politika / Človek za vse režime

Sodeč po podatkih, ki jih je dr. Dimitrij Rupel v začetku julija letos skupaj z drugimi ministri v Janševi vladi sporočil javnosti, naj bi se njegovo premoženje končalo pri dveh stanovanjih. Pa to drži? Ne povsem. Skupaj s soprogo Marjetico Rudolf Rupel sta namreč leta 2002 prodala vrstno hišo v Luciji in si namesto tega kupila staro istrsko hišo v naselju Dobrava v občini Izola, iz katere je čudovit razgled na Strunjanski zaliv, soline in piransko cerkev. Za hišo in skoraj tri tisoč kvadratnih metrov veliko zemljišče naj bi bila odštela dobrih 30 milijonov tolarjev. Uradno je lastnica posesti Marjetica, toda na vhodnih vratih ni mogoče zgrešiti Dimitrijevega imena. Pred radovednimi očmi javnosti sta se zakonca zavarovala tako, da sta na začetek kolovozne poti, ki vodi do hiše, postavila prometni znak, ki prepoveduje vožnjo motornih vozil in hojo pešcev. Ker prometni znak stoji ob poti, ki je del parcele v zasebni lasti, za njegovo postavitev nista potrebovala dovoljenja občine Izola, so nam pa na Direkciji RS za ceste povedali, da se primerov, ko bi kdo kar sam postavil takšen znak, ne spomnijo. Domačine sicer bolj kot prometni znak moti, da so zadnje mesece, odkar zakonca Rupel pospešeno prenavljata hišo, deležni posebne pozornosti lokalne policije. Na sicer precej miren hrib se skoraj vsak dan pripelje uniformirani policist na motorju, pred časom pa naj bi bili policisti celo hodili po hišah in popisovali domačine.

Ruplova pridobitniška sposobnost je bila vedno precejšnja. Že v začetku šestdesetih let, takrat je bil še gimnazijec, se je vpisal v komunistično partijo, kar je verjetno pripomoglo k temu, da je brez težav študiral v tujini - najprej v Veliki Britaniji in nato v ZDA. Čeprav so ga v začetku sedemdesetih letih zaradi proameriških nazorov iz partije izključili, je pozneje brez težav predaval sociologijo kulture na ljubljanski FSPN, nekaj časa pa je bil tudi prodekan te fakultete in predsednik sveta FSPN. Marca 1976 je pri stanovanjskem skladu Univerze v Ljubljani brez težav dobil ugodno posojilo za prenovo stanovanja v višini 40.000 dinarjev, kar je takrat znašalo deset povprečnih čistih mesečnih plač in je zadoščalo za nakup malo boljšega avtomobila. Posojilo je vrnil v pogodbenem roku dveh let, toda denarja naj bi ne bil porabil namensko. Nekdanji sosedje Ruplovih v Šumijevi hiši namreč pravijo, da je Dimitrij v stanovanje vlagal bolj malo, nasprotoval naj bi bil celo pobudi, da se v dotrajan objekt napelje centralno ogrevanje. Za kaj je torej porabil 40.000 dinarjev ali dobrega 1,7 milijona tolarjev, kolikor bi ta vsota znašala danes, ni znano. Zanimivo pa je, da sta si Ruplova nekaj let pozneje kupila vrstno hišo na Kosmačevi ulici v Luciji, kjer naj bi bil imel Dimitrij nekaj časa prijavljeno tudi stalno prebivališče.

Leta 1988, na prehodu iz komunističnih časov v demokratične, je bil Rupel eden od članov iniciativnega odbora za ustanovitev prve prave opozicijske stranke - Slovenske demokratične zveze. Leto pozneje je postal predsednik izvršnega sveta SDZ, nato je bil poleg Lojzeta Peterleta podpredsednik Demosa, po osamosvojitvi Slovenije pa prvi slovenski zunanji minister. To vplivno funkcijo je izkoristil za nekaj, kar zbuja resne dvome o njegovi poštenosti. Oktobra 1991, še preden je bil v parlamentu izglasovan Jazbinškov stanovanjski zakon, ki je omogočil odkup družbenih stanovanj, je stanovanjski komisiji vlade poslal vlogo za dodelitev štirisobnega ali večjega trisobnega družinskega stanovanja v središču Ljubljane. Stanovanjska komisija je vlogo zunanjega ministra obravnavala že v nekaj dneh in 8. oktobra ponudila dve možnosti: štirisobno stanovanje na Šišenski 2 ali enoinpolsobno na Malem trgu 7. Pred tem se komisija ni pozanimala, ali ima Rupel morda že rešeno stanovanjsko vprašanje. Če bi se, bi namreč ugotovila, da je Ruplova soproga Marjetica kot svetovalka predsednika republiškega komiteja za zakonodajo že dobila 55,94 kvadratnega metra veliko službeno stanovanje in stanovanjsko pravico. Čeprav sta zakonca torej že imela rešeno stanovanjsko vprašanje, je komisija zunanjemu ministru ugodila in mu dodelila enoinpolsobno stanovanje na Malem trgu v izmeri slabih 47 kvadratnih metrov, skupaj s stanovanjsko pravico. Pomenljivo pri tem je, da je Rupel takoj po uveljavitvi Jazbinškovega stanovanjskega zakona (ta je bil v parlamentu sprejet 19. oktobra 1991) stanovanje na Malem trgu odkupil. Zanj naj bi bil plačal le približno 15 odstotkov tržne vrednosti oziroma približno 15.000 nemških mark. Točen znesek kupnine nikoli ni prišel v javnost, saj takratna vlada podatka ni želela razkriti. Skratka, čeprav Rupel do službenega stanovanja ni bil upravičen, ga je kljub temu dobil in ga pozneje celo zelo ugodno odkupil. Leta 1994 je Mladina opozorila, da je stanovanjska komisija s tem, ko je Ruplu dodelila stanovanjsko pravico, kršila stanovanjski zakon. Po takratnem zakonu sta imela namreč zakonca stanovanjsko pravico lahko le do enega stanovanja, razen če bi bili obe stanovanji neprimerni oziroma premajhni za njuno skupno bivanje. Ta pogoj ni bil izpolnjen, saj je po socialnih merilih primerna površina za dvočlansko družino od 52 do 63 kvadratnih metrov, zakonca Rupel pa sta takrat že imela stanovanje v izmeri 55,94 kvadratnega metra. Poleg tega naj bi bila komisija ravnala v nasprotju s posebnim sporazumom, na podlagi katerega je dodeljevala službena stanovanja. Ta je namreč določal, da imajo pravico do službenih stanovanj le tisti, katerih stalno prebivališče je od Ljubljane oddaljeno več kot 25 kilometrov. Rupel pa naj bi bil imel v času vložitve prošnje stalno prebivališče v središču Ljubljane.

Po razpadu SDZ je Rupel postal podpredsednik Demokratske stranke, z združitvijo sredinskih strank v LDS pa predsednik sveta liberalne demokracije. Kot kandidat LDS se je leta 1994 spustil v boj za položaj ljubljanskega župana in zmagal. Kmalu po nastopu mandata je v nekdanje službeno stanovanje na Malem trgu preselil svojo mamo, zase pa našel bistveno boljšo rešitev. Družina Rupel je namreč imela stanovanjsko pravico nad stanovanjem v drugem nadstropju Šumijeve hiše na Slovenski 16 v Ljubljani. Leta 1995 sta zakonca Rupel to stanovanje odkupila za borih 60.000 nemških mark, tri leta pozneje pa sta ga zamenjala za 690.000 nemških mark vredno novo stanovanje v večstanovanjski hiši na Žabjaku, kjer živita še danes. Vhod v hišo ob Ljubljanici je iz Hrenove ulice 24, v garažo pa iz Grudnovega nabrežja 11. Pri tem jima je šlo na roko to, da si je podjetje Karantanija film, d. o. o., s pomočjo angleških in nemških vlagateljev ravno takrat na lokaciji Šumi prizadevalo zgraditi zabaviščni center in je bilo torej pripravljeno storiti vse, da bi dobilo v last celotno stavbo. Kako je bila opravljena menjava stanovanj? Leta 1995 se je pri Ruplu oglasil direktor podjetja Karantanija film Zdravko Karanović in mu predstavi svojo vizijo postavitve multikina na lokaciji Šumijeve hiše. Naši viri pravijo, da naj bi bil Rupel Karantaniji obljubil aktivno vlogo pri uresničevanju vizije multikina, v zameno pa naj bi mu podjetje našlo nadomestno stanovanje. Potencialni investitor je svoj del dogovora izpolnil, Rupel pa ga je v bistvu pustil na cedilu, saj je jeseni 1997 županski položaj predčasno zapustil v zameno za funkcijo veleposlanika v ZDA in projekt multikina je propadel. Kako je Ruplu uspelo dotrajano stanovanje v Šumiju zamenjati za povsem novo stanovanje na Žabjaku? Sredi maja 1995 je upravna enota Ljubljana presenetljivo ažurno izdala denacionalizacijsko odločbo, s katero je bila Šumijeva hiša vrnjena Svetozarju Hribarju oziroma njegovim dedičem. Le mesec po pravnomočnosti te odločbe sta zakonca Rupel stanovanje v drugem nadstropju Šumijeve hiše odkupila od Svetozarjevega dediča Rada Hribarja. Rupel naj bi bil za približno 227 kvadratnih metrov stanovanja s pripadajočo kletjo in shrambo Hribarju plačal pičlih 60.000 nemških mark, kar je bila tudi za tiste čase neverjetno nizka cena. Čeprav je bilo v hiši poleg Hribarja in Rupla še pet stanovalcev, Hribar nobenemu od njih ni ponudil možnosti odkupa stanovanja. Izjemo je naredil le pri ljubljanskem županu. Kako koristen je bil za Rupla nakup stanovanja v Šumiju, se je kmalu izkazalo. Provideo, d. o. o., sestrsko podjetje Karantanije, je s Hribarjem že 29. novembra 1995 sklenil predpogodbo, 26. aprila 1996 pa še pogodbo o nakupu njegovega lastniškega deleža v Šumijevi hiši. Hkrati se je Provideo zavezal, da bo poskrbel za nadomestno stanovanje za zakonca Rupel. Podjetje naj bi bilo Ruplu ponudilo več nadomestnih lokacij, a se mu nobena ni zdela dovolj zanimiva. Navdušil se je šele, ko so mu predlagali menjavo z dobrih 200 kvadratnih metrov velikim stanovanjem v večstanovanjski hiši na Žabjaku, ki jo je ravno takrat prenavljalo ljubljansko podjetje ZIL Inženiring, d. d. Provideo je s podjetjem ZIL sklenil kupoprodajno pogodbo v vrednosti 65 milijonov tolarjev ali v takratni protivrednosti 690.000 nemških mark za stanovanje na Žabjaku. Hkrati je Provideo z zakoncema Rupel sklenil menjalno pogodbo z odlogom za stanovanje v Šumiju. Ker pa Provideo zaradi finančnih težav ZIL-u obveznosti za stanovanje na Žabjaku ni poravnal v roku, do konca julija 1998, je Ruplov odvetnik dosegel, da je posredniško vlogo namesto Providea prevzel ZIL Inženiring. Zakaj je ZIL v to privolil? Preprosto: ker so v podjetju računali, da bodo v sodelovanju s Provideom gradili multikino. Tako je ZIL 3. avgusta 1998 z Ruplom sklenil menjalno pogodbo, na podlagi katere je ZIL postal lastnik stanovanja v Šumiju, Rupel pa lastnik stanovanja na Žabjaku. Ruplu torej za novo stanovanje ni bilo treba odšteti niti tolarja. Že dva dni pozneje, torej 5. avgusta 1998, je ZIL stanovanje v Šumiju za 65 milijonov tolarjev prodal Karantaniji Cinemas, naslednici podjetja Provideo. Pri tem je zanimivo, da je Rupel za Slovenske novice še aprila 1998 zatrjeval, da se iz stanovanja v Šumiju ne namerava izseliti, češ da mu v vseh pogledih ustreza in da želi v njem ostati do svoje smrti. Le slabe štiri mesece pozneje, ko se mu je ponudila ugodna priložnost za menjavo, pa s selitvijo ni več odlašal.

V interesu podjetij ZIL in Provideo je bilo, da se Šumi čim prej izprazni in poruši, da bi lahko začeli priprave na gradnjo multikina. Ker je bila pri izvedbi večmilijonske investicije podpora ljubljanskega župana izjemnega pomena, se pri tem nujno postavlja vprašanje, ali je Rupel županski položaj zlorabil v svojo korist. Če drži, da je Karantaniji obljubljal pomoč pri vzpostavitvi multikina v zameno za nadomestno stanovanje, bi temu lahko pritrdili. Če ne prej, je bilo Ruplu vsaj leta 1997 jasno, da mislijo hišo porušiti in da mora poskrbeti za nadomestno rešitev. Upravna enota Ljubljana center je namreč 1. septembra 1997 podjetju IMOS Inženiring izdala gradbeno dovoljenje, ki je zajemalo tudi rušitev Šumija. Toda zaradi finančnih težav potencialnih investitorjev, pa tudi zaradi dolgotrajnih postopkov pridobivanja dokumentacije in težav z odkupom nepremičnine je projekt multikina propadel. Pogodba o nakupu celotne Šumijeve hiše, ki jo je Provideo sklenil s Hribarjem, je bila sredi leta 1999 razveljavljena, štiri leta pozneje pa sta Karantanija Cinemas, naslednica Providea, in Hribar svoje lastniške deleže v Šumijevi hiši prodala podjetju RE Invest, ki je v stoodstotni lasti KD Holdinga. Za zdaj so poleg Hribarja (čeprav si je ta menda že kupil novo stanovanje) v Šumiju še trije stanovalci. Ker imajo najemne pogodbe, računajo, da jim bo novi lastnik zagotovil nadomestna najemna stanovanja. RE Invest je v posel vstopil z enakim interesom kot Provideo - se pravi, da na lokaciji Šumija zgradi multikino. Ali mu bo to uspelo, bo odvisno od mestnega sveta, ki naj bi o zadevi dokončno odločal jeseni. Ne glede na razplet pa je mogoče reči, da je bil doslej med stanovalci Šumija največji zmagovalec prav Rupel. Njegov vložek v posel je znašal slabih šest milijonov tolarjev, kolikor je plačal Hribarju za stanovanje v Šumiju. V zameno za to je dobil novo stanovanje z garažo, ki je danes na trgu vredno približno 100 do 120 milijonov tolarjev. Z eno samo potezo je torej svoje premoženje povečal za skoraj dvajsetkrat! Z vprašanjem, ali je šlo pri menjalni pogodbi za korupcijo, se vsaj doslej ni ukvarjal nihče, ne mestni svet ne protikorupcijska komisija. Potem ko mu je z menjalno pogodbo uspelo pridobiti stanovanje zase in za soprogo, je v istem objektu na Žabjaku od podjetja ZIL Inženiring za svojo mamo odkupil približno sto kvadratnih metrov veliko stanovanje, tako da ima danes na tej lokaciji nepremičnine v skupni izmeri 311 kvadratnih metrov. Z vprašanjem, ali je šlo pri menjalni pogodbi za korupcijo, se vsaj doslej ni ukvarjal nihče, ne mestni svet ne protikorupcijska komisija. Tik pred letošnjimi poletnimi počitnicami pa naj bi Rupel sklenil še en donosen posel: nekdanje službeno stanovanje na Malem trgu 7, ki ga je po Jazbinškovemu zakonu odkupil za bagatelo, naj bi po tržnih cenah prodal nekemu mlajšemu paru. Ker je 47 kvadratnih metrov veliko stanovanje na odlični lokaciji, v strogem mestnem središču, bi po mnenju nepremičninskih agentov zanj lahko iztržil najmanj 30 milijonov tolarjev.