Jani Sever

 |  Mladina 37

Slovenski Watergate

Kaj vse je v letih 1992-1994 počela vojaška specialna brigada Moris?

Janez Janša in Darko Njavro v Kočevski reki na ustanovitvi podružnice SDSS, junija 1994

Janez Janša in Darko Njavro v Kočevski reki na ustanovitvi podružnice SDSS, junija 1994
© Viko Luskovec

Paravojaška združba je v letih 1993/94 prisluškovala poslancem slovenskega parlamenta, zastraševala naj bi celo predsednika parlamentarne stranke s tem, da mu je pod avtomobil podstavila bombo, izpeljala je nenapovedano vajo helikopterskega desanta na stavbo ministrstva za obrambo, preprodajala orožje za denar, ki ni bil nikjer dokumentiran ... Stvari niso trivialne. Tedanji minister za obrambo Janez Janša se od takšnih dejanj ni nikoli distanciral. Nasprotno. Glavne akterje te zgodbe je ves čas branil in jih leta 2000, ko je za šest mesecev spet prevzel vodenje ministrstva za obrambo, celo rehabilitiral in jih povišal.

Pisati o preiskovalno-obveščevalnem boju med kriminalisti in delom Slovenske vojske, ki je dosegel vrhunec v Depali vasi, je po več kot desetih letih neprijetno in za mnoge gotovo tudi nezaželeno početje. Posebej tik pred volitvami. A prav volitve in to, da je na njih eden od glavnih akterjev omenjenega konflikta resen kandidat za bodočega predsednika slovenske vlade, sta dodatna spodbuda za nadaljevanje novinarskega preiskovanja te, za slovensko poosamosvojitveno zgodovino tako zelo pomembne teme. Če je Moris v času, ko je bil obrambni minister Janez Janša, prisluškoval političnim nasprotnikom in jih nadzoroval, je to resno politično vprašanje. Vprašanje, ki ga je konec koncev Janez Janša v letošnjem predvolilnem boju sprožil tudi sam.

Brane Praznik ni prvi insider, ki je v zadnjih letih razkril nove podrobnosti o delovanju Morisa v tem obdobju. Je pa morda doslej najpomembnejši. Bil je uradni preiskovalec, ki ga je v Kočevsko Reko, da bi zadevo preiskal, leta 1994 poslala Slovenska vojska. V njegovem pričevanju je veliko novega. Vendar je del, ki je najbolj šokanten, prav ta, ki zadeva prisluhe in je tudi podkrepljen z dokumenti. Del specialne brigade Moris je, kot trdi, prisluškoval poslankam in poslancem.

Sum, da se je to dogajalo, je obstajal vse od leta 1994. Prav to, da je Moris prisluškoval politikom in jih nadziral, naj bi demantirali dokumenti o prisluškovanju in nadzorovanju, ki jih je ista združba ponarejala na pisalnem stroju na Vrhniki in jih je Mladina objavila leta 1994, z opombo, da so najverjetneje ponarejeni. Logika ponarejevalcev je bila enostavna. Če je vse ponarejeno, potem nič ni res. Nihče iz vojske ni nadzoroval nikogar.

Dokumenti, ki jih je Brane Praznik našel med uradno preiskavo in jih objavljamo v tej številki Mladine, pričajo, da je leta 1993 - istega leta, ko je pod avtom Zmaga Jelinčiča eksplodirala bomba -, Moris prisluškoval poslanki in poslancem SNS.

Šlo je pravzaprav za del Morisa oziroma nekakšno neformalno vojaško skupino, ki se je leta 1993 izoblikovala na ministrstvu za obrambo in se je je v javnosti takrat prijelo ime "paravomo". "Paravomo" je bil nekakšna paraobveščevalna enota, ki je imela sicer širšo zasedbo (Simon Krejan je bil del te skupine, čeprav je bil takrat zaposlen na republiškem štabu za teritorijalno obrambo), vendar je bil njen sedež v Morisu, s katerim je bila personalno povezana. In kar je neprijetno iz današnje perspektive - Moris je bil takrat edina vojaška enota, ki je bila neposredno podrejena obrambnemu ministru. Nekakšna zasebna ministrova enota. Brigada, podrejena predsedniku politične stranke.

In zakaj bi ti vojaki poslušali ravno poslanko in poslance SNS? Sklepamo lahko sicer, da člani SNS niso bili edini, ki so jih nadzorovali. Vendar obstaja za nadzor članov SNS in prisluhe prav njim tudi povsem enostaven razlog. Zakaj je bila SNS za Janšo tako zelo pomembna? Po odgovor je treba nazaj v leto 1992, ko je na volitvah Janševa SDS z nekaj več kot tremi odstotki glasov komajda prišla v parlament, Jelinčičeva SNS, ki je nagovarjala podobno skupino volilk in volilcev, pa je dosegla izjemen uspeh z več kot desetimi odstotki. Kakorkoli, to, da je poslancem prisluškovala nekakšna paravojaška organizacija, se zdi deset let kasneje skoraj nepredstavljivo.

Kakšne in kako tesne so bile povezave med "fanti", ki so se šli protiobveščevalno vojno, in Janezom Janšo, sicer še vedno ni povsem jasno, vendar je dejstvo, da so bili neposredno podrejeni prav njemu. Tako kot je povsem očitno, da so bili za svojo zvestobo v mejah možnosti kasneje tudi vedno nagrajevani. Tone Krkovič je po Depali vasi postal generalni tajnik SDS. V času Bajukove vlade se je iz politike, kar je še posebej nenavadno, vrnil v generalštab. Darko Njavro pa je bil, konec devetdesetih let in tudi na zadnjih volitvah, v javnosti najbolj izpostavljen kot organizator varnostne službe, ki je varovala prvaka opozicije na predvolilnih in drugih shodih.

Odzive vpletenih na zgodbo, o kateri tokrat pripoveduje Brane Praznik, je najbrž precej enostavno napovedati. Če je akterji ne bodo mogli obvoziti, bodo gotovo spet na vrsti obtožbe o tem, da Mladina laže. Tako nekako kot lani, ko smo pisali o skrivni, neprijavljeni vaji desanta na obrambno ministrstvo tik pred Depalo vasjo, med katero so specialci preletavali hiši takratnega predsednika republike in predsednika vlade. No, nazadnje je vaja desanta vendarle bila.