vlada / Obrisi nove vlade

Dolgo časa ni bilo nobenega curljanja informacij. Pogajalski proces je tekel diskretno, javnost pa je le ugibala. In zdelo se je, da pogajalski proces teče v idiličnem ozračju. Šele v torek, 16. novembra, je do občinstva butnil prvi uradni podatek. Demokratična stranka upokojencev je ponosno objavila novico, da v tem mandatu prevzema vodenje enega od državotvornih resorjev, ministrstva za obrambo. Kandidat za obrambnega ministra pa je Karl Erjavec. Karl Erjavec, Desus. Desus? Upokojeni demokrati so torej v republikanski vladi dobili obrambnega ministra? Če na odločitev koalicijskih pogajalcev pogledamo z levega kota, v odločitvi najdemo nekaj racionalnosti. Leta 2002 je Desus za predsednika republike kandidiral dr. Antona Beblerja. Dr. Anton Bebler je pionir slovenske obramboslovne znanosti. Velja za enega največjih poznavalcev obrambnih sistemov v širši okolici. In če se je Desus leta 2002 tesno povezal s pionirjem slovenske obramboslovne znanosti, bi lahko sklepali, da upokojeni demokrati nekaj obrambnega strokovnega potenciala gotovo premorejo. Takoj pa moramo dodati, da je ta interpretacija malo verjetna. Dvomimo namreč, da bi predsednik vlade Janša na čelo obrambnega ministrstva postavil Beblerjevega človeka. Dr. Bebler je bil prevečkrat kritičen do Janševega načina delovanja. In Karl Erjavec res ni Beblerjev človek. Je Desus obrambno ministrstvo dobil zato, ker se je v stranki angažiral dr. Vasja Klavora, kirurg, ki se je zadnja leta posvečal publicistični dejavnosti o soški fronti in prvi svetovni vojni? Dvomimo.

Če želimo razumeti, kako je Karl Erjavec, zadnja leta državni sekretar na ministrstvu za pravosodje, postal uradni kandidat za obrambnega ministra, se moramo potopiti do leta 1990. Leta 1990 je v Kranju na volitvah prepričljivo zmagal Demos. Kranjski župan je postal Vitomir Gros, Demos pa je postavil tudi novi občinski izvršni svet. Tedaj 30-letni Karl Erjavec je v kranjskem izvršnem svetu prevzel položaj sekretarja za občo upravo. Erjavčev sosed in tesni sodelavec v stavbi občinske uprave pa je bil Branko Grims, danes eden vodilnih članov SDS. Oba sta bila pomembna člana kranjskega izvršnega sveta ter pomembna člana kranjskega Demosa. Leta 1991 je bil Erjavec postavljen v upravni odbor Stanovanjskega sklada, ostali člani upravnega odbora pa so sklepali, da so ga tja postavili krščanski demokrati. Po reformi lokalne samouprave, ko je Naklo, kjer živi Erjavec, postalo samostojna občina, pa je sedanji kandidat Desusa postal pomemben član občinskega odbora krščanskih demokratov. Vendar Erjavec ni naredil izrazitejše strankarske kariere.

Zakaj ne? Odgovor je na dlani. Leta 1995 je prevzel funkcijo šefa kabineta varuha človekovih pravic. Funkcijo varuha človekovih pravic je namreč tedaj prevzel Ivo Bizjak, v prvi polovici devetdesetih podpredsednik krščanskih demokratov in notranji minister. In Bizjak je v novoustanovljeni urad varuha človekovih pravic povabil gorenjskega rojaka Erjavca, sicer pravnika po poklicu. Ker je Bizjak po osnovnem poklicu matematik, je bil Erjavec dolgo časa Bizjakova desna roka. Ne le v uradu varuha človekovih pravic. Tesna sodelavca sta ostala tudi potem, ko Bizjak ni bil ponovno izvoljen na položaj varuha človekovih pravic. Leta 2000 sta se preselila na ministrstvo za pravosodje. Bizjak je prevzel ministrsko funkcijo, Erjavec pa je postal državni sekretar. Leta 2003, na izrednem kongresu SLS, je Erjavec kandidiral za položaj člana izvršilnega odbora stranke, a je na kongresu zbral bistveno premalo glasov. Zato pa je postal član strankinega častnega razsodišča. Spletni naslov SLS še danes pravi, da je Erjavec član strankinega častnega razsodišča. Na začetku letošnjega leta je SLS Erjavca nominirala kot možnega kandidata za evropske volitve, vendar se ni prebil v ožji izbor kandidatov. Ko se je SLS sprla z novim predsednikom vlade Tonetom Ropom, je premier Bizjaka odstavil, ljudi na položaju državnega sekretarja pa se ni dotikal. In nova ministrica Zdenka Cerar je sklenila, da bo Erjavca obdržala.

Na parlamentarnih volitvah jeseni 2004 se je Erjavec presenetljivo znašel na kandidatni listi Desusa. Ob odločitvi, da bo stranka upokojencev sodelovala v vladi, pa so Erjavca postavili v pogajalsko ekipo, ki je diskutirala o koalicijski pogodbi. Zato bo v prihodnjih mesecih zanimivo videti, kakšna je v resnici Erjavčeva strankarska lojalnost. Po eni strani v vlado vstopa kot kandidat Desusa, po drugi strani pa je tesno povezan tudi z ljudsko stranko.

Ker pa novi predsednik vlade vsako reč dvakrat preveri, se zdi zelo verjetno, da Erjavec ne bi bil nominiran za šefa obrambnega ministrstva, na katerega je novi predsednik vlade posebej navezan, če ne bi imel ugodnih priporočil nekdanjih gorenjskih sodelavcev, denimo Branka Grimsa. Zgolj spotoma: med člani kranjskega izvršnega sveta, ki so vodenje mesta prevzeli leta 1990, je do zdaj najbolj ugledno kariero naredil Andrej Šter: leta 1994 je kot član krščanskih demokratov zamenjal Iva Bizjaka in prevzel vodenje notranjega ministrstva. Erjavčeve politične korenine torej segajo v okolje, ki nima resnejših skupnih imenovalcev z Desusom. Analize javnega mnenja namreč kažejo, da volilno telo Desusa stanuje levo od Združene liste, Erjavčeva politična biografija pa s tem delom volilnega telesa ni povezana.

Vendarle: uradna interpretacija pravi, da Desus prevzema obrambno ministrstvo. Najmanjša koalicijska stranka s tem v svoje roke prevzema realen vzvod oblasti. Ko je v petek, 19. novembra o vstopu v koalicijo odločal svet Desusa, je bil rezultat sicer tesen. Za vstop v koalicijo je glasovalo 29 članov sveta, interna pravila pa pravijo, da svet o koalicijskih vprašanjih odloča z absolutno večino vseh članov sveta. Ker je vseh članov sveta Desusa 52, je sklep o vstopu v koalicijo sprejet, če "za" glasuje vsaj 27 članov. Kljub temu, da je bilo število glasov "proti" nizko (proti so glasovali predvsem predstavniki ljubljanskega, mariborskega in koprskega Desusa), je stranka upokojencev le s tesno večino sprejela sklep o vstopu v koalicijo. Ob tem pa se je predsednik stranke Anton Rous srečno izognil glasovanju o zaupnici, ki pa ga zahteva statut stranke.

Na sestanku sveta Desusa so Erjavcu sicer zastavili nekaj zoprnih vprašanj o njegovih povezavah z SLS, vendar se je pred zadrego rešil s pojasnilom, da se je z ljudsko stranko razšel, češ da naj bi bila njihova politika preveč izključujoča. Ob dvomih, ali ima lahko stranka od vodenja obrambnega ministrstva kakšne koristi, pa je poudaril velik pomen obrambnega ministrstva za slovensko gospodarstvo.

Resnici na ljubo je treba povedati, da Desus prevzema resor, ki ne zagotavlja posebne popularnosti. Ena zadnjih potez Ropove vlade je ta, da je v četrtek, 18. novembra, dala soglasje k temu, da bi slovenski vojaški inštruktorji v okviru enot Nata sodelovali pri urjenju iraških enot, pogoj pa je, da usposabljanje poteka v tretjih državah - torej ne v Sloveniji in ne v Iraku. Slovenija naj bi prispevala pet vojaških inštruktorjev. S tem je Ropova vlada Slovenijo že spravila v bližino vojaškega sodelovanja v Iraku. Če bo nova vlada dosledno izpeljala stališče strokovnega sveta SDS o poglobitvi vsestranskega sodelovanja z ZDA, bo izvedba najbolj zoprnega dela tega poglabljanja pripisana Desusu. Ne glede na to, ali je bodoči minister po duši pripadnik SLS, demokratičnih upokojencev ali upokojenih demokratov.

Desus zahteve na ogled postavi

Predzadnji del pogajalskega procesa je naplavil še eno zanimivo podrobnost. Ko je predsednik Desusa po končanih pogajanjih o vsebini koalicijske pogodbe spregovoril o kadrovskih pričakovanjih stranke, je spotoma omenil, da ob enem ministrskem položaju stranka računa še na par državnih sekretarjev ter par direktorjev direktoratov. Ker je državna administracija pred kratkih doživela reformo, velja najprej pojasniti, kaj bodo po novem državni sekretarji in kaj direktorji direktoratov. Državni sekretarji so po novem ministrovi namestniki, vsak resor pa naj bi imel enega državnega sekretarja. Minister in državni sekretar sta politični osebnosti. Pod ravnjo državnega sekretarja pa naj bi se začel strokovni, nepolitični del državne administracije. Reforma državne administracije je temeljila na ambiciji, da bi politiko ločili od uprave. Minister in državni sekretar bi bila torej politični osebnosti z razpoznavnim strankarskim predznakom, preostali del državne administracije pa bi bil rezerviran za izvedence.

Izjava predsednika Antona Rousa, da Desus pričakuje tudi par direktorskih položajev v vladnih direktoratih, kaže na nevarnost, da novi vladi ne bo uspelo uveljaviti imperativa o ločitvi javne uprave od politike. Zadnja leta je namreč opozicija kritiko poslovanja vladajoče koalicije gradila prav na oceni, da se je LDS globoko usidrala v javno upravo, torej v tisti del državnega aparata, ki naj bi bil nepolitičen. Ker naj bi bili direktorji direktoratov strokovnjaki, ki so na ta položaj prilezli po dolgotrajnem plezanju po lestvicah upravne hierarhije, izjava predsednika Desusa kaže na možnost, da sveže objavljena načela niso zdržala niti do konca koalicijskih pogajanj. Izjava predsednika Desusa je toliko bolj pomenljiva, ker je pogajanja o koalicijski pogodbi vodil dr. Gregor Virant, ključni avtor nove zakonodaje o javni upravi. Če je predsednik Rous dr. Virantu izrazil željo, da si Desus želi tudi par direktorskih položajev v direktoratih, bi ga moral avtor reforme javne uprave opozoriti na načelo ločitve javne uprave in politike.

Dvomi SLS

Če je pogajalski proces v času, ko se je odvijal stran od oči javnosti, menda tekel gladko in brez posebnosti, je tik pred koncem koalicijskih pogajanj prišlo do resnih nesoglasij. V petek zjutraj, 19. novembra, je namreč SLS v javnost razposlala ostro intonirano stališče, češ da se ne strinja s tistim delom koalicijske pogodbe, ki govori o privatizaciji državnega premoženja. Ker je še v četrtek veljalo, da so koalicijska pogajanja praktično končana, je petkova poteza SLS precej zgovorna. SLS je tako rekoč na zadnji dan koalicijskih pogajanj javnosti predstavila stališče, da se ne strinja z eno od izhodiščnih točk koalicijske pogodbe, namreč s privatizacijo državnega premoženja. S kakšnimi stališči se je SLS oglasila tik pred koncem pogajanj? Prvič, ljudska stranka "odločno nasprotuje razprodaji" več kot 1000 milijard vrednega državnega premoženja. Janez Podobnik je torej Janši sporočil, da SLS ne bi prodala Telekoma, Mobitela, Zavarovalnice Triglav, ostanka Nove Ljubljanske banke, Nove Kreditne banke Maribor, železnic, energetskih ter preostalih infrastrukturnih podjetij. Po eni strani se zdi skrajno nenavadno, da sta SDS in SLS šele ob koncu koalicijskih pogajanj trčili na tako pomembno vprašanje, kot je usoda sedanjega državnega premoženja. Če bi SDS z izkupičkom prodaje sedanjega državnega premoženja oblikovala nekakšen rezervni proračunski sklad, bi SLS sedanje državno premoženje lastninsko prestavila v portfelj prvega pokojninskega stebra. SLS sicer trdi, da se zavzema za to, da bi se država umaknila iz upravljanja podjetij. Hkrati pa je jasno, da bi država posreden vpliv vendarle ohranila. Prvi steber pokojninskega zavarovanja je vsaj pod posrednim nadzorom vlade.

Ob objavi novice, da SLS odločno nasprotuje nekaterim delom koalicijske pogodbe, je predsednik stranke Janez Podobnik izjavil, da je med pogajanji prišlo do "konceptualnih" razhajanj. Če SLS res stoji na načelu, da bi se država iz gospodarstva umaknila tako, da bi premoženje prestavila v enega od paradržavnih skladov, gre v resnici za dovolj globoka "konceptualna razhajanja". Zdi se namreč, da je Janša v zadnjih mesecih sprejel del stališč ekonomista dr. Mića Mrkaića ki se je zavzemal za hitro in radikalno privatizacijo vseh tistih delov gospodarstva, ki so še v državni lasti. Že spomladi letos, ko je Mrkaić objavil svoj ekonomski program - ta se je zavzel za dosleden umik države iz gospodarstva - se je zdelo, da tak program za stranke ni nujno privlačen. Če država proda lastniške deleže v finančnem sektorju, energetiki ter infrastrukturi, se s tem stranke vladajoče koalicije izrecno odrečejo vplivu v nadzornih svetih in upravah podjetij. Če pa bi državno premoženje zgolj prestavili v enega od paradržavnih skladov, bi s tem stranke še vedno držale roko nad nadzornimi sveti in posredno tudi upravami podjetij.

To, da je med SLS in SDS prišlo do "konceptualnih" razhajanj, ni nenavadno. Čudno pa je, da so šele tik pred koncem koalicijskih pogajanj ugotovili, da ta konceptualna razhajanja obstajajo. Kdor pozna zgodovino razpadanja koalicij, ve, da so različni pogledi na privatizacijo vodili v pogoste krizne in konfliktne odnose. Demos je leta 1991 razpadel zaradi različnih pogledov na privatizacijo. LDS in SLS sta se sredi prejšnjega mandata sprli zaradi vprašanja, ali naj vlada dve državni banki, NLB in NKMB, proda zasebnim investitorjem, torej tujcem. Stranki sta spor rešili tako, da je moral tedanji finančni minister Tone Rop sredi privatizacijskega projekta tega spremeniti. SLS pa še pred uradnim rojstvom republikanske koalicije zahteva, da mora vsaj ena banka, ki je še v državni lasti, ostati v slovenski lasti.

Izvršilni odbor SLS je v petek pozno popoldne sicer sprejel sklep o vstopu v koalicijo, hkrati pa je SLS dala vedeti, da nekaj vprašanj ostaja nerešenih. SLS meni, da v koalicijski pogodbi ni primerno rešeno vprašanje, kako bo vlada lastninila banke, zavarovalnice in druga podjetja v državni lasti. SLS ob tem napoveduje, da bo, ko bodo ta vprašanja prišla na dnevni red vlade, uveljavila načelo o nujnem soglasnem odločanju. Povedano drugače: SLS že pred podpisom koalicijske pogodbe sporoča, da bo med operacionalizacijo idej o privatizaciji državnih podjetij projekt skušala ustaviti z vetom. Od leta 1997 naprej je veljalo, da je SLS naporna koalicijska partnerica. Ob tem se je zdelo, da bo morala SLS zaradi slabega volilnega rezultata tokrat delovati bolj kooperativno. Poteze, ki jih Podobnik vleče še pred podpisom koalicijske pogodbe, kažejo, da SLS ostaja naporna koalicijska partnerica.

Je predsednik vlade Janša pričakoval takšno ravnanje SLS? Morda. Po eni strani so se v SLS ob začetku pogajalskega procesa počutili zapostavljene, saj se jim je dozdevalo, da Janša premalo občuje z vodstvom SLS. Po drugi strani pa je bil to najverjetneje Janšev taktični manever. Ker je vedel, da je SLS naporna koalicijska partnerica - tudi leta 2000, v čas Bajukove vlade, je SLS veljala za nezanesljivo stranko -, je Podobnikovo ekipo puščal v negotovosti. SLS je s sklepom, da vstopi v koalicijo, konflikt sicer potisnila na stran. Po drugi strani pa se bo ta v trenutku , ko pride privatizacija državnega premoženja na dnevni red vlade, spet pojavil. No, obstaja tudi druga smer razvoja. Možno bi bilo, da bi predsednik vlade opustil nekatere ideje, ki so bile zapisane v pisanjih Mića Mrkaića. Ideje libertarnega kluba, kakor se imenuje neformalna druščina, katere član je dr. Mrkaić, namreč kot nosilca suverenosti navajajo posameznika. V razmišljanju libertarnega kluba ni ravno veliko prostora za ideologijo nacionalnega interesa ter retoriko o nacionalni substanci ali vrednostnem središču nacije.