politična policija / Muke po Mateju

Sprva je kazalo, da si je notranji minister Dragutin Mate na glavo nakopal zoprno afero. Eden izmed visokih predstavnikov policije ga je namreč javno obtožil, da izvaja politični pritisk na policijo. Tako naj bi prav on poskrbel za to, da so novinarji izvedeli, da so policisti vložili ovadbo zoper nekdanjega visokega častnika Ozne Mitjo Ribičiča. Policijskemu vrhu naj bi preprosto ukazal, naj ovadbo razkrije novinarjem. O ovadbi je nato maja ekskluzivno poročala nacionalna televizija oziroma njen novinar Jože Možina. Že tako vroča zgodba pa je kmalu postala še bolj vroča. Izkazalo se je, da si afere na glavo ni nakopal le minister Mate, temveč tudi njegov šef, predsednik vlade Janez Janša. Prav Janša naj bi si zaželel, da širna Slovenija izve za zadevo Ribičič. In Mate naj bi le izvrševal njegove ukaze. Minuli teden smo bili tako priča obtožbam na račun Mateja in Janše. Ter njunim zatrjevanjem, da nista storila ničesar spornega. Da nista dala navodila za razkritje ovadbe. Komu verjeti? In za kaj natančno sploh gre?

Prebujena afera Ribičič

Vse je pravzaprav sprožila afera Seme. Sredi julija smo izvedeli, da je policija nekaj časa nadzirala celjsko dopisnico POP TV Damjano Seme. To je počela po naročilu parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb oz. na pobudo njenega člana, poslanca SLS Franca Kanglerja. Ta je kolegom iz komisije aprila potarnal, da s policije odtekajo zaupne informacije, menda zato, ker je preiskavo celjskih kriminalistov, ki se ukvarjajo z afero, v katero je vpleten celjski župan Bojan Šrot, posnela ena sama novinarska ekipa. Celjska ekipa POP TV. Novinarji bi sicer kolegom izrekli le priznanje. Parlamentarna komisija pa je na policijo naslovila nekaj vprašanj. In policija ji je odgovorila. Ko pa je zgodba prišla v javnost, je zrasla v neprijetno afero. Že zato, ker je policija sploh opravila poizvedbo o novinarki, ki ni bila osumljena nikakršnega kaznivega dejanja. Sporno je bilo tudi to, da je policija parlamentarni komisiji posredovala izjemno podroben opis novinarke. V zraku je obviselo vprašanje, kdo je pri tem prekoračil svoja pooblastila. Ali komisija ali policija. Vse je kazalo, da bodo za glavne osumljence obveljali trije posamezniki, katerih imena so se v aferi vztrajno ponavljala. Poslanec Franc Kangler, predsednik parlamentarne komisije Davorin Terčon, ki je trdil, da je policija "s svojim odgovorom presegla vprašanje", in drugi človek uprave kriminalistične policije, Marjan Erhatič, ki se je podpisal pod policijsko poročilo o Semetovi.

Prejšnji torek pa je Marjan Erhatič napisal odprto pismo, v katerem je protestiral zaradi obtožb na njegov račun. V pismu je predsedniku parlamentarne komisije Terčonu zastavil nekaj vprašanj o primeru Seme. Namignil je tudi, da je komisija od policije že večkrat zahtevala več, kot bi smela. In da ji je policija pri tem vedno ustregla. Opozoril pa je še na en konkreten primer, v katerem naj bi se politika vmešala v delo policije. In prav zaradi tega delčka Erhartičevega pisma je bila afera Seme v trenutku potisnjena globoko v ozadje. Novica tedna je povsem nepričakovano postala zadeva Ribičič.

Erhatič je namreč v svojem odprtem pismu omenil ovadbo zoper nekdanjega visokega uslužbenca Ozne, Mitjo Ribičiča. Ribičiča je policija pred dvema mesecema osumila storitve genocida, zato ga je kazensko ovadila tožilstvu. Erhatič pa je pojasnil, kako je javnost sploh izvedela za to. Zapisal je, da je sam "ob načelni podpori direktorja uprave odločno, vendar do sedaj le v notranji strokovni javnosti in pri neposredno nadrejenih protestiral zaradi nedavne odločitve ministra za notranje zadeve o odreditvi objave ovadbe zaradi kaznivega dejanja genocida zoper domnevnega osumljenca". Objavo ovadbe v zadevi Ribičič naj bi torej policiji naročil kar notranji minister Mate. Podatek je skrb zbujajoč. Ne le zato, ker naj bi politik policiji dajal navodila o ravnanju v konkretni zadevi. Po 2. a členu zakona o policiji notranji minister nima pristojnosti nad policijskimi postopki, katerih usmerjanje je že prevzel pristojni tožilec. Zadeva Ribičič je bila na dan, ko naj bi Mate odredil njeno objavo, že v rokah tožilcev.

Potrditve in zanikanja

Minister Mate je obtožbe takoj zanikal. Njegov kabinet je novinarjem še isti dan sporočil, da minister ni dajal nikakršnih navodil o objavi ovadbe. Minister pa je novinarjem naslednji dan tudi sam zatrdil, da ni dal nobenega navodila za objavo zadeve Ribičič. Ministra Mateja je vzel v bran tudi njegov šef, predsednik vlade Janez Janša, ki je na novinarski konferenci okrcal Erhatičevo pismo, glede notranjega ministra pa je povedal, da "minister Mate ni dal te informacije v javnost, ampak je minister odredil uslužbenca, ki je odgovarjal na vprašanje, po tem, ko je bila informacija v javnosti, ali pa v delu javnosti, ali pa v medijih. In minister ni nikoli odredil, da se v teh nastopih razkriva informacije osebnega značaja ali karkoli, kar bi bilo protizakonito". Janša je torej zatrdil, da je Mate le izbral človeka, ki je dal nato izjavo v imenu policije. Zatrdil je tudi, da so novinarji primer takrat že poznali.

Temu je treba dodati nekaj pojasnil. V trenutku, ko naj bi Mate izbiral primernega govorca v policiji, javnost še ni vedela za primer Ribičič. Za ovadbo je izvedela tisti večer, 24. maja, ob 19. uri, ko je bil v oddaji TV Dnevnik objavljen ekskluzivni prispevek Jožeta Možine. Možina je sicer minuli teden razkril, da je za ovadbo vedel že dolgo časa. A v njegovem prvem prispevku o zadevi Ribičič je kriminalist Pavel Jamnik, ki ga je torej izbral Mate, povedal kar nekaj podrobnih detajlov iz preiskave. "Novica dneva prihaja po 60 letih. Kriminalisti so namreč podali prvo kazensko ovadbo za kaznivo dejanje, povezano s poboji po 2. svetovni vojni," je vest takrat napovedal voditelj Tomaž Ranc. Možina pa je v prispevku povedal, da je ovadbo zoper Ribičiča omogočilo presenetljivo odkritje kriminalista Jamnika, ki je v Arhivu Slovenije našel dokument, ki dokazuje povezavo med žrtvami in visokim častnikom Ozne. Sledila je podrobna kriminalistova izjava: "V t. i. registru pripornikov, kakor se imenuje ta dokument, ta knjiga, ki smo jo našli, je od 12.000 ljudi, ki so v knjigi vpisani, 6000 ljudi vpisano s t. i. 'glasom mape tovariša majorja Mitje'. Zaenkrat smo ugotovili 234 oseb, da so nedvomno bile žrtve povojnih pobojev. Podali smo kazensko ovadbo za kaznivo dejanje genocida po členu 373 Kazenskega zakonika RS." Možina je nato povedal, da je Ribičiča pred leti obremenil že nekdanji visoki častnik Ozne Albert Svetina in Jamnik je ob tem povedal: "Ta odkriti dokument potrjuje izjave, ki jih daje Svetina." Kriminalist, ki v prispevku sicer ni izrekel Ribičičevega imena, je s tem potrdil, da gre za ovadbo zoper Ribičiča. Vest so nato povzeli drugi mediji.

Pri tem je treba opozoriti na zanimivo podrobnost. Če drži, da je Mate zgolj izbral policista, ki bi odgovarjal na novinarska vprašanja, je nenavadno, da se je odločil prav za kriminalista Jamnika, ki je bil vodja preiskave v primeru Ribičič. Praksa, da primer komentira policist, ki ga je preiskoval, je skrajno nenavadna. Policisti, ki preiskujejo policijski predkazenski postopek, naj javnosti ne bi sami predstavljali svojih ugotovitev, saj s tem vplivajo na nadaljnji postopek. Sicer pa je že sama informacija o tem, da je Mate izbral policista, ki je odgovarjal na novinarska vprašanja, sporna. Po 22. členu zakona o policiji lahko "podatke in obvestila o izvrševanju nalog" ... "daje generalni direktor policije ali za to pooblaščen delavec". V zakonu ne piše, da lahko notranji minister odreja, kdo bo razkrival podatke o delu policije.

A vrnimo se k dogajanju, ki smo mu bili priča minuli teden. Mate in Janša sta torej v sredo zanikala, da bi Mate naročil razkritje ovadbe zoper Ribičiča. Še preden sta sklenila svoje misli, pa smo bili priča preobratu. Njune trditve je zamajal še en visoki uslužbenec policije. Nekdanji v. d. generalnega direktorja policije Bojan Potočnik, ki se je v teh dneh upokojil, sicer pa je doslej veljal za Matejevega človeka, ki je na čelo policije prišel po razvpiti razrešitvi Darka Anželja. Potočnik je za POP TV ponovil, da je objavo ovadbe zoper Ribičiča res odredil Mate: "Ja, objavo ovadbe zoper Ribičiča je osebno naročil gospod minister Dragutin Mate, ko je zadeva že bila predana državnemu tožilstvu." A Potočnik ni omenil le ministra Mateja. Zatrdil je, da je Mate v bistvu le izvrševal navodila samega predsednika vlade Janeza Janše. In da je želel zadevo Ribičič v medije pravzaprav spraviti premier. "Minister v zvezi s tem je rekel samo to, da ima pač navodilo, da se to objavi v medijih in da moramo to narediti. No in nakar sem jaz tudi osebno poklical predsednika gospoda Janšo in sem mu povedal v zvezi z zadevo tako, kot sem seznanil ministra, in je on potem rekel, da pač naj uredimo tako, da bo prav."

V četrtek zjutraj smo lahko v Delu prebrali še bolj precizno rekonstrukcijo takratnega dogajanja. Potočnik je povedal je, da si je 24. maja v Smrekarjevem hramu skupaj s svojim namestnikom Romanom Repom in nekdanjim generalnim direktorjem policije Markom Pogorevcem privoščil kosilo. Med kosilom je namestnika Repa poklical Mate in, kot pravi Potočnik, zahteval, da se zadeva Ribičič objavi. Namestnik Rep je sporočilo predal Potočniku. Ta pa je poklical ministra in mu povedal, da se z objavo zadeve Ribičič ne strinja. Potočnik trdi, da mu je minister odgovoril, da želi objavo primera Ribičič sam vodja izvršne veje oblasti, predsednik vlade Janša. Potočnik je zato poklical še Janšo. Dobil ga je na vojaški vaji na Počku. Tudi predsedniku vlade je povedal, da se z objavo zadeve Ribičič ne strinja. Kot pravi Potočnik, je Janša na koncu povedal, naj zadevo uredijo tako, kot je prav. "Ko sem se vrnil v hišo, pa je bilo že prepozno, saj je minister medtem mojim podrejenim že odredil objavo in zadeva je bila že posneta," je povedal Potočnik ter dodal, da je o tem obvestil državnega sekretarja Vinka Gorenaka. In njegove pisarne sta poklicala novinarja TVS Možino. "Povedal nama je, da je področje povojnih pobojev njegov življenjski projekt, da pa bo vendarle naredil zgolj novico." Potočnik pravi, da so bili ti dogodki dodaten razlog, da se ni odločil za kandidaturo za položaj generalnega direktorja policije.

Šele v četrtek so se na afero, ki je iz ure v uro dobivala nove razsežnosti, odzvale politične stranke. Očitno so poslanci že na počitnicah. Najbolj glasno sta se odzvali LDS in SD. LDS, kjer se je za ostro akcijo menda zavzela Majda Širca, potem pa naj bi ji primer iz rok izpulil Milan M. Cvikl, je vladajoči opciji očitala, da si poskuša popolnoma podrediti javno upravo, zlasti pa najobčutljivejša organa v sestavi ministrstev, policijo in davčno upravo. SD je opozorila na sum, da so odgovorne osebe v vladi in na notranjem ministrstvu dovolile oziroma celo ukazale nezakonito ravnanje zaradi političnih interesov. Jelinčiču se je zdelo sporno le ravnanje podšefa kriminalistov Erhatiča. Vladne stranke Mateja seveda niso kritizirale.

Zgodbo je še isti večer potrdil še tretji policist, nekdanji generalni direktor policije Marko Pogorevc, ki je bil v času, ko naj bi takratni šef policije Potočnik prejel ministrovo navodilo, z njim na kosilu. Za POP TV je povedal: "Kolikor jaz razumem tisto telefonijado, se je začela naenkrat in da sta bila tako generalni direktor in namestnik ogorčena. Nisem razumel, za kaj gre, ker mi o zadevi nista govorila. Vem pa, da je Potočnik takrat govoril s predsednikom vlade, ki pa je rekel, da mora biti strokovno in zakonito, tako, da bo prav." Pogorevc se je menda po tem nastopu odločil, da ne bo več dajal izjav v zvezi s tem primerom.

Sledil je protiudarec. Minister Mate je spet vse zanikal. V intervjuju v oddaji 24 ur se je spravil na besede upokojenega policista Potočnika. "Jaz sem rekel bivšemu generalnemu direktorju oziroma v. d. generalnega direktorja, da sem bil kontaktiran iz strani novinarja, ki je bil seznanjen že pred tem s tem, da je vložena ovadba proti gospodu, ki ste ga omenili, in menim, da je primerno, da policija da izjavo v zvezi s tem," je dejal minister in gledalce prepričeval, da policija velikokrat komentira ovadbe, včasih celo na lastno pobudo. Mate je več medijem znova zatrdil, da je izbral le policista, ki je odgovarjal na novinarska vprašanja. Janša ga je na TV Slovenija spet podprl z besedami, da "tu ne gre za nobeno afero Mate", temveč za "afero genocid ali pa sum genocida". Premier je pozornost preusmeril na tiste, ki so pred 60 leti zakrivili "slovensko Srebrenico". Nekdanji policijski v. d. Bojan Potočnik pa je medtem vztrajal pri svojih trditvah. In le še bolj ostro s prstom pokazal na Janšo. "On (Mate, op. p.) res ni odredil objave ovadbe, ampak je odredil, da se da izjava v zvezi z ovadbo. Minister je tudi rekel, da je pač želja, da se to objavi in da je to tudi naročilo predsednika vlade. In zaradi tega sem tudi poklical predsednika vlade in mu razložil zadevo, da ni oportuno, da ni smiselno," je dejal za TV Slovenija. Dodal je, da policija ovadb tudi potem, ko so bile predane tožilstvu, ne sme komentirati, ker bi s tem otežila preiskavo tožilcev in vplivala na nadaljnji postopek.

Zvečer je sledil nov rafal protiudarcev. Najprej se je na Potočnika spravil državni sekretar na notranjem ministrstvu Vinko Gorenak, ki je bil s Potočnikom, ko je ta poskušal preprečiti, da bi Možina objavil pričevanje kriminalista Jamnika. Gorenak je za TV Slovenija izjavil, da sam s kriminalistom ni govoril, da je bil le zraven v pisarni in da je slišal "popolno, poudarjam, popolno strinjanje gospoda Potočnika z nastopom kriminalista Jamnika. Konkretneje je bil pogovor zaključen približno takole: 'Dobro. Zmenjeno. Pa naj bo.'" Nato je v Odmevih Potočnikovo zgodbo spet zanikal Janša. Zatrdil je, da je za zadevo izvedel tisti dan, ko je bila objavljena na TV Slovenija. V medijih in iz piarovske službe, ki je dobila vprašanja. "Na tej podlagi je z mano govoril minister za notranje zadeve kot tudi generalni direktor policije." Vseeno pa je bilo zanimivo, da je Janša zavračal le navedbe Potočnika, ne pa tudi Pogorevčevih, ki so bile nekaj ur prej objavljene na drugi televiziji. Očitno v času snemanja intervjuja Janša zanje ni vedel.

V petek sta Janša in Mate, vsak na svoji tiskovni konferenci, znova zanikala, da bi storila karkoli spornega. Janša je na tiskovki, ki sicer ni bila posvečena tej temi, sicer grdo gledal novinarje, ki so se ga drznili spraševati o Mateju. Kolega z Dela je kar sredi vprašanja prekinil in končal novinarsko konferenco. Pred tem pa je vseeno dal tudi zanimiv odgovor na vprašanje, ali bo ukrepal, ker izjave več virov kažejo na to, da naj bi minister Mate kršil 2. a in 22. člen zakona o policiji. Janša je odrezavo odgovoril: "V kolikor sklepate, da je tako, vložite kazensko ovadbo."

Mate je želel medtem svojo novinarsko konferenco speljati nazaj v afero Seme, kjer je končal notranji nadzor in ugotovil, da je dajala policija preobširne odgovore o celjski novinarki, ukrepe zoper kršilce predpisov pa naj bi določil zdajšnji šef policije Jože Romšek. A novinarji se niso dali. Hoteli so podrobnosti o obelodanitvi zadeve Ribičič. In usula se je ploha vprašanj. Nekateri ministrovi odgovori so zveneli prepričljivo, drugi ne. Minister se je še najbolj zapletel pri vprašanju, ali je kršil 22. člen zakona o policiji, ki govori o tem, kdo lahko v javnosti govori o delu policije. In minister v njem ni omenjen. "Zakon tega ne prepoveduje," je odgovoril minister, nato pa se je začel sklicevati na pravilnik, ki mu dopušča takšno ravnanje. Ampak ali niso zakoni nad pravilniki? "Vaša razlaga," je vztrajal minister.

Kdo torej v zgodbi o tem, kako je informacija o ovadbi zoper Mitjo Ribičiča postala ekskluzivna novica v TV Dnevniku, govori resnico? Trije policisti, iz pričevanj katerih je sklepati, da je primer Ribičič v javnost pricurljal po navodilu Janše? Ali dva politika, ki obtožbe vztrajno zavračata? V zadnjem času je s policije pricurljalo nekaj zgodb, za katere se zdi, da so bile razkrite zgolj zato, da bi zadostile političnim apetitom. Zadnji takšen odmeven primer je bil Leonardo Peklar in njegov Socius. In kot kaže, so pred tem na enak način pricurljali tudi podatki o ovadbi zoper Mitjo Ribičiča. V obeh primerih glavna "krivca" nista bila še niti obtožena dejanj, katerih so ju sumili policisti. V obeh primerih je zgodbo prvi objavil TV Dnevnik oziroma novinar Jože Možina. Morda gre zgolj za naključje.