka Nove Slovenije in odnosa Janševe SDS do strank s katoliškim in ljudskim pedigrejem je zelo zgovorna. Kadar je na državnozborskih volitvah pomladna opcija dosegla velik uspeh, to ni bil uspeh Janševe SDS. Kadar pa so pomladne sile doživele poraz, je bila Janševa SDS najboljša med poraženimi strankami. Tako je Janšo leta 1992, ko je komaj prišel v parlament, premagal Peterle, leta 1996 Marjan Podobnik, ob pomladnem polomu leta 2000 pa je zmagala SDS. Zdi se, da lahko tisti, ki se skrivajo v senci velikega pomladnika, na državnozborskih volitvah pridobijo več, kot dobi veliki pomladnik. Da so stranke, ki prisegajo na krščansko-ljudsko tradicijo, praviloma uspešnejše od tiste z demokratskim imenom.

Evropske volitve z državnozborskimi seveda niso primerljive, poleg poraza vladajoče LDS pa so vseeno pokazale, da ima neznatna NSi kljub pomanjkanju kadra velike politične ambicije. In da lahko Janši morda tudi odvzame volilno zmago. Predvolilno merjenje javnega mnenja tega sicer ne potrjuje, a Bajuk bo na jesenskih volitvah gotovo pritegnil glasove tistih, ki niso zadovoljni z vladajočimi strankami in ki hkrati ne marajo Janeza Janše. Teh pa ni malo. In še nekaj, prihod žlahtnega meščanskega Rupla v Jaševo SDS ni zmotil le tistih v tej stranki, ki so slovenski zunanji politiki očitali popustljivo držo do Hrvaške, ampak je zmotil tudi del članov NSi, ki v Ruplu vidijo trojanskega konja LDS. Kako sta Rupel in Janša všeč delu slovenske emigracije, bazi, iz katere je prišel tudi Bajuk, dokazuje pripetljaj iz časov, ko so osamosvojitveni politiki v tujini zbirali denar za svojo politično dejavnost. Clevelandski Slovenci so takrat zbirali in pošiljali denar Demosu, a sta ga večinoma dobila Oman in Peterle, za Janšo in Rupla je ostalo bolj malo.

Nezanesljiva Podobnika

Še najpreprostejše je razmerje odpadniške SLS. Odpadniške zato, ker ni samo enkrat, ampak ker praviloma vedno prelisiči svoje ideološke politične prijatelje in sklepa nenačelne koalicije. Tako je bilo pri Drnovšku, pri volilnem sistemu in tudi pri Ropu. Po referendumskih zapletih z izbrisanimi in izstopu SLS iz Ropove vlade že nekajkrat "izdana" Koalicija Slovenija SLS ni sprejela z odprtimi rokami. Nasprotno, če je le možno, obe stranki povesta, da ljudskim odpadnikom ne zaupata. Tako se Koalicija Slovenija ni odzvala na Podobnikovo pobudo o prispevanju manjkajočih podpisov za izredno sejo, Janša in Bajuk sta se televizijskemu soočenju izognila, ker naj ne bi hotela sodelovati v razpravi, "v kateri sodelujejo tudi stranke, ki so malo v vladi, malo zunaj nje". SLS je s sarkastično pripombo osrečil celo uglajeni Jambrek, ko je prijaznega Podobnika na Zboru za republiko v Kopru pozval, "naj zgradi še veliko mostov". Udeležba SLS v zmagoviti jesenski koaliciji državotvornih in demokratičnih strank je zelo vprašljiva, bolj kot od volilnega izida SLS je odvisna od volilnega izplena obeh drugih strank slovenske pomladi.

Kakšni so politični načrti ugašajoče SLS, kaže njena volilna strategija. V SLS naj bi se odločili za strpno volilno kampanjo, ki ne bo namenjena obračunu s sedanjo vladno ekipo. To je logično, nekaj let so v njej presedeli tudi sami. Prav tako ni nepomembna podrobnost, da bo pri vodenju volilne kampanje glavni Marjan Podobnik, pozabljeni politiki, za katerega je Janša nedavno priznal, da je bilo njegovo imenovanje za direktorja Telekoma, ki ga je opravila še Bajukova vlada, "zelo neumna poteza". Kakšne velike ljubezni med nepopustljivimi prijatelji torej ni.

Morda drži, da lahko jeseni SLS poišče nekaj adutov, med njimi recimo predsedniškega kandirata Arharja ali pa nekdanjega prvega policista Marka Pogorevca. Vendar ima Koalicija Slovenija še boljšo izbiro; kljub notranjim trenjem bo po vsej verjetnosti vsaj do pogovorov o novem mandatarju ostala tesno skupaj. Če bi Janši in Bajuku uspelo, da bi prepričala najprej vsak sebe in potem še drug drugega, da je njuna skupna politična prihodnost Barbara Brezigar, ki bi lahko na volitvah nastopila kot ikona povezovanja in kandidatka za Ropovo naslednico, bi bila jesenska zmaga pomladnih strank bistveno lažja. Pomladna karizma Barbare Brezigar, ženske, ki je na predsedniških volitvah zagrozila samovšečnemu Drnovšku, je kljub umiku v Evropo še zmeraj živa. Na koprskem Zboru za republiko je recimo kljub plehkim besedam in političnim floskulam dobila dolg in ognjevit aplavz vseh pripadnikov različnih pomladnih struj.