Milostni predsednik v gibanju

Januarski urnik dr. Janeza Drnovška je bil več kot desetletje že vnaprej znan. Ob koncu januarja bo šel v Davos, na zborovanje Svetovnega gospodarskega foruma. Januarja lani, ko je v javnosti nastopal malo - udeležil se je, denimo, obletnice osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz - na dejstvo, da srečanja ekonomske in politične elite v Davosu ni obiskal, niti nismo bili pozorni. V zadnjih mesecih je predsednik izrazito aktiven. In dejstvo, da tokrat ni šel v Davos, je bilo bolj opazno. Na dan, ko se je svetovna ekonomska in politična elita ukvarjala z vprašanjem gospodarskega partnerstva med Indijo in ZDA ter z vprašanji, kako bodo sodobne tehnologije vplivale na rast ekonomije, je predsednik Drnovšek objavil novico, da ustanavlja Gibanje za pravičnost in razvoj. S čim se bo ukvarjalo gibanje? S tem, da bo svet spreminjalo na boljše.

Od kod ideja, da bi bil predsednik republike, torej institucija, ki po ustavi predstavlja državo, dejaven v civilno-družbenem gibanju? Prva interpretacija Drnovškove poteze je izhajala iz ocene, da je predsednik republike s humanitarnimi iniciativami aktiviral veliko število ljudi, ki so se mu oglašali z novimi iniciativami, hkrati pa Drnovškov urad civilnih iniciativ zaradi njihovega števila ni več mogel spremljati. Dr. Drnovšek naj bi se problema lotil tako, da bi heterogene iniciative povezal prek spletne strani, sam pa bi občasno interveniral v diskusijo, ki poteka na internetu. Drnovšek naj bi torej prek spletne strani kanaliziral obstoječe humanitarne energije.

Novico o ustanavljanju civilno-družbenega gibanja je dr. Drnovšek objavil v petek, 27. januarja, opoldne. Praktično hkrati z objavo novice, da bo gibanje poslovalo prek spletne strani, pa se je pojavil namig, da Drnovšek ne ustanavlja zgolj spletne stani, pač pa tudi stranko. Kuloarski namig je bil povezan z dejstvom, da je Drnovšek nekaj ur po objavi novice o ustanavljanju gibanja gostil del poslanske skupine LDS. Podatki o sestanku, na katerem so, med ostalimi, sodelovali poslanci Tone Anderlič, sicer tudi predsednik sveta stranke, Cvetka Zalokar Oražem, dr. Pavle Gantar, Milan M. Cvikl, Aleš Gulič, Matjaž Švagan, Miran Jerič, Jožef Školč, dr. Matej Lahovnik in Ljubo Germič, si deloma nasprotujejo. Udeleženci sestanka nasprotujoče si informacije pojasnjujejo z ne najbolj jasnim uvodnim govorom predsednika republike. Kot da bi bil predsednik nekoliko nejasen, ker je želel izmeriti pulz prisotnih.

Znano je, da je poslance na pogovor k predsedniku vabil Maks Lavrinc, med letoma 1992 in 2004 tudi sam poslanec, danes pa svetovalec v kabinetu predsednika republike. Ob tem ni povsem jasno, po kakšnem ključu je kabinet predsednika republike vabil poslance. Na sestanek niso bili vabljeni sedanji vodja poslanske skupine in nekdanji predsednik Anton Rop, nekdanja veleposlanica v Strasbourgu Darja Lavtižar Bebler, nekdanja podpredsednica LDS Majda Širca, nekdanja predsednika sveta stranke dr. Slavko Gaber in, denimo, Rudi Moge, nekoč predsednik parlamentarne komisije, ki se je ukvarjala z raziskovanjem ozadja orožarskih poslov.

Dr. Drnovšek je gostujoče poslance seznanil z idejo, da ustanavlja civilno-družbeno gibanje. Hkrati so obiskovalci sestanka v Drnovškovem nagovoru razbrali namig, da bi civilno-družbeno gibanje lahko preraslo v listo, ki bi nastopila na volitvah. Natančneje, Drnovšek ni izključil možnosti, da bi se gibanje preoblikovalo v kandidatno listo. V Drnovškovem nagovoru so udeleženci razbrali kritiko LDS-a, pa tudi kritiko poslovanja sedanje vladajoče koalicije. Spotoma so razbrali vprašanje, ali bi bila LDS pripravljena razmišljati o morebitni resnejši povezavi z Janševo SD.

Ob tem, da so si udeleženci sestanka še nekaj dni po obisku pri predsedniku republike zastavljali vprašanje, kaj, natančno, je želel predsednik povedati, so vendarle identificirali nekaj protislovij. Že sama ideja ustanavljanja civilno-družbenega gibanja, ki bi ga po eni strani ustanovil predsednik države, po drugi strani pa bi pri delovanju gibanja sodelovali predstavniki zakonodajne veje oblasti, zveni nenavadno. Pač, družbeno gibanje, ki ga je najavil dr. Drnovšek, naj bi temeljilo zlasti na solidarnosti. Poslancev pa ne vodijo plemeniti motivi solidarnosti, pač pa se ukvarjajo z interesi. Interese, ki obstajajo v družbi, prevajajo v zakone in državni proračun. Ker se poslanci ne ukvarjajo s solidarnostjo, pač pa z interesi, je nenavadno, da je Drnovšek kot ustanovitelj gibanja za pravičnost in razvoj sklenil k sodelovanju pritegniti poslance največje opozicijske stranke.

Po drugi strani je nenavadno tudi dejstvo, da se predsednik republike kot institucija, ki predstavlja državo, ukvarja s civilno-družbenim podjetjem. Ob tem niti ne gre zgolj za nenavadno ustavno-pravno situacijo. Odločitev za lansiranje civilno-družbenega gibanja je nenavadna tudi zaradi samega avtorja ideje. Ko je dr. Drnovšek leta 1992 vstopil v LDS, je prekinil zadnje vezi, ki so obstajale med LDS kot stranko in družbenimi gibanji. Ob koncu osemdesetih let je namreč ZSMS kot predhodnica LDS vzdrževala spodoben dialog z družbenimi gibanji, hkrati je ZSMS nekaterim gibanjem zagotavljala vsaj minimalne infrastrukturne pogoje za delovanje. Po volitvah leta 1990 so povezave med gibanji in LDS sicer oslabele, vendar niso bile povsem pretrgane. Drnovškov vstop v slovensko politiko ima sicer številne dimenzije, ena od njih pa je, da so bila z njegovim prihodom gibanja iztisnjena na politično periferijo. Politični razvoj, ki smo mu na sledi ob Drnovškovem vstopu v LDS, je kontroverzen zato, ker je Drnovšek leta 1991, po odhodu iz Beograda, krajši čas politično deloval v civilno-družbeni iniciativi. Ustanovil je namreč fundacijo Pharos, ki se je ukvarjala z vprašanji razvoja, varstva okolja in človekovih pravic. Hkrati pa se je po vstopu v LDS najbolj opiral na t.i. podjetniško frakcijo, torej na del stranke, ki je ob privatizaciji nastopala z izrazito partikularnimi interesi.

Se torej Drnovšek s tem, ko ustanavlja civilno-družbeno iniciativo, na nek način vrača v čas pred vstopom v slovensko politiko? Pač, strankarsko politično delovanje ima v Sloveniji negativen predznak, stranke veljajo za organizacije, ki jih zanima zgolj oblast in partikularni interesi. Gibanja pa veljajo za nekaj plemenitega, nepokvarjenega. Si torej predsednik republike želi vrnitve v čas, ko se je politika dogajala v nepokvarjenih gibanjih? Morda.

Vendar ob tem ni jasno, zakaj je skušal predsednik k sodelovanju pritegniti parlamentarce. Je parlamentarce k sodelovanju povabil, ker bi lahko ti gibanju zagotovili politično infrastrukturo za delovanje? Če to drži, potem Drnovškovo gibanje ne predstavlja zgolj ad hoc civilno-družbene akcije, pač pa gre za resno politično pobudo.

Ocene udeležencev, kakšen je bil rezultat sestanka med poslanci in predsednikom, niso enoznačne. Ena od ocen pravi, da predsednik ni bil najbolj zadovoljen, ker ni dobil zagotovil, da bi poslanci intenzivno delovali v novem gibanju. Druga ocena pravi, da so vsi Drnovškovi sogovorniki predstavljeno iniciativo podprli. Tretja ocena pravi, da so poslanci Drnovšku povedali, naj gibanje ne bo mehanizem, s katerim bi demolirali LDS. V petek, po sestanku med Drnovškom in parlamentarci, slika še ni bila jasna.

Pismo iz Bukarešte

V ponedeljek, 30. januarja, je Slovenska tiskovna agencija iz Bukarešte dobila presenetljivo novico. Dr. Drnovšek je izstopil iz LDS. Posvetiti se želi delovanju Gibanja pravičnost in razvoj. Novico je Slovenski tiskovni agenciji posredoval predsednikov kabinet, predsednik pa je bil v tistem trenutku na državniškem obisku v Romuniji.

Je novica o Drnovškovem izstopu povezana s petkovim sestankom med Drnovškom in delom poslanske skupine? Zgolj do neke mere. Odnosi med Drnovškom in LDS so bili namreč zapleteni od trenutka, ko je vstopil v stranko. Četudi je bil predsednik LDS, ni nikdar deloval tako, da bi med stranko in predsednikom obstajal popoln enačaj. In obratno - ključni člani stranke so pogosto vlekli poteze, ki niso bile harmonizirane z Drnovškovimi dejanji. Odnos med LDS in Drnovškom smo zato v preteklosti opisovali kot simbiozo, nekatere ocene so govorile o koaliciji med Drnovškom in LDS, bolj pikre ocene so govorile o poroki zaradi obojestranskega koristoljubja. Pač, Drnovšek je potreboval stranko, ker mu je ta zagotavljala politično infrastrukturo, stranka pa je potrebovala predsednika, ki bo nevtraliziral strankin pobalinski imidž. Ob tem, ko je bil Drnovšek predsednik stranke, je ves čas skrbel za to, da bi tudi sam ostal institucija. Poznavalci internih razmerij med LDS-om in Drnovškom navajajo, da je Drnovšek pred letom 2000 že preigraval možnost, da bi, nezadovoljen z LDS, ustanovil lastno stranko, vendar se za to potezo ni nikdar odločil.

Vprašanje je, kdo je prvi potegnil potezo, ki je vodila v razvezo med Drnovškom in LDS. Že Drnovškov naslednik Anton Rop je vzpostavljal distanco do predhodnika. Oktobra 2005 je dr. Drnovšek presenetil javnost, ko je obiskal kongres LDS, komentatorji pa so Drnovškov prihod na kongres interpretirali kot gesto podpore kandidatu za položaj predsednika LDS Ivu Vajglu, ki sicer kot svetovalec službuje v uradu predsednika republike. Vendar se na kongresu presenečenje, ko bi zmagal Vajgl, kljub Drnovškovi podpori ni zgodilo. Bolj je presenetila gladka, že v prvem krogu priborjena Kacinova zmaga.

Jelko Kacin kot novi predsednik LDS je vsaj na dveh točkah polemiziral z Drnovškom. Ko je Drnovšek sporočil, da je ustavni zakon o izbrisanih kljub nekaterim pomislekom sprejemljiva osnova za nadaljnje dogovarjanje med strankami, mu je Jelko Kacin odgovoril s precej ostrim pismom. Kacin se je namreč postavil na stališče, da problema izbrisanih nikakor ne moremo reševati z ustavnim zakonom. Po Kacinovem prepričanju bi morala vlada zgolj izvršiti odločbo ustavnega sodišča.

Hkrati je predsednik LDS Kacin ostro polemiziral z vladno odločitvijo, da Slovenija v Irak napoti vojaške inštruktorje, Drnovšek pa je idejo o angažiranju Slovenske vojske v Iraku podprl.

Dobri človek z Zaplane

Ena od ocen govori, da Drnovšek, če želi ostati učinkovit politik, potrebuje politično infrastrukturo. Poskus, da bi si politično infrastrukturo zagotovil tako, da bi vodenje LDS prevzel njegov svetovalec za mednarodno politiko Ivo Vajgl, je spodletel. Si lahko infrastrukturo za politično delovanje zagotovi z ustanovitvijo Gibanja za pravičnost in razvoj? Drnovškova retorika, češ da ga ne zanimajo partikularni interesi, s katerimi se ukvarjajo politične stranke, zveni, če sledimo anketam javnega mnenja, prepričljivo. Zdi se, da najširša javnost verjame izjavam o pozitivnem razmišljanju, pozitivnem programu, pozitivni energiji. Zdi se, da je najširša javnost pripravljena verjeti, da Drnovška v resnici zanima izboljševanje sveta. V dejstvu, da široka javnost tej retoriki verjame, je skrit pomemben politični potencial Gibanja za pravičnost in razvoj. Iz krogov, ki so bili blizu dr. Drnovšku, smo slišali primerjavo, ki je nenavadna, a paralele vendarle obstajajo. Leta 1990 je na predsedniških volitvah ljudski tribun Ivan Kramberger dosegel neverjetno visok rezultat. Njegova retorika je bila sicer robata in se je po slogu razlikoval od Drnovška. Hkrati pa je dobri človek iz Negove govoril o pravičnosti, bičal je politične stranke in politike kot take. Kljub robatosti si je zagotovil podporo skoraj petine volilnega telesa.

Hkrati pa delovanje predsednika republike ni brez kontroverz. Plemenita mednarodna iniciativa za reševanje lačnih prebivalcev Darfurja ima neprijetno hrbtno stran, podporo angažiranju inštruktorjev Slovenske vojske v Iraku. Pač, sodelovanje v iraški operaciji lahko v najslabšem primeru razumemo kot sodelovanje pri okupaciji države. V najboljšem primeru lahko vojaški angažma v Iraku razumemo kot sodelovanje pri usposabljanju varnostnih sil nekega marionetnega režima.

Če predpostavimo, da je že tako ali tako kontroverzna odločitev predsednika republike o pomilostitvi Danila Kovačiča in človeka, ki je bil trikrat obsojen zaradi prodajanja mamil, povezana z duhom idej Gibanja za pravičnost in razvoj, se zastavlja vprašanje, na kakšen način bo predsednik pravičnost zagotovil drugim posameznikom in skupinam. Denimo posameznikom in skupinam, ki nimajo te sreče, da bi se v nemogočem položaju znašli zaradi odločitve pravosodnih organov, pač pa jih je kazen doletela brez odločitve pravosodnih organov.

Ne glede na kontroverznost odločitve predsednika republike, da ustanovi Gibanje za pravičnost in razvoj, je jasno, da je predsednik s to gesto temeljito premešal politične karte. Na začetku prejšnjega tedna je že kazalo, da mu bodo v sedanji vladajočo koaliciji zaradi ustanovitve gibanja in izstopa iz LDS lep čas peli slavo. No, v trenutku, ko je pomilosti Danila Kovačiča, so v vladajoči koaliciji hitro pozabili na izkazovanje ljubezni predsedniku republike.

Učinki izstopa dr. Drnovška iz LDS pa bodo v največji opozicijski stranki merljivi šele čez čas. Do zaključka redakcije sta iz stranke izstopila dva člana LDS. Bogdan Biščak, nekoč generalni sekretar državnega zbora, generalni sekretar stranke ter izvršni direktor stranke, je znotraj strankinega aparata od začetka devetdesetih let veljal za pomembno osebnost. Ivo Vajgl, lani kandidat za predsednika stranke, ki se je za izstop odločil, ker, kot je dejal, želi delovati v Gibanju pravilnost in razvoj, pa je aktiven član stranke postal po vrnitvi iz diplomatske službe. V Slovenijo se je vrnil leta 2004, pol leta je vodil zunanje ministrstvo, jeseni 2004 je kandidiral na parlamentarnih volitvah, potem pa se je zaposlil kot svetovalec v kabinetu predsednika Drnovška.