osebnosti leta / Odstavljenci

Sredi novembra, bilo je nekaj dni pred odstavitvijo predsednika uprave Mercatorja Zorana Jankovića, sem se znašel pred sedežem Mercatorja. In prav paranoično sem se začudil. Zagledal sem namreč Ivana Borštnerja, člana legendarne četverice, ekipe JBTZ. Reči, povezane z Mercatorjem, so bile v polnem teku. Paranoična pamet je začela sestavljati nenavadno sliko. Ali pri operaciji sodeluje Janez Janša? Seveda sodeluje. Je zraven Franci Zavrl? Vprašanje je nepotrebno. Njegov nos je povsod zraven. Če nič drugega, bodo v njegovi firmi, Pristop, napisali biografije novih članov uprave. Javnosti je bilo znano, da je se ministrski predsednik Janša avgusta pogovarjal z Igorjem Bavčarjem. Uradno sporočilo je govorilo, da sta se menila o premoščanju težav pri prodoru na tretje trge. Nekaj tednov zatem, ko je bil ministrski predsednik seznanjen s težavami pri prodoru na tuje trge, sta Bavčarjev Istrabenz in Pivovarna Laško kupila obsežen sveženj delnic Mercatorja. Torej je zraven tudi Bavčar. Govorice, da bo Zoran Janković letel, so bile goste kot ljubljanska megla.

Drobce sem paranoično povezal v smiselno celoto. Janša je zraven. Bavčar je zraven. Zavrl je itak povsod zraven. In zdaj pred Mercatorjem vidim še Ivana Borštnerja. Zbrana je skoraj cela ekipa. Manjka le en član četverice, David Tasič. Zavrlu pošljem elektronsko pošto. "Kje je Taso?" ga vprašam, pred tem pa sem mu razložil, da vse vem in naj se ne izmotava.

"Piše knjigo," je odgovoril čez nekaj minut.

Je torej ekipa JBTZ spet zbrana? Ko je slavna liverpoolska četverica razpadla, je kazalo, da je Beatlov ne bo sestavil noben bog. V slovenski polpretekli zgodovini je že obstajala interpretacija, da je vojaško sodišče na procesu proti četverici sodilo trem osebam, Zavrla pa menda ni bilo zraven. Paranoična pamet mi je govorila, da je zdaj čas tako prelomen, da se je z ljubljansko četverico zgodilo tisto, kar se z liverpoolsko pač ni. Da je ljubljanska četverica spet skupaj. Seveda, razmere so se spremenile. Leta 1988 se je ljubljanska četverica ukvarjala z zbiranjem zaupnih papirjev. Zaradi transakcij z zaupnimi papirji je vojaško sodišče četverico obsodilo na visoke zaporne kazni, Bavčar pa je organiziral gibanje, ki je četverico reševalo iz zapora. To gibanje je bilo tako mogočno, da je stari režim klecnil. Zdaj pa Janša, Bavčar in druščina izvajajo transakcije z vrednostnimi papirji. Časovni krog je na nek način sklenjen. Ko je bil še socializem, so imeli največjo vrednost zaupni državni papirji. Zdaj, ko je kapitalizem, se svet vrti okoli vrednostnih papirjev. Tisti, ki je imel v socializmu dostop do zaupnih papirjev, je imel v rokah vzvode za premikanje sveta. Janševa knjižna uspešnica Premiki govori o globokih spremembah, ki so jih ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let prinesle transakcije z zaupnimi papirji. Spet smo sredi Premikov. Le da gre zdaj za globoke spremembe, ki so rezultat transakcij z vrednostnimi papirji. Tisti, ki ima v kapitalizmu dostop do vrednostnih papirjev, ima v rokah vzvode za vodenje kadrovske politike. In kdor obvladuje kadre, obvladuje svet.

Čez nekaj dni je Zoran Janković letel.

Finančno-korporacijski sistem

Vse skupaj spominja na dobro premišljeno vojaško operacijo. Strateška ocena je stara dobra štiri leta. Izrekel jo je dr. Peter Jambrek, sociolog, nekdanji ustavni sodnik, nekdanji notranji minister, pobudnik ustanovitve Zbora za republiko. K formalnim funkcijam lahko dodamo še neformalni vpliv: dr. Jambrek velja za ključnega ideologa sedanje vladajoče koalicije. Oktobra 2001 je v pogovoru za Sobotno prilogo izrekel večkrat citirano misel: "Po politični teoriji so izvori moči vsaj trije. Eno so glasovi volivcev, ki jih prešteješ, drugo je medijska in tretja finančna moč. Finančna moč se prevaja v medijsko, medijska se prevaja v število glasov in vse skupaj je zelo naravno povezano. Ali obstaja neki finančno-korporacijski sistem, ki bi lahko iz lastnih interesov pomagal vzpostaviti to ali ono novo (politično op. p.) opcijo? ... Ko našteješ 12 ali 15 imen podjetij - Laško, Union, Gorenje, Mercator, Luka Koper, Krka, Lek, Ljubljanska banka, Telekom, Triglav, Petrol, Istrabenz ... - se pokaže, da gre za sistem, ki ima dovolj akumulacije, da postavi na noge katerokoli novo opcijo. To je zanimiv sistem, sorazmerno dobro koordiniran, notranje povezan, kompatibilen. Ljudje se med seboj poznajo. Tu ni treba govoriti o nobeni organizaciji, ampak o mreži. Domnevajmo naprej: ima ta sistem kakšne skupne interese? Ima jih. In če jih ima, potem bi bilo normalno, da si bo prizadeval kupiti vlado. Vlado pa si kupi s tem, da kupi stranke in da kupi medije."

Ocena dr. Jambreka je dokaj točna. Res je, da je v Sloveniji obstajalo močno gospodarsko omrežje. Res je, da je šlo za notranje povezan, kompatibilen, morda tudi koordiniran sistem. Najbrž je res, da je imel ta sistem podobne politične interese. In ker je imel dovolj veliko akumulacijo, je lahko politične interese, vsaj do določene mere, tudi uveljavljal.

Omrežje, o katerem je dr. Jambrek govoril leta 2001, je leta 2004 poskrbelo, da je postalo vidno tudi brez rentgenskih žarkov. Nekdanji predsednik republike Milan Kučan je namreč zagrešil, kot bi rekli Rolling Stonesi, "the biggest mistake of my life" - ustanovil je Forum 21, društvo za politična, kulturna in ekonomska vprašanja. Bolj ali manj ohlapno omrežje Kučanovih prijateljev in znancev je dobilo institucionalni temelj. "Koordiniran, notranje povezan, kompatibilen" sistem je dobil svoj formalni okvir, Forum 21. Člani ohlapnega sistema so dobili članke izkaznice in so se spremenili v seznam.

Na dveh točkah pa je analiza dr. Jambreka površna. Predpostavka njegove analize je ta, da omrežje nekako lebdi v zraku. Vse se začenja s tem koordiniranim, notranje povezanim, kompatibilnim sistemom, potem pa se prek medijev vpliv tega sistema prenaša v politiko. Predpostavka analize je, da ni vzvoda, ki bi premaknil ta koordinirani, povezani, kompatibilni sistem. Predpostavka analize je, da so vzvodi moči zloženi v logično linearno zaporedje. Na prvem mestu so gospodarsko-finančni vzvodi moči, ti pa vplivajo na medijske in politične vzvode oblasti. Morda je tudi Milan Kučan v trenutku, ko je ustanavljal Forum 21, mislil, da se vesolje začenja z gospodarsko-finančnimi vzvodi oblasti. In da lahko, če je kapitalski vzvod oblasti v pravih rokah, ta premika tudi politično realnost.

Najprej si velja zastaviti vprašanje, zakaj je nekdanje gospodarsko omrežje izgledalo tako mogočno in močno. OK, že samo dejstvo, da omrežje obstaja, navaja na misel, da gre za nekaj mogočnega in močnega. Ena od definicij pravi, da je vpetost v omrežje vir socialnega kapitala. Ljudje, ki so del omrežja, imajo zgolj zaradi tega dejstva na voljo več vzvodov oblasti. Vendar je bilo to bolj ali manj vse. Predvsem pripadniki omrežja gospodarske elite, ki se je leta 2005 raztreščila z velikim pokom, niso bili lastniki kapitala, s katerim so upravljali. Praviloma so imeli v lasti nekaj promilov delnic podjetij, ki so jih vodili. Najbogatejši so imeli pod palcem nekaj odstotkov. Oblast, ki so jo imeli, torej ni izhaja iz lastniških deležev, pač pa so pomembne položaje praviloma zasedali zaradi večje ali manjše strokovne kompetentnosti. Ali pa zaradi boljših oz. slabših političnih referenc.

Politična in ekonomska elita sta do leta 2004 živeli v nekakšni simbiozi. Če so ga pripadniki ekonomske elite vlekli poteze, ki bi ogrožale javno podobo politične elite, so seveda leteli. Leteli so bodisi zaradi slabih rezultatov, saj v Sloveniji še vedno obstaja predpostavka, da je za slabo poslovanje specifičnega podjetja kriva politika, bodisi zaradi širokopoteznih idej (in dejanj), kako bi (državno) premoženje spravili v zasebne sefe ali na zasebne bančne račune. Vendar so bili dogodki, ko so direktorji leteli, relativno redki.

S spremembo oblasti se je obdobje simbioze končalo. Nova politična elita se je, domnevamo, po eni strani počutila ogrožena, saj je verjela v moč in mogočnost stare ekonomske elite. Po drugi strani bi si nova politična elita, s tem, ko bi vzpostavila lojalno ekonomsko elito, zagotovila nadzor nad vsemi vzvodi oblasti ter s tem izboljšala možnosti za dolgoročnost vladavine.

Zdi se, da je bila nova politična elita kar nekako presenečena, ko je ugotovila, s kakšno lahkotnostjo lahko pomete omrežje stare ekonomske elite. V resnici je morala nova politična elita v roke dobiti le nekaj vzvodov. V roke je morala dobiti nadzor nad vrednostnimi papirji. Nadzor nad vrednostnimi papirji pa je dobila z zmago na volitvah. Naprej so stvari tekle presenetljivo gladko.

Drago Fabijan, direktor energetskega giganta, Holdinga slovenskih elektrarn, je enostavno odstopil. Vlada je morala postaviti le nov nadzorni svet, ta pa je postavil novega direktorja, dr. Jožeta Zagožna. Direktor distribucijskega podjetja, Elesa, Vekoslav Korošec je bil nekoliko bolj trmast in se je pustil odstaviti. Direktor Slovenskih železnic Blaž Miklavčič je zaradi krivdnih razlogov letel že decembra 2004 - tik pred tem je objavil podatke o poslovnih rezultatih, ki so zveneli naravnost imenitno. Dr. Branko Lučovnik, direktor Adrie Airways, je letel ob koncu leta 2005. Roko na srce, poslovni rezultati so bili slabi. Ker je država lastnica energetskih, distribucijskih, transportnih in infrastrukturnih podjetij, so menjave tekle gladko.

Vladajoča koalicija ima avtomatičen dostop do kadrovanja v pomembnem delu financ. Direktor državne NKMB banke Črt Mesarič je aprila 2005 sporazumno prekinil delovno razmerje. Jože Lenič, predsednik uprave Zavarovalnice Triglav, je 31. marca objavil odlične poslovne rezultate za leto 2004 in k tem pripel še odstopno izjavo.

Odstopi ali odstavitve direktorjev finančnih institucij v državni lasti so bili skorajda samoumevni. Manj samoumevna je bila odstavitev predsednika uprave Abanke Aljoše Tomaža. Po eni strani je državna Zavarovalnica Triglav pomembna delničarka Abanke. Torej je tudi Abanka deloma državna. Po drugi strani je Abanka pomembna delničarka Nacionalne finančne družbe. Tik pred postavitvijo novega nadzornega sveta Abanke je Aljoša Tomaž prodal delnice NFD, s tem pa je preprečil, da bi nova politična elita pridobila vpliv v NFD. Prek NFD-ja bi si nova politična elita lahko zagotovila vpliv v nekaterih drugih podjetjih, denimo v kranjski Savi, prek Save pa bi se vpliv vladajoče koalicije razširil na gospodarsko omrežje, geografsko postavljeno na Gorenjsko. S tem, ko je Aljoša Tomaž tik pred postavitvijo novega nadzornega sveta prodal delnice NFD-ja, je pokvaril možnosti nove politične elite, da prevzame nadzor nad gorenjskim delom omrežja. Novi nadzorni svet je Tomaža odstavil nemudoma, dobesedno čez noč, dobesedno na nočni seji.

OK, pri Abanki so bile "stare sile" bolj zvite od novincev. Vendar novincem niti ni treba biti zvit. Novi vladajoči koaliciji sta z zmago na volitvah avtomatično padla v roke še dva vzvoda. S tem, ko je nova vlada najprej imenovala nadzorni svet in upravni odbor Kapitalske družbe (KAD) in Slovenske odškodninske družbe (SOD), je jasno dala vedeti, kakšne so prioritete nove vladajoče koalicije. Borut Jamnik, predsednik uprave KAD-a, je februarja sporočil, da gre v novo službo, v novogoriški HIT. Predsednik uprave SOD-a je ladjo zapustil še pred volitvami. Ko sta bila postavljeni še novi upravi KAD-a in SOD-a, so se lahko začele rušiti praktično vse pomembnejše domine.

Novi politični eliti so šla na roko nekatera naključja. Leto 2005 je bilo leto menjav nadzornih svetov. In novi oblasti praviloma niti ni bilo treba kazati zoprnega obraza. Dovolj je bilo, da je počakala, kdaj se bo na urniku znašel sklic naslednje skupščine podjetja. Najprej, na začetku pomladi, je bil na dnevnem redu Petrol. KAD in SOD, podaljšani roki vladajoče koalicije, sta izkoristila dejstvo, da so mali delničarji neorganizirani in da se skupščin praviloma ne udeležujejo. To je KAD-u in SOD-u omogočilo, da si z vsega 27 odstotnim lastniškim deležem v Petrolu pridobita vso oblast. S tem, ko paradržavna sklada nadzirata dobro četrtino delnic, lahko postavita kakršenkoli nadzorni svet, saj so ostali delničarji bodisi prešibki bodisi neaktivni. Potem je sledilo polletno mučno obdobje. In ko je nadzorni svet 26. oktobra obravnaval rezultate devetletnega poslovanja, je lahko javnosti sporočil, da so rezultati naravnost imenitni. Datum, ko je Petrol objavil podatek o rekordnem dobičku, je kazil le droben detajl: predsednik uprave Janez Lotrič, torej mož, ki je v trenutku rekordnega dosežka vodil podjetje, je sporočil, da odstopa.

Podobnemu zaporedju dogodkov smo lahko sledili sredi novembra. Novi nadzorni svet Mercatorja je sporočil, da zaradi nekrivdnih razlogov zamenjuje predsednika uprave Zorana Jankovića, uprava Mercatorja pa je praktično v istem trenutku objavila novico o rekordnih poslovnih rezultatih za prvo devetmesečje.

Petrol in Mercator seveda nista majhni firmi. Na najbolj svežih seznamih, ki beležijo prihodke podjetij, sta povsem na vrhu. Zlata in srebrna medalja. V slabem mesecu dni sta ob odličnih rezultatih letela direktorja dveh top slovenskih korporacij.

Seveda pri dveh najbolj odmevnih menjavah obstajajo tudi razlike. Lotrič je odstopil, Janković je bil odstavljen. Jankovićevo odstavitev je izglasoval nadzorni svet, v katerem paradržavna sklada nimata neposrednega vpliva. Lotričev odstop je najverjetneje povezan zlasti z ambicijo nove vladajoče koalicije, da prevzame nadzor nad energetiko. Jankovićeva odstavitev je rezultat bolj kompleksne igre. Po eni strani je bil samozavestni Janković s svojim dobesedno zvezdniškim statusom trn v peti nove vladajoče koalicije. Po drugi strani je avgusta letos z vratolomno transakcijo, sklenjeno med KAD-om, SOD-om, Istrabenzom in Pivovarno Laško, Mercator dobil nove lastnike. Zadnja leta je vzpon Mercatorja temeljil na poslovni politiki, katere bistvena lastnost je "stiskanje" dobaviteljev. Mercator je proizvajalcem blaga za široko potrošnjo sicer zagotavljal dostop na trgovske police, po drugi strani pa je dobavitelje silil k zniževanju cen. Mercatorjeva poslovna politika je seveda realistična: če drugi veletrgovec, Tuš, kumarice kupuje na Madžarskem, bo Mercator za kumarice, ki jih kupi pri Drogi, sicer plačal nekoliko več, a ne bistveno. In Drogine kumarice v Mercatorjevih trgovinah tako ostajajo konkurenčne madžarskim kumaricam v Tuševih trgovinah. Kaj se je zgodilo avgusta 2005? S tem, ko sta dva pomembna dobavitelja, Pivovarna Laško in Istrabenz, postala lastnika, poslovna politika, ko bi trgovec "stiskal" dobavitelja, ni več možna. Istrabenz je namreč lastnik podjetja Droga Kolinska, zato Istrabenz ne bi pristal na politiko, ko bi Mercator stiskal dobavitelja kumaric. Povedano drugače - razvojni model, ko je Mercator lahko dobaviteljem po eni strani obljubil odkup velikih količin, po drugi pa je dobavitelje stiskal, je v trenutku, ko dobavitelj postane lastnik, izpet. Kako naprej? Mercator v Sloveniji ne more več rasti, raste lahko le na tujih trgih. In na tej točki je imel menda Zoran Janković težave. Po eni strani je bil sprt z lastnikom srbskega holdinga Delta Miroslavom Miškovićem, Igor Bavčar, prvi mož Istrabenza, pa je eno od variant širitve Mercatorja vidi prav pri povezovanju s holdingom Delta. Mercator je bil na Hrvaškem sicer uspešen, vendar je bil Jankovićev imidž na Hrvaškem mnogo bolj kontroverzen kot v Sloveniji. Ob tem za nove lastnike Mercatorja niti ni tako pomembno, ali so razlogi za Jankovićev kontroverzni imidž na Hrvaškem povezani z iracionalnimi nacionalističnimi predsodki. Interes novih lastnikov in vladajoče koalicije je imel skupni imenovalec - in Janković je moral sesti v svoj srebrni mercedes in se posloviti. Letel je največji med velikimi.

Smo ta film že videli?

Se je v novejši slovenski zgodovini že kdaj pripetilo tako množično odstavljanje direktorjev? Odgovor je pozitiven. Po letu 1972 je bilo zamenjanih nekaj sto direktorjev, menda med 300 in 400. Leto 1972 je seveda leto spremembe političnega režima. Po odstavitvi Staneta Kavčiča, ki je v partijskih krogih veljal za liberalca, je oblast prevzela ortodoksna in avtoritarna partijska frakcija. Čistka je bila temeljita. Po spremembi politične elite je nova komanda ciljala na vrh Gospodarske zbornice, postavljena je bila nova ekonomska elita. Po prvi rundi čiščenja je bila napovedana reforma, ob uvajanju zakona o združenem delu in t.i. tozdiranju so leteli zadnji preostanki starega, anarho-liberalnega režima.

Ali obstajajo paralele med čistko, ki se je odvijala po letu 1972, in sedanjimi dogodki? Po letu 1972 je veljalo, da ekonomijo obvladujejo "odtujeni centri moči". In te "odtujene centre moči" je avtoritarna partijska frakcija odstavila ter gospodarstvo spravila nazaj v okvire socialističnega samoupravljanja. Tisti anarho-liberalni elementi, ki jih ni odnesla prva runda, so odleteli med reformo, torej med uvajanjem zakona o združenem delu.

Leta 2005 seveda nismo govorili o "odtujenih centrih moči". Govorili smo o finančno-korporacijskem sistemu. S spremembo političnega režima se je to finančno-korporacijsko omrežje, ki naj bi bilo, če bi sledili razlagi dr. Jambreka, tako močno, da lahko kupi vlado, razletelo.

OK, kaj se je v zadnjem letu zgodilo z ducatom podjetij, ki jih je leta 2001 naštel dr. Jambrek? Direktor Pivovarne Laško Tone Turnšek je šel ob koncu leta 2005 v pokoj. Pivovarna Laško je še pred tem dobila dovoljenje, da prevzame Pivovarno Union. Gorenje je novega direktorja, Franca Bobinca, dobilo leta 2003. Jože Stanič se je upokojil. Predsednik uprave Mercatorja Janković je odletel novembra letos. Direktor Luke Koper Bruno Korelič, ki je firmo s krajšimi prekinitvami vodil od leta 1977, je julija 2005 odstopil. Predsednik uprave Krke Miloš Kovačič je podjetje vodil do konca leta 2004, potem pa je šel v pokoj. Nadzorni svet Leka je februarja 2005 sporočil, da bo dolgoletni predsednik uprave Metod Dragonja prevzel vodenje poslovnih aktivnosti Sandoza, Lekovega lastnika, na ruskem trgu. Namesto Dragonje je posle predsednice uprave prevzela Janja Bratoš. Nova Ljubljanska banka je novega predsednika uprave, Marjana Kramarja, dobila leta 2004. Ker država v NLB nima več odločilnega vpliva, ga nova vladajoča garnitura brez soglasja belgijskih solastnikov ne more odstaviti. Telekom je novega predsednika uprave, Liborja Vončino, dobil spomladi 2004. Predsednik uprave Zavarovalnice Triglav Jože Lenič je letel spomladi 2005. Jeseni 2005 je letela celotna uprava Petrola. In Istrabenz, zadnje podjetje, ki ga je leta 2001 omenjal dr. Jambrek? Leta 2002 je vodenje Istrabenza prevzel Igor Bavčar. Ko je dr. Jože P. Damijan prevzemal posle ministra za koordinacijo reform, je v intervjuju za Finance izrazil pričakovanje, da bo ministrski predsednik Janša razbil tudi Bavčarjevo omrežje.

Mimogrede, vrh seznama najuglednejših slovenskih managerjev, ki ga pod vodstvom dr. Mira Klineta sestavlja agencija Kline & Partners, ob koncu leta zgleda precej škrbasto. Med prvimi 25 najbolj uglednimi je kar devet takih, ki so med letom 2005 leteli.

Aja, še to: pojma nimam, ali David Tasič res piše knjigo. Ampak naslov Premiki II. bi bil čisto primeren.