Nagrajena nestrpnost

Slovenija je maja vstopila v Evropsko unijo, izbrala je poslance za evropski parlament, svojega komisarja in se zapodila v boj za čim hitrejšo uveljavitev evra. To, da je EU postala del slovenske politične stvarnosti, dokazujejo tako obskurne stvari, kot je Beethovnova Oda radosti, ki je glasno donela na predvolilnih srečanjih Koalicije Slovenija, ali pa evropske zastave, ki nič kaj sramežljivo plapolajo ob različnih državniških dogodkih. A evropski imidž, pravno sozvočje in predstavništva v Bruslju ne pomenijo, da je Slovenija dejansko država, ki svojo politiko gradi na evropskih standardih. Recimo na tistih iz začetka evropske ustavne pogodbe, kjer so kot vrednote EU zapisani ideali o spoštovanju človekovega dostojanstva, o demokraciji, svobodi, enakosti, strpnosti, solidarnosti in nediskriminaciji. Čeprav imajo tudi evropske institucije nemalokrat težave z razumevanjem enakosti, pa se je ob imenovanju nove evropske komisije zgodilo drugače. Predsednik bodoče evropske komisije Jose Manuel Barroso je pred glasovanjem umaknil predlog komisarske ekipe. Ker po vsej verjetnosti evropski parlament njegove ekipe ne bi potrdil, si je vzel še nekaj tednov za politično lobiranje in prepričevanje nezadovoljnih evropskih poslanskih skupin. Vzel si je tudi čas za izbiro boljše ekipe.

Razlog za politično vrenje v evropskih institucijah je preprost, končni Barrosov umik ima sicer kompleksno ozadje, a vse se je vseeno začelo na enem izmed zaslišanj. Enega izmed Barrosovih kandidatov Italijana Rocca Buttiglioneja, ki naj bi postal komisar za pravosodje, svobodo in varnost, resorni odbor ni podprl. Razlog niso bili programski zadržki, prav tako mu parlamentarci niso zamerili njegove politične pripadnosti ali domnevnega suma o pranju denarja. Izvirni greh so bili njegovi odgovori na zaslišanju. Buttiglione je namreč dejal, da meni, da je homoseksualnost greh in da so ženske v družini pod zaščito moških. Sicer je dodal, da so to le njegova osebna mnenja, kasneje še, da so ga razumeli narobe, a bilo je prepozno. Na zasedanju odbora je bil edini komisarski kandidat Barrosove ekipe, ki je izgubil za en glas, Barroso pa je zaradi njegove izjave prestavil glasovanje o novi komisiji. Buttiglionejeva skrajna prepričanja o homoseksualcih in družini so bila očitno preveč ekstremna, da bi jih večina evropskih poslancev podprla. Njegova osebna stališča niso bila skladna s stališči o spoštovanju človekovih pravic in drugih svoboščin, ki jih zagovarja EU, bila so popolnoma neustrezna še posebej zato, ker je Buttiglione kandidiral za komisarja, ki naj bi bdel tudi nad izvajanjem civilnih svoboščin. In Slovenija? Tudi pri nas nastaja nova vladna ekipa in tudi pri nas se nastavlja nov kader. Nedavno sta predsednik in podpredsednik parlamenta postala France Cukjati in Sašo Peče, politika, ki ju z Buttiglionejem povezujejo nekatera politična stališča, pri enem tudi podoben ideološki milje. Obstaja pa zelo velika razlika, zaradi Buttiglioneja je EU zašla v politično krizo, zaradi Cukjatijevega in Pečetovega imenovanja pa se ni zgodilo skoraj nič. Konkretneje, ko je recimo zaradi novega predsednika parlamenta protestirala opozicijska Majda Širca, si je iz poslanskih klopi predstavnikov novih vladnih strank prislužila samo ciničen posmeh.

Dobri in slabi policist

Kaj lahko očitamo Cukjatiju? Novi predsednik državnega zbora ima zanimivo življenjsko pot. Najprej je bil gradbenik, za nekaj let je odšel med jezuite, v Frankfurtu je študiral teologijo, se kasneje poročil, postal zdravnik, državni sekretar, poslanec SDS, v zadnjih letih tudi vodja poslanske skupine in pred dnevi predsednik državnega zbora. Da je predsednik državnega zbora tudi teolog, je morda zanimiva biografska notica, a to nikakor ne pomeni, da je s tem kaj narobe. Dosedanji predsedniki državnega zbora so imeli različne poklice, eden je bil doktor prava, dva sta bila politologa, eden zdravnik in eden ekonomist. Tokrat bo slovenski parlament pač vodil nekdanji jezuit. Njegov greh je drugje. Cukjati je med dosedanjim političnim delovanjem večkrat izrekal nestrpna politična stališča. Še več, njegovo politično delovanje je bilo občasno takšno, da so ga nekatere skupine štele za žaljivega. Ne gre torej za njegova osebna prepričanja ali za zagovarjanje političnih ciljev njegove stranke, gre za skrajne Cukjatijeve izjave in primerjave, ki so ljudem omejevale svobodo, ki so, kakor je v parlamentarni razpravi dejala Majda Širca, "posegale v človekove pravice in v človekovo integriteto". Kot politik je prestopil mejo, ki je ne bi bil smel. Cukjatiju je največkrat "spodrsnilo" pri razpravi o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Spodrsnilo mu je pri reševanju vprašanja izbrisanih, pri vprašanju porok istospolnih partnerjev, pa tudi pri vprašanju zakona o vojnih grobiščih, ob katerem je Cukjati v državnozborskem avditoriju teatralno bral domobransko prisego. Z branjem domobranske prisege ni nič narobe, sporna je argumentacija, s katero je Cukjati to branje pojasnjeval. Po njegovem domobranci niso prisegli Hitlerju, ampak le nadrejenim, cilj domobranske prisege pa je bila slovenska domovina kot del svobodne Evrope. Cukjati se je sicer kasneje izmotaval, da je bilo branje domobranske prisege le napačno razumljena primerjava, a hkrati spregledal, kako so si Nemci predstavljali svobodno Evropo in da je bila prisega nadrejenim izrečena na Hitlerjev rojstni dan. Torej - tudi Hitlerju.

Zanimivo pa je, da sta Cukjati in Buttiglione povezana še drugače. Oba zagovarjata tradicionalna, tudi konservativna stališča. Buttiglione je v funkciji italijanskega ministra za evropske zadeve pozval k prepovedi umetne oploditve, Cukjati pa je nasprotoval umetnemu oplojevanju samskih žensk. Buttiglione družino razume kot tradicionalno zvezo moškega in ženske s kopico otrok, enako na družino gleda Cukjati. Buttiglioneju se zdi homoseksualnost greh, za Cukjatija bi zakon o istospolnih partnerstvih omejeval svobodo istospolno usmerjenih. Buttiglione bi za prosilce za politični azil postavil taborišča v Severni Afriki, za Cukjatija izbrisani niso doživljali "strahotnih krivic". A podobnosti se tukaj ne nehajo. Buttiglione je na zaslišanju pred odborom evropskega parlamenta poudaril, da je njegova izjava o grešnih homoseksualcih le njegovo osebno mnenje in ne bo imela nobenega vpliva na njegovo politiko, vendar njegova dosedanja politična praksa kaže drugače. Njegova osebna prepričanja in poznanstva s konservativnimi krogi katoliške cerkve so vplivala na njegovo politično delovanje. Ko je recimo italijansko sodišče v mestu L'Aquila razveljavilo odločitev o tem, da v neki javni osnovni šoli snamejo križe s sten učilnic, je bil Buttiglione zadovoljen. "Upam, da se bo ta spor kmalu končal. Vprašanje križev v šolah konflikt le še spodbuja in nikakor ne pripomore k integraciji muslimanov v Italiji." Sam križe v učilnicah, ki jih dovoljuje zakon, sprejet leta 1924 v času fašistične Italije, seveda podpira. "To je smešno. Po mojem bi križ moral ostati. A kakorkoli že, naj ostane ali ne, ne more ga prepovedati neki zmešani muslimanski aktivist. To je naša stvar, ne njegova." Sodišče je križe sicer začasno prepovedalo zaradi pritožbe predsednika Muslimanske zveze Italije, katerega otroci so obiskovali šolo.

Podobno je s Cukjatijem, za umirjenega in razgledanega politika, ki uživa tako v "matematiki in fiziki kot tudi v filozofiji, Aristotelu, Kantu in podobnem", se zdi, da imajo njegova tradicionalna osebna, pa tudi religiozna prepričanja velik vpliv na njegovo politično delovaje. Če bi bolj bral Nikomahovo etiko ali pa razmišljal o kategoričnem imperativu, ne bi žaljivo govoril o motenih ženskah, o istospolcih, o budističnih loncih, težav izbrisanih ne bi uporabljal za nabiranje političnih točk, v prisegi domobrancev pa ne bi videl poti do svobodne Evrope. Če bi si želel "neko strpnost in neki dialog", samskih žensk ne bi obsodil mačizma, izbrisanih špekulacije, istospolnih parterjev nagnjenosti k poligamiji. Njegova osebna prepričanja, kakršnakoli že so, ne bi preglasila politike strpnosti. Naj spomnimo, Cukjati je posredno namigoval, da so morda nekatere samske ženske tudi motene, cinično dodajal, da istospolni partnerji živijo v življenjskih skupnostih z več partnerji in bi jih zakonska ureditev veze le omejevala, predlagani pomniki na grobiščih žrtev povojnih pobojev pa so ga spominjali na "budistične lonce, ob katerih bodo samo še psi dvigovali noge." Večkrat se je zatekel k neumestnim primerjavam. Tako se je v državnem zboru aprila 2001 zlobno spraševal o tem, da če bodo lahko samski pedofili posvojili plašne fantiče. Ne neki okrogli mizi pa kot velik poznavalec ženskih duš razkril prave občutke pravih žensk. "Kdor pozna žensko dušo, ve, da gre marsikatera ženska v zakon samo zaradi želje po materinstvu. Potem pa se ji v zakonu odpre čudoviti svet erotike in darovanja." Cukjati še zdaleč ni samo "humanist po prepričanju in tudi humanist po poklicni izbiri" ali pa "demokrat po dejanskem praktičnem ravnanju", kakor ga je ponosno označil njegov strankarski kolega Janez Janša. Cukjati s svojim ravnanjem iz minulega mandata dokazuje, da je bil vsaj do sedaj obrnjena slika ideala, ki ga je v parlamentu opeval bodoči slovenski mandatar.

In Sašo Peče, politik, ki je postal podpredsednik državnega zbora zgolj zato, ker si je Janša želel čim boljši politični konsenz? Izbira Saša Pečeta za podpredsedniški položaj je tako banalna, da o njej le nekaj besed. Peče je nacionalist, ki svojega prepričanja ne skriva, je človek, ki je politično kariero zgradil na retoriki sovraštva. Na retoriki izključevanja drugačnih in poveličevanja pravih, na žaljenju, posploševanju in ustvarjanju strahov. Je politik, v primerjavi s katerim je še Haider toleranten dobrodušnež. Zanj so izbrisani nemoralni izmečki, Romi pa Cigani, za katere predlaga "dolgoročno rešitev". To, da je postal podpredsednik parlamenta, dokazuje le, da so tisti, ki so glasovali zanj, ali nemoralni politični trgovci, kar je že dovolj hudo, ali pa se z njegovo politiko strinjajo, kar je še huje. Lahko bi rekli, da Cukjati umirjeno širi nestrpnost, Peče pa jo bruha, Cukjati se skriva za navidezno držo spravljivca, Peče pa napada vsevprek. Čeprav si sveža predsednik in podpredsednik državnega zbora ponekod nasprotujeta, pa gre le za različne strani iste ideologije izključevanja.

Po Pahorjevi poti k političnim zvezdam?

Izbiro novih predsednika in podpredsednika državnega zbora so nekateri komentatorji poskušali minimizirati. Funkcija predsednika državnega zbora naj bi bila podobna funkciji predsednika države. Z novim poslovnikom naj bi postala le predstavniška, simbolna, daleč od prave politične in operativne moči. Morda to drži, predsednik državnega zbora nima nakopičenih vzvodov političnega odločanja, pa četudi ustava določa, da predsednika republike med zadržanostjo nadomešča predsednik državnega zbora. Kako vplivna je lahko funkcija predsednika državnega zbora, pa je v praksi pokazal Borut Pahor. Politik, ki je leta 2000 prevzel vodenje državnega zbora, se je z nastopanjem pred kamerami in uglajenim načinom pojavljanja v javnosti zavihtel v sam vrh najbolj priljubljenih slovenskih politikov. Kaj podobnega sicer njegovim predhodnikom ni uspelo, a Pahorjeva prepoznavnost in velika pojavnost v medijih dokazujeta, da predsednik državnega zbora resnično predstavlja državni zbor. In da tako širi svoj politični vpliv. Po Pahorjevem zgledu lahko morda podoben vzpon med politične zvezde pričakuje tudi prijazni Cukjati, za odrezavo nekompromisnega Pečeta pa je to vendarle težko pričakovati. Kakorkoli, ker se predsednik državnega zbora razmeroma veliko pojavlja v javnosti, so lahko njegova politična stališča tudi bolj odmevna. Četudi so nestrpna in četudi ponižujejo. Izvolitev obeh mož na ti izpostavljeni funkciji pa lahko hkrati pomeni, da se Sloveniji obeta drugačna politika do različnih manjšin. Težko si je namreč predstavljati, kako bi Peče, oborožen s poslovniško modrostjo, vodil hipotetično razpravo o ureditvi romske problematike po evropskih standardih.

In kaj se bo zgodilo z Barrosom in kaj s Slovenijo? Barroso bo po vsej verjetnosti prevetril svojo ekipo, morda zaradi politične solidarnosti poklical še kakšnega drugega komisarja (lahko se celo zgodi, da bo s tem naredil uslugo pomladnim strankam, ki so nasprotovale načinu imenovanja in imenovanju Janeza Potočnika za slovenskega komisarja). Potem bo pred zadovoljnim evropskim parlamentom poskusil znova, zaradi izkušnje z Buttiglionejem bodo verjetno novi kandidati manj kontroverzni in bolj dolgočasni. Takšni, ki v politiko in sekularizirano državo ne bodo mešali verskih naukov točno določene religije. In Slovenija? Težko je verjeti, da bo glas poslancev ZLSD in LDS dovolj močan, da bo Pečeta odpihnil s položaja podpredsednika državnega zbora. Še težje pa, da bo zaradi svojih izjav odšel tudi Cukjati. Morda ga lahko mandatar poviša v ministra, na njegov položaj pa postavi človeka, ki bi bil manj sporen. A takšne napovedi spadajo med politične špekulacije. Po vsej verjetnosti se ne bo zgodilo nič posebnega, Peče in Cukjati bosta ostala na svojih položajih, predstavljala bosta parlament in gradila politični karieri. Sicer pa je to v državi, kjer je večina volivcev za svojega voditelja izbrala politika, ki je še pred kratkim trdil, da Romi ogrožajo nacionalno substanco, pričakovano. V EU je zaradi enega človeka, ki se je za svoje sporne izjave vsaj poskusil opravičiti, padla predlagana komisija, v Sloveniji pa je bilo imenovanje dveh še zdaleč ne strpnih politikov, ki sta prevzela pomembni funkciji, prvi indic nove vladne koalicije. Razlika med Buttiglionejem in Slovencema je le v tem, da je eden zaradi svojih nestrpnih izjav (začasno) kaznovan, druga dva pa sta bila zanje nagrajena.