mercatorgate / Priznanje

Ko smo na začetku septembra objavili informacijo, da se je nenavaden posel z delnicami Mercatorja začel v vladni palači 12. avgusta, so bili vpleteni tiho. Ni se oglasil niti kabinet predsednika vlade, upravi Istrabenza in Pivovarne Laško, molčal je tudi KD Group. Pravzaprav so molčali že malo prej, ko na podrobna vprašanja o sestanku niso želeli odgovarjati niti v času, ko smo informacijo o dogovoru na vrhu še preverjali.

Po izidu članka smo se spet obrnili na premierov kabinet, na Valentina Hajdinjaka, tiskovnega predstavnika vlade, in ga vprašali, kakšen je njihov komentar na naše pisanje. Ker so bili spet brez komentarja, smo se lotili zapletenega postopka. Uradno, s priporočenim pismom in kurirjem smo po zakonskih določilih zahtevali dostop do informacij javnega značaja. Želeli smo vpogled v kakršenkoli dokument, ki bi dokazoval, da je sestanek v vladni palači bil. Upanje, da bodo v skladu z etičnim kodeksom, s katerim je minister Gregor Virant takoj po volitvah mahal slovenski javnosti, hitro poslali odgovor, je bilo naivno. Urad predsednika vlade je potreboval točno 20 delovnih dni, kar kot skrajni rok za odgovor na zahtevo predvideva zakon, da se je z Gregorčičeve skobacalo pismo. Kot da bi na vladi imeli velike težave, kako sestaviti odgovor na naša vprašanja. V torek je na uredništvo prišla kuverta z emblemi premierovega kabineta. Od našega prvega vprašanja pa do njihovega odgovora je minilo več kot mesec dni. In to za tekst, ki naj bi že obstajal 20. avgusta, torej par tednov, preden smo o njem povpraševali. Nenavadno za odprto, transparentno in sproščeno vlado.

A bolj kot izmikanje in požiranje lastnih političnih obljub je zanimiva vsebina pisma. Zabeležka sestanka predsednika vlade, ki jo je podpisala državna sekretarka Andrijana Starina Kosem, namreč odpira več vprašanj, kot pa daje odgovorov, po naših večkrat preverjenih informacijah je nepopolna in morda tudi prilagojena medijskemu razkritju. Ker smo bili z odgovorom nezadovoljni, smo se še enkrat obrnili na Hajdinjaka, ta pa nam je skopo odgovoril, da so nam že vse povedali. Zato smo sestavili še eno uradno pismo in zahtevali dopolnitev. Časa so imel v drugo samo tri delovne dni.

V petek popoldne je prišlo elektronsko sporočilo z dvomljivo vsebino. Vpogled v evidenco obiskovalcev, ki ga vodi Urad za varnost in zaščito, je razkril, da so v prostore vlade nekaj po tretjo uro popoldne prišli Boško Šrot, Andrijana Starina Kosem in Igor Bavčar. V prostore vlade je ob 16.23 vstopil tudi Matjaž Gantar, vendar se je - tako vsaj pravijo pri predsedniku vlade - Gantar sestanka udeležil sam, razgovor pa naj bi bil namenjen nadaljnjemu delu strateškega sveta. Vsi štirje so, po podatkih iz evidence, Gregorčičevo zapustili ob isti uri, ob 17.00.

Za razumevanje pomena vsega našega dopisovanja se je treba zapeljati v preteklost. V tisti petek, ko je premier Janša slavnostno odprli trojanska predora. Nekaj ur poprej je v vladni palači potekal sestanek, katerega na začetku nihče ni hotel priznati. Na sestanku so sedeli premier Janša, sekretarka Andrijana Starina Kosem, Igor Bavčar iz Istrabenza in Boško Šrot iz Pivovarne Laško (septembra smo napačno zapisali, da je bil na skritem pogovoru Tone Turnšek). V vladno palačo je vstopil tudi Matjaž Gantar. Do sem se Mladinina zgodba ujema z vladino, od tod dalje pa o sestanku, ki je tisti petek potekal malo po tretji uri, obstajata dve različici. Prva govori o dveh sestankih, druga o enem. Prva govori o gospodarskih diplomaciji in strateškem svetu, druga pa o zamenjavi lastniških deležev.

Vladina in mladinina interpretacija

Najprej uradna, razkrita v težko pridobljeni zabeležki. Po vladini različici naj bi pobuda za sestanek nastala na ministrstvu za gospodarstvo, kamor sta se po pomoč zatekli Pivovarna Laško in Istrabenz. Obe podjetji naj bi imeli težave pri realizaciji vstopa na trge jugovzhodne Evrope. Ti naj bi ostajali "zaprti za slovenske izdelke", še največ težav pa naj bi bilo na Hrvaškem, ki ga obvladuje močna korporacija Agrokor, groba različica slovenskega Mercatorja, le da ima ta poleg trgovske verige Konzum v lasti tudi nekaj živilskopredelovalnih podjetij (npr. Zvijezdo, Ledo ...). Bavčar in Šrot naj bi vladi predstavila svoje načrte na tem področju, ki "zadevajo anorgansko rast preko akvizicij", vlada pa jima je obljubila pomoč pri vladah JV držav. Na prvi pogled je zabeležka o sestanku korektna, podjetja so pač potrkala na premierova vrata in ga prosila za pomoč, ta pa jim je obljubil gospodarsko diplomacijo.

A zabeležko je treba brati pozorno. Že v začetku se pojavi prva nejasnost. Kako to, da je sestanek potekal v kabinetu predsednika vlade, zabeležka pa nosi glavo ministrstva za gospodarstvo? Kako to, da je zabeležka nastala osem dni po 12. avgustu, ko je bila povrh vsega še sobota? In kako to, da je zabeležko zapisala kar sama državna sekretarka in ne kakšna administratorka, ki ponavadi ureja tehnične posle? Nejasnosti je še nekaj, na sestanku ni bilo ministra Vizjaka, ki bi moral po običajni vladni hierarhiji ministrskemu predsedniku predstaviti podjetja v težavah. A dopuščamo možnost, da je bil ali na dopustu ali službeno zadržan.

Seveda pa je največja nejasnost v zabeležki skupna predstavitev načrtov. Obe podjetji po pisanju državne sekretarke načrtujeta "anorgansko rast preko akvizicij". Organska rast podjetja pomeni vitalno, običajno rast podjetja. Anorganska rast je neobičajna, lahko pomeni širjenje podjetja na neko drugo področje, recimo če pivovarna začne izdajati časopis, ali pa rast podjetja s širitvijo ali združevanjem. Akvizicije so oblike prisvajanja, pridobivanja, ali preprosto prevzemanje določenega deleža nekega drugega podjetja. Zabeležka državne sekretarke je torej razkrila, da Pivovarna Laško in Istrabenz zaradi težav, ki jih imajo s trgovci na JV trgih, načrtujeta širitev in prevzeme, recimo kakšnega podjetja, ki se ukvarja s trgovino. Zanimive so tri podrobnosti: prvič, da sta obe podjetji delovali v skupnem dogovoru, drugič, da naj bi svoje težave reševale tudi z prevzemi, in tretjič, da jim je pri načrtih pomoč ponudil tudi Janez Janša.

In tukaj vladina zgodba trči na Mladinino. Ne trdimo, da je vsebina zabeležke izmišljena, vendar smo prepričani, da birokratski zapis ne vsebuje vseh podatkov. Po naših informacijah je s sestankom povezan tudi Matjaž Gantar, ki naj bi sodeloval v zadnjem delu sestanka. Prav tako se na sestanku niso pogovarjali le o težavah podjetij pri vstopu na JV trge, pač pa tudi o rešitvi teh težav. Pivovarna Laško in Istrabenz sta se s predsednikom vlade po naših informacijah na tem sestanku pogovarjala o odkupu lastniških deležev v Mercatorja. O tistih, ki sta jih nekaj tednov pozneje za ugodno ceno in pod ugodnimi pogoji dobila od Kada in Soda. Predsednica nadzornega sveta Kada je Andrijana Starina Kosem, sekretarka, ki je sodelovala na sestanku v vladni palači. Njena zabeležka vpletenost Janše v posel z Mercatorjem posredno potrjuje. Istrabenz in Pivovarna Laško si lahko z akvizacijo Mercatorja zagotovita boljši položaj na JV trgih. Dogovor po Mladininih informacija vsebuje tudi nadaljnje korake, Laško naj bi načrtovalo prodajo pešajoče Radenske in Fructala hrvaškemu Agrokorju in srbski Delti, trgovcema, ki se vsaj do sedaj otepata slovenskega piva, cockte in paštete, trgovcema, s katerimi sta imela Istrabenz in Pivovarna Laško "težave pri poslovanju in pogajanju".

Zgodba o sestanku ni tako rašomonska, kot se zdi na prvi pogled. Državna sekretarka je namreč na več mestih potrdila naše infromacije. Tako je na tiskovni konferenci, sklicani zaradi prodaje lastniških deležev Mercatorja Pivovarni Laško in Istrabenzu, povedala, da največjemu trgovcu grozita diskonta Hofer in Lidl, da ima Mercator težave s širitvijo na južne trge in da bodo morali "novi lastniki vložiti veliko truda v poslovanje Mercatorja". Širitev na trge držav nekdanje Jugoslavije je omenila tudi na zaslišanju pred parlamentarnim odborom za nadzor proračuna in drugih javnih financ. Krog je torej sklenjen, nova lastnika, ki naj bi prek pogodbe o nakupu Kada in Soda sodelovala pri napovedani dokapitalizaciji Mercatorja, bosta lahko prek Mercatorjevih polic lažje vstopila tja, kjer je imela "slovenska živilska predelovala industrija veliko problemov pri realizaciji vstopa". Mercator je pred tedni recimo že kupil zemljišče Ere v Skopju in celotno Erino trgovsko mrežo na Hrvaškem, o pomoči in problemih pri prodoru na tuje trge pa je z Janšo govoril tudi Zoran Janković.

Indicev, da se je na sestanku pri predsedniku vlade dejansko odločalo o Mercatorju, je še nekaj. Eden je kronološki, tri tedne po sestanku se je zgodila prodaja lastniških deležev Mercatorja. Drugi je sestava posadke iz vladne palače, v sporni prodaji so neposredno sodelovali najmanj trije akterji, ki so bili na sestanku pri predsedniku. Tretji indic so "socialna omrežja". Gorazd Čuk je svetovalec uprave Istrabenza in član nadzornega sveta Pivovarne Laško in Mercatorja. Tomaž Toplak, ki je predsednik uprave Kada, sedi tudi v nadzornem svetu Istrabenza. V njem je tudi Tone Turnšek, nekdanji direktor Pivovarne Laško.

Še najbolj nenavadna pa je pomoč, ki naj bi jo na sestanku obljubila vladna stran. Ko smo obljubljeno pomoč pri "vladah JV držav" preverjali pri zunanjemu ministrstvu, so nas debelo pogledali. Tiskovni predstavnik Rok Srakar je na naše vprašanje, ali zunanje ministrstvo pozna posebno navodilo vlade o "pomoči pri prodoru nekaterih slovenskih podjetji na trge držav nekdanje Jugoslavije", ki naj bi nastalo na podlagi konspirativnega sestanka, odgovoril, "da ministrstvo za zunanje zadeve nima podatkov o domnevni tovrstni pomoči vlade slovenskim podjetjem".

Molk vpletenih

Poleg tistega, kar je Andrijana Starina Kosem priznala, je zanimivo tisto, kar je spustila. V zabeležki sestanka namreč ni omenjen Matjaž Gantar, ta naj bi se še isti dan samostojno sestal s predsednikom vlade. Po naših virih, ki so zelo blizu akterjem sestanka, pa je Matjaž Gantar na tem skupnem sestanku sodeloval. Razlika je zoprna; če namreč verjamemo kabinetu predsednika vlade, ki se je odgovorom že nekajkrat izmaknil, lahko vladi očitamo vpletenost v netransparentno in škodljivo prodajo lastniških deležev Mercatorja. Lahko potegnemo črto med Bavčarjem, Šrotom, Starino in Janšo. Poveljniška odgovornost je v tem primeru velika. Če pa je na sestanku sodeloval tudi Matjaž Gantar, je prodaja Mercatorjevih deležev še bolj neznosna. In to zaradi najmanj dveh razlogov.

Prvi je izrazit sum t. i. orkestriranega delovanja. Ker se je prodaja Soda in Kada zgodila sočasno in domnevno pod enakimi pogoji, obstaja sum, da se je pri poslu zgodila zloraba notranjih informacij, podrobnosti, ki so bile morda dogovorjene tudi na sestanku v vladni palači. Ta sum je večji, če v orkester vstopi tudi Gantarjev kontrabas. Kad, Sod in KD Group so imeli pred mesecem okoli 40 % Mercatorja, kar je seveda lastniški delež, ki povezanemu Istrabenzu in pivovarni omogoča preprost nadzor podjetja. Če je že brez Gantarjeve vpletenosti obstajala visoka verjetnost, da so bila kršena določila zakona o prevzemih, ki sankcionira usklajeno delovanje posameznih oseb, pa je v primeru Gantarjeve navzočnosti ta verjetnost še veliko večja. Pri poslu Mercator sicer ni bilo niti prevzemne premije in javne ponudbe za odkup. Gantar pa je za zdaj že nekajkrat zanikal, da bi svoje deleže v Mercatorju prodal, a v isti sapi dodal, da te možnosti v prihodnje ne izključuje.

Še bolj zoprna od vezane trgovine pa je domnevna sprememba lastniških deležev Dela. V nasprotju z zgodbo o orkestriranem delovanju, ki ga udeleženci zanikajo, a zanjo obstajajo močni indici, je zgodba o Delu verjetna, a še ni izpeljana. Po naših podatkih je namreč čisto verjetno, da so se tistega dne v vladni palači pogovarjali tudi o prodaji lastniških deležev Dela Pivovarne Laško, ki naj bi jih prevzela KD Group. In ravno zaradi Dela je zgodba o sestanku za vlado še posebno zoprna. Če bi se namreč nedvoumno diktiralo, da sledi morebitne prodaje lastniškega deleža Dela vodijo v kabinet predsednika vlade, ne bo težko dokazati neposrednega političnega vpliva na lastništvo in vsebino osrednjega nacionalnega medija. Črna luknja, v katero se je v zabeležki skril Gantar, je torej razumljiva. Na aktu morebitne zamenjave lastniškega deleža v osrednjem časopisu ne sme biti nobenega prstnega odtisa Janeza Janše.

In nenavaden samostojen prihod Gantarja v vladno palačo? Petkov odgovor pušča na več mestih. Kako to, da je trojica, ki naj bi se s predsednikom vlade pogovarjala o problemih na JV trgu, v vladni palači ostala pol ure dlje, kot naj bi trajal sestanek? In kako to, da so potem vsi štirje, ki naj bi se s premierom sestali na dveh ločenih sestankih, skupno zapustili vladno palačo? Se je trojica za pol ure zaklepetala na hodnikih, so se vsi štirje po naključju srečali pri vratarju, ko je prva trojica pol ure izgubljeno iskala izhod iz vladne palače? Naša rekonstrukcija zgodbe je verjetnejša: v petek, 12. avgusta, je pri predsedniku vlade potekal sestanek med premierom, sekretarko, Bavčarjem in Šrotom. Sestanek se je začel malo po tretji uri, trajal je slabo uro in pol, kasneje, ko so se prvi trije dogovorili določene stvari, pa se jim je pridružil še Gantar. Vsi štirje so potem zapustili vladno palačo, Janša pa je ob 18.00 odprl avtocestni odsek Trojane-Blagovica.

S podrobnimi vprašanji o sestanku pri predsedniku vlade smo se obrnili na Pivovarno Laško in Istrabenz. Obe družbi sta nam poslali enak odgovor kot pred mesecem dni. Sestanka nista in tudi ne bosta komentirala. Komentarja o sestanku se je vzdržala tudi Alenka Paulin iz KD Group. Misterioznega Gantarjevega obiska pri predsedniku vlade ni hotela niti zanikati niti potrditi.

Politična odgovornost

O pravni odgovornosti nejasnega posla bodo odločale za to pristojne institucije. Zaradi suma zlorabe notranjih informacij je na tožilstvo ovadbo zoper Kad in Sod že poslala Ljubljanska borza. Novinar časopisa Financ Boštjan Usenik je primer Mercator poslal v preučitev evropski komisiji, ta pa je od Slovenije že zahtevala podatke o prodaji državnega deleža.

Poleg pravne pa obstaja tudi vprašanje politične odgovornosti. Tiste, ki jo že mesec dni neuspešno raziskuje Milan M. Cvikl, predsednik parlamentarnega odbor za nadzor proračuna. Na naše vprašanje o tem, kaj bi pomenilo, da se je posel z Mercatorjem začel v pisarni predsednika vlade, je odgovoril, "da bi se s tem potrdilo, da je vlada RS zavestno kršila vrsto zakonov - še zlasti, če so na tem sestanku skupaj sedeli kupci podjetja Mercator za delež Sod in Kad. S tem bi bilo namreč dokazano, da je šlo za skupno delovanje vlade in prodajalcev, ter bi pomenilo, da sta Sod in Kad delež prodajala skupaj. Na ta način naj bi prodala več kot 25-odstotni delež, ki je kontrolni paket in je upravičeno pričakovanje, da bi morala Republika Slovenije pridobiti znatno prevzemno premijo v višini do 28 milijard SIT ..." Cvikl posredno namiguje tudi na ustanovitev preiskovalne komisije o nenavadni prodaji.

"Vsakdo, ki na ta način oškoduje državno premoženje, poleg tega pa celo javno zanika povezanost obeh poslov, mora nositi ustrezno politično odgovornost, ker je izgubil zaupanje državljank in državljanov, da bo transparentno in kar najbolj racionalno upravljal z državnim premoženjem. Takšne škodljive posle - kjer je dokazano, da je šlo za skupno delovanje prodajalcev - je seveda treba razveljaviti, obenem pa mora oseba, ki je bila 'boter' in je tako dokazala svojo nesposobnost, prevzeti politične posledice, kakršne so poznane v razvitih demokracijah."

Spomnimo, da je vlada v koalicijski pogodbi obljubljala prodajo lastniških deležev prek mednarodnih razpisov in s pomočjo uglednih mednarodnih finančnih posrednikov s ciljem doseganja najvišje mogoče cene. Prav tako je obljubila enake pogoje za domače in tuje investitorje. Obstaja dovolj podatkov, da z visoko mero verjetnosti zapišemo, da se je bistven del Mercatorjeve kupčije zgodil na neformalnem pogovoru v kabinetu predsedniku vlade. In da je kupčija povezana s prevzemom Dela. Tistega petka, 12. avgusta, ko se je Janez Janša pod Trojanami zahvalil davkoplačevalcem, ki so plačali velik del stroškov izgradnje avtocest. Podobne zahvale Janša zaradi posla z Mercatorjem od davkoplačevalcev ne bo dobil.