božji namestnik / Imamo papeža!

Menda je sikstinska kapela tisti delček sveta, v katerem sveti Duh najbolj prodre v osebe, ki se nahajajo v tem svetem prostoru. Leta 1978, ko je sveti Duh zbrane kardinale razsvetlil z idejo, da bi za papeža postavili Poljaka Wojtylo, je šlo za dialektično mojstrovino. Karol Wojtyla je bil antiteza italijanskih kardinalov ter sinteza liberalnih in konservativnih pogledov, odločitev za poljskega papeža je bila optimalna sinteza različnih pogledov, kaj z rimskokatoliško cerkvijo storiti tik pred začetkom tretjega tisočletja!

Kaj pa 19. aprila 2005, ko je bil izvoljen novi papež? Je sveti Duh iznašel novo ravnovesje med modernizmom in tradicijo, kontinuiteto in diskontinuiteto, globalnostjo in lokalnimi manirami, zgodovino in prihodnostjo, severom in jugom, vzhodom in zahodom? Hja, na prvi pogled se zdi, da se sveti Duh tokrat ni nagaral. To, da so kardinali za novega papeža rimskokatoliške cerkve izbrali kardinala Josepha Ratzingerja, se sicer zdi logično. Absolutno logično. Celo preveč logično. V tej logiki namreč ni nobene sinteze. Odločitev je zgolj premočrtna. Zdi se, da že zdaj lahko rečemo: politika papeža Benedikta XVI. bo nadaljevanje politike Janeza Pavla II. z istimi sredstvi. Zgodovinske okoliščine pa so povsem drugačne. Po letu 1978 je padel berlinski zid, svet se je globaliziral, zgrajen je bil nov, virtualni, internetni svet, pojavil se je AIDS, komunistične nevarnosti ni več.

Zakaj je odločitev za Josepha Ratzingerja, leta 1927 rojenega Bavarca, absolutno logična? Prvič, od leta 1981 je bil kardinal Ratzinger desna roka Janeza Pavla II. Vodil je kongregacijo za nauk vere, torej vatikansko ministrstvo, zadolženo za čistost verske doktrine. Kardinal Ratzinger je torej skoraj četrt stoletja usmerjal ideologijo rimskokatoliške cerkve. No, imenitnost imena kongregacija za nauk vere nekoliko zbledi, če vemo, da se je ta del vatikanske administracije nekoč imenoval inkvizicija.

Vatikanolog Tad Szulc, biograf Janeza Pavla II., navaja, da je bil kardinal Ratzinger leta 1978 eden pomembnejših igralcev pri kovanju koalicije, ki je na čelo rimskokatoliške cerkve pripeljala Karola Wojtylo. Pridobival naj bi namreč glasove nemških kardinalov. Le še en kardinal, ki se je udeležil tokratnega konklava, je že sodeloval pri izbiranju papeža. William Wakefield, kardinal Baum, v Texasu rojeni visoki cerkveni dostojanstvenik, je kardinal postal leta 1976. Leta 2001, pri 75 letih, se je upokojil, volilna pravica pa mu ugasne prihodnje leto.

Wojtyla in Ratzinger sta se, kot navaja Szulc, spoznala že v času 2. vatikanskega koncila, ko je Wojtyla na koncilu sodeloval kot mladi škof, Ratzinger pa je na koncilu sodeloval kot teološki svetovalec koelnskega kardinala Josepha Fringsa. Če je kdo v Vatikanu užival status najzaupnejšega svetovalca Janeza Pavla II., je bil to kardinal Ratzinger. Janez Pavel II. je Ratzingerja na položaj ministra za verski nauk postavil novembra 1981; pred tem je ta položaj zasedal hrvaški kardinal Franjo Šeper. Šeper, leta 1981 star 76 let, se je tedaj upokojil, decembra 1981, le mesec dni po upokojitvi, pa je umrl.

Razlike

Karol Wojtyla je postal škof, ko je štel vsega 38 let. Joseph Ratzinger, letnik 1927, je škof postal leta 1977, praktično na predvečer svojega 50. rojstnega dne. Wojtyla je kardinalski klobuk prejel pri 47 letih, Ratzinger pa pri petdesetih. Nekaj mesecev zatem, ko je Ratzinger prejel škofovsko posvečenje, ga je papež Pavel VI. že povišal v kardinala. Wojtyla je torej za napredovanje od škofa do kardinala potreboval slabih deset let, Ratzinger pa je pot od škofa do kardinala prehodil v pičlih treh mesecih. Wojtyla je papež postal pri 58. letih, Ratzinger pa si je ime Benedikt XVI. nadel pri 78. letih. Vatikanska pravila sicer govorijo, da najvišji cerkveni dostojanstveniki pri 75. letih ponudijo odstop, vendar Janez Pavel II. Ratzingerjeve ponudbe ni sprejel.

Če po eni strani obstaja niz logičnih razlogov za izvolitev kardinala Ratzingerja, velja vendarle dodati, da se od predhodnika razlikuje. Karol Wojtyla pač ni bil enoznačen konservativec. Drago Jančar je pred dnevi v Delovi Sobotni prilogi pisal o svojih spominih na Krakov leta 1968, ko so mu poljski študentski kolegi z zanosom pripovedovali, da je njihov protest podprl tudi mladi liberalni krakovski kardinal - Wojtyla je postal krakovski kardinal leta 1967.

Na Ratzingerja je študentsko gibanje učinkovalo povsem drugače. Do leta 1968 je Ratzinger veljal za liberalca. Bil je namreč sopodpisnik t.i. nijmegenske izjave (nastala je v nizozemskem mestu Nijmegen), ki so jo sooblikovali ključni liberalni teologi, izjava pa obsoja vsakršno obliko inkvizicije ter zahtevo svobodo duha. Ratzingerjeva odločitev, da prestopi na drugo, konservativno stran, naj bi bila povezana v njegovim odklonilnim odnosom do študentskega gibanja. To je bilo v Tuebingenu, kjer je predaval, pod močnim marksističnim vplivom. Res je sicer, da je med študentskim gibanjem na Poljskem ter študentskim gibanjem v Nemčiji ne moremo vleči avtomatičnih vzporednic. Študentska gibanja na zahodu so bila levo usmerjena, študentska gibanja na vzhodu pa so imela protikomunistični naboj. Hkrati pa je za gibanja tako na vzhodu kot na zahodu značilna predvsem svobodomiselnost. Kot rečeno - Ratzingerja je študentski protest tako pretresel, da je iz liberalnega teološkega tabora prestopil ne drugo stran.

Papež Janez Pavel II. je po eni strani zagovarjal konservativno doktrino, za katero je skrbel prav kardinal Ratzinger. Po drugi strani pa je globalno konservativno doktrino kombiniral z modernimi prijemi. Hkrati je "lokaliziral" delovanja rimskokatoliške cerkve. Kaj želimo s tem reči? Da cerkev ne bi bila zgolj globalna, vesoljna, pač pa tudi lokalna, je Janez Pavel 2. krožil okoli sveta. Ob praznikih je skrbel, da bi voščil v čim več jezikih. Vesoljno cerkev je lokaliziral s tem, da je razglasil množico svetnikov in blaženih, katerih dobra dela, roko na srce, v povprečju nimajo ravno kozmičnih razsežnosti. Denimo: blaženi Anton Martin Slomšek - če nanj gledamo s stališča vesoljne cerkve - ni ravno gromozansko veličastna figura. Hkrati pa je za lokalno cerkev je še kako pomembno, da ima svojega blaženega. Papež Janez Pavel 2. je postavil skoraj dva tisoč lokalnih identifikacijskih točk - razglasil je 1345 blaženih in 483 svetnikov.

Po drugi strani Janez Pavel II. ni dovolil nobene prilagoditve doktrine lokalnim okoljem. Četudi naj bi bil Janez Pavel II. naklonjen idejam socialne pravičnosti, je odločno zavračal latinskoameriško teologijo osvoboditve. Prav kardinal Ratzinger je bil zadolžen za to, da teoretično in praktično obračuna s teologi osvoboditve. Če uporabimo besednjak, ki je bil ob koncu osemdesetih let v obtoku v Srbiji: kardinal Ratzinger je bil zadolžen za izvajanje diferenciacije. In kar nekaj izjemno uglednih teologov je zaradi te diferenciacije izgubilo položaje na katoliških fakultetah. Tisk je v zadnjih dneh špekuliral, ali je bil tudi Hans Kueng, liberalni teolog, ki je perspektivnega teologa Ratzingerja leta 1966 povabil na univerzo v Tuebingenu, dobro desetletje kasneje žrtev Ratzingerjeve diferenciacije. Kueng, sicer najostrejši kritik papeža Janeza Pavla 2. in kardinala Ratzingerja, je bil diferenciran leta 1979, ker je podvomil v dogmo o papeški nezmotljivosti. No, leta 1979, ko je Kueng izgubil pravico, da bi predaval na katoliških fakultetah, kardinal Ratzinger še ni vodil kongregacije za verski nauk. Zato formalno ni mogel voditi postopka proti najbolj znanemu cerkvenemu disidentu. Je pa, kot rečeno, vodil postopke proti latinskoameriškim teologom osvoboditve, ki so katolicizem mešali z marksizmom in bojem za socialno pravičnost.

Učinki diferenciacije, izvedene v Latinski Ameriki, so večplastni. Po eni strani je Ratzinger ohranil enotnost rimskokatoliške cerkve. Kdor se ni podredil doktrini, je letel. Po drugi strani pa Latinska Amerika doživlja pravi bum binkoštnih cerkva. Najrazličnejše binkoštne cerkve, ki sicer izhajajo iz krščanstva, a se ne podrejajo avtoriteti Vatikana, so poudarjeno socialno in solidarnostno usmerjene. Zato zlasti v revnih in hitro rastočih predmestjih predstavljajo resno konkurenco centralizirani rimskokatoliški cerkvi. Podatki o številu pripadnikov različnih binkoštnih cerkva se sicer razlikujejo - najbolj drzni opazovalci navajajo, da je pripadnikov binkoštnih cerkva že 400 milijonov. Bolj realistični govorijo o 100 milijonih. Hkrati pa je rast binkoštnih cerkva v tretjem svetu eksponentna. Če špekuliramo: rast binkoštnih cerkva v Latinski Ameriki je povezana tudi z dejstvom, da Vatikan pod vodstvom kongregacije za nauk vere ni dovolil adaptacije doktrine specifičnim razmeram v revnih predmestjih.

Trdna obrambna linija

Katere so ostale ključne poante doktrine, ki jo je branil kardinal Ratzinger? Prvič, veljavna doktrina prepoveduje vsakršno kontracepcijo. Absolutna prepoved kontracepcije ima dve katastrofalni posledici. Katastrofalne posledice ima za samo rimskokatoliško cerkev. V zahodnem svetu je delež katolikov, ki prakticirajo prepoved kontracepcije, izjemno majhen. Velika večina katolikov se ne drži enega od osrednjih delov doktrine. Kaj bi bilo, denimo, z islamom, če bi 80 odstotkov muslimanov malicalo svinjino? Če sem v uvodu citiral Draga Jančarja in navdušenje krakovskih študentov, ker jih je leta 1968 podprl mladi kardinal Wojtyla, lahko dodam krakovsko zgodbo iz sredine osemdesetih. Krakovski študentje, s katerimi sem klepetal, so po eni strani ogorčeno protestirali proti vojnemu stanju in bili ponosni na svojega rojaka. Po drugi strani pa so bili besni, ker so verne trafikantke z buciko luknjale kondome.

Razkorak med doktrino in praktičnim življenjem katoličanov na zahodu na srečo nima tragičnih posledic. Zato pa ima prepoved kontracepcije tragične posledice v tretjem svetu, zlasti v Afriki. Veljavna doktrina o kontracepciji prepoveduje uporabo kondomov tudi v primeru, ko je moški okužen z virusom HIV, pa se ne odloči za spolno abstinenco. Zaradi te doktrine liberalni teologi Ratzingerju očitajo, da je odgovoren za širjenje AIDS-a v tretjem svetu.

Drugič, veljavna doktrina še vedno temelji na celibatu. Zgodovinske okoliščine, ko je rimskokatoliška cerkev uvedla celibat, so neskončno drugačne od današnjih okoliščin. Hkrati pa ima celibat dve pomembni posledici. Prva je interne narave: celo najbolj katoliške države imajo velike težave s kadrom. Novomašnikov enostavno ni. Drugič, vprašanje je, ali niso pedofilski škandali, ki pretresajo RKC, povezani z zapovedjo celibata.

Tretji pomembni del Ratzingerjeve doktrine se tiče položaja žensk v RKC. Za ilustracijo: leta 2002 je Ratzingerjeva kongregacija izobčila sedem žensk, ki so trdile, da so bile posvečene v duhovnice. Ekskomunikacija je izhajala iz stališča, da ženske pač ne morejo biti posvečene v duhovnice, ključni teološki argument za takšno stališče pa je, da je tudi Jezus okoli sebe zbral zgolj moške apostole, ne pa žensk. Mimogrede - sklicevanje na apostole je dvorezno, saj so bili ti poročeni, kar pomeni, da celibat za njih nikakor ni veljal.

Leta 2004 je kardinal Ratzinger objavil Pismo o sodelovanju med moškimi in ženskami v cerkvi in svetu, ki najostreje obsoja feminizem. Pismo obsoja predvsem strategije in taktike boja proti diskriminaciji, češ da odpor proti diskriminaciji povzroča škodljivo zmešnjavo in ima "smrtonosne učinke na strukturo družine". Pismo, naslovljeno na katoliške škofe, hkrati trdi, da feministična gibanja pretiravajo s trditvami o diskriminaciji, ker želijo s tem povečati nasprotja med spoloma.

O zanimivi dogodivščini poroča biograf Janeza Pavla II. Szulc, zgodila pa se je na začetku devetdesetih let. Ameriški škofje so namreč izglasovali sklep, da posodobijo prevod Svetega pisma. Novi prevod naj bi uvedel t.i. "vključujoči jezik", torej obliko, ko bi besede moškega spola, kjer je to smiselno, nadomestili z bolj nevtralnim besednjakom. Konkretno: namesto besede "možje" bi uporabili bolj nevtralno obliko "ljudje". Vatikanska kongregacija za bogoslužje je odločitev ameriške škofovske konference že potrdila, Ratzingerjeva kongregacija za verski nauk pa je besedilo novega prevoda brez pojasnila prepovedala, češ da ni primerna za uporabo v bogoslužju.

Ratzinger ni bil imun pred vmešavanjem v politiko. Leta 2004 je ameriškim škofom razposlal tajno okrožnico, v kateri je prepovedal, da bi politiki, ki se strinjajo z abortusom, prejeli obhajilo. Komentatorji so okrožnico nemudoma opremili tudi s konkretnimi imeni: predsedniški kandidat John Kerry je namreč katolik ter zagovornik pravice do splava.

Sicer pa je kardinal Ratzinger prepovedal tudi, da bi obhajilo prejele osebe, ki so drugič poročene, pa razveze prvega zakona niso opravile skladno z veljavnimi cerkvenimi pravili. Izjemoma bi lahko drugič poročene osebe, ki niso bile razvezane po uradni proceduri, obhajilo prejele, če ne bi prakticirale spolnosti.

Izjemno pomemben del Ratzingerjeve doktrine predstavlja odnos do ostalih krščanskih cerkva. Leta 2004 je v izjavi Dominus Iesus zapisal, da je le rimskokatoliška cerkev edina Kristusova cerkev. Z interpretacijo, da so ostale vere "spoznale samo žarek resnice" je povzročil gnev ostalih krščanskih cerkva in pod vprašaj postavil ekumenski dialog.

Vzdevki

Tudi tisti del tiska, za katerega lahko z gotovostjo trdimo, da stavi na politično korektnost, je veselo objavljal podatke o vzdevkih, ki so se v zadnjih desetletjih nalepili na kardinala Ratzingerja. Morda najbolj piker je vzdevek panzer kardinal - torej kardinal - tank, kardinal - oklepnik. Vzdevek je večplasten. Prvič namiguje na Ratzingerjevo medvojno preteklost. In zakaj je medvojna preteklost novega papeža zanimiva? Tiskovni predstavnik slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje na spletni strani www.rkc.si ponuja zgolj kratko interpretacijo medvojne biografije papeža Benedikta XVI: "V zadnjih mesecih druge svetovne vojne je bil poklican v vojsko." Bolj temeljite biografije začetek Ratzingerjeve vojaške kariere postavljajo v leto 1943. Že dve leti prej, pri štirinajstih, je postal pripadnik Hitlerjugenda. Pri šestnajstih letih je bil vpoklican v nemško vojsko. Sprva je služboval kot pripadnik protizračne obrambe - tovarno BMW je varoval pred zavezniškimi letalskimi napadi. Leta 1944 so ga poslali na avstrijsko-madžarsko mejo, kjer je postavljal protitankovske ovire. Temeljitejše biografije omenjajo tudi, da je Joseph Ratzinger ob koncu druge svetovne vojne, aprila ali maja 1945, dezertiral. Menda kot vojak ni sprožil strela. Po vojni je nekaj časa ostal v zavezniškem ujetništvu. Joseph Ratzinger si je vzdevek "panzer kardinal" prislužil tudi zaradi nepopustljivih in konservativnih stališč.

Drugi vzdevek, ki ga omenja tudi politično korektni tisk, je "Božji rottweiler". Tudi vzdevek "Božji rottweiler" je večplasten. Cerkvenim dostojanstvenikom včasih rečejo tudi pastirji, po angleško "shepherd", kar pomeni tudi ovčar, denimo nemški ovčar. Rottweiler je precej bolj jezna zverina kot nemški ovčar. Hkrati so papeža Janeza Pavla II. v zgodnjih letih njegovega pontifikata klicali "Božji atlet" - mož je bil športnik od nog do glave. Vzdevek "Božji rottweiler" govori o zvestem čuvaju, ki uboga gospodarja in se dobro uči. Če pa zgrabi, ne popusti.

Pomenljivo: novi papež si je izbral ime Benedikt XVI. Benedikt XV. je živel med prvo svetovno vojno, v zgodovino pa je vpisan kot avtor mirovnih iniciativ. Bo torej nekdanji liberalec, ki je po letu 1968 zamenjal stran in si prislužil naziv "panzer kardinal", "kardinal - oklepnik", ponovno pokazal prožnost duha in bo politiko Janeza Pavla II. nadaljeval z mirovnimi iniciativami?