zunanja politika / Prijateljice Hrvaške

Zastavica je padla. Ker Zagreb do 16. marca ni aretiral generala Anteja Gotovine, je Evropska unija sprejela sklep, da dan kasneje ne bo začela napovedanih pristopnih pogajanj s Hrvaško. Odločitev je bila pričakovana, saj je EU Hrvaško že ob koncu lanskega leta opozarjala, da zahteva "popolno sodelovanje" s haaških sodiščem za vojne zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije. Kljub najavi, da EU pričakuje "popolno sodelovanje", pa ta pojem uradno ni bil nikoli definiran. Kaj pomeni "popolno sodelovanje"? Glavna tožilka haaškega tribunala Carla Del Ponte je vztrajala pri stališču, da lahko Hrvaška "popolno sodelovanje" dokaže le s tem, da generala Gotovino zgrabi, uklene in posadi na letalo. Tožilkina definicija je tokrat obveljala. Vendar naj bi med naslednjo rundo odločanja definicijo pojma "popolno sodelovanje" izdelali v Bruslju in ne v Haagu.

Glede na to, da je bil sklep EU pričakovan, so bile bolj zanimive podrobnosti novice. Katere države so vendarle nasprotovale kriteriju, ki ga je postavila glavna haaška tožilka? Kdo se je zavzemal za bolj relativne kriterije? Kaj so ti bolj relativni kriteriji? Hrvaška naj bi zgolj dokazala, da "popolno sodeluje" in da generala resno išče. Hkrati pa naj bi EU upoštevala hipotetično možnost, da je general Gotovina Hrvaško nekoč v preteklosti že zapustil. Če bi general Hrvaško zapustil, bi to pomenilo, da ga Hrvaška pač ne more zgrabiti, ker je nekdanji pripadnik tujske legije, denimo, v Franciji. Ali pa, recimo, v Latinski Ameriki.

Druščina držav, ki se je zavzemala za bolj relativne kriterije, je pisana in je za nas posebej zanimiva zato, ker se je na seznamu hrvaških podpornic znašla tudi Slovenija. Seznam držav, ki so se zavzemale, da EU vendarle začne pogajanja s Hrvaško, so sprva sestavljale Avstrija, Slovaška, Madžarska in Slovenija. Na dan glasovanja pa se je izkazalo, da so k seznamu podpornic pristopile še Malta, Ciper, Irska in Litva.

No, preden se lotimo podrobnejšega seciranja seznama držav, velja dodati, da na tem spisku ena država manjka. Ko se je 22. februarja letos dr. Ivo Sanader mudil v Vatikanu, ga je na srečanje, ki je trajalo 12 minut in je potekalo na štiri oči, sprejel papež Janez Pavel 2. Papež Janez Pavel 2. je Sanaderja sprejel kot prvega državnika, s kateri se je srečal po tem, ko je moral na začetku februarja zaradi težav z dihanjem v bolnišnico. Papež se je iz bolnišnice vrnil 10. februarja, slaba dva tedna kasneje pa je sprejel prvega tujega državnika, Iva Sanaderja. Že 24. februarja je moral papež ponovno v bolnišnico. V času med prvo in drugo boleznijo je torej 84-letni papež Hrvaški namenil posebno pozornost, časovni kontekst te posebne pozornosti pa je povezan z zahtevami EU, naj Hrvaška še pred začetkom pridružitvenih pogajanj aretira haaškega obdolženca. Po sestanku z vatikanskim državnim tajnikom kardinalom Angelom Sodanom je hrvaški premier Sanader izjavil, da je kardinal Sodano izrazil popolno podporo hrvaškim naporom za začetek pridružitvenih pogajanj. Povedano drugače - ne glede na to, ali bo Zagreb zgrabil generala, Vatikan podpira začetek pridružitvenih pogajanj med Hrvaško in EU. Mimogrede, v Zadru je bil pred tedni izobešen orjaški plakat, ki prikazuje, kako se Ante Gotovina rokuje s papežem Janezom Pavlom 2.

Takoj po sestanku z najvplivnejšimi vatikanskimi osebnostmi je Sanader odpotoval na pogovore s predstavniki EU. Če rečemo, da je na sestanek s predstavniki EU odpotoval takoj po obisku Vatikana, moramo to razumeti dobesedno. Zaradi sestanka s predstavniki EU se premier Sanader namreč ni mogel udeležiti slovesne otvoritve razstave v vatikanskem muzeju, na kateri so predstavili izkopanine iz antičnega mesta Narona, ki leži pri Metkoviću, na sami meji med Hrvaško in Hercegovino.

Zakaj je vstop Hrvaške v EU za vatikansko diplomacijo v tem trenutku tako pomemben? Ker je Hrvaška zadnja pretežno katoliška evropska država, ki še ni članica EU. Zato se zdi razumljivo, da je deležna tudi "popolne podpore" Svetega sedeža.

Svetega sedeža seveda ne najdemo na seznamu članic EU, ki podpirajo Hrvaško. Na vrhu seznama članic EU, ki so se zavzemale za začetek pogajanj, ne glede na to, ali bo general v Haagu ali ne, je Avstrija. Ob tem ne gre zgolj za abecedno naključje, pač pa je bila avstrijska podpora tudi sicer najbolj energična. Kakšne motive ima Avstrija? Dunajski opazovalci navajajo tri detajle. Prvič, od začetka devetdesetih, ko je avstrijsko diplomacijo vodil Alois Mock, sicer ena ključnih osebnosti evropske krščansko-demokratske politike, je Dunaj svoja stališča glede Hrvaške (in Slovenije) pedantno usklajeval s stališči Svetega sedeža. Hkrati pa ima Avstrija na Balkanu resne gospodarske interese, zaradi katerih se Avstriji enostavno splača, da bi Hrvaška čim hitreje postala polnopravna članica EU. Avstriji se splača, da nastopa kot mentorica in zaščitnica interesov Hrvaške. To, da je danes zaščitnica hrvaških interesov, bo lahko nekoč kapitalizirala.

Obstaja še tretji verjetni razlog za avstrijsko podporo Hrvaški. Predsednik hrvaške vlade je v osemdesetih letih delal in študiral v avstrijskem Innsbrucku. V Innsbrucku je doktoriral, tam je imel tudi podjetje. Na Hrvaško se je vrnil šele na začetku devetdesetih let. V času, ko je živel v Innsbrucku, je imel tesne delovne stike z Michaelom Passerjem, poslovnežem in lokalnim innsbruckškim politikom. Michael Passer pa je soprog Susanne Reiss - Passer. Ta je bila med letoma 2000 in 2003 podpredsednice avstrijske vlade, med letoma 2000 in 2002 pa je bila tudi predsednica avstrijskih svobodnjakov, torej predsednica "Haiderjeve" stranke. Danes je Susanne Reiss - Passer članica avstrijskega parlamenta. Vplivne družinske prijateljice pa lahko pomagajo tudi pri državnih poslih.

Slovenski nacionalni interes

Če z rekonstrukcijo motivov, ki so privedli do avstrijske podpore začetku pristopnih pogajanj s Hrvaško, nimamo težav, je nekoliko težje razumeti, zakaj je Hrvaško podprla tudi Slovenija. OK, po eni strani Slovenija ima interes, da se meja EU s Kolpe premakne na Donavo. Ker ima slovensko gospodarstvo na Hrvaškem svoje interese, bo poslovanje s Hrvaško cenejše, ko bo soseda članica EU. Obstaja še en razlog: ko bo Hrvaška začela resna pristopna pogajanja, bo lahko Slovenija sodelovala pri pregledu hrvaškega pravnega reda. Kot članica EU bo lahko budno spremljala, ali je Hrvaška svoj pravni red res uskladila s standardi, ki veljajo v EU. Torej bo lahko Slovenija pri slabih treh ducatih pogajalskih poglavjih opozarjala na problematične kose hrvaške pravne ureditve. Če uporabimo žargon političnega realizma: z začetkom pogajanj se bo lahko Slovenija prek instrumentov EU vmešavala v nekatere reči, ki so do zdaj veljale za hrvaške notranje zadeve. Pridružitvena pogajanja so obdobje, ko mora država eksotične in avtohtone pravne rešitve nadomestiti s standardi, ki veljajo v EU. Ker imajo slovenski državljani precej opravka s Hrvaško, slovenska politika dovolj dobro pozna eksotične pravne rešitve, ki obstajajo na Hrvaškem. Četrti razlog: če se pridružitvena pogajanja s Hrvaško ne bodo začela, bodo težo pridobivale politične sile, ki bodo bolj ekstremne od sil, ki so na oblasti v tem trenutku. Če bodo ekstremistične politične sile postale bolj pomembne, bodo pogajanja med Slovenijo in Hrvaško še bistveno bolj zapletena, kot so zdaj. Peti razlog: s tem, ko je Ljubljana podprla Zagreb, je Slovenija hrvaškemu občinstvu poslala signal, da vendarle nismo tako zoprni, kot se je Hrvatom zdelo med predvolilno kampanjo. S to gesto naj bi se torej nekoliko prikupili hrvaškemu prebivalstvu. Ne moremo sicer pričakovati, da bi hrvaški estradniki prepevali "Hvala ti, Slovenija, hvala", klima pa naj bi se vseeno izboljšala.

Zaušnica Zagrebu ali Haagu?

Obstaja pa nekaj dejstev, zaradi katerih je odločitev slovenske diplomacije, da podpre začetek pristopnih pogajanj, problematična. Kot rečeno: EU je sprejela sklep, da mora Hrvaška izkazati popolno sodelovanje z Haagom. Glavnina EU je prevzela kriterij, ki ga je postavila tožilka Carla Del Ponte: ker Hrvaška ni aretirala generala Gotovine, je to dokaz, da njeno sodelovanje s Haagom ni popolno. Hkrati pa bi lahko upoštevali tudi bolj kompleksne kriterije: Hrvaška je šele 14. marca, torej pičle tri dni pred datumom, ko naj bi se začela pristopna pogajanja, objavila novico, da je zamrznila premoženje generala Gotovine. Ta gesta sama po sebi kaže, da Hrvaška pri iskanju generala ni pretirano resna. Če bi Hrvaška novico o zamrznitvi generalovega premoženja objavila takoj po lanski zahtevi vrha EU, da mora popolnoma sodelovati s haaškim tribunalom, bi ta gesta izgledala verodostojno. S tem, ko je Hrvaška z zamrznitvijo premoženja odlašala do 14. marca, je sama pokazala, da ni uporabila vseh mehanizmov, ki bi omogočili odkritje generala Gotovine. Iz Hrvaške niso prihajale novice o racijah, ki bi jih izvajali pripadniki represivnih organov. Ni bilo novic o množičnih policijskih akcijah, s katerimi bi država demonstrirala, da se z iskanjem pogrešanega generala res trudi.

Hkrati je količina zamer, ki obstajajo na relaciji haaško tožilstvo - Zagreb, orjaška. Zgolj za ilustracijo: Haag je osem let zahteval izročitev Ivice Rajića, osumljenega, da je bil kot eden od poveljnikov HVO-ja vpleten v vojna hudodelstva v Bosni in Hercegovini. Rajić je od leta 1995, ko ga je Haag začel iskati, do leta 2003, ko je bil vendarle aretiran, živel na Hrvaškem, imel pa je spremenjeno identiteto. Dokumente z novim imenom in priimkom je dobil od uradnih hrvaških organov. Haaški tožilci lahko trdijo, da so analogije možne tudi v primeru generala Gotovine.

Hkrati so obveščevalne službe članic EU ter viri, ki so podatke posredovali Carli Del Ponte, trdili, da na Hrvaškem obstaja močno podporno omrežje, ki generalu Gotovini pomaga pri begu. V tem podpornem omrežju naj bi sodelovali tudi ljudje iz državnih struktur. Carla Del Ponte je že pred meseci zahtevala, naj Hrvaška blokira omrežje, ki generalu pomaga pri begu. Prvi korak pri blokadi podpornega omrežja bi bil ta, da bi generalu zamrznili premoženje. Kot rečeno, Hrvaška je novico o zamrznitvi generalovega premoženja objavila šele 14. marca. Sklepamo lahko, da je podporno omrežje, ki je pomagalo generalu Gotovini, sredstva za pomoč pri begu črpalo tudi iz generalovega osebnega premoženja. In če pustimo kaprice in definicije glavne haaške tožilke ob strani, je jasno, da Hrvaška ni resno sledila zahtevi EU, naj izkaže "popolno sodelovanje".

Še par reči velja dodati. Evropska unija je skupnost, ki je - če pustimo ob strani gospodarske interese - združba držav, ki je začela nastajati na pogorišču druge svetovne vojne. Evropske integracije so se v bistvu začele zaradi enostavnega razloga: da se grozodejstva druge svetovne vojne ne bi ponovila. Najgloblji filozofski fundament današnje EU je torej pacifističen. Storiti je treba vse, da se Nemci ne bi več klali s Francozi ter da Italija ali Avstrija niti pomislili ne bi več na imperialne ambicije. Jedro ideje EU je ideja miru. Jedro ideje EU je vladavina prava. EU je neizmerno zapletena pravna tvorba. Vsi mogoči pravni mehanizmi naj bi v skrajni konsekvenci preprečili, da bi se spet klali med seboj. Haaški tribunal sicer ni produkt EU - gre za organ Združenih narodov. Vendar članice EU, ki načela vladavine prava razumejo kot edini mehanizem preprečevanja vojne vseh proti vsem, cenijo napore haaškega sodišča.

17. marca naj bi se EU začela pogajati s Hrvaško, torej z državo, ki je bila v prejšnjem desetletju vpletena v štiri leta trajajočo vojno. Hrvaška je bila po eni strani žrtev srbske agresije. Po drugi strani je sama vodila imperialno vojno proti Bosni in Hercegovini. Ob osvobajanju ozemlja, ki so ga zasedle srbske enote, pa nekatere hrvaške sile niso ravnale skladno z mednarodnim pravom. Če EU temelji na ideji miru, je samoumevno, da gredo nove članice skozi spravne procese. Spravni proces pa ima dve dimenziji. Beguncem mora biti omogočeno, da se vrnejo na domove. Hkrati morajo zločinci račune položiti sodišču. Hrvaška ima velike probleme že pri repatriaciji beguncev. Ljudje, ki so zapustili kninsko krajino, imajo danes vtis, da obstaja nepisano pravilo o prepovedi zaposlovanja Srbov. V srbskih hišah so še vedno nastanjeni hrvaški begunci iz Bosne in Hercegovine. In območja, na katera naj bi se vrnili Srbi, niso ravno perspektivne gospodarske cone. Naj bo takoj jasno - spravni procesi, skozi katere mora Hrvaška, so bistveno manj zahtevi od procesov, skozi katere bo morala Srbija. Vendar problemi še obstajajo. Zgodba z Antejem Gotovino je ena zadnjih mučnih epizod, ki čakajo Hrvaško, če želi sosednja država potegniti črto pod dogodki prejšnjega desetletja.

Če bi torej EU pristala, da začne pridružitvena pogajanja s Hrvaško, čeprav soseda ni izkazala "popolnega sodelovanja" s haaškim tribunalom, bi pod vprašaj postavila samo načelo vladavine prava. In ob tem ne gre zgolj za vprašanje, ali je Hrvaška zgrabila Gotovino. Če je šele 14. marca zamrznila generalovo premoženje, je zadeva jasna.

Ivo in Janez

Zakaj bi morala biti zlasti Slovenija posebej zainteresirana, da Hrvaška v polni meri sodeluje s haaškim tribunalom? Haaški tribunal se ukvarja z ozemljem nekdanje Jugoslavije, katere del je bila tudi Slovenija. Ponovimo: sprave na tem ozemlju ne bo, če osumljenci ne bodo prišli pred sodišče. Avstrija, Madžarska in denimo Slovaška niso izrecno zainteresirane za spravne procese, saj niso bile vpletene v vojno. Recimo, da so te države zgolj nekoliko kratkovidne. Namesto da bi mislile na filozofske fundamente EU, ki govorijo o miru in vladavini prava, so v prvi plan postavile lastne interese. OK. Njihov problem. Slovenijo pa je vojna prizadela. In pri vprašanju hrvaškega sodelovanja s haaškim tribunalom ne gre zgolj za Hrvaško. Predvsem gre za vprašanje, kako bo s Haagom sodelovala Srbija. Kriteriji, ki veljajo za Zagreb, bodo nekoč v prihodnosti veljali tudi za Beograd. Ko bo Evropska unija od Beograda pred začetkom prvih pogovorov zahtevala "popolno sodelovanje" z haaškim tribunalom, bo vsebina pojma "popolno sodelovanje" jasna. Beograd mora izročiti Ratka Mladića in Radovana Karadžića. Ali slovenski signal, poslan v Zagreb, da pravzaprav ni treba aretirati generala Gotovine, hkrati pomeni, da po mnenju uradne Ljubljane Beogradu ni treba aretirati generala Mladića in Radovana Karadžića? Pravila, ki jih je EU vzpostavila od zadevi "Gotovina", ko ne pristaja na začetek pogajanj s Hrvaško, dokler general ne bo stopil pred sodnike, so postavljena tudi zaradi Srbije: "Ni debate, dokler ne zgrabite Mladića in Karadžića." In zločini Ratka Mladića in Radovana Karadžića so neprimerljivi s sumi, zaradi katerih Haag išče Gotovino.

Krepitev zaupanja?

Obstajajo torej razlogi, zaradi katerih nad potezo slovenske diplomacije, ki je podprla začetek pogajanj s Hrvaško (in bila potem preglasovana), ne moremo biti navdušeni. Hkrati pa je odločitev slovenske diplomacije, da podpre Hrvaško, paradoksalna tudi zaradi drugih razlogov. Sedanjo vladajočo koalicijo sestavljajo osebnosti, ki so v preteklosti slovensko-hrvaške odnose uporabljale za potrebe političnega vzpenjanja. Janez Podobnik, danes minister za okolje, je sredi lanskega poletja na levem bregu Dragonje sadil predvolilno lipo in se s hrvaško policijo zapleten v trapast incident. Takrat sta oba politična pola, vlada in opozicija, cepetala, da ta incident Hrvaško oddaljuje od članstva v EU. Eden od paradoksov slovenske drže je v tem, da je Podobnikovemu incidentu ob Dragonji pripisala večji pomen kot dejstvu, da hrvaške oblasti slabo sodelujejo s haaškim tribunalom.

Vlada, ki jo je vodil dr. Bajuk, je leta 2000 diskutirala o možnosti, da bi slovenske policijske sile prečkale Dragonjo in varovale geodete, ki bi na hiše, postavljene na levem bregu Dragonje, nabijale slovenske hišne številke. Na srečo tedanji minister za notranje zadeve dr. Jambrek in državni sekretar notranjega ministrstva Vinko Gorenak nista navijala za tovrstne ekstremne športe. Dejstvo, da se sedanja vlada, ki je po koalicijski sestavi podobna Bajukovi, namesto forsiranja Dragonje resno pogovarja s hrvaškimi sogovorniki, je pozitivno. Hkrati pa je paradoksalno.

Posebej zanimivo pa utegne biti stališče nove vlade, ko bo na dnevnem redu razprava o dolgovih Ljubljanske banke do hrvaških varčevalcev. Ko je nekdanji predsednik Kučan ob koncu poletja leta 2002 v nekem pogovoru omenil, da bi morala vlada vendarle razmisliti, kako bo uredila problem varčevalcev zagrebške podružnice Ljubljanske banke, ga je opozicijski voditelj Janša zmlel in izračunal, da bodo vsi prebivalci Slovenije, tudi dojenčki, če bo vlada sprejela Kučanovo lahkotno stališče, plačali po tisoč evrov na glavo.

Če primerjamo Janševo kritično držo iz leta 2002 in sedanje stališče glede Ljubljanske banke, opazimo nenavaden kontrast. Po sestanku med Ivom Sanaderjem v Bovcu je predsednik vlade Janša v radijski oddaji Studio ob 17.00 izjavil, da Slovenija pri reševanju vprašanja hrvaških varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke "v zadnjih desetih letih" ni ravnala ravno modro. "Povlečene so bile nekatere poteze, ki so slovenskemu gospodarstvu naredile bistveno več škode kot koristi," je ocenil. Ob tem je dodal, da tako njemu kot hrvaški vladi še vedno niso znane nekatere okoliščine spreminjanja statusa zagrebške podružnice Ljubljanske banke. Ustavni zakon, s katerim je Slovenija spremenila status Ljubljanske banke, je bil sprejet leta 1994 - torej pred dobrim desetletjem. Ocena novega predsednika vlade, da si je Slovenija v zadnjih desetih letih s politiko od varčevalcev zagrebške Ljubljanske banke "naredila več škode kot koristi", bi zato zahtevala zelo temeljita dodatna pojasnila. Ali predsednik vlade misli, da si je Slovenija "več škode kot koristi" naredila s sprejetjem ustavnega zakona o Novi Ljubljanski banki, torej z zakonom, s katerim se je izognila poplačilu terjatev do hrvaških varčevalcev zagrebške Ljubljanske banke?