cerkev in država / Nadškofovske metamorfoze

Novi nadškof Alojz Uran je gotovo nadškof poslušanja in dialoga, a hkrati je tudi poveljnik institucije, katere cilji in želje se z jesensko spremembo sestave generalštaba niso spremenili. Ostali so najmanj enaki, zaradi nove vladne posadke in drugačne pogajalske taktike pa so se morda tudi povečali. Se torej boj cerkve nadaljuje in je nadškof Uran le nadaljevanje Franca Rodeta z drugimi sredstvi ali pa je Uranov značaj, poudarjanje pastorale in odprtosti za dialog tako drugačen koncept, da bo vrhovni slovenski pastir svojo čredo odpeljal na neznan in že zdavnaj zaraščen travnik?

Urok bivšega metropolita

Nič novega ni, če zapišem, da si je prefekt Rode na položaju svojega naslednika predstavljal drugo osebo. Prav tako ni nič novega, če dodam, da novi nadškof ni vedno soglašal s potezami prejšnjega, v intervjuju za nacionalno televizijo je celo odkrito priznal, da je kakšna naravnost povedana misel v družbi povzročala "polarizacijo". Pojav, kateremu naj bi se sam izogibal. Rode in Uran sta se po presenečenju iz Vatikana prvič javno sestala na začetku decembra, ko je Uran sprejel pastirsko palico in ko mu je Rode zaželel vso srečo. Rode se v Vatikanu ni spremenil, njegov govor z nasvetom Uranu je bil takšen, da se uvršča med antologijske izjave, tja ob bok "tistega sramotnega 55. člena" in "dekadence evropske družbe". "Kot prvi pastir cerkve boš najbolj priljubljen in najbolj osovražen človek na Slovenskemu," je svežemu metropolitu na srce položil prekaljeni borec. "V času, ko nekateri ne prenesejo zdravega nauka in si po svojih željah izbirajo učitelje, ki godijo njihovim ušesom, opravi poslanstvo blagovestnika in izpolni svojo službo." Potem je prefekt Rode, zajedljivo in naravnost, povedal tisto, kar resnično misli: "Imenuješ se vran - bodi orel!" Zaključek je bil dovolj jasen, novi nadškof Uran ima v škofovskem grbu poleg gesla vrisanega vrana, ptico, po kateri naj bi bil dobil priimek. Rodetu pa simbol male, črne, pritlehne ptice ni všeč. Novi nadškof naj bi bil orel, visokoleteča, ponosna ptica, ki visoko nad drugimi bolšči v nižave, ptica, ki se je drugi bojijo, a jo hkrati spoštujejo. Takšen, kot je bil tudi sam. Ko je nekaj dni po slovesnosti v ljubljanski stolnici Uran obiskal papeža, se pri Rodetu ni ustavil. Prefekt naj bi bil zadržan.

Kljub posrečeni metafori slovenskega prefekta ni nujno, da je novi nadškof resnično tisto, kar je videti, da je. Kar nekaj izjav novega nadškofa kaže drugače. Uran je recimo Sobotni prilogi priznal, da po njegovem džamija v Sloveniji ni najboljša rešitev. Da se sam zavzema za švicarski model molilnic, rešitev, kakršno je v Ljubljani zagovarjal tudi Mihael Jarc. Mimogrede, muftija Osmana Đogića na obred umeščanja v stolnici ni bilo, njegov urad je kasneje sporočil, da so napako zagrešili sami. Vprašanje džamije, ki ga je v Sloveniji javno večkrat problematiziral prefekt Rode, pa ni edino, kjer sta si vran in orel zelo podobna.

Vran je lahko orel

Uran, ki je med drugim opravil tudi katehetsko pedagoško specializacijo, je še kot škof na začetku septembra napisal članek za Družino. Začela se je šola in začelo se je tudi veroučno leto. V članku je med drugim ponovil običajne trditev o tem, da starši danes večinoma nimajo časa za otroke, da praznino napolnjujeta televizija in ulica, da se pluralna demokracija in čezmerna strpnost sprevračata v razpuščenost in podivjanost. Za takšno družbo naj bi bil kriv tudi šolski sistem, ki je preveč usmerjen v storilnost. Uran ni povedal nič novega, deloma je podobno o šoli govoril tudi minister Zver, ki je med drugim zažugal z "detabuizacijo kaznovanja". Škof, ki takrat še ni vedel, da bo postal nadškof, pa je potem zapisal, da pogreša krepost in etiko. "Etika je temelj človekovega razumevanja, humanizem temelj politične morale in vera temelj pravega humanizma in etike." Družba naj bi se torej očistila s pomočjo prave etike, pravega humanizma in prave šole. Uran posredno namiguje, da obstaja tudi etika, ki ni prava. To je tista, ki ni utemeljena na veri.

Uranovo sklicevanje na pravo etiko je zelo problematično. Prav tako je problematično sklicevanje na šolo in verouk kot rešitelja moralnih težav. Različne sociološke raziskave namreč dokazujejo, da ni bistvene povezave med moralnostjo in obiskovanjem verouka. Da so včasih ateisti, predvsem v postsocialistični Evropi, pri nekaterih vprašanjih bistveno bolj rigorozni od tistih, ki so obiskovali verouk. Teza, da je večja vloga te ali one cerkve v javnih šolah povezana z moralnostjo, ni potrjena. Prav tako ne drži, da je lahko šola, institucija, ki počasi izgublja avro vodilnega ideološkega aparata, rešitev vseh družbenih težav. Tudi ni res, da moralne vzgoje brez verske vzgoje ni. Še najbolj problematično pa je Uranovo uvajanje antagonizmov, pravega humanizma, ki je, mimogrede, nastal zaradi nasprotovanja eni in edini pravi resnici, in prave etike. Prijazni nadškof namreč hkrati vzpostavlja tisto drugo, nepravo, neverno stran. Z drugimi besedami sekularizem, domnevno izgubljenost slovenskega človeka, duševno in duhovno uboštvo. "Sekularizacija se bo pri nas zanesljivo še nadaljevala," je Uran priznal Družini. "Tradicionalna vernost nima dovolj moči in zato moramo vnovič evangelizirati naše okolje, postaviti temelje naše vere." Po nekaterih informacijah pa naj bi bil Uran na samem začetku pogajanj med cerkvijo in državo kot izhodišče postavljal maksimalistične zahteve po uvedbi verouka v javnih šolah, verouk vse tja do univerze. Stališče je kasneje spremenil.

In orel je lahko vran

Prijazni nastop novega nadškofa in malo manj prijazni podtoni nekaterih njegovih izjav so zanimivi še z drugega vidika. Tudi prefekt Rode, veliki gromovnik, ki se je v zgodovino katoliške cerkve na Slovenskem vpisal kot nadškof, ki je s svojimi izjavami velikokrat presegel mejo evangelijske milosti, je imel obdobja, ko so bile njegove besede popolnoma drugačne. Še več, imel je obdobja, ko je zagovarjal rešitve, ki bi se tudi njegovemu prijaznemu nasledniku verjetno zdele preveč revolucionarne. Za kaj gre? Konec sedemdesetih let je imel Rode na 12. teološkem tečaju predavanje o resničnem krščanstvu v Sloveniji. Tudi to predavanje naj bi bilo vzrok za to, da se je za dobro desetletje umaknil v Vatikan. V analizi slovenske družbe je napadel partijo, socialistične mite in zagovarjal svobodo posameznika in govoril o zločinu. "Zločin je zločin, tudi če je storjen v imenu revolucije". Gotovo zelo pogumne besede, nad katerimi tedanji režim ni bil preveč navdušen. A hkrati s kritiko družbene ureditve je Rode kritiziral tudi cerkev. Cerkev, ki je bila po besedah mladega Rodeta pred drugo svetovno vojno politično vplivna in bogata, je v rdečem režimu postala "bolj revna - in s tem bolj evangelijska. Naša cerkev je bila pred vojno preveč bogata. Župnik je bil pogosto tudi gospodarski veljak, samostani so bili na splošno preveč bogati, škofje so počitnice preživljali v gradovih. Cerkev je imela premoženje, ki ni bilo potrebno za izpostavljanje njenega poslanstva." Mladi Rode je pridigal dalje: "Sama bi se morala odpovedati svojim posestim in jih izročiti ubogim." Z revolucijo in božjim posegom se je cerkev očistila. "Postali smo bolj revni in morda manj ošabni." Krščanstvo v sedemdesetih letih je bilo po mladem Rodetu bližje evangeliju, "ker je (bilo) odmaknjeno od političnih bojev". "Cerkev ni povezana z bogatimi in tudi sama ni bogata. Živi med ljudstvom in od ljudstva. Če je bližje komu, je bližje manj privilegiranim. Naša cerkev je proletarska in kristjani smo proletarci socializma." Mladi Rode je resničnega kristjana razumel kot človeka, ki išče in najde Boga, pravi duhovnik pa "je duhovnik z manj zemeljskimi apetiti, manj svetni mogotec, bolj usmerjen k bistvenim, nadnaravnim stvarem". Lik, ki je podoben tudi novemu ljubljanskemu nadškofu, ki je bolj vran kakor orel.

Ko je Rode sprejel nadškofovsko palico, se je spremenil. Zagovarjal je vračilo premoženja, ki ga je nekoč obsojal in za katerega je priznal, da "izhaja še iz fevdalne dobe". Za Uranov odhod iz mešane krovne komisije naj bi bilo poleg pomanjkanja politične volje krivo tudi njegovo drugačno razumevanje reševanja vprašanj denacionalizacije, kot ga je zagovarjal nekdanjih nadškof. Uran naj bi bil sprejemal zamisli o vračanju v obveznicah ali v denarju in ne izključno in zgolj v naravi. Nekaj podobnega je v intervjuju za nacionalno televizijo sicer omenil tudi premier Janša. "Mislim, da cerkev ne obstaja zato, da upravlja gozdove ali zemljiško posest. S sporazumom bi bilo možno zadeve rešiti tako." Mimogrede, Uran je pred volitvami zapisal, da imamo "volivci letos priložnost, da izberemo drugačno usmeritev".

Seveda pa je treba krakanje vrana in klikanje orla razumeti v kontekstu časa, ko so bile njune besede izrečene. Mladi Rode je govoril v času represivnega sistema. Ko je postal nadškof, se je politični sistem spremenil in njegovi apetiti so zrasli. Podobno je z Uranom, pojoči nadškof s karizmo dialoga pooseblja prijazno stran cerkve, takšno, ki jo je pod starim poveljstvom pogrešal tudi del občestva, a to nikakor ne pomeni, da so cerkveni cilji glede nove evangelizacije pozabljeni. Nasprotno, cilji so isti in se niso spremenili. Prav tako se ni spremenil odnos do države. Cerkev še zmeraj ni zadovoljna z domnevno neustreznim položajem v družbi, nezadovoljna je z davčno politiko, s financiranjem obnove sakralnih spomenikov, s socialnimi ugodnostmi in s sistemom javnega in zasebnega šolstva. To, da je v Sloveniji jeseni zmagala pomladna ekipa, ne pomeni samodejno, da bo vlada bistveno bolj naklonjena pobudam cerkvenega vrha. Gotovo pa pomeni, da se bo z njim več pogovarjala in da ga bo pazljiveje poslušala. Morda ni nepomembno opozoriti, da minister Šturm ni samo malteški vitez, ampak je tudi pisec predloga zakona o verskih skupnostih, v katerem najdemo določbe o priznavanju verskega pouka registrirane verske skupnosti kot nadomestila za obvezni izbirni predmet.

Kakšno pesem bo Gospodu pel novi nadškof, je torej težko napovedati. A nekaj stvari je vseeno jasnih. Uran vodi drugačen dialog, kot ga je vodil njegov predhodnik. Deloma je to posledica njegovega značaja, deloma pa tudi izkušenj, ki si jih je cerkev pridobila pod Rodetovim poveljstvom. Prav tako je jasno, da se z drugačnimi metodami cilji cerkve niso spremenili, da pa je dialog med cerkvijo in državo zaradi spremembe oblasti živahnejši. Zanimivejše od vprašanja cerkve je verjetno vprašanje politike, koliko se bo torej nova oblast poklonila novemu nadškofu. V koalicijski pogodbi pouk o verstvih ni omenjen, omenjena pa sta pospeševanje razvoja zasebnih šol in koncept izbirnih predmetov, ki bi lahko pod nekaterimi pogoji vključevali tudi zunajšolske dejavnosti s področja vzgoje. Zdi se, da bo nova oblast hitro pritegnila smelemu napevu novega nadškofa in da bosta država in cerkev peli ubrano in spevno, zelo daleč od disharmoničnega bobnenja prefekta Rodeta. Vprašanje orla ali vrana je torej povsem irelevantno. Slovenija je dobila pač takšnega nadškofa, kot ga je sama izvolila. Alojz Uran bo nekaj časa krakal, če bo kazalo drugače, pa se bo spremenil v orla. Očitno znata on in cerkev oboje. In očitno se za njegovo prijazno podobo skriva tudi drugačna stran. Darovi, ki jih bo prinesel ta božič, pa naj bodo vseeno obilni. Od orla, od vrana in od vsega svetega.