naša interpelacija

Ključna značilnost vladne politike v obdobju 2000-2004 je spreminjanje smeri plovbe. Znaten del težav, ki jih je imela vlada, je povezan prav s tem manevriranjem. O čem govorimo? Ko je jeseni leta 2000 oblast prevzemala nova vladajoča koalicija z dr. Drnovškom na čelu, je bilo na samem vrhu političnih in gospodarskih prednostnih nalog lastninjenje državnih bank. Ko pa je procedura stekla in so bili predstavljeni ključni parametri bančne privatizacije, so se v javnosti pojavili prvi pomisleki. Ali je sploh primerno, da država banke proda? Ker v Sloveniji ni dovolj kapitala, da bi Novo Ljubljansko banko in Novo Kreditno banko Maribor kupili slovenski lastniki kapitala, je ob začetku privatizacije postalo bolj ali manj jasno, da bo kupec NLB in NKBM prišel iz tujine. Devetdeseta leta so minila v znamenju ponavljanja mantre o nujnosti lastninjenja bank. Dejstvo, da banke še niso privatizirane, pa je veljalo za enega od madežev na bilanci vladne politike. To, da mora država banke privatizirati, je bilo nekaj samoumevnega. Kljub mukotrpnemu ponavljanju imperativa, da se mora država umakniti iz bančnih lastniških struktur, se eno logično vprašanje ni pojavilo. Kaj za Slovenijo pomeni to, da bosta dve veliki banki postali last tujcev? Šele v trenutku, ko je proces privatizacije stekel, je začela v javnosti odmevati teza, da prodaja bank tujcem ni v nacionalnem interesu. Narodno gospodarstvo naj bi postalo preveč ranljivo, če bi bančne odločitve sprejemali tuji bankirji. Hkrati bi tujci s prevzemom dveh bank dobili podroben vpogled v poslovanje slovenskega gospodarstva. Pomisleki, ki so se pojavili ob začetku lastninjenja, so legitimni. Nenavadno pa je, da si že sama vlada na te pomisleke ni temeljiteje odgovorila še pred predstavitvijo ključnih parametrov privatizacije državnih bank. Pač, tedanji predsednik vlade dr. Drnovšek vendarle velja za šahista, osebnost, ki predvidi več potez vnaprej. Ko se je vlada znašla pred besednjakom, v katerem se je pogosto pojavljala besedna zveza nacionalni interes, ni našla čvrstega odgovora. Za silo je odgovarjala s tezo, da je v nacionalnem interesu predvsem to, da v Slovenijo pridejo bančni lastniki, ki premorejo tudi veliko bančnega znanja. Novi lastniki naj bi zagotovili dvig kakovosti bank, bolj kakovostne banke pa lahko bolje spremljajo gospodarstvo. Drugi argument, ki je govoril v prid privatizaciji, je bil, da bi bil izkupiček, pridobljen s prodajo bank, uporabljen za zmanjševanje javnega dolga. Manjši javni dolg pa bi pomenil, da lahko država nekaj deset milijard proračunskega denarja porabi bolj produktivno. Vlada je tako že po objavi parametrov bančne privatizacije sklenila spremeniti kurz; delež NLB, ki je šel v prodajo, se je zmanjšal. Privatizacija NKBM je bila ustavljena. Mantra, da je treba banki privatizirati, pa je utihnila. Ob sklenitvi koalicijske pogodbe je torej veljala tiha predpostavka, da je nacionalni interes enak vektorski vsoti interesov državljank in državljanov, ob kritikah glede prodaje bank tujcem pa je ta predpostavka zbledela. Nacionalni interes ni zgolj vektorska vsota interesov državljank in državljanov. Je nekaj več. Tudi nacija kot abstraktna in najširše definirana skupnost naj bi imela svoj interes, ki ni enak vsoti posamičnih interesov članic in članov skupnosti. Vlada se je ob spremembi kurza pohvalila, da se je ustrezno odzvala na kritike javnosti, v dveh bankah pa ima še vedno glavno besedo. Torej problem državnega lastništva bank ostaja.

Problem izbrisanih je drug primer, ko je vlada sredi procedure spremenila kurz. Ustavno sodišče je vladi naložilo, naj delu izbrisanih izda odločbe, s katerimi bi jim za nazaj priznala status stalnega bivališča. Iz vlade je sprva prišel komentar, da bo v roku izpolnila sklep ustavnega sodišča, po tehtanju političnih stroškov pa je spremenila smer. Če bi namreč ministrstvo za notranje zadeve samo izdalo nekaj tisoč odločb, bi politična cena tega postopka padla na ramena notranjega ministra. S tem, ko bi v parlamentarno proceduro poslali poseben tehnični zakon, ki bi uredil izdajanje posebnih odločb, bi politične stroške prevzel celoten parlament. Notranjemu ministrstvu in vladi pa se ta računica ni izšla. Namesto da bi požrla nekaj tednov trajajočo strupeno kritiko, ki bi izbruhnila, če bi začelo notranje ministrstvo neposredno izdajati odločbe, je problem potoval v parlament. V parlamentu pa lahko problemi nepričakovano dobijo epske razsežnosti. Vsak zakon lahko dobi svoj referendum. S tem se je tehnično vprašanje, kako izbrisanim izdajati odločbe, znašlo v samem središču političnega vesolja. Celotno ljudstvo naj odloči! Ko je vlada spremenila smer med bančno privatizacijo, je imela razmeroma nizke politične stroške, manevriranje med reševanjem vprašanja izbrisanih pa jo je drago stalo.

Vlada je imela posebne težave s tehnologijo sprejemanja političnih odločitev. V parlamentarnih demokracijah naj bi ključne odločitve nastajale v parlamentu. Slovenski politični sistem je opremljen z nenavadno konstrukcijsko napako. Nenavadno veliko prostora je namenil referendumski pobudi. Pisci ustave in zakonov najbrž niso predvideli, da referendum ne bo zgolj mehanizem, s katerim bi potrjevali ali zavračali strateške odločitve ter jim s tem dajali dodatno legitimnost. Referendum je postal predvsem orodje za širjenje populističnih domislic in sredstvo za razpihovanje nestrpnosti do družbenih manjšin.

Ko so stranke vladajoče koalicije jeseni leta 2000 podpisovale koalicijsko pogodbo, so na seznam političnih prednostnih nalog postavile tudi ambicijo, da bi spremenile pravila, ki urejajo razpis referenduma. Čeprav bi poslanci iz strank vladajoče koalicije zaradi številnosti lahko spremenili celo ustavo, se za spremembo referendumskih pravil nazadnje niso odločili. Razloga sta, domnevamo, dva. Prvič, podpisnice koalicijske pogodbe te ne jemljejo smrtno resno. Drugič, vladajoča koalicija bi imela s spremembo referendumske zakonodaje politične stroške. Pač, referendum je pomemben politični instrument, ki ljudstvu načeloma omogoča, da tudi samo neposredno sprejema pomembne politične odločitve. Zagovorniki sedanje referendumske ureditve bi spremembo pravil lahko interpretirali kot omejevanje oblasti ljudstva. In očitek, da vladajoča koalicija ljudstvu jemlje oblast, zveni grozno. Vendarle: referendumska gorjača je v naslednjih letih postala eno najmočnejših orožij opozicije. Polje politične diskusije se je iz parlamentarne dvorane preselilo na nepredvidljiv teren. In namesto da bi imela vladajoča koalicija politične stroške le enkrat, ko bi morala požreti očitek, da s spremembo referendumske zakonodaje ljudstvu jemlje del oblasti, jih je imela petkrat. Večina referendumskih tem je namreč imela visok ideološki naboj, hkrati pa je mobilizirala le del volilnega telesa. Tega, da vlada skozi proceduro ni spravila sprememb referendumskih pravil, ni plačala zgolj vlada. Če bi ceno plačala zgolj vlada, referendumski problem tako ali tako ne bi bil omembe vreden. Stroške bodo imeli vsi. Prvič, zaradi referenduma o vračanju vložkov v gradnjo telekomunikacijskega omrežja bo država morala zagotoviti milijardne zneske. Drugič, dve referendumski pobudi sta posegli neposredno v človekove pravice družbenih manjšin. Referendum o oploditvi z biomedicinsko pomočjo je meril na enakopravnost ene družbene skupine, samskih žensk. Referendum o izbrisanih pa se je posredno spraševal kar o primernosti odločitve ustavnega sodišča. To pa ni več zgolj politična folklora. Načelo delitve oblasti namreč med drugim obstaja tudi zato, ker šele sofisticirani mehanizmi delitve oblasti vsaj za silo zagotavljajo, da večina ne bo poteptala pravic družbenih manjšin. V končni instanci je ustavno sodišče najpomembnejši varuh pravic manjšin. Zamisel, da lahko referendum neki družbeni manjšini vzame pravice, češ da je oblast ljudstva najvišja instanca v državi, zveni skrb zbujajoče. Vlada, ki končuje mandat, je ob nastopu slutila, da je v sedanji referendumski ureditvi skrita mina presenečenja. Imela je dovolj glasov, da težavo reši. Pa je ni. Vidimo se torej na naslednjem referendumu. Ugibajmo: ali se strinjate z zakonom, ki pedrom daje pravico vstopiti v sveti zakon?