slovenija-italija-avstrija / Meno scuse, piu case - Manj opravičil, več hiš

Ob ponosnem predstavljanju vladnega programa se v sredo premier Janša ni ognil zunanji politiki. Novinarji so ga povprašali za komentar, kako ocenjuje revanšistične Italijane in avstrijsko sprenevedanje. Janša je mirno odgovoril, da se odnosi med državami strateško niso spremenili in da ne vidi razloga za paniko. Vlada naj bi se odločneje odzvala le tedaj, če bi o Sloveniji odločali vladi sosednjih držav. Nenavadno umirjeni Janša ni bil najbolj natančen. Besede o različnih ravneh niso točne, o nepriznavanju nasledstva Avstrijske državne pogodbe ni govoril nepomemben avstrijski strankarski politik, pač pa predsednik avstrijskega parlamenta, ki v tujini predstavlja Avstrijo. Podobno je z italijanskim državnim praznikom, ki ga je uzakonil Rim, in izjavami nekaterih vidnejših italijanskih politikov. A Janša je umiril žogo in v ogenj političnih prerekanj poslal svojega sekretarja Franca Pukšiča. Za politika, ki je na volitvah zmagal tudi zaradi omenjanja nacionalne substance, je takšna poteza nenavadna. Še posebno zaradi dejstva, ker je parlamentarni odbor za zunanjo politiko, ki ga vodi Janšev sodrug Jerovšek, dan pozneje vlado pozval, naj se aktivneje spoprime z italijansko-avstrijskim zapletom. In da je sočasno s pozivom parlamentarcev vlada vendarle izdala pomirjujočo izjavo o dobrih medsosedskih odnosih, polpretekli zgodovini, manipulacijah z javnim mnenjem in o pravnem, a ne moralnem nasledstvu nekdanje Jugoslavije. Sinhroniziran odziv vladne koalicije in države je prišel le dan potem, ko je Janša izjavil, da ni razlogov za paniko in da ni potreb za vladni odziv. Dan po Janševem izmikanju in kakšen tedni dni prepozno.

Razlogov za takšno diletantsko mencanje je lahko več. Eden je ideološki, desna slovenska vlada se pač ne more očitneje postaviti na stran partizanov, ki so jih vodili komunisti. Drugi razlog je lahko pragmatičen, Slovenija si kot mlada članica EU ne more in ne sme privoščiti, da se nekaj let pred napovedanim zvezdniškim predsedovanjem EU javno spre s svojima sosedoma. Tretji razlog se lahko skriva v slovenskem strankarskem boju - nespametno naj bi bilo, če bi nova desna vlada v tujini napadala desne prijatelje in doma pripravila ugodno ozračje za ponoven vzpon slovenske levice. Razlogov je lahko še več, eden izmed njih pa se je posredno razkril tudi na omenjeni tiskovni konferenci.

O izbrisanih tokrat drugače

Novinarji so Janeza Janšo povprašali, ali premier pozna domnevne načrte vračanja državljanstva tistim prebivalcem Istre, ki so jim jugoslovanske oblasti državljanstvo odvzele leta 1964. Zgodba je preprosta, po tedanjem zakonu o državljanstvu so posamezniki, ki naj pridobili tujo oz. italijansko državljanstvo, imeli v Italiji stalno bivališče in italijansko narodnost, izgubili jugoslovansko državljanstvo. Takšne osebe so birokrati črtali iz državljanske knjige brez izdane odločbe, a bi morali pred tem ugotoviti izpolnjevanje vseh treh kumulativnih pogojev. Država je tako zbrisala nekaj tisoč državljanstev, po nekaterih podatkih celo več kot 10.000.

Resorni direktorat na ministrstvu za notranje zadeve je na zadnji dan lanskega leta upravnim enotam naročil, naj pridobijo podatke, kakšna je točna številka posameznikov, ki so na podlagi tega zakona izgubili jugoslovansko državljanstvo. Janez Janša je novinarjem na tiskovni konferenci zatrdil, da te zgodbe ne pozna. Pozneje pa si je vendarle premislil in priznal, da je sam naročil notranjemu ministru, naj razišče, koliko je takšnih primerov.

Kaj je lahko spornega pri smelem planu slovenske vlade poskusa poprave krivic, ki naj bi jih italijanskim beguncem pred petdesetimi leti storila komunistična oblast? Načeloma nič; če je Jugoslavija resnično prekršila lastne zakone, brez preverjanja protipravno odvzela državljanstva, je prav, da Slovenija popravi napako in tistim, ki so bili prizadeti, vrne nepravilno odvzeta državljanstva. Prav je tudi, da ti posamezniki postanejo denacionalizacijski upravičenci in v pravnem postopku pridobijo nacionalizirano premoženje. A pravi problem je drugje. Vladajoče stranke imajo očitno zelo kratek političen spomin. Še pred enim letom so v podobnem primeru pravno nedopustnega administracijskega postopka ravnale popolnoma drugače. Če so ljudem, ki jim je Demosova vlada na začetku devetdesetih neutemeljeno odvzela stalno bivališče, preprečili možnost poprave krivic, pa so pri popravi krivic, ki naj bi jo odhajajočim Italijanom povzročila komunistična oblast, neverjetno ažurni. Izbrisani torej ne, Italijani torej ja. Demosova oblast napak ni delala, komunisti pa so kršili človekove pravice.

Čeprav drugačna, sta si primera neverjetno podobna. Jugoslovansko državljanstvo naj bi posameznikom odvzeli brez pravega preverjanje, izbrisani so brez stalnega bivališča ostali brez obvestil in pravne podlage. Posamezniki, ki so izgubili jugoslovansko državljanstvo, niso denacionalizacijski upravičenci, ljudje brez stalnega bivališča si niso mogli urediti tako banalne stvari, kot je podaljšanje vozniškega dovoljenja. Pripadniki italijanske narodnosti, ki so zapustili ali pa so jih pregnali iz Jugoslavije, so bili za komunistično oblast sovražniki in izdajalci. Izbrisani, ki niso želeli slovenskega državljanstva, pa so bili špekulanti in jugofili. Naj ponovimo, da je seveda prav, če Slovenija popravi napake iz svoje preteklosti, nenavadno je le to, da je sedanja oblast pri priznavanju in popravljanju napak selektivna. In da jih vrednoti z ideološkimi merili. Ni narobe, da bo vlada preverila množice primerov morebitnih krivic in nezakonitosti ter jih odpravila skozi konkreten upravni postopek, kot napoveduje minister Virant. Narobe je, da priznava le tiste napake, ki so ji všeč. Na februarski seji državni zbor recimo ne bo obravnaval poročila varuha človekovih pravic o izbrisanih. Predsednik Cukjati si je po pilatovsko umil roke in sklenil, da ta problem ne izpolnjuje poslovniških določil za nadaljnjo obdelavo.

Ponižnost in nevednost

Zgodba o jugoslovanskem državljanstvu ima seveda širši mednarodni kontekst. Slovenija, ki se kljub bodrilnim izjavam vodilnih politikov do svoje manjšine vede mačehovsko, spravljivo priznava, da bi lahko nekaterim posameznikom iz Italije denacionalizirano premoženje vrnila tudi v naravi. In to v času, ko se Italijani s Hrvati pogajajo o vračanju nepremičnin v naravi. V času, ko vladajoča italijanska desnica slovenski manjšini ne priznava z italijanskim zakonom določenih pravic, ko se je v italijanski poslanski zbornici pojavilo vprašanje o varnosti jedrske elektrarne Krško, ko Italijani uvajajo ekološko cono na morju (mimogrede, ko so to storili južni sosedje, so slovenski politiki kar tekmovali med sabo, kdo bo bolj glasen v obsodbi) , ko zahodni prijatelji snemajo propagandne filme in predvsem, ko se Italijani še zmeraj nočejo dotakniti denarja, ki ga je Slovenija kot odškodnino za nacionalizirano premoženje že nakazala na bančni račun v Luksemburgu.

Kakšno je ozadje takšne politične poteze? Morda gre za spodrsljaj, sveži premier se je v dobri veri pravičnega vodenja države ujel v past. Delo, ki ga je naložil pregledovalcem zaprašenih knjig o državljanstvu, lahko namreč Italijani razumejo kot pripravljenost Slovenije, da odpre že zaprto vprašanje o vračanju optanskega premoženja. In da je tokrat Slovenija pripravljena popustiti še za kakšen korak več. Če je sveži premier ta signal poslal nenamenoma, je bolje, da si poišče druge svetovalce za mednarodne odnose. Obstaja pa tudi možnost, da bo nova vlada popustila pod vztrajnimi italijanskimi zahtevami in da je pri denacionalizacijskem vprašanju optantov pripravljena sprejeti še kakšen španski kompromis. Ni nepomembno spomniti, da je slovenska desnica pri vprašanju denacionalizacije v začetku devetdesetih enkrat že popustila zahtevam nekdanjih lastnikov in spisala zakon, ki je z vidika druge evropske prakse nesorazmerno velikodušen do vračanja v naravi. Velik del postopkov ugotavljanja državljanstva naj bi bil bilo po letu sicer 1991 izveden za potrebe denacionalizacije.

Če je stališče slovenske vlade zaradi nekonsistentnih izjav in dejanj državniškega vrha nejasno, pa so Italijani manj skrivnosti. Paolo Sardos Albertini, predstavnik italijanskih ezulov, je na nočnem Omizju TV Slovenija povedal, da ga ne zanimajo spravna dejanja predsednikov, saj služijo le za ustvarjanje podobe. Zanima ga nekaj drugega: "Manj opravičil, več hiš ... Hrvaška in Slovenija naj vrneta hiše, ki sta jih razlastili in jih nista več vrnili. Manj opravičil in več hiš, ker mora biti stvar konkretna."

Napovedani obisk zunanjega ministra Italija Gianfranca Finija v Sloveniji bo zaradi omejenih dogodkov izveden nekoliko pozneje, kot je bilo predvideno.