policija / Ozadje spora: militarizacija meje?

"Varnostne naloge na meji opravlja policija; o tem, da bi vojska varovala zunanjo mejo EU, ne razmišlja nihče, saj bi bilo to v nasprotju s pravnim redom EU," je v četrtek, 20. januarja po seji vlade, pripovedoval drugi mož ministrstva za notranje zadeve dr. Vinko Gorenak. Na prvi pogled se je dozdevalo, da je dr. Gorenak na tiskovno konferenco prinesel en sam dolgčas. Zakaj bi bila to, da bo policija varovala schengensko mejo, sploh novica? Čisto logično je, da varnostne naloge na meji opravlja policija. In vsaj v Sloveniji se zdi logično, da vojska ne sodi na mejo. Vendarle pa je trditev državnega sekretarja dr. Vinka Gorenaka, da nihče ne razmišlja o tem, kako bi vojska varovala zunanjo mejo EU, nerodna potegavščina. O tem, da bi vojska opravljala določene naloge na schengenski meji, sedanja vladajoča koalicija razmišlja zelo resno. Pa ne gre zato, da bi se misel o vojski na meji ob prostem času sprehajala po glavi katerega od koalicijskih politikov. Gre za to, da je možnost, ko bi se na schengenski meji pojavila vojska, zapisana v koalicijsko pogodbo. Hkrati je razmišljanje o spremembah schengenskih načrtov eden od povodov za spor med ministrom za notranje zadeve Dragutinom Matejem in direktorjem generalne policijske uprave dr. Darkom Anželjem. Dr. Anželj je namreč 13. januarja, teden dni pred tiskovno konferenco dr. Gorenaka, objavil, da se je z notranjim ministrom Matejem sprl, ker minister ni bil zadovoljen, ko je policija decembra lani zaposlila dodatnih 182 "schengenskih" policistov, torej policistov, ki bodo službovali na južni meji. Minister naj bi direktorju policije očital, da je ta poznal njegovo stališče, naj policija ne zaposluje schengenskih policistov, kljub temu pa je direktor generalne policijske uprave zaposlil novo delovno silo. Ob kritiki, ki je je bil direktor policije deležen, ko je zaposlil nove policiste, je direktor od ministra zahteval, naj mu glede zaposlovanja novincev izda pisne usmeritve. Podatka, da bi minister policiji izdal pisne usmeritve glede omejevanja zaposlovanja schengenskih policistov, nismo zasledili. Namesto pisne usmeritve o omejitvi zaposlovanja policistov je pred občinstvo stopil drugi mož ministrstva za notranje zadeve in zagotovil, da bo mejo varovala policija. In da se država resno pripravlja na prevzem schengenskega režima, četudi se ob tem pojavljajo težave.

Ponovimo: trditev drugega moža notranjega ministrstva, da nihče ne razmišlja o tem, kako bi vojska varovala zunanjo mejo EU, je nerodna potegavščina. Koalicijska pogodba namreč o spremembah načrtov glede schengenske meje govori na dveh mestih. V poglavju o notranjih zadevah koalicijska pogodba navaja, da bo koalicija "preverila možnosti zmanjšanja že sprejetega načrta zaposlovanja v policiji za te potrebe." Vendar to ni vse. Koalicijska pogodba o schengenski meji govori tudi v poglavju o poslovanju javne uprave, v tem poglavju pa izrecno omenja vojsko: "Poleg zmanjšanja števila zaposlenih v civilnem delu državne uprave bomo znova preučili potrebo po velikem številu novih zaposlitev za pokrivanje schengenske meje v policiji in poskušali v dogovoru z evropsko komisijo najti racionalnejše rešitve (npr. pomoč vojske pri pokrivanju meje, pri čemer bodo pooblastila za ukrepanje samo v rokah policije)." Ta del koalicijske pogodbe torej izrecno omenja "racionalnejšo rešitev", ko bi mejo "pokrivala" tudi vojska - ob tem "pokrivanju" pa vojska, če gre verjeti koalicijski pogodbi, ne bi imela pooblastil za ukrepanje.

Podobno formulacijo najdemo tudi v Programu za prihodnost strokovnega sveta SDS, ki je bil objavljen pred volitvami. Pravzaprav se koalicijska pogodba od programa strokovnega sveta SDS razlikuje zgolj po tem, da koalicijska pogodba govori o "schengenski meji", program strokovnega sveta pa je pri pravopisnih finesah manj natančen in govori o "Shengenski meji". Ideja, da bi vojska priskočila na pomoč policiji, pa je v obeh dokumentih zapisana slovnično pravilno.

Glede na to, da je policija načrte za vzpostavitev schengenskega režima na meji začela pripravljati že pred leti in da je dokumente pred štirimi leti potrdila vlada ter jih poslala v Bruselj, sodijo ti načrti med sprejete mednarodne obveznosti države. Če hoče biti država kredibilna, mora načrte natančno izvajati. Šele če bi slovenski pogajalci z Brusljem dosegli dogovor o spremembi načrta, bi lahko od izvajanja sprejetega urnika odstopili. Zato novica, da je notranji minister oštel direktorja policije, ker je ta izpolnjeval natančno določene mednarodne obveznosti države, zveni nenavadno. Prav tako pa bi bilo nenavadno, če konflikta med direktorjem policije in notranjim ministrom, povezanega z izpolnjevanjem sprejetih mednarodnih obveznosti, ne bi opazili bruseljski uradniki in v Ljubljani akreditirani diplomati. Nastop dr. Gorenaka lahko razumemo tudi kot signal, ki ga je vlada poslala Bruslju in diplomaciji. Sporočilo se glasi: vlada namerava še vnaprej izpolnjevati mednarodne zaveze Republike Slovenije. Zdi pa se tudi, da je dr. Gorenak korigiral avanturistično napoved iz koalicijske pogodbe, ki govori o možni bratski pomoči vojske ob "pokrivanju" schengenske meje. To, da bi vojska "pokrivala" mejo, naj bi bilo, kot je dejal dr. Gorenak, v nasprotju z evropskim pravnim redom. Ta izjava je sicer hvalevredna, dodati pa velja, da sta v sosednji Avstriji schengensko mejo s Slovenijo, Madžarsko, Slovaško in Češko "pokrivali" tako policija kot vojska. Torej je režim, ko schengensko mejo "pokriva" tudi vojska, vendarle možen. Je pa res, da je v Sloveniji vprašljiv zaradi zgodovinskih razlogov. Leta 1990 in 1991, ob konfliktu s tedanjo federacijo, je šlo med drugim tudi za vprašanje režima na meji. In eden od argumentov Slovenije je bil, da mora biti režim na meji "evropski", torej tak, ko mejo varuje zgolj policija. Ob osamosvajanju je bilo uradno slovensko stališče jasno: meja ne more biti militarizirana.

Vendarle: kako je sploh možno, da se je diskusija o izpolnjevanju schengenskih kriterijev sploh začela? Zdi se neodgovorno, če mednarodne obveznosti države postanejo predmet notranjepolitičnih sporov. In v tem primeru niti ne gre za tipičen notranjepolitičen konflikt, ki bi bil povezan s strankarskimi spori. Gre za konflikt med ministrom, ki ga je postavil predsednik vlade, tega pa je izvolilo ljudstvo. Na drugi strani konflikta stoji direktor policije, ki ga je sicer postavila prejšnja vlada, a je moral pred imenovanjem skozi zapleteno kadrovsko proceduro. Ta procedura pa naj bi jamčila, da bo državna uprava v prihodnosti dobila relativno avtonomijo. Ta procedura naj bi hkrati onemogočala vmešavanje strankarske politike v poslovanje upravnega aparata. Tako kot je zapletena procedura imenovanja policijskega šefa, je zapletena tudi procedura odstavitve. Direktor generalne policijske uprave je lahko odstavljen zgolj v primeru dokazanih težjih kršitev ali dokazane nesposobnosti. Se je konflikt, povezan z zaposlovanjem policistov na schengenski meji začel zato, da bi direktorju policije dokazali bodisi nesposobnost bodisi težje kršitve?

Ministrova pristojnost

Kako se je pravzaprav začelo? Natančneje, kaj je bil povod za konflikt? S prihodom nove oblasti se je precej samoumevno zastavljalo vprašanje, ali bo nova vlada postavila novega policijskega šefa. Vprašanje je vsaj na videz samoumevno zato, ker je leta 2000, ko je vodenje vlade prevzel dr. Andrej Bajuk, vlada takoj na začetku postavila Marka Pogorevca za novega direktorja policije. Torej bi lahko pričakovali, da bo na enak način ravnala tudi vlada, izvoljena leta 2004. Ker pa v Sloveniji velja vladavina prava, mora nova vladna ekipa spoštovati zakonodajo. Ta pa se je v zadnjih letih bistveno spremenila. Če je imela leta 2000 vlada pri kadrovskih posegih v upravo veliko manevrskega prostora, ga ima po novem bistveno manj. Ideja nove zakonodaje, ki ureja poslovanje uprave, je ta, da naj bi Slovenija dobila relativno avtonomen uradniški sloj. Delovne biografije uradnikov naj torej ne bi bile odvisne od razmerij strankarskih političnih sil, pač pa od njihove strokovne kompetentnosti. Ko gre za položaj direktorja policije, je po novem razpis za prosto delovno mesto direktorja policije najprej objavljen v časopisih, potem prijavljene kandidate preseje uradniški svet in posebna komisija uradniškega sveta, ki oceni, ali kandidati izpolnjujejo pogoje. Potem komisija sestavi seznam favoritov. Minister pa ima možnost, da med favoriti, ki jih je izbrala posebna komisija, izbere svojega človeka. Dr. Anželju se tako mandat izteče januarja 2009. Če mu vlada ne dokaže, da je teleban ali da je zagrešil hujše kršitve, ga ekipa, ki jo vodi Janez Janša, ne more odstaviti. Novega direktorja policije bi torej postavila šele vlada, ki bo izvoljena na volitvah leta 2008.

Ker pa novo vlado vodi izrazit politični realist, ki dobro ve, kaj so vzvodi oblasti, je vprašanje, ali bo vlada zamenjala direktorja policije, vendarle na mestu.

Odprte fronte

Kot je pred slabima dvema tednoma objavil direktor policije dr. Anželj, vprašanje zaposlovanja policistov na schengenski meji ni edina točka spora med njim in notranjim ministrov. Sprla naj bi se še zaradi kadrovskih vprašanj. Dr. Anželj je namreč želel postaviti namestnika, a se minister z Anželjevo izbiro ni strinjal. Sprva je dr. Anželj nameraval na namestništvo mesto postaviti osebo z akademskimi referencami, potem pa je na položaj namestnika postavil Milana Horvata, dosedanjega direktorja uniformirane policije. Imenovanje namestnikov je sicer v pristojnosti direktorja generalne policijske uprave. Anželj je objavil tudi, da je minister od njega zahteval, naj na položaj direktorja urada za varnost in zaščito imenuje "določenega posameznika", Anželj pa je to odklonil. Kaj je urad za varnost in zaščito? Uslužbenci urada za varnost in zaščito so tisti plečati in uglajeni policisti v civilu, ki jim iz ušesa štrlijo žičke, v uhlju imajo slušalko, pod pazduho pa imajo diskretno skrito pištolo. Gre za telesne stražarje, torej policijsko elito, zadolženo za varovanje najvišjih predstavnikov države. Vodenje urada za varnost in zaščito je po eni strani prestižna naloga, po drugi strani pa gre za enega najbolj občutljivih položajev v policiji. Če držijo govorice, je minister Mate od direktorja policije Anželja zahteval, naj na položaj direktorja urada za varnost in zaščito postavi Saša Korenjaka, sicer diplomiranega pravnika (na katedri za mednarodno pravo je diplomiral z nalogo Varovanje diplomatskih in konzularnih predstavništev v Republiki Sloveniji). Anželj je to odklonil. Ni namreč v pristojnosti ministra, da bi vplival na kadrovske poteze direktorja policije.

Dodati velja, da ima direktor policije z uradom za varnost in zaščito resnejši problem. Ta je ob lanskega februarja brez direktorja, ker je dr. Anželj nekdanjega direktorja urada za varnost in zaščito Jožeta Sironiča postavil za namestnika. Kadrovska praznina na položaju direktorja urada za varnost in zaščito ni edina luknja policijskem vrhu. Ker je bil Milan Horvat postavljen na položaj namestnika direktorja generalne policijske uprave, je brez šefa ostala uniformirana policija. Hkrati pa je pred dnevni odstopil direktor kriminalistične policije Stjepan Kovačevič. Vsota kadrovskih lukenj je torej impresivna: policija je brez šefa uniformirane policije, brez šefa kriminalistične policije in brez šefa telesnih stražarjev, ki skrbijo za varnost političnega vrha.

Kadrovska fronta in vprašanje zaposlovanja schengenskih policisotov pa nista edini točki nesporazumov med ministrom in direktorjem generalne policijske uprave. Direktor policije dr. Anželj je objavil podatke, da sta se z ministrom počila tudi zaradi obravnave čisto konkretnega primera. Minister naj bi Anželju očital, da naj bi bili kriminalisti odgovorni, ker kranjska državna tožilka ni vložila obtožnega predloga zoper nekdanjega direktorja Peka. Če opis direktorja generalne policijske uprave drži, se je minister lotil konkretnega operativnega dela policistov, Anželj pa je bil ogorčen predvsem zaradi nezaupanja v delo kriminalistov. Pekova štorija je relativno stara in sega v čas, ko je Peko vodil Tomaž Lovše.

Ponovitev zgodbe?

Se torej ponavlja spor, ki je po letu 2000 izbruhnil med nekdanjim notranjim ministrom dr. Bohincem in nekdanji direktorjem policije Markom Pogorevcem? Gre sicer za spor, ki sicer teče na isti relaciji, hkrati pa vsebinske analogije ne obstajajo. Jedro spora med dr. Bohincem in Markom Pogorevcem je bilo vprašanje nadzora. Ministrstvo je namreč pripravilo pravilnik o načinu in oblikah izvajanja pooblastil ministrstva za notranje zadeve v razmerju do policije na področju usmerjanja in nadzora policije in o pooblastilih delavcev, ki izvajajo nadzor nad delom policije. Marko Pogorevc pa je vsebini pravilnika nasprotoval. Vsebino pravilnika je izpodbijal celo na ustavnem sodišču, vendar je ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo, ker po mnenju sodišča Pogorevc ni izkazal pravnega interesa. Pogorevc je tedaj nasprotoval predvsem temu, da bi imeli nadzorniki ministrstva pravico do vpogleda v dokumentacijo konkretnih postopkov. Tak nadzor naj bi bil po Pogorevčevem mnenju nezakonit.

Jedro spora med Pogorevcem in dr. Bohincem je bilo torej vprašanje, v kolikšni meri naj bo policija avtonomna. Je policija pod komando ministra? Zakon o policiji, ki je začel veljati pred sedmimi leti, je sicer policiji namenil visoko stopnjo avtonomnosti. Policija je samostojna, ko gre za finance, logistiko, kadrovska in operativna vprašanja. Velika stopnja avtonomije pa hkrati ne pomeni, da je policija sama svoj gospodar. Policija je vendarle izpostavljena nadzoru notranjega ministrstva. Hkrati je ministrstvo zadolženo, da policiji posreduje usmeritve za delovanje. Ob konfliktu med Pogorevcem in Bohincem se je zastavljalo vprašanje, kako naj izgleda nadzor. Ali je ta nadzor zgolj abstrakten? Ali pa ima ministrstvo pooblastilo, da izvaja povsem konkreten nadzor konkretnih policijskih obdelav? Minister Bohinc si je predstavljal, da ima ministrstvo možnost konkretnega nadzora, direktor policije pa je bil prepričan, da konkreten nadzor notranjega ministrstva pomeni vmešavanje politike v strokovno policijsko poslovanje.

Vprašanje nikakor ni trivialno. In noben ekstrem ni dober. Če policija nima avtonomije, se lahko zgodi, da bo postala služabnica dnevne strankarske politike. Če ima policija popolno samostojnost, postane sama svoj gospodar. Tako kot ni dobro, če vojska ni postavljena pod civilni nadzor, tudi ni dobro, če je brez civilnega nadzora policija.

Ob konfliktu med novim ministrom in nekoliko manj novim direktorjem generalne policijske uprave ne gre za vprašanje nadzora. Javnosti ni znano, da bi direktor policije ministru odrekal pravico do nadzora. Če drži, kar je govoril dr. Anželj, sta se minister in direktor policije počila zaradi vprašanja, ali sme minister posegati v kadrovsko in operativno avtonomijo policije.

Prestižni spor?

Ob tem, da je vprašanje razmerja med policijo in notranjim ministrstvom ponovno na dnevnem redu, velja opozoriti še na nekaj detajlov, ki so ob tokratnem sporu specifični. Novi minister za notranje zadeve prihaja iz obrambnega ministrstva. Rivalstvo med notranjim in obrambnim ministrstvom pa je staro približno toliko, kot je stara slovenska država. Po letu 1991 je v ozadju tega rivalstva tlelo vprašanje, katera institucija, vojska ali policija, ima več zaslug za narod in za zmago v domovinski vojni. Znake tega rivalstva lahko najdemo na najbolj čudaških mestih. Od tega, da policistom ni všeč, ker obstajata dve "vroči" telefonski številki, torej 112 in 113, do tega, da sta si vojska in policija omislili vsaka svojo veteransko organizacijo. Mimogrede - številka 113 je policijska številka, številka 112 pa je cifra centra za obveščanje, ki je povezana z upravo za zaščito in reševanje. Ta pa je organ v sestavi obrambnega ministrstva.

Dejstvo, da novi notranji minister prihaja iz obrambnega ministrstva, je - če poznamo rivalstvo med vojsko in policijo - dodaten razlog za trenja med ministrom in policijo. Minister Mate je hkrati na notranje ministrstvo pripeljal dva svetovalca, dr. Bojana Potočnika in Bojana Lunežnika. Oba sta pred tem službovala na obrambnem ministrstvu. Dr. Potočnik je bil - tako kot Dragutin Mate - v preteklosti med drugim vojaški in letalski ataše, služboval je na Madžarskem, v polkovniški čin pa je napredoval leta 1998. Leta 1993 je postal podpredsednik zveze veteranov vojne za Slovenijo - drugi podpredsednik je bil tedaj Tone Krkovič, predsednik pa Srečko Lisjak.

Kljub temu, da sta Potočnik in Lunežnik, desni roki novega notranjega ministra, službovala na obrambnem ministrstvu, pa nista brez policijskih izkušenj. Potočnik je, med drugim, vodil tacensko kadetsko šolo, Lunežnik pa je bil leta 1991 inšpektor v oddelku za posebne in vojne enote milice. Lunežnik je za vojne zasluge prejel častni znak svobode, zadnja leta pa je na obrambnem ministrstvu služboval kot inšpektor za varovanje tajnih podatkov.

Končna rešitev?

Kot rečeno: nova vladajoča koalicija bi lahko direktorja generalne policijske uprave odstavila le z uporabo velike količine pravniških akrobacij. Paradoks je, da je takšno ureditev med službovanjem na notranjem ministrstvu postavil eden ključnih ministrov sedanje vladne ekipe, dr. Grega Virant. Vendar to ni edini paradoks zgodbe o razmerju med notranjim ministrstvom in policijo. V času prejšnjega mandata se je pravna stroka precej ukvarjala z vprašanjem statusa policije. Pravna stroka je večkrat problematizirala status policije kot organa v sestavi ministrstva za notranje zadeve. Prav status organa v sestavi policiji zagotavlja visoko stopnjo samostojnosti. Zato opazovalci napovedujejo, da bi nova vladajoča koalicija lahko spremenila status policije, tako da ta ne bi bila več organ v sestavi. Sprememba pravnega statusa pa bi za sabo lahko potegnila tudi spremembo pravnega statusa sedanjega direktorja. Ta bi ob spremembi pravnega statusa lahko postal zgolj vršilec dolžnosti direktorja.

Signali o možni spremembi statusa policije so prišli tudi do policijskega sindikata. Tako policijski sindikat v posebni izjavi najostreje nasprotuje eksperimentiranju s policijsko organiziranostjo, hkrati pa zahteva, naj ta ohrani sedanji avtonomni status, torej status organa v sestavi ministrstva za notranje zadeve.