prej in sedaj / Kaj obljublja novi mandatar?

Ko je Janez Janša pisal govor za parlamentarno zasedanje, na katerem so ga izvolili za predsednika vlade, je imel predvsem eno ambicijo: govor mora biti državniški. V govoru ne sme biti opozicijske drže. Ob pisanju govora se je držal načela, da mora biti govor povezovalen. V govoru naj ne bo točk, ki bi lahko sprožale polemike. Naj zveni še tako nenavadno: Janša je želel poudariti kontinuiteto. Iz predstavitvenih govorov prejšnjih kandidatov za funkcijo predsednika vlade je izpisal kakšno misel ali dve. En stavek Peterletovih programskih usmeritev. Štirje citirani stavki Drnovškovih stališč. Pol stavka iz govora dr. Andreja Bajuka. En stavek Ropovega programa. Predhodnike je celo pohvalil: dejal je, da se velikokrat niti ne zavedamo, kako veliko koraki so bili narejeni od osamosvojitve do danes. Ja, spotoma je sicer frcnil, da so bile kakšne priložnosti tudi zamujene. Ampak na splošno gledano so dosežki velikanski. Do zdaj je obstajal vtis, da Janša stanje ocenjuje nekoliko drugače: kakšna reč je sicer res bila narejena, vendar se niti ne zavedamo, koliko priložnosti je bilo zamujenih. Zdaj, ko je Janša državnik, njegovi nastopi ne smejo puščati takšnega vtisa.

Janez Janša je peti predsednik slovenske vlade. Do zdaj je bolj ali manj veljalo, da je predsednik vlade, ko nastopi mandat, star 42 let. Peterle, Drnovšek in Rop so ob prevzemu vlade šteli 42 pomladi. Dr. Bajuk je bil ob nastopu funkcije starejši; star je bil 56 let. Ob prevzemu funkcije predsednika vlade je Janša štiri leta starejši od Peterleta, Drnovška in Ropa. Janša je torej nekoliko starejši, hkrati pa je njegova politična kilometrina dramatično daljša od predhodnikov. Peterle je vodenje vlade prevzel leto dni zatem, ko je s prevzemom vodenja krščanskih demokratov vstopil v politiko. Drnovšek je vodenje vlade prevzel tri leta zatem, ko je iz popolne politične anonimnosti stopil na čelo predsedstva SFRJ. Dr. Andrej Bajuk je vodenje vlade prevzel kot širši javnosti neznani udarnik Interameriške razvojne banke. Tone Rop je vodenje vlade prevzel šest let zatem, ko je postal minister za delo ter kasneje minister za finance. Pred tem je na ministrstvu za ekonomske odnose tri leta služboval kot državni sekretar. Janša ima v delavski knjižici vpisano, da je dobra štiri leta služboval kot obrambni minister. Osem let delovne dobe je pridelal v parlamentu kot vodja najmočnejše opozicijske stranke. Politično kilometrino je začel nabirati že leta 1982, ko je bil član predsedstva RK ZSMS, zadolžen za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito. Januarja 1989 je postal podpredsednik SDZ. Kot politik je torej začel uradovati pred več kot 20 let. V tem času si je nabral dovolj izkušenj, da ve, kakšen slog se obrestuje in kaj mu lahko povzroči probleme. V trenutku, ko Janša prevzema vodenje vlade, je njegova politična kilometrina občutno daljša od vsote vseh kilometrin njegovih predhodnikov, ko so ti začenjali s funkcijo predsednikov vlad. Janševa politična biografija je v tem trenutku celo daljša od sedanje Drnovškove politične biografije. Drnovšku moramo priznati, da so njegove politične izkušnje globlje. Janševe pa so širše: bil je ZSMS-jevski politik, bil je član ZKS, ki so ga črtali iz članstva, bil je vodilni član dveh strank, za sabo ima intenzivno vojno izkušnjo in zaporniški staž. Precej časa se je politično deloval kot publicist. Za razliko od Drnovška, ki je parlamentarne izkušnje pridobil le v skupščini SFRJ, je Janša osem let vodil slovensko parlamentarno opozicijo.

Je torej Janša med nastopnim govorom razložil, kaj konkretno bo počela njegova vlada? Ponovimo: Janša je izkušen politik. Zato bi bilo čudaško, če bi v nastopnem govoru povedal kaj takega, kar bi mu škodilo. Bilo bi čudaško, če bi si že med prvim nastopom pred parlamentom v koleno zabil žebelj. Zato Janša v nastopnem govoru ni obljubljal reči, ki jih ne bi mogel narediti. Hkrati se je izognil temu, da bi na široko razglabljal o nepopularnih ukrepih. Tiste prioritete, ki jih je izrecno navedel, mu lahko prinašajo zgolj koristi. Konkretnim detajlom, v katerih se navadno skriva hudič, se je izognil. S tem, da je hvalil vse po vrsti, je poskrbel, da si ne bi zapiral vrat. Nenavadno, celo za Kučanov Forum 21 je našel toplo besedo. Temam, ki jih je dolgo časa postavljal v ospredje, se je izognil. V celotnem govoru je na korupcijo namignil le enkrat, ko je opisoval delo pravosodja. "Nedopustno je, da se velike korupcijske in druge kriminalne zgodbe rešujejo z enako prioriteto kot družbi manj nevarna kazniva dejanja." Na kriminal je namignil le dvakrat. O klientelizmu ni govoril. Če je v prvi polovici leta 2004 svojo politiko gradil na pojmih "korupcija", "kriminal", "klientelizem", med nastopnim govorom nismo mogli razbrati, da bi boj proti korupciji, kriminalu ter klientelizmu sodil med politične prioritete. Glede na to, da je parlament prav na pobudo sedanjega predsednika vlade problemu korupcije posvetil posebno sejo, se zdi nenavadno, da zdaj, ko prevzema oblast, tega problema v nastopnem govoru praktično ni omenil.

Zato pa je spregovoril o kartelni prepletenosti in posebej opozoril na neformalno kartelno prepletenost. Kaj naj bi to bilo? "Kartelna prepletenost (...) našega gospodarstva je eden najbolj žgočih problemov, ki ovirajo naš gospodarski razvoj. Pri tem gre pogosto za povezave na meji kriminalne dejavnosti (parkiranje delnic ipd.), ki se jim zaradi njihove kapitalske, medijske in politične moči nihče ne upa postaviti po robu. Taka kartelna povezanost pa ima dve vrsti negativnih posledic: izkoriščanje potrošnikov in zniževanje gospodarske rasti."

Ni povsem jasno, na kaj je predsednik vlade mislil, ko je opozoril na kartelno prepletenost. Pojem kartel namreč navadno uporabljamo v besedni zvezi "kartelni dogovor". Kartelni dogovor se pojavi, ko različna podjetja, ki naj bi si na trgu konkurirala, na skrivaj skupaj določijo cene svojih produktov ali storitev. Njihova tržna konkurenca je zato zgolj navidezna. Janša je o bančnih kartelnih dogovorih govoril leta 2001 na 7. kongresu SDS, ko je trdil, da je kapital, ki ga za razvoj potrebujejo mala in srednja podjetja, predrag. Razlog za takšno stanje pa je pomanjkanje konkurence med bankami, saj so te sklenile kartelni dogovor, je ocenil. Vendar se zdi, da predsednik vlade, ko je govoril o kartelni prepletenosti, ni mislil na to vrsto izigravanja načel konkurence. Ker je v kontekstu "kartelne prepletenosti" spotoma omenil problem "parkiranja delnic", lahko sklepamo, naj kaj je v resnici mislil. "Parkiranje delnic" namreč nima ničesar skupnega s karteli ali kartelnimi dogovori, pač pa gre za izigravanje malih delničarjev. "Parkiranje delnic" je pojav, ko si člani neformalnih omrežij vplivnih posameznikov pri prevzemih podjetij "pomagajo" tako, da določeno podjetje še pred objavo prevzemne ponudbe kupi delnice za potrebe drugega podjetja. Podjetje A, denimo, na trgu kupi 24 odstotkov delnic, podjetje B, neformalno povezano s podjetjem B, pa kupi še nekaj odstotkov. Podjetje B, povezano s končnim kupcem, delnice kupuje po nižji ceni od tiste, ki bo navedena v prevzemni ponudbi. Na ta način podjetje A še pred objavo prevzemne ponudbe obvladuje več kot 25 odstotkov delnic. Posledica je, da so mali delničarji oškodovani, veliki igralci pa do lastniških deležev pridejo ceneje in na netransparenten način. Vendar nedopustno izigravanje malih delničarjev nima nič skupnega s karteli ali kartelno prepletenostjo. Zato se zdi bolj verjetno, da je predsednik vlade namignil na formalna in neformalna omrežja, spletena med ljudmi iz gospodarstva, ta neformalna omrežja pa naj bi - če prav razumemo - negativno vlivala na gospodarski razvoj. Janša je v svojih zgodnejših delih ta omrežja imenoval Organizacija, nekateri bolj eksplicitni avtorji pa so govorili o udbomafiji.

Kako se bo torej bodoča vlada lotila problema "kartelne prepletenosti"? Janša pravi, da bo nova vlada okrepila urad za varstvo konkurence. Po oceni novega predsednika vlade urad, ki ga trenutno vodi Andrej Plahutnik, "omahuje v svojih odločitvah zato, ker ni dovolj neodvisen in zato, ker nima strokovne avtoritete, da bi brezkompromisno uveljavljal zakon." Zgolj spotoma: urad za varstvo konkurence je ena redkih državnih institucij, ki jo je novi predsednik vlade resneje kresnil po zobeh.

Prioritete

Kaj so - če naj sodimo po nastopnem govoru - prioritete novega predsednika vlade? Izrecno je omeni, da je ena od prioritet "skrb za prijaznejšo, preglednejšo in učinkovitejšo javno upravo". Druga izrecno navedena prioriteta je preprečevanje "ekscesno visokih plač direktorjev nekaterih javnih zavodov in drugih institucij javnega sektorja". Plače javnih funkcionarjev in drugih javnih uslužbencev bodo nedvoumno javne. Z zakonom bo javnosti zagotovljen dostop do podatkov o ovadbah, zahtevah za preiskavo in obtožnicah zoper javne funkcionarje in javne uslužbence, najavlja predsednik vlade.

Sicer pa je bil predsednik vlade pri naštevanju prioritet zadržan. Od leta 1990 do leta 2002 je veljalo, da prihajajoči predsednik vlade parlamentu ter državljankam in državljanom pove, da na prvo mesto postavlja vsesplošno varčevanje ter obljubi zmanjševanje javne porabe. Makroekonomske razmere naj bi bile namreč takšne, da so zahtevale proračunsko varčevanje ter zategovanje pasov. Zdi se nenavadno, da novi predsednik vlade ni omenil imperativa zmanjševanja javne porabe. Proračunskim vprašanjem se je v velikem loku izognil. Po drugi strani pa je to tudi razumljivo. Ko je Janša kot vodja opozicije zahteval splošno razpravo o dosežkih Ropove vlade, je - med drugim - vladi očital, da ta ni izpolnila obljube o zmanjševanju javne porabe. Ob predstavitvi programa je novi predsednik vlade torej sklenil, da si zanke finančnih obljub ne bo natikal okoli vratu. Zgolj spotoma: tudi prvi osnutki koalicijske pogodbe, ki jih je bilo mogoče dobiti "pod mizo", so bili brez poglavja o javnih financah. Leta 2000, ko je osnutek koalicijske pogodbe pripravljala LDS, je ta vsebovala splošni del, finančni del ter normativni del, v katerem so bili popisani zakoni, ki prihajajo v parlamentarno proceduro. Že sama koalicijska pogodba je določala, kako naj bi se koalicija vedla pri posameznih zakonih. Novi predsednik vlade je najavil, da nastajajoča koalicijska pogodba ne bo imela dela, v katerem bi bili našteti zakonodajni projekti. Finančni vidik koalicijske pogodbe pa bo, tako kaže, napisan povsem pri koncu koalicijske diskusije. To lahko povežemo z dvema okoliščinama. Če smo rekli, da ima Janša absolutno najdaljšo politično kilometrino med vsemi dosedanjimi predsedniki vlad, ima relativno malo ekonomskih in finančnih izkušenj. Dr. Drnovšek in dr. Bajuk sta v vlado prišla po bančni karieri. Tone Top je pred prihodom na čelo vlade vodil finančno ministrstvo, pred tem pa se je ukvarjal s privatizacijo nekdanjega družbenega premoženja ter pokojninsko reformo. Lojze Peterle, leta 1990 novinec v politiki, je vendarle končal prvo stopnjo študija ekonomije. Janša je torej izkušen politik, hkrati pa ni finančnik. Podatek o tem, kdo bo v novi vladi prevzel naloge finančnega ministra, še ni prišel do javnosti. Sklepamo lahko, da Janša med nastopnim govorom ni hotel zabetonirati načel vladne finančne politike, saj bi si s tem omejil manevrski prostor ob pogajanjih s kandidati za finančnega ministra.

Potrebno je ...

Ostale ambicije predsednika vlade so bile v nastopnem govoru izrečene bolj ohlapno. Potreben je pospešek gospodarske rasti, pravi predsednik vlade. Ambicija vlade je, da bi bila gospodarska rast v Sloveniji za vsaj tri odstotne točke višja kot v povprečju "starih" članic EU. Cilj, ki ga je postavil novi predsednik vlade, je zanimiv, ker je določene cilje v strategiji razvoja Slovenije zastavila tudi Ropova vlada. Ta si je za imperativ postavila 5-odstotno gospodarsko rast, kar naj bi pripeljalo do tega, da bi v enem desetletju dosegli povprečno gospodarstvo razvitost EU. Janša je torej ob napovedi gospodarskih ambicij uporabil drugačno metodologijo od Ropove vlade.

Podobno ohlapna je ambicija, da bi bodoča vlada zmanjšala "preveliko vlogo države v gospodarstvu." Tako kot prejšnje vlade tudi Janša najavlja "hitrejšo in bolj transparentno privatizacijo državnega sektorja". Reformi sistema zdravstvenega zavarovanja, ki se ga je odhajajoči minister dr. Keber lotil z več kot 300 strani obsežno "belo knjigo", je novi predsednik vlade namenil tri vrstice. Poanta teh treh vrstic je, da je reforma sistema zdravstvenega zavarovanja nujna, cilj reforme pa je zagotovitev stabilnega sistema zdravstvenega varstva. Nekoliko več vsebine ima napoved, da bo vlada olajševala postopke zaposlovanja za določen čas, hkrati pa bo tudi poenostavila postopke pri "prenehanju delovnega razmerja" - delodajalci bodo torej lažje odpustili zaposlene. Novi predsednik vlade ob tem ocenjuje, da se morajo tudi delodajalci in sindikati "soočiti z dejstvom", da "togi trg dela v celoti gledano škoduje tudi delojemalcem". Povedano bolj direktno in cinično: objektivno vzeto naj bi bilo v interesu delavcev, da se postopki odpuščanja poenostavijo. Predsednik vlade je bežno najavil še korenito davčno reformo: ta naj bi "zmanjšala davke na delo" ter "prilagodila davke na kapital". Če prav razumemo, naj bi se davki na kapital povečali, davki na delo pa zmanjšali. Predsednik vlade napoveduje, da bo vlada povečala vlaganje v znanost in razvoj. Tako kot Ropova vlada v strategiji razvoja Slovenije tudi Janša najavlja, da bi do leta 2010 vložek v znanost podvojili.

Rečeno, storjeno

Neposredno po izvolitvi je nastajajoča vladajoča koalicija nekatere točke programa že začela izvajati. S spremembo zakona o vladi je koalicija ukinila ministrstvo za informacijsko družbo. Funkcije ministrstva za informacijsko družbo bodo prenesene na gospodarsko ministrstvo. Ta odločitev je dokaj dvorezna, saj gre za področje, ki bo še lep čas pridobivalo na pomenu. Smiselna je odločitev, da je področje energetike, ki je zadnja štiri leta kampiralo v okviru ministrstva za okolje in prostor, spet postavljeno v okvir ministrstva za gospodarstvo. Anekdota namreč pravi, da leta 2000 tedanja kandidatka za gospodarsko ministrico dr. Tea Petrin ni želela prevzeti funkcije, če bi se morala ukvarjati tudi z energetiko. Odločitev, da bo energetika postavljena v okvir ministrstva za okolje in prostor, pa je bila najbolj neposrečenih idej o delitvi dela znotraj vladne administracije. Logično se namreč zdi, da med energetiko in ministrstvom za okolje in prostor obstaja vsaj trenje, če že ne konflikt. Varovanje okolja namreč praviloma ni v simbiozi z ambicijami energetikov.

Če je nastajajoča koalicija eno ministrstvo ukinila, bosta dve ministrstvi nastali na novo. Ministrstvo za notranje zadeve bo razdeljeno na tisti del, ki bo zadolžen za policijo, iz preostanka pa bo nastalo mogočno ministrstvo za upravo. Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport bo ponovno razdeljeno na šolski ter znanstveni resor.

Ob odločitvi, da vlada eno ministrstvo ukine, dve pa postavi na novo, se zastavlja vprašanje, ali se s tem ne oddaljuje od cilja, ki ga je predstavil predsednik vlade, da bi se število zaposlenih v državni upravi postopno zmanjševalo. Ko je strokovni svet Janševe SDS poleti predstavil program tedanje vlade v senci, je najavil, da bi v štirih letih v civilnem delu državne uprave število zaposlenih zmanjšalo za štiri odstotke. Odločitev za povečanje števila ministrstev lahko že zaradi same logike delovanja birokracije vodi v povečevanje delovnih mest.

Koalicijski pakt

Nastopni govor predsednika vlade ni bil izčrpen. Ko je v prejšnjih mesecih nastopal kot uvodničar izrednih parlamentarnih sej, je bil mnogo bolj zgovoren. Zatorej lahko iz nastopnega govora razberemo predvsem ambiciji, da bi deloval državniško. Več o usmeritvah prihajajoče vlade bomo vedeli, ko bo predstavljena koalicijska pogodba. No, osnutki, ki so dostopni "pod mizo", so zanimivi. V zadnjih mesecih je bila ena od vročih tem tudi romska problematika. Osnutek koalicijske pogodbe prinaša nenavadno rešitev: na "etično mešanih območjih" (dobronamerno dopuščamo možnost, da so avtorji osnutka koalicijske pogodbe ob omembi etično in ne etnično mešanih območij zatipkali) bo policija zagotovila večjo prisotnost policijskih sil. Romske problematike naj bi se torej lotili s prerazporeditvami policistov.

Zanimiva je , denimo, tudi ideja, da bi povečali tisti del vojske, ki bo usposobljen za konkretno delovanje. "Najmanj 40 odstotkov sil Slovenske vojske (danes manj kot 10 odstotkov) bo uporabnih, opremljenih ter usposobljenih za bojevanje v zahtevnih razmerah izven ozemlja Severnoatlantskega zavezništva," najavlja koalicijska pogodba. Pričakujemo torej lahko, da bo prihajajoča koalicija vojsko mnogo pogosteje pošiljala na krizna žarišča.

Iz besedila osnutka koalicijske pogodbe ter sklepov strokovnega sveta SDS, ki so bili objavljeni poleti, je razvidno, da namerava predsednik vlade zelo poglobiti odnose z ZDA. V besedilu strokovnega sveta SDS lahko zasledimo celo stališče, da mora biti "dobro in vsestransko sodelovanje z ZDA (...), tako kot uresničevanje vseh drugih najpomembnejših zunanjepolitičnih odločitev, predmet nacionalnega konsenza in torej skupen strateški cilj vseh demokratičnih političnih sil v Sloveniji". Ideja, zapisana še v opozicijskih časih, da mora biti dobro in vsestransko sodelovanje predmet nacionalnega konsenza in skupen strateški cilj vseh demokratičnih političnih sil, je neobičajna. Slovenski politični razred je do zdaj nacionalni konsenz gradil okoli treh, štirih tem: osamosvojitve, vstopa v EU in vstopa v NATO. Pred meseci se je govorilo o "tretjem soglasju" - dosegli naj bi soglasje o gospodarskem razvoju. Nekaj mesecev staro besedilo strokovnega sveta SDS pa demokratičnim političnim silam polaga na srce, naj vzpostavijo nacionalni konsenz glede odnosov z ZDA. Zgolj spotoma: vsestransko sodelovanje morda predpostavlja tudi sodelovanje pri kakšni ameriški vojaški operaciji. Ker naj bi vse demokratične politične sile o vsestranskem sodelovanju z ZDA dosegle nacionalni konsenz, se zastavlja vprašanje, ali so tisti, ki niso za sodelovanje v vojaških operacijah, pristaši nedemokratičnih političnih sil?

Ob oceni poslovanja vlade pa se bo treba navaditi na pravilo, da opozicija predvsem govori, vlada pa predvsem deluje. Janšo smo lahko do zdaj ocenjevali predvsem po tem, kar je povedal. Po novem pa ima pooblastilo, da deluje.