Patriotizem trgovcev z orožjem

63 milijard za oklepnike. Bogme, cifra je visoka. Ogromna. Za to vsot se dobi precej reči. Ali pa plača veliko ljudi. Recimo: vlada je pred časom sklenila, da bi nekoliko prerazporedila plače sodnikov. In bi, da bi sodstvo postalo bolj učinkovito, nekaterim plačevali malo več, drugim pa malo manj. Kar precej energije je bilo namenjene vprašanju, kako bi kupčkali denar za sodniške plače. Komu bi dali malo več in komu malo manj. In kako bo premetavanje tega kupčka vplivalo na sodne zaostanke. Kaj kupček denarja za sodniške plače pomeni v primerjavi z vsoto, namenjeno oklepnikom? Na začetku leta 2006 je v državi službovalo 969 sodnikov. Njihova povprečna letna bruto plača po podatkih vrhovnega sodišča znaša 8 milijonov. Torej bi lahko z vsoto, namenjeno oklepnikom, vse sodnike v državi plačevali dobrih osem let.

Imamo še precej idej, kaj bi se dalo kupiti za 63 milijard. Recimo: v Sloveniji je 177 tisoč osnovnošolcev. Recimo, da bi vsakemu osnovnošolcu kupili dober prenosni računalnik. Tak, ki stane tisoč evrov. Če bi proračun na mizo vrgel 42 milijard SIT, bi vsak osnovnošolec dobil spodobnega prenosnika. 20 milijard bi pa ostalo še za radirke. In barvice.

Slovenija bi lahko razglasila, da je eko dežela. Proračun bi vsakemu prebivalcu Slovenije kupil bicikel, vreden 30 tisoč SIT. OK, res je, bicikel, vreden 30 tisoč SIT, ni ravno čudo tehnike ali zadnji krik mode. Ampak z njim se da vseeno voziti. 63 milijard, to je visoka cifra. Koliko ima Slovenija vojakov? Sedem tisoč? Če je v Sloveniji sedem tisoč vojakov in če vsakemu kupimo mercedesa C 280, bi za ta vozni park potrebovali slabih 60 milijard SIT. Brez količinskega popusta.

To, da bo Slovenija kupila veliko količino oklepnikov, je del drobnega tiska odločitve o vstopu v zvezo NATO. Ob vstopu v NATO se je država zavezala, da bodo njene vojaške enote dovolj mobilne. In če naj bi bile dovolj mobilne, morajo biti opremljene z oklepniki. Takšnimi oklepniki, ki imajo osem koles. Drobni tisk govori tudi o oborožitvi in siceršnji opremljenosti. In potem je končna cifra ogromna.

In? Se spodobi, da se ob tako orjaški cifri zgražamo? Predsednik vlade Janez Janša je v pogovoru za POP TV rekel takole: "Tisti, ki v zadnjih tednih kritizirajo relativno nizke stroške za lastno obrambo, včasih niso nikoli nasprotovali, ko je Slovenija dajala štirikrat več v jugoslovansko armado, ki nas je potem celo napadla." Se pravi: tisti, ki so bili tiho ob ekscesno visoki porabi jugoslovanske armije, nimajo moralne pravice, da bi kritizirali slovenske vojaške nabave. Torej mora morebitni kritik slovenskih vojaških nabav predložiti dokazila, da je kritiziral tudi jugoslovanske nabave orožja. OK, predsednik vlade si javno diskusijo sicer predstavlja na čudaški način. Ampak podpisani razpolaga z dokazili, da se je zgražal tudi nad tem, kako je proračun goltala jugoslovanska armija (glej npr. Problemi 1988/4). Če bo potrebno, lahko dostavim fotokopije. Podčrtane z zeleno.

In na shopping listi je še precej stvari.

Finci, Avstrijci, Američani, Korošci, Šalečani

Posel z oklepniki je orožarski posel desetletja. Že marca 2003, ko je tedanji minister dr. Anton Grizold podpisal pogodbo, s katero je obrambno ministrstvo na Ravnah naročilo 36 oklepnikov, je direktor Slovenskih železarn Tibor Šimonka dejal, da gre za največji posel katerekoli družbe iz sistema Slovenskih železarn po osamosvojitvi Slovenije. Vendar je bil posel, sklenjen leta 2003, če ga primerjamo z letošnjim, majhen. Pogodbena vrednost je leta 2003 znašala osem milijard SIT. Tokrat, ko so na shopping listi oklepniki, ki nosijo oznako 8 X 8, je cena posla skoraj osemkrat višja od rekordnega železarskega biznisa. Priznajmo: da bi lepota numerološke kombinacije prišla do izraza, smo zanemarili inflacijo. In poštevanka nam povzroča male težave. Če bi bil posel za oklepnike 8 X 8 vreden 64 milijard, bi bila numerološka kombinacija popolna. Kakorkoli: posel, težak 63 milijard SIT, je vsaj v tem trenutku posel desetletja.

Kdo se je potegoval za sanjskih 63 milijard? Družba Sistemska tehnika, ki stoji na Ravnah, je bila nekoč del ravenskega železarskega konglomerata, danes pa večinski lastniki podjetja prihajajo iz Ljubljane. Družba Viator&Vektor, ki se ukvarja zlasti s prevozniško dejavnostjo, ima v lasti 70 odstotni delež Sistemske tehnike. Drugi lastnik prihaja iz Avstrije. Družba Steyr Daimler Puch je sicer v lasti ameriške multinacionalke General Dynamics. Steyr ima v lasti dobrih 17-odstotni delež Sistemske tehnike. Preostanek je v lasti družbe pooblaščenke, v kateri so notranji delničarji.

Družba General Dynamics sicer sodi med največje svetovne proizvajalce orožja. V lasti imajo pomemben del evropske industrije oklepnikov. Pred leti so tako kupili tudi švicarsko podjetje Mowag, ki proizvaja oklepnik piranha.

Viator&Vektor je delež v Sistemski tehniki od države kupil avgusta 2003, novembra 2003 pa je Viator&Vektor manjšinski delež prodal avstrijsko-ameriškemu podjetju.

Ravenska orožarska tradicija je dolga. Koroški jeklarji so se s proizvodnjo delov oklepnega orožja ukvarjali še v času SFRJ. Na Ravnah so namreč vlivali kupole za tank M-84, ponos jugoslovanske orožarske industrije. Hkrati so koroški jeklarji mojstri pri obdelavi specialnih jekel. In znajo iz jekla narediti cev. Recimo cev za tank ali top.

Ali lahko špekuliramo o političnem zaledju Sistemske tehnike? Direktor Sistemske tehnike Jože Studenčnik je član občinskega sveta občine Dravograd, izvoljen pa je bil na listi SDS. Predsednik uprave družbe Viator&Vektor Zdenko Pavček, ki predstavlja največjega lastnika Sistemske tehnike, je na zadnji ljubljanskih lokalnih volitvah kandidiral na listi LDS.

Podjetje Rotis, ki se je za dobavo oklepnikov potegovalo skušaj s Patrio, finsko družbo v pretežni državni lasti (manjšinski delež ima evropski orožarski koncern EADS), v širši javnosti ni znano. Gre za podjetje, ki ima sto zaposlenih, sedež podjetja je v Trzinu, proizvodne kapacitete podjetja pa so v Kočevju. Leta 2004 je, kot navaja letno poročilo družbe, podjetje ustvarilo 2.4 milijarde SIT prihodkov od prodaje. Leta 2005 je Rotis ustvaril nekoliko manj kot 2.8 milijarde čistih prihodkov od prodaje. Podjetje, ki je bilo sicer ustanovljeno leta 1990, od leta 1996 vodi Ivan Črnkovič, sicer tudi solastnik podjetja.

Ker je bila takoj po objavi odločitve obrambnega ministrstva, da bo 63 milijard težak posel dobila družba Rotis, objavljena še novica, da bo pri poslu sodelovalo Gorenje iz Velenja, velja pozornost usmeriti predvsem v Gorenje. Zdi se namreč, da bo pravi nosilec posla Gorenje. Konec koncev, Gorenje je, če sodimo po prihodkih, okrog petdesetkrat večje podjetje od Rotisa. Hkrati so finska Patria, Rotis in Gorenje najavili, da ustanavljajo skupno podjetje za proizvodnjo oklepnikov.

Kakšne so izkušnje Gorenja z orožarskimi posli? Gorenje nikakor ni zgolj podjetje, ki dela štedilnike in hladilnike. Počne marsikaj, ukvarja se, denimo, tudi z energetiko. V drugi polovici osemdesetih let pa je imelo podjetje tudi nekaj orožarskih ambicij. Leta 1989 so v javnost prišle prve fotografije brzostrelke MGV, ki so jo proizvajali v Gorenju. Po burnih odzivih v tedanji Jugoslaviji je uprava Gorenja ocenjevala, da podoba proizvajalca bele tehnike ni združljiva s podobo proizvajalca brzostrelk. V bolj pikrem delu javnosti so si namreč kratico MGV razlagali po svoje: Mali Gospodinjski Vrtalniki. Zato so proizvodnjo orožja septembra 1990 prenesli na družbo Orbis, ki je bila v lasti Gorenja, vodenje družbe pa je prevzel Ivan Draušbaher, pred tem član poslovodstva Gorenja, zadolžen za t.i. namensko proizvodnjo. Draušbaher je bil v drugi polovici devetdesetih let župan občine Muta, na županski položaj pa ga je predlagala SDS.

V Gorenju je na začetku devetdesetih delalo še nekaj ljudi, ki so kariero nadaljevali v obrambnih strukturah. Leta 1991 je vodenje uprave za logistiko na obrambnem ministrstvu prevzel dr. Jože Zagožen, na koncu osemdesetih prav tako član ožjega poslovodstva Gorenja.

Kljub temu, da je del vodstva Gorenja v drugi polovici osemdesetih resno razmišljal o proizvodnji orožja, je ta ambicija na začetku devetdesetih ugasnila. Ideja, da bi v Sloveniji izdelovali lahko pehotno orožje, pa ni zamrla. Javno podjetje Snežnik, ki je delovalo v Kočevski reki, je namreč v Grosupljem odprlo podružnico. V podružnici naj bi proizvajali pehotno orožje, hkrati pa bi prek grosupeljske podružnice Snežnika skanalizirali tudi nabave in prodajo orožja. V grosupeljski podružnici javnega podjetja Snežnik so celo kupili šest milijonov mark vreden stroj za vrtanje in brušenje puškinih cevi, vendar ni proizvodnja nikdar zares stekla. Ideja, da bi proizvodnjo, nabavo in prodajo orožja vodili prek grosupeljske podružnice podjetja Snežnik sega v leto 1993. Prvi direktor podružnice je bil Ludvik Zvonar, leta 1990 ključni oskrbovalec Slovenije z orožjem. Zvonar sodi tudi med duhovne očete Gorenjeve brzostrelke MGV. Hkrati je s Snežnikom sodeloval tudi Ivan Draušbaher. Leta 1994 je bilo predvideno, da bi v grosupeljski podružnici podjetja Snežnik posle komercialnega direktorja prevzel Ivan Črnkovič, vendar zaradi spremembe na čelu obrambnega ministrstva potem te službe ni prevzel. Črnkovič je sicer ob začetku izgradnje slovenskega obrambnega sistema deloval v logističnem delu obrambnega ministrstva in je vodil nabave.

Grosupeljska podružnica javnega podjetja Snežnik ni delovala prav dolgo časa. Ukinil jo je že Jelko Kacin, obrambni minister med letoma 1994 in 1996. Vendarle pa danes Kacin pravi, da se okrog posla z oklepniki vrtijo ljudje, ki so nekoč sodelovali s Snežnikom. "To so isti ljudje, ki so nekoč že ustanovili javni zavod Snežnik, ki sem ga jaz v času, ko sem bil obrambni minister, razpustil, ker smo ugotovili, da za tem ni nič drugega kot nepotrebne provizije. In smo takrat šli v nakupe direktno, neposredno s proizvajalcem," je Kacin dejal v pogovoru za TV Slovenija.

Koroški oklepniki

Bitka med koroško Sistemsko tehniko ter Rotisom oziroma Gorenje, ki bo, kot kaže ključni slovenski nosilec posla z oklepniki, ni prva bitka med slovenskimi podjetji, povezana z vojaško opremo. Pravzaprav so si slovenska podjetja že konkurirala, ko je šlo za proizvodnjo oklepnikov. Leta 1993 sta se mariborski TAM in koncern Slovenske železarne potegovala za nakup licence avstrijskega oklepnika pandur, ki ga izdeluje družba Steyr. TAM se je z montažo oklepnikov ukvarjal še v času SFRJ, železarji pa so za potrebe jugoslovanske vojaške industrije proizvajali najbolj občutljive dele. Ob kupolah tudi gredi, cevi, osi in podobno plemenito železje. Ideja, da bi TAM sestavljal oklepnike, velja za enega zadnjih poskusov, da bi propadajoči mariborski gigant našel novo tržno nišo in se obdržal nad vodo.

V primerjavi z železarji je imel TAM na začetku devetdesetih let nekaj prednosti. Predvsem so bili v TAM-u bolje usposobljeni za montažo vozil, saj so imeli s tem dovolj izkušenj. Po drugi strani so imeli železarji pri roki jeklo, ključno sestavino oklepnikov. In zdi se, da tudi dovolj močno politično podporo. Jamstva ob nakupu Steyrjeve licence za proizvodnjo šestkolesnikov je tedaj dala država. Licenca je tedaj stala 32 milijonov šilingov. Torej 4.5 milijona mark.

Na Ravnah so prve oklepnike začeli sestavljati leta 1996. Namesto imena pandur so slovenski verziji oklepnika nadeli ime valuk. Leta 2003 so licenco za 8-kolesni oklepnik dobili tako, da je avstrijsko-ameriška družba Steyr pridobila lastniški delež. Vprašanje pa je, kaj za ravenske železarje pomeni odločitev, da bo Slovenska vojska poslej opremljena z oklepniki patria. Opozoriti velja predvsem na časovno kolobarjenje s proizvajalci oklepnikov. Če je v času SFRJ veljalo, da oklepnike sestavljajo v TAM-u, je med letoma 1996 in 2006 veljalo, da oklepnike sestavljajo na Ravnah. Zdi se, da bo relativno kratkem času v Sloveniji nastal nov center za montažo oklepnikov. Kot da bi s centri za montažo oklepnikov nekoliko žonglirali.

Če sodimo po reakcijah Sistemske tehnike, ki posla ni dobila, so Korošci oddali briljantno ponudbo. Če sodimo po ocenah obrambnega ministrstva, so Korošci oddali obupno ponudbo. Postopek je bil izveden po zaupni proceduri, zato ocena argumentov ene in druge strani ni možna. Ker je posel z oklepniki vreden nekako stokrat več kot posel z operacijskimi mizami, ki je ostal v spominu zaradi zapletenega revizijskega postopka in se je končal tako, da je državna revizijska komisija na koncu posel razveljavila, lahko pričakujemo podobno nadaljevanje. Na sceno bodo v naslednji fazi stopili odvetniki.

Vrnitev Gorenja?

Če bi posel dobila Sistemska tehnika, bi lahko zaradi strankarskih simpatij ključnih oseb, povezanih z nakupom oklepnikov, hitro pridelali oceno, da je posel dobila naveza SDS - LDS. Kot rečeno: direktor Sistemske tehnike je SDS-ov občinski svetnik v Dravogradu, Zdenko Pavček pa je bil leta 2002 zapisan na dnu kandidatne liste LDS za ljubljanski mestni svet.

Za razumevanje naveze Rotis - Gorenje pa moramo v začetek devetdesetih let. Prvi mož Rotisa Ivan Črnkovič je kot uslužbenec obrambnega ministrstva na začetku devetdesetih vodil projekte nabav. Eden njegovih tesnejših sodelavcev je bil dr. Jože Zagožen, od leta 1991 direktorja uprave za logistiko na obrambnem ministrstvu. Dodajmo še Ivana Draušbaherja, ki prav tako kot Zagožen izhaja iz Gorenja, na začetku devetdesetih let pa se je gibal med Gorenjevim Orbisom, obrambnim ministrstvom in podjetjem Snežnik. Orbis in Snežnik sta se tedaj ukvarjala tudi s trgovino z orožjem.

Dr. Zagožen danes v omrežju slovenske gospodarske elite zaseda zelo pomembno mesto. Vodi upravo Holdinga slovenskih elektrarn. Hkrati je predsednik nadzornega sveta Petrola. Julija 2005 pa je bil imenovan še v nadzorni svet Gorenja. Dr. Zagožen je trenutno podpredsednik Gorenjevega nadzornega sveta. Dr. Zagožen je tudi član izvršnega odbora vladne SDS, v strankinem strokovnem svetu pa vodi odbor za gospodarstvo.

V gospodarskih krogih precej komentarjev sproža navedba, da je predsednik uprave Gorenja Franjo Bobinac zet Ivana Draušbaherja, enega od očetov ideje, da bi se Gorenje ukvarjalo tudi v vojaškimi proizvodi. Ne glede na to, da družinske vezi zvenijo kot atraktivna vir interpretacij, velja ugotoviti predvsem to, da posel, težak 63 milijard SIT, tudi za Gorenje predstavlja velik zalogaj. Leta 2005 je imelo Gorenje 153 milijard SIT čistih prihodkov od prodaje. Orožarski posel desetletja pa lahko te prihodke občutno poveča.

Pogajanja med ministrstvom za obrambo, finsko Patrio ter Rotisom o detajlih pogodbe se začenjajo v teh dneh. Pričakujemo pa lahko tudi revizijske zahtevke.

Ob najavljenih revizijskih zahtevkih pa velja biti pozoren na zanimiv detajl. Ta torek, 27. junija, bo državni zbor po hitrem postopku spreminjal zakonodajo o revizijskih postopkih. Veljavna zakonodaja določa, da vloženi revizijski zahtevki zadržijo oddajo javnega naročila. Novela zakona o revizijskih postopkih pa dopušča izjeme. Če gre za izpolnjevanje mednarodnih obveznosti države, po novem vloženi revizijski zahtevki ne bi zadržali sklenitve posla.