LDS / Dost mam

"Videti je bilo, da bo pomemben in velik mož, prvi in pravi lider Slovenije za naslednjih nekaj let," mi je zadnjič rekel prijatelj. "Pa se mu ni izšlo." Govor je bil o Ropu, o njegovem mučnem predsednikovanju in še bolj mučnem padcu. Od volitev je minilo že več kot pol leta, pa se niti Rop niti velika LDS nista pobrala. Ravno nasprotno, iz meseca v mesec toneta globlje v močvirje povprečnosti in politične anonimnosti. Številke javnomnenjskih anket so dovolj zgovorne. LDS je na volitvah zbrala 22,8 % glasov, zadnji Politbarometer pa ji je pri nedeljskem vprašanju izmeril le piškavih 11 %. Podpora javnosti je danes najnižja vse od marca 1994, ko je na Bledu nastala stranka. V preteklosti je LDS sicer že imela nekajkrat nizko podporo, takoj po Depali vasi in odstavitvi Janeza Janše ji je Delo izmerilo 14 %, pred dobrim letom in pol Politbarometer zgolj 17 %, a tako majhne, kot je danes, še nikoli. Po rezultatih majskega Politbarometra ima najmočnejša opozicijska stranka kar trikrat manj glasov kot največja vladna.

Živimo torej v enopartijskem sistemu ali pa je LDS tako nesposobna, da je Janšev triumf zgolj posledica njenih napak? Odgovori niso preprosti in enoznačni. A imajo eno skupno točko. Toneta Ropa, nekdanjega premiera, Drnovškovega naslednika, ki je izgubil na volitvah in ki ni mogel, znal ali zmogel rešiti potapljajoče se barke LDS. Rop je bil za predsednika LDS izvoljen 14. februarja 2003. Izvoljen je bil praktično soglasno, brez protikandidata. Po oktobrskem porazu je na konsilidacijskem kongresu na Bledu ponudil svoj odstop, a le zato, da je bil - spet brez protikandidata - izvoljen še enkrat. Tudi tokrat s plebiscitarno podporo. Danes, pol leta pozneje, je drugače. Svet LDS bo v sredo odločal o njegovi usodi. In stvar politične fantastike bi bila, če bi Ropu ponudili še eno možnost.

Stari grehi

Rop je prišel v politiko skozi stranska vrata. Kljub temu da izhaja iz "zlate generacije" ZSMS-jevcev, v času slovenskega udejanjenja ni igral vidnejše vloge. Leta 1990 je bil recimo član ljubljanske mestne skupščine, ki je nagajala tedanji Demosovi večini. Ni nepomembno opomniti, da se je prihajajoča poslednja bitka Toneta Ropa pred tedni prelomila ravno v ljubljanski LDS. Od mestnega svetnika dalje se je politična pot Ropa samo še vzpenjala. Najprej je postal sekretar na ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj, nekaj let pozneje minister za delo, družino in socialne zadeve. V naslednjem mandatu je prevzel ministrstvo za finance, konec leta 2002 pa je na položaju premiera zamenjal Drnovška. Dva meseca pozneje je prevzel še LDS. Takrat je napovedal, da bo ponoven uspeh stranke na državnozborskih volitvah odvisen od izpolnjevanja predvolilnih obljub in ugodnih mednarodnih in gospodarskih razmer. Ropova tedanja izjava je pomenljiva, predvolilne obljube je namreč dobro leto dni pozneje manipulativno, a učinkovito raztrgala Koalicija Slovenija na predvolilni izredni seji.

V Celju Rop od Drnovška ni prevzel zadovoljne stranke. Nekateri člani so tarnali, da je bil kongres "dogovorjen vnaprej". Druge je motil "način vodenja", tretje brezkompromisna podpora Natu in takrat še LDS-ovskemu ministru Ruplu. Rop je torej prevzel stranko, ki je imela zagotovljeno parlamentarno večino, katere članstvo pa ni bilo zadovoljno niti z notranjo komunikacijo, niti s vsemi političnimi odločitvami, niti z novim vodstvom. Nekatere probleme je Rop seveda poznal, druge je podedoval, a novi premier in novi predsednik omenjenih težav ni znal razrešiti. Ravno nasprotno, zaradi neusmiljenih napadov Janeza Janše in predvolilnega časa so se te le še povečevale. Politični boj je razlike morda samo zakril, a jih ni razrešil. Ko je malo pred volitvami LDS iz koalicije nagnala SLS, malo pozneje pa je odstopil tudi Rupel, se je zazdelo, da je Rop pozabil na Drnovškovo senco, njegov pragmatizem, kompromisarstvo in sistem malih ugodnosti, na stvari, ki so stranko pravzaprav zapeljale na pot brez vrnitve. Zazdelo se je, da je stranka spet postala liberalna in prepoznavna, a bilo je prepozno, da bi Rop zbudil apatično in razočarano volilno telo. Cincanje in nedoslednost sta bila prva napaka predsednika padajoče LDS.

Na dan, ko je LDS izgubila na volitvah, so Ropa v T3 pospremili četica ministrov in člani ožjega vodstva. Rop je, ves osupel od bolečega padca, obljubil, da bo LDS "najboljša opozicija, ki jo je imela Slovenija do sedaj". Besede ni požrl. Poslanska skupina, ki v parlamentu nadzira divizijo pomladnih dvigovalcev rok, je učinkovita. Najprej je na ustavno sodišče poslala Virantov zakon o javnih uslužbencih, potem je izsilila izredno sejo o rebalansu proračuna, ob močni podpori civilne družbe in strokovne javnosti se je lotila tudi zakona o RTV. A poslanci LDS imajo dve težavi. Prva je zakonodajni proces. Vlada je namreč v parlament vložila razmeroma malo zakonov, tako naj bi se nekaj starejših poslancev celo šalilo, da v parlamentu sedijo brez pravega dela. Če se zakoni ne sprejemajo, v parlamentu ni pravega političnega boja. Druga težava se tiče zakonodaje. Zakon o državnih uslužbencih, vprašanje črpanje sredstev iz evropskega skladov, rebalans slovenskega proračuna ali nova medijska zakonodaja niso tako privlačne, preproste in ljudske teme, da bi lahko LDS, pa četudi so odzivi volilcev včasih nepredvidljivi, z njimi resno ogrozila priljubljenost nove vlade. Seveda z opombo, da stranka, ki zagovarja svobodomiselnost in individualizem, težje jezdi na valovih populizma kot kakšna druga. Pri poslanski skupini LDS je sicer zelo nenavadno, da v politični areni uporablja enake metode boja, kot jih je uporabljala nekdanja opozicija. Zateka se k obstrukciji, filibustrstvu, govori o glasovalnem stroju, grozi z referendumi. Še pred dobrim letom je ista stranka takšne metode javno obsojala. A največji problem "najboljše opozicije" je nekaj drugega. V njej namreč sedijo poslanci bivše vlade, njeni ministri in njen premier. Zato na večino njihovih očitkov vladni poslanci odgovorijo s preprostim argumentom, da je imela LDS v ducat letih dovolj časa, da bi stvari izboljšala, in naj zato molči. Argument moči nad močjo argumenta. Kar je sicer kratkovidno, a za zdaj učinkovito.

In Tone Rop? Kljub sporu o predsedniškem mestu poslanskega kluba je pravo napako naredil zunaj parlamenta. Decembra je namreč na silo sklical povolilni kongres, na katerem je od kandidatov zahteval, naj ga znova potrdijo za predsednika stranke. Tisti kongres je bila politična farsa. Od volitev pretresena LDS v dveh mesecih ni našla dovolj moči, da bi premislila o svojem programu, o svojih napakah in o svojem vodstvu. Časa, da bi stranka poiskala drugačne, alternativne rešitve, ni bilo. In Ropova ponovna izvolitev je bila edina resna opcija. Seveda je vprašanje, če bi bila LDS z drugim vodstvom danes boljša ali pa bolj vplivna, gotovo pa ji volilci ne bi več očitali poraza in zaslepljenosti. Ljudje se namreč neradi identificirajo s človekom, ki najprej izgubi na volitvah, a se kljub očitnem zločinu izogiba kazni ter vztraja na svojem položaju. Ena izmed najbolj nenavadnih stvari je bila recimo analiza jesenskega padca LDS, ki ga je pripravila Lahovnikova ekipa. Delo, ki je čisto spodoben dokument, namreč ne vključuje poimenskih krivcev, govori o kolektivni odgovornosti, analizira pojave, tehnologijo vladanja in ne dejanj posameznih oseb. Namen je bil, da naj bi se omenjeni v zgodbah prepoznali sami. V njej ni poimensko zapisano, da je stranki morda škodila afera o zbiranju denarja za volilno kampanje Jelka Kacina, ni zapisano, da so ji škodili zapisi o Anderličevi vili, Drnovškov falcon ali atenski spor med predsednikom vlade in predsednikom države. Apatija po porazu je še zmeraj prisotna, marsikdo je še zmeraj prepričan, da se volilnemu porazu sploh ni dalo izogniti. Druga napaka Toneta Ropa je bilo torej izogibanje odgovornosti in nepriznavanje lastnih napak.

Should I Stay Or Should I Go

A vendar niti pragmatizem niti želja po ohranjanju privilegijev nista najpomembnejši razlog za tolikšen padec zaupanja. LDS je namreč stranka, v kateri so se kolonizirali različni, velikokrat izključevalni interesi. Del članstva je recimo želel podpreti človekove pravice, drugi pa so v zagovoru izbrisanih videli grožnjo za svoj položaj. Del članstva zagovarja tezo, da je razpršeni ideološki profil stranke njena kvaliteta, drugi del pa v različnosti vidi grožnjo. Ko je stranka izgubila na volitvah, je očitno izgubila tudi vezivo, ki je različne frakcije in interese držalo skupaj. Posledica tega so Ropovi klici po iskanju kohezivnosti in konsolidacije. A padli premier očitno nima več dovolj karizme. Pred enim letom je bila Ropova karizma vredna 34 poslancev in prvo mesto na javnomnenjski lestvici, danes je njegova karizma težka le še 23 poslancev in 11 % javnomnenjske podpore. Dejstvo, da se je stranka po volitvah znašla v krizi, ni pretresljivo. Nenavadno je le to, da ji volilni poraz že pol leta odzvanja v glavi.

Kaj torej ostane velikim? Pravo vprašanje seveda ni, ali naj Rop odstopi ali naj ostane. Pravo vprašanje je, kakšen naj bo političen profil liberalne stranke. Kako bo ta stranka organizirana, kakšne politične teme bo zagovarjala, ali se lahko in kako naj se politična stranka, ki tudi znotraj sebe zagovarja različnost, zoperstavi discipliniranemu monolitu Janševe SDS. S podobnim problemom se sicer spopada skoraj vsa evropska levica. Kako se lahko stranke, ki naj bi bile nagnjene k dialogu, spopadejo s tistimi, ki v maniri žlahtnega konzervatizma in železne discipline niso pripravljene na konsenz? Kriza v LDS ima torej globlje korenine. Ropov odhod je sicer ne bi razrešil, verjetno pa bi na simbolni ravni vsaj odprl prostor za postavljanje pravih vprašanj. Takšnih, ki jih njegova podoba, vsaj za zdaj, zakriva. Sicer pa tudi odhod Toneta Ropa ne pomeni, da se bo stranka dvignila iz ruševin. Vsa krivda za boren ugled v javnosti gotovo ni samo v nekdanjem premieru, in če se je vodstvo pred pol leta izogibalo iskanju krivcev za volilni poraz, to danes ne pomeni, da bo določilo prave.

Glavni politični spopad se bo začel šele jeseni, leto dni po volitvah. V času, ko bo popustilo narkotično volilno zadovoljstvo dveh tretjin slovenskih volilcev, ki podpirajo Janševo vlado. Ko se nova oblast ne bo več mogla izgovarjati na stare grehe LDS in ko bo v parlament prinesla tudi prve resne sistemske reforme. Takrat bo politični nasprotnik LDS najbolj ranljiv. Če bo jeseni LDS vendarle prebolela volilni poraz, se lahko njena krivulja spet obrne. V nasprotnem primeru pa bodo primat na slovenski "levici" prevzeli Pahorjevi demokrati. Če bi bili spretni, bi lahko to storili že po volitvah za evropski parlament.