Sprenevedanja in laži

Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem na račun slabih odnosov gradi zdaj ta, zdaj ona politična opcija, upeh v medijih pa je zagotovljen. Da ima SLS glede izkoriščanja te teme v predvolilne namene resne namene je bilo jasno že od takrat, ko so na svojo listo dali tudi večnega borca za slovensko zemljo, Joška Jorasa. Pričakovali smo, da bodo svojega junaka kandidirali v piranski občini, za katere celovitost se ne nazadnje tudi bori. A kaj, ko Joras v svoji občini ne velja za junaka. Na zadnjih lokalnih volitvah je zanj volilo le nekaj več volilcev, kot je prstov na obeh rokah, kar je bilo bistveno premalo, da bi prestopil prag občinskega sveta. V Piranu namreč vsi vedo, da so na levem bregu Dragonje kupovali tisti zavedni Slovenci, ki so vedeli, da so gradbene parcele, hiše in gradbena dovoljenja v bujski občini bistveno cenejši kot na desnem bregu. V Ljubljani tega ne vedo, zato so v prestolnici pred dvema letoma v čast narodnega junaka z levega brega ob njegovi aretaciji ustanovili celo odbor za zaščito slovenskih državljanov pred tujo državo. Kakorkoli, ker Jorasov predvolilni shod pred mesecem dni, ko je sredi največje turistične gneče za dve uri zaprl mejni prehod Sečovlje, stranki ni prinesel dovolj predvolilnih točk, je bilo, kot kaže, stvar treba ponoviti. A tokrat tako, kot je treba. Zakaj bi bil medijske pozornosti deležen le Joras, če jo je lahko celotna stranka s predsednikom vred. Le scenarij so malce spremenil, na medije pa seveda niso pozabili. Tudi na to ne, da mora snemalec dogajanje snemati z desnega brega, ker čez reko Hrvati ne smejo. Brez tega vedenja incident, ki se je zgodil na mejnem prehodu Sečovlje, ne bi bil posnet, ker bi na levem bregu snemalcu hrvaški obmejni organi kamero zaplenili. To bi bila šele katastrofa, saj slovenska javnost ne bi videla, kako so policisti podrli na tla predsednika SLS Janeza Podobnika in Ivana Božiča in jima še z 12 kolegi odvzeli prostost. Ravnanje hrvaških organov je bilo res nedopustno, neevropsko in barbarsko. Ljudi se namreč ne sme pretepati in porivati. Kakorkoli, posvetimo se najprej SLS. Janez Podobnik je med drugim za medije še iz bujskega pripora najprej povedal: "Z nobeno gesto, nismo nič naredili, da bi hrvaški organi lahko tako reagirali ... po tem grobem dejanju na slovenskem ozemlju in še sedaj ne vem, zakaj smo tukaj." Seveda je g. Podobnik zelo dobro vedel, zakaj je v priporu. Namreč tudi sam je bil parlamentarec, ko je vlada leta 1994 parlamentu predlagala in uveljavila člen 6a člen zakona o ustanovitvi občin, ki pravi, da se zakon o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij ne izvaja, dokler ne bo določena meja med državama. To sicer ne pomeni, da sporni zaselki niso slovenski, pomeni pa, da dokler državi ne določita meje, četudi le začasno, jurisdikcijo na levem bregu izvaja Hrvaška. Podobnik po telefonu torej slovenski javnosti ni govoril ravno resnice, temu pa lahko še mimogrede dodamo podatek, da je za obisk Jorasove domačije moral najprej prestopiti slovenski mejni prehod in našim organom, tako carini kot policiji, pokazati dokumente. Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj se temu ni uprl.