Nesposobni šerifi

"Moje mnenje je že od nekdaj takšno, da je v določenih primerih res potrebno, da je najvišja zaporna kazen višja, po mojem za ekstremne primere bi bil na mestu tudi dosmrtni zapor," je prejšnji petek televizijskim kameram komercialne televizije zaupala vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar. Dosmrtni zapor? V Sloveniji? Leta 2006?

Smrtne kazni v Sloveniji niso izvršili že od konca petdesetih let prejšnjega stoletja. Še v času Jugoslavije je bila najdaljša zaporna kazen 20 let rezervirana za izjemne primere. Tako je bilo tudi v Sloveniji do leta 1999, ko je državni zbor podaljšal zaporno kazen na 30 let. Do spremembe je prišlo brez pravih strokovnih razlogov, amandma o podaljšanju pa so poslanci vrnili šele pri drugem branju zakona. Povod za podaljšanje naj bi se skrival v Bruslju in v strahu pred mednarodnim kriminalom, ki naj bi zaradi domnevno preohlapne kazenske politike za svojo posle začel izbirati Slovenijo. V parlamentarni razpravi je povečanju zaporne kazni leta 1999 nasprotoval Ljubo Bavcon. "Ni nobene potrebe, nobenega smisla za to. Slovenija je 41 let zdržala brez smrtne kazni in brez 30 let ali pa dosmrtnega zapora. In bog ve, zakaj ne bi mogla še naprej," je takrat neuspešno prepričeval poslance. "Ali se mi splača ubiti nekoga, pa dobiti 15 let ali pa 20 let? To je jasno, sploh nima nobene zveze. Zato jaz mislim, da bi bilo lepše, če bi Slovenija obdržala in se hvalila z dejstvom, da ima 20 let, in vplivala morda tudi na druge države, da bodo znižale, zlasti dosmrtno, ki začenja počasi izginjati z repertoarja kazenskih sankcij evropskih držav". Poslanci Bavcona niso poslušali. In sedem let pozneje generalna državna tožilka razmišlja o novi, še radikalnejši zaostritvi zaporne kazni.

Brezigarjeva v svojem stališču ni osamljena. "Gotovo so argumenti za tako stališče, tudi argumenti morebiti proti njemu," je na vprašanje o podaljšanju najdaljše zaporne kazni prejšnji petek neodločno odgovoril minister Lovro Šturm. "Razpravo bi bilo treba opraviti, vendar o tem razmišljamo." Na Trenjih je bil minister bolj konkreten. Zaradi dejstva, "da je v Sloveniji zaradi nizkega števila rojstev vedno večji delež starejše generacije" in ker je starejša generacija "bolj ranljiva in potrebuje višjo stopnjo varnosti", Štrum resno razmišlja "o nekaterih posegih v zakonodajo. Med drugim tudi o podaljšanju najvišje zaporne kazni". Ko smo Šturma podrobneje povprašali, kako, zakaj in čemu razmišlja o podaljšanju zaporne kazni, je njegova tiskovna predstavnica poslala prijazen odgovor, da ne gre za pravno vprašanje, pač pa za vprašanje specializiranih ved, predvsem penologije, kriminologije in tudi psihiatrije. Zato naj bi bile v morebitni razpravi o spremembi dolžine zagroženih zapornih kazni ključna stališča teh strok. Ko je politika leta 1999 podaljševala zaporno kazen z 20 na 30 let, mnenje strokovnjakov ni bilo preveč pomembno. Takrat je bila odločitev politična. Če bo do spremembe prišlo še enkrat, bo tudi tokrat v ozadju političen motiv. Oblast pač mora pokazati, da pozna oster in odločen odgovor na srhljiva kazniva dejanja.

Kdo je kriv za Pluta?

Ideja o podaljšanju zaporne kazni se v Sloveniji ni pojavila brez razloga. Kljub temu da za tektonske spremembe kazenske zakonodaje ni dobro, če odsevajo aktualne dogodke, namesto strokovnega premisleka pač prevladajo čustva in maščevanje, je ideja o podaljšanju zaporne kazni neposredno povezana z domnevnim trikratnim morilcem Silvom Putom. Razlogov ni težko ugotoviti. Grozljivi umor in malomarnost odgovornih terjata odgovor. Rekonstrukcija dogodkov je namreč pokazala, da pri Plutu mehanizmi države niso delovali tako, kot bi morali. Slovenijo je srbska policija obvestila o tem, da je Plut utemeljeno osumljen umora, ki naj bi ga storil v Aleksincu. Hkrati je obstajal sum, da je Plut prekršil pogojni odpust. Reakcije ni bilo. Policisti Pluta niso pridržali, pa čeprav kazenska zakonodaja velja za državljane Slovenije, tudi če storijo kaznivo dejanje v tujini. Zatajili so tudi na tožilstvu. Policija jih je namreč ustno pozvala, naj odredijo 48-urno pridržanje Pluta za pridobitev dokumentacije iz Srbije, a tožilstvo se na podlagi ustne usmeritve ni odzvalo. Tožilci bi lahko tudi sami zahtevali preiskavo o dogodkih v Srbiji, saj je do njih prišel "glas o kaznivem dejanju". Zakon o kazenskem postopku takšno možnost predvideva, o dogodkih v Srbiji pa so že pred novim umorom v Sloveniji poročali mnogi slovenski mediji. Vključno z osumljencem. Če bi bili represivni organi ravnali bolj strokovno, je veliko možnosti, da se umor blizu Janč ne bi zgodil.

Represivni organi pa so napake delali tudi po umoru Ljubice Učar. Najprej so v spektakularni akciji ujeli pobeglega osumljenca, potem pa je začelo škripati. Pluta so spravili v zapor, kjer so ga pretepli sojetniki. Potem so mu odredili samsko celico, mu pustili britvico, da si je prerezal žile. Javnost je začela negodovati, oglasil se je policijski sindikat in ministra pozval, naj jih zaščiti pred medijsko gonjo. In nato je šele v petek, slab teden dni po umoru, minister Mate odredil izreden nadzor nad delom policije. Podoben izreden nadzor je uvedel Šturm, zanimalo ga je delo sodišča in tožilstva v nekaterih drugih procesih zoper Pluta. Oba ministra sta se skratka odzvala zelo pozno, po seriji napak, ki so jih razkrili mediji, pomirjujoče, a neprepričljivo. Podobno kot besede o podaljšanju zaporne kazni tudi oba izredna nadzora vzbujata vtis, da sta posledica nezadovoljstva v javnosti.

Šturm je po nekaj dneh dobil uničujoči odgovor. Izrednega nadzora nad delom sodnika ne bo. Predsednik višjega ljubljanskega sodišča Jernej Potočar, ki je trenutno z oblastjo v sporu tudi zaradi zmanjševanja sodniških plač, je svojega ministra podučil, da je oprostilna sodba zoper Pluta zaradi suma nekaterih drugih kaznivih dejanj že nekaj časa pravnomočna. Ministru je sporočil, da "določbe zakona, ki urejajo službeni nadzor, ne dajejo pooblastila, da bi se s službenim nadzorom preverjala konkretna sodna odločba". Hkrati je predsednik vrhovnega sodišča izrazil začudenje, kako to, da je minister sploh zahteval preverjanje pravilnosti pravnomočnih sodnih odločitev. Te lahko preizkusi le vrhovno sodišče in ne minister. Pravosodni minister Šturm naj bi skratka poskušal preverjati nekaj, česar po zakonu ne bi smel. Kar je klasičen poizkus posega izvršilne v sodno vejo oblasti. In dokaz več, da je bil razlog za nadzor sodnika posledica nezadovoljne javnosti. Šturm bo svoj odgovor predstavil naslednji teden, po neuradnih informacijah pa naj bi bili na ministrstvu zelo začudeni nad odgovorom vrhovnega sodnika. Ministru je tako ostal samo še nadzor nad delom tožilstva. Zoper oprostilno sodbo sodišča namreč ni bilo pritožbe, tožilec pa je "domnevno pri sebi zadržal spis, zaradi česar je potekel rok za napoved". Ministra zanima tudi vloga tožilstva v še štirih nedokončanih postopkih. V omenjenih primerih, ki naj bi jih storil Plut, gre za sume drugih kaznivih dejanj in ne za umor. Mimogrede, Šturm je enkrat že poizkušal z izrednima nadzoroma nad delom sodnikov, zanimale so ga podrobnosti v sojenju pri primeru Petek in postopku v zvezi z Zbiljskim gajem, a mu je tudi takrat sodni svet sporočil, da so bili njegovi razlogi za službena nadzora neutemeljeni.

Nazaj k Plutu. Seveda z nadzori, ki sta jih sprožila ministra, ni nič narobe, če zanje obstaja pravna podlaga. A kljub temu je možno, da bodo pravi krivci ostali zakriti. Podobno se je recimo zgodilo z izrednim nadzorom nad delom policije v aferi Seme. Še ne popolnoma razjasnjena zgodba o nadzoru celjske novinarke je odnesla namestnika direktorja kriminalistične policije Marjana Erhatiča, predsednik parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Davorin Terčon pa je pred meseci strupeno pripomnil, da je bila afera Seme priložnost za odstavitev "mogoče politično nekompatibilnih" posameznikov.

Plut pa še zdaleč ni edini primer, ki ne more biti v ponos niti policistom niti tožilcem. Policiji se je pred meseci zgodil Lipa. Po nekaterih informacijah naj bi policisti pred lokal prišli šele po večkratnih telefonskih pozivih. Prepozno. Policistom so konec lanskega leta pred nosom oropali bančni trezor, iz garaže so jim ukradli luksuzni avto, iz skladišča marihuano ... Takšni dogodki niso v čast nobeni oblasti, še posebno pa ne desni, ki svoje volilce nagovarja z obljubami o redu in miru. Zadrega oblasti je očitna, žuganje s spremembami zakonodaje, ki naj bi prinesle višjo stopnjo varnosti, pa pripraven odgovor. Pardon, izgovor.

Pištole za državniškim pasom

Širši pogled na dogajanje v Sloveniji razkrije, da zaželeno zaostrovanje kazenske politike ni edini pojav, ki našo državo uvršča med množico preplašenih. Tistih, ki v interesu navidezno večje varnosti povečujejo pooblastila represivnih organov. Primerov je vsak mesec več. Tako je Slovenija pred časom sprejela spremembo azilne zakonodaje, ki bistveno zmanjšuje pravice azilantov in povečuje pravice policije. Problem azilantov država rešuje z represijo, ne pa da bi poiskala boljše načine za pomoč ljudem v stiski. V policijo se uvajajo električni paralizatorji, za katere Amnesty International opozarja, da so "grob poseg v človekove pravice", poslancu vladajoče SDS Pavlu Ruparju pa se "lopovi, proti katerim je uporabljeno to sredstvo, ne smilijo niti pod točko razno". Odgovor na tragedijo pred Lipo so bila racije po nočnih lokalih, državni zbor pa je recimo minuli teden razpravljal o novem zakonu o javnem redu in miru. Ta veča pristojnosti policistov. Zelo je nenavadno, da želi država zaostriti nekatere določbe zakona o javnem redu in miru v trenutku, ko se število prekrškov zoper javni red in mir očitno zmanjšuje. Več pravic pa ne dobivajo samo policisti. Ustanovila se bo posebna tožilska komisija, katere pristojnosti so nejasno določene, kritiki pa ji že očitajo politični predznak.

Poleg večanja pristojnosti represivnih organov pa imajo vsi ti dogodki še eno skupno točko. Grožnje z dosmrtnim zaporom, električni paralizatorji, strožji zakon o azilu, nove določbe o javnem redu in miru, pa tudi pozivi k linču pedofilov, ministrov napad na novinarko in podružbljanje medijev so logične reakcije oblast, ki hlepi po nadzoru. Po neki perverzni logiki je lahko oblast celo hvaležna Plutu. Zdaj je pač dobila več argumentov, da naredi tisto, kar si je želela že od prej. Koalicijska zaveza, da bo nova vlada "izboljšala ali pa vsaj zadržala sedanjo raven varnostnega počutja državljanov", se uresničuje na čuden način. Več miru in reda se vzpostavlja skozi več represije.

Kakšni bodo torej rezultati afere Plut? Šturm in Mate bosta poskušala poiskati mehanizme, ki so odpovedali. Morda jih bosta našla, morda tudi ne. Vsaj za zdaj so aktualni samo interni nadzori, pri enem izmed njih pa je Šturm že dobil klofuto. Oblast bo verjetno ugodila policiji, ki nenehno zahteva povečanja pooblastil. Verjetno bo ugodila tudi tožilcem, nekateri izmed njih prav tako mislijo, da imajo premajhen vpliv. In prav lahko se tudi zgodi, da se bo v naslednjih mesecih v parlamentu pojavil predlog o zvišanju zaporne kazni. Še sreča, da ponovna uvedba smrtne kazni po zagotavljanju ministrstva za pravosodje v slovenskem pravnem redu ni možna. Prepovedujeta jo tako ustava kot protokol št. 6 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah.

Ko sta 11. septembra 2001 v dvojčka trčili dve letali, je država v hipu sprejela Patriot Act, protiteroristično zakonodajo, ki je policiji in vojski dala ogromna pooblastila. Bush se ni ozrl okoli sebe in poiskal pravih razlogov za terorizem. Ko so slovenski policisti zaprli Pluta, sta generalna državna tožilka in pravosodni minister omenila možnost uvedbe podaljšanja zaporne kazni. Tudi dosmrtni zapor. Pa čeprav sprememba zakonodaje v nobenem primeru ne more vplivati na dolžino Plutovo kazen. V obeh primerih so elementi zgodbe enaki. Neki ekstremni dogodek država izkoristi za povečanje moči, pa čeprav premajhna moč države ni vzrok za ta dogodek. Podobnosti med odzivom na 11. september in odzivom na Pluta so osupljive.