pokojnine / Kdo bo plačal?

Malo preden je premier sestavil koalicijo, je v javnosti zaokrožila informacija, da bo Bajuk postal predsednik parlamenta. Informacija se je izkazala za napačno, nekdanji finančnik Medameriške razvojne banke in epizodni ministrski predsednik je prevzel ministrstvo za finance. Izbira ni bila presenetljiva, Bajuk je namreč vseskozi veljal za favorita, kot marljivi opozicijski poslanec pa je tudi predsedoval komisiji za nadzor proračuna in drugih javnih financ. V žaru predvolilnega boja je skupaj s sopotnikom Janšo pripravil interpelacijo Ropove vlade, ki se je poigravala tudi z neuresničenimi napovedmi o gospodarski rasti in z drugimi ekonomski podatki. Spomnimo, da je njuno delo doživelo uničujočo, vendar politično neuspešno kritiko tedanjega ministra za finance Dušana Mramorja, češ da je interpelacija polna nestrokovnosti, napak, površnosti in nedoslednosti. Po predaji poslov in stotih dneh vlade je finančni minister javnosti predstavil svoj načrt. Ključni cilj vlade naj bi bilo izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev in priprava za prevzem evra, cilj, ki je z zlatimi črkami zapisan tudi v koalicijsko pogodbo. Ko je prejšnji teden Slovenijo obiskal Evropski komisar za gospodarske in denarne zadeve Joaquin Almunia in bil, razen z inflacijo, zadovoljen z makroekonomski razmerami, je Bajuk sijal. Previden kot zmeraj je priznal, da Slovenija nima stabilnih javnih financ, vendar naj bi "nacionalnemu projektu s širokim soglasjem" kazalo dobro.

A obstajajo tudi drugačne ocene. Vlada je namreč predlagala proporcionalno povišanje pokojnin, kar bi lahko v naslednjih nekaj letih pomenilo "katastrofo za proračun". Vladni predlog je bil narejen na hitro, osupljiva večina slovenskih ekonomistov pa v en glas opozarja vlado, da je takšna odločitev v nasprotju z "dolgoročno stabilnostjo javnih financ". Kritični so tudi predstavniki vladnega strateškega sveta za gospodarstvo, ki si jih je za svoje svetovalce izbral obramboslovec v funkciji predsednika vlade. Razlog je preprost, ker naj bi se po vladnem predlogu rast pokojnin hitreje usklajevala s plačami, to pomeni večje izdatke za državo. In ker bo upokojencev vedno več, naj bi pričakovani izdatek za prihodnje leto, ki je po predvidevanjih visok okoli 12 milijard tolarjev, v desetletju zrasel tja do 70 milijard tolarjev. Na napovedano pokojninsko reformo so postali pozorni tudi pri Mednarodnem denarnemu skladu, ki je v zadnjem poročilu za Slovenijo zapisal, da bi bila predlagana indeksacija pokojnine poleg starajoče populacija "vprašljiva s stališča fiskalne stabilnosti". Vodja poslanske skupine Desus Franc Žnidaršič je opozorilo mednarodnih finančnikov preslišal in izjavil, da oni "sploh ne vedo, za kaj gre ... Urejanje pokojninskega sistema je notranja zadeva države in IMF nič jih ne briga, kaj z njim delamo. Rajši naj se zamislijo nad cenami nafte". Morda bi bilo mnenje pripadnika vladajoče koalicije drugačno, če bi ga izrekel že omenjeni evropski komisar. Almunia je sicer diplomatsko napovedal, da bodo pozorno spremljali pokojninski sistem, spremembo pa preučili, ko bo Slovenija v Bruselj konec leta poslala konvergenčno poročilo.

Predvolilne obljube

Slovenski pokojninski sistem ima nekaj pomanjkljivosti, ena izmed njih so državne pokojnine ali pa privilegirani upokojenci. Stabilnost in željo po egalitarnosti pokojninskega sistema napadajo tudi starajoče prebivalstvo in neoliberalistični pritiski po zmanjševanju socialnih ugodnosti. Takšni, ki svoje zglede iščejo v Bushevih pokojninskih vragolijah. Ampak zakaj se je nova vlada odločila, da bo že po nekaj mesecih potegnila tvegano finančno potezo? Odgovor je preprost. Pokojnine so bile predvolilna tema, SDS in NSi sta trdila, da je Ropova vlada po letu 2000 upokojence odškodovala za dve pokojnini. Pokojnine so bile tudi stvar koalicijskih pogajanj pri sestavljanju nove vlade. In bile so tudi trenutek, ko se je prvič zamajala Janševa koalicija, saj je Desus najprej vložil koalicijsko neusklajeno verzijo popravkov pokojninskega zakona, potem pa je vlada kljub drugačnim zagotovilom popustila in predlog sprejela pred spremembami rebalansa proračuna, če že ni počakala tja do jeseni, ko naj bi bili pripravljeni predlogi naslednjih proračunov, ki bodo upoštevali tudi predvideno gospodarsko rast. Vlada torej "upošteva koalicijsko pogodbo", kot je pred tedni zagotovil Janša. Mimogrede, človek, ki je v vladi Janeza Janše zadolžen za izvajanje koalicijske pogodbe, je predsednik Desusa Anton Rous. Njegova stranka ima čez nekaj tednov kongres. In brez njegove stranke Janševa vlada ne bi imela parlamentarne večine. In na kongresu Desusa bi lahko predsednik postal kandidat, ki ni najbolj naklonjen premieru ali ki ni minister njegove vlade.

Kljub samozavesti vladnih politikov pa se pri usklajevanju pokojnin vseeno zastavlja nekaj vprašanj. Kako to, da se je vlada za spremembe odločila, ne da bi se o njih posvetovala z drugimi socialnimi partnerji? Kako to, da ni iskala konsenza, nekaj, kar je bilo običajno pri pokojninski reformi leta 1999 (in so ga "pozabile" tudi nekaj let mlajša LDS-novele)? In nekaj, s čimer so si recimo na Irskem spodbudili visoko gospodarsko rast. Kako to, da se je vlada odločila za spremembe, ki jih ne podpirajo niti "neodvisni" niti "levi" niti "desni" strokovnjaki, pozorne pa so tudi tuje finančne institucije?

Kako resno Bajuk spoštuje opozorila strokovnjakov, dokazuje njegova izjava v Odmevih, ko je na vprašanje novinarja, ali bodo predlagane spremembe pokojninskega sistema ogrozile javnofinančni položaj, osorno odgovoril: "Strokovna javnost, dober večer, spoštovani gospodje, to je 12 milijard tolarjev prihodnje leto, pri 1700 milijardah, ki jih ima slovenski proračun, javna poraba pa je v celoti še večja." Vsa zgodba naj bi bila torej veliko pretiravanje. Zanimivo pa je, da Bajuk svoji številki ni dodal bistveno večjega zneska iz naslednjih let.

Nedoslednosti pa je še nekaj. Kako to, da je temeljni cilj vlade prevzem evra, vendar pa leto in pol pred slavnostnim vstopom v evrsko območje sprejme strukturno odločitev, ki bi lahko ta vstop ogrozila? Kako to, da je vlada zaradi trdosti koalicije zelo hitro popustila zahtevam ene socialne skupine in s tem ustvarila precedens za pogajanja s tistimi, ki še čakajo v vrsti? Recimo s študenti, ki so sedaj dobili odličen argument za svoja pogajanja. Mimogrede, obrazložitev vlade, zakaj so zahteve študentov pretirane, je zanimiva. Po Bajuku naj bi namreč parcialni posegi v davčno zakonodajo ogrozili prevzemanje evra.

In populizem

A treba je poudariti še nekaj. Dober finančni minister je tisti, ki je neusmiljen. Ki enako vrednoti zahteve enih in drugih proračunskih porabnikov. Ki je, preprosto, zajeban. Zahteve medicinskih sester mu morajo biti enako pomembne kot zahteve hmeljarjev. Kritike napovedanega povišanja pokojnin ne pomenijo, da upokojenci napadajo proračun in da bodo zakuhali medgeneracijski spopad ali finančni zlom države. Čeprav so pokojnine v Sloveniji glede na višino plače relativno visoke, to ne pomeni, da so pravične. Po podatkih ZPIZ-a je povprečna starostna pokojnina lani decembra znašala 118.413 SIT, povprečna mesečna neto plača pa isti mesec 185.029 SIT. Razmerje med povprečno plačo in povprečno pokojnino je bilo leta 1999 76,8 %, pet let pozneje pa se je zmanjšalo na 70,2%. Poteza tako ni nujno le populizem, ampak lahko tudi popravek, korak k večji socialni pravičnosti. Vendar je s tem korakom vseeno nekaj narobe. V predlogu spremembe zakona so finančnim posledicam novega usklajevanja pokojnin namenjeni le trije odstavki. Posledic ali pa vsaj ocen po letu 2007 ne predvideva, saj bodo po mnenju piscev zakona "odvisni predvsem od stopnje rasti (nominalnih) plač in rasti števila novih upokojencev". Vlada po njihovem mnenju sprejema popravke pokojninskega sistema, ne da bi točno vedela, kakšne posledice bodo imeli ti ukrepi. Ravno zaradi takšnih splošnih ocen se je recimo oglasil opozicijski Rop in v pismu predsedniku vlade zapisal, da iz predloga zakona ni razvidno, kakšne posledice bo imel na stabilnost in razvoj Slovenije. LDS tako med drugim od vlade "zahteva tudi izračune, kaj se bo dogodilo s pokojninskim sistemom v prihodnjih 10, 20 in 30 letih, ko se bo upokojevala sedanja aktivna generacija".

In Bajuk? Ko je pred televizijskimi kamerami pojasnjeval, kakšni so njegovi pogledi na študentsko delo, ni zvenel prepričljivo. Še huje, finančni minister je odgovarjal splošno, neprecizno in zdelo se je, da ni ravno specialist za področje, ki ga pojasnjuje gledalcem. Podoben je bil minister Drobnič. Na Omizju o reformi pokojninskega sistema je o očitkih osorno odvrnil, da ne bo treba zategovati pasu, da bo vlada z gospodarnim ravnanjem privarčevala veliko denarja in da "zagotovo ne bo SIB-bank, falconov in podobnih zadev, zato ne bo potrebno dodatno obremenjevat delavcev". Točnih številk pa ni bilo.

Medtem ko se vlada dobrika upokojencem, navidezno povečuje socialne ugodnosti in ohranja koalicijo, pa se nadnjo zgrinjajo nove finančne težave. Slovenija trenutni ni neto prejemnik sredstev iz Evrope in ima velike težave pri črpanju predvidenega denarja. Prav tako naj bi bil za Slovenijo neugoden neuradni predlog luksemburškega predsedstva EU o finančni perspektivi med letoma 2007 in 2013, saj naj bi zmanjševal pomoč nerazvitim regijam. Zdi se torej, da vlada v ciljni ravnini teka do evra nepremišljeno odpira "pandorino skrinjico" makroekonomskih sprememb, hkrati pa pozablja na tiste zaveze, ki naj bi bile temelj in cilj njenega programa. Ministrstvo za evropske zadeve je recimo ukinila, ker se ji je zdelo nepotrebno.