zunanja politika / Slovenski "vohun" v afriki

19. julija so enote Afriške unije Toma Križnarja, posebnega odposlanca predsednika Drnovška, predale sudanskim oblastem. Tomo Križnar je namreč v Sudan vstopil brez veljavnega vizuma. Ko so sudanske oblasti pregledale Križnarjevo prtljago, so očitku o ilegalnem vstopu dodali še bistveno resnejšo obtožbo. Ne le, da je na ozemlje Sudana vstopil brez vizuma. Tudi vohunil je. 5000 fotografij, ki jih je posnel, naj bi dokazovalo, da je Križnar špijon. Hkrati naj bi Križnarjevo špijonsko poslanstvo dokazovala tudi vsebina prenosnega računalnika. Če bi bil ilegalni vstop v Sudan edini Križnarjev prekršek, bi ga čakal bolj ali manj brutalen izgon iz države. Vohunjenje pa je resna reč.

Križnar je na pot v Afriko odpotoval februarja letos. Tesno sodelovanje med predsednikom in Križnarjem se je začelo decembra lani, ko je predsednik republike sprejel slovenske humanitarne organizacije in humanitarne aktiviste. Med njimi je bil tudi Križnar, ki je predsedniku Drnovšku poročal o napornem humanitarnem delu v Afriki. Predsednik je takrat izrazil upanje, da "bo s svojim delom uspešno nadaljeval tudi v prihodnje". Križnar si ni dal dvakrat reči. Oblečen v flanelasto srajco je postal neobičajni, a redni gost predsedniške palače. Kontrast je bil zanimiv. V ponošene bele superge obuti humanitarni aktivist se je suvereno gibal po parketu predsedniških soban. In potem so luči v predsedniški palači gorele pozno v noč. Zdi se, da je bil prav Križnar tisti, ki je diktiral tempo priprav na predsednikovo sudansko iniciativo. Že na začetku januarja je Drnovšek zbral predstavnike Rdečega križa, Karitasa, ustanove Skupaj, Unicefa ter katedre za tropsko medicino. Sestanka sta se udeležila tudi Križnar in Stane Kerin s Karitasa, oba s terenskimi izkušnjami iz Sudana. Ob tem sestanku je Drnovšek objavil svojo mirovno iniciativo za Darfur.

Drnovškov interes za Darfur sicer nosi nekoliko starejši datum, vendar v tem interesu nismo prepoznali posebne zavzetosti. Ko se je aprila 2004 v Ljubljani zadrževal novi sudanski veleposlanik, ga je Drnovšek med predajo poverilnih pisem in vljudnostnim sprejemom spraševal tudi o stanju v Darfurju. Aprila 2004 je novi sudanski veleposlanik Drnovšku predal tudi vabilo predsednika Sudana Al Baširja, naj obišče Kartum. Drnovšek pa je ob tem povedal, da je Sudan obiskal še v obdobju, ko je bil predsednik predsedstva SFRJ. Marca 1990, ko je odpotoval v Namibijo na razglasitev neodvisnosti, se je sporoma ustavil tudi v Sudanu. "Potoval sem s posebnim federalnim avionom, falconom, ki je vmes moral dvakrat pristati. Najprej v Sudanu, kjer sem se na letališču srečal s predstavniki vojaške hunte, ki je takrat vladala v Sudanu. Bilo je pravo eksotično srečanje, zelo pozno zvečer," je Drnovšek obisk Sudana opisal v knjigi Moja resnica. Al Bašir, tedaj vodja vojaške hunte in sedanji sudanski predsednik, je oblast prevzel nekaj mesecev pred Drnovškovim obiskom, junija 1989.

Drnovšek je med svojo zunanjepolitično dejavnostjo Darfur omenil še nekajkrat, vendar je Darfur omenjal zgolj kot eno od točk na globusu, ki bi ji morala mednarodna skupnost nameniti več pozornosti. Decembra lani, tik pred srečanjem s slovenskimi humanitarnimi organizacijami ter aktivisti, je spet sprejel novega sudanskega veleposlanika. Ponovil je vprašanje o razmerah v Darfurju. Ob tem je nekaj vljudnih besed namenil še slovenski pripravljenosti za sodelovanje pri prizadevanjih mednarodne skupnosti, ki bi vodilo do rešitve problemov. Nekaj dni kasneje, po sestanku s humanitarci, ki se je pripetil tik pred božičem, je Drnovšek znaten del energije namenil prav Darfurju. Januarja je objavil, da bo čez mesec dni obiskal Sudan. Februarja zatem so proti največji afriški državi odpotovali trije Drnovškovi odposlanci. Nekdanji Drnovškov svetovalec za nacionalno varnost in sedanji direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije dr. Iztok Podbregar je odpotoval v Kartum, Tomo Križnar je na terenu vzpostavil stik z darfurskimi odporniškimi gibanji. Drnovškov svetovalec za mednarodne odnose Ivo Vajgl pa je odpotoval v nigerijsko Abujo, kjer se je udeležil sestanka Afriške unije.

Zdi se, da je februarja letos Drnovšek globoko verjel v možnost, da bi slovenska diplomatska akcija v Sudanu privedla do uspešne sklenitve mirovnih pogovorov. Hkrati pa so se reči že sredi februarja zalomile. Ko bi moral dr. Podbregar sredi februarja drugič odpotovali v Kartum, kamor naj bi odnesel novo verzijo mirovnega sporazuma, predsednik vlade Podbregarju, ki je vladni uslužbenec, ni odobril poti v Sudan.

Slovensko-sudanski odnosi

Četudi se dozdeva, da Slovenija s Sudanom nima prav nobene zveze, bi lahko v zgodovini našli par dogodkov, ki vendarle kažejo, da Sudan v slovenskih geografskih atlasih ni bela lisa. Novembra lani so v Izoli splovili 32-metrsko jahto, naročnik imenitnega plovila pa je bil sudanski predsednik Al Bašir. Imenitni dosežek slovenskega ladjedelništva je bil deležen posebne mednarodne pozornosti, saj je jahta najprej preplula Sredozemlje in Sueški prekop, potem pa je pot nadaljevala proti jugu Rdečega morja. Ko je jahta priplula do Port Sudana, so jo naložili na tovornjak. Z Rdečega morja so jo morali prepeljati do Nila. Epopeja o potovanju jahte slovenskega izvora skozi puščavo se je prebila celo na strani New York Timesa. Med drugim so zaradi zahtevnega transporta na 132 točkah podirali drogove z električno napeljavo. V Sloveniji zgrajena jahta naj bi bila dokaz, da se Sudan modernizira. Sudanski tisk je tedaj slovenskemu ladjedelništvu storil hudo krivico, saj zapisal, da so jahto s poetičnim imenom "Palača" izdelali na Češkoslovaškem. Sicer naj bi sudanski predsednik med srečanjem vrha Afriške unije na jahti gostil pomembne goste. Zaradi zahtevnega kopenskega transporta pa je jahta do Nila pripotovala prepozno, po koncu vrha Afriške unije.

Drugi pomembni element iz zgodovine slovensko-sudanskih odnosov je bolj občutljiv. Leta 1992 so iz kartumskega letališča proti Sloveniji leteli ukrajinski transportni avioni. Na mariborskem letališču so tovor, ki naj bi pot nadaljeval proti Bosni, zaradi logističnih težav zadržali. Sredi leta 1993 pa se je izkazalo, da v kontejnerjih, ki naj bi prek Sudana in Slovenije potovali na bosansko vojno območje, ni shranjena humanitarna pomoč, pač pa je bilo v kontejnerjih več kot sto ton orožja. Znamenita mariborska orožarska afera je torej povezana s sudanskimi špediterji, ki so vročo robo poslali na mariborsko letališče. Kontejnerji pa so tam obtičali.

Križnar v Afriki

2. februarja je Drnovšek objavil detajle mirovnega načrta za Darfur, hkrati pa je razposlal odposlance. Kot rečeno - direktor obveščevalne varnostne službe dr. Iztok Podbregar, sicer nekoč letalski general, je v Kartumu vzpostavil stik z direktorjem sudanske obveščevalne službe. Tomo Križnar pa je na humanitarno misijo proti Darfurju odpotoval na začetku februarja letos. Križnarjeva mirovna misija ni bila občutljiva zgolj zato, ker se je gibal po nevarnem terenu, pač pa predvsem zato, ker uporniške skupine, ki delujejo v Darfurju, niso enotne. Tako je Križnar 10. marca zjutraj v Ljubljano sporočil, da je se uporniška skupina Sudanska osvobodilna vojska, ki jo vodi Mini Minavi, pripravljena pogovarjati o Drnovškovi mirovni pobudi. Istega dne zvečer je v Ljubljano sporočil, da ga želijo Minavijeve enote na silo odstraniti iz Darfurja. 12. marca je bil Križnar že v sosednjem Čadu. 14. marca je urad predsednika republike sporočil, da bo Drnovšek 29. marca vendarle obiskal Darfur. Vendar ni odpotoval. 30. marca je Križnar poročal, da so v begunskem taborišču Oure Cassoni, ki leži na meji med Čadom in Sudanom, begunci organizirali demonstracije, ker je Visoki komisariat za begunce posredoval mnenje, da je območje begunskega taborišča prenevarno za obisk slovenskega predsednika.

V zadnjih dneh maja je Drnovšek v Ljubljani gostil predstavnike ene od sudanskih uporniških skupin. Predsednikovo prepričevanje, naj pripadniki Gibanja za pravičnost in enakost pristopijo k mirovnemu sporazumu, ni bilo uspešno. Križnar pa se je medtem še vedno v okolici Sudana. Iz skopih poročil lahko sklepamo, da se je vendarle odločil za ponoven vstop v Darfur. In tam so ga sile Afriške unije predale sudanskim oblastem. Te pa so ga obdolžile vohunjenja.

Priča

Križnar kot zagnan humanitarni aktivist stanje na terenu dokumentira. Pred potovanji si najde sponzorje, ki ga opremijo s fotoaparatom in prenosnim računalnikom. Tudi ob tokratni misiji je ravnal enako. Kot humanitarni aktivist je tudi zoprna priča dogodkov na terenu. In kot zoprno pričo ga obravnavajo tudi diktatorski režimi in vojaške milice, vpletene v zločine. Režimi, ki se skušajo pretvarjati, da spoštujejo vladavino prava, zoprne priče v najboljšem primeru obravnavajo kot vohune.

Poročilo Dnevnikovega sodelavca Franca Jurija navaja, da Križnarja med drugim bremenijo tudi tega, da je razpolagal s fotografijo dokumenta, ki vsebuje ukaz sudanskih oblasti, naj ubijejo vsakogar, ki bi raziskoval množična grobišča v Darfurju, tudi uslužbence Združenih narodov. Križnar je dokument dobil pri eni od darfurskih uporniških skupin.

Poročila iz Darfurja v resnici govorijo o vedno pogostejših napadih na humanitarne delavce. Manuel da Silva, posebni odposlanec generalnega sekretarja ZN za Darfur, je pred dnevi sporočil, da je bilo samo julija v Darfurju ubitih osem humanitarnih delavcev Združenih narodov.

Križnar v Darfur ni odpotoval na lastno pest. Nihče ga sicer ni silil, da mora na pot, vendar je odpotoval kot osebni odposlanec državnega poglavarja, predsednika Drnovška. Država je za zdaj Križnarju pomagala tako, da je prek nemškega veleposlaništva v Kartumu zagotovila odvetnika. Hkrati v ozadju teče diplomatska dejavnost. V uradu predsednika republike priznavajo, da je Križnar ilegalno vstopil v Sudan. In pričakujejo, da bo Križnar zaradi tega prekrška kaznovan z izgonom. Zavračajo pa trditve, da se je ukvarjal z vohunstvom.

Po enciklopedični definiciji je vohunjenje kaznivo dejanje, ki ga stori tisti, ki služi tuji državi ali organizaciji tako, da zbira zaupne podatke. Križnar stanja v Darfurju zagotovo ni dokumentiral zato, da bi z zbranimi podatki koristil Sloveniji ali kakšni organizaciji. Zbiral jih je, da bi pomagal trpečemu ljudstvu. In če se zgodi, da bi bil Križnar vendarle obsojen vohunjenja, bo morala slovenska oblast aktivirati še kakšne druge registre. Konec koncev, Drnovšek je bil najbrž eden prvih tujih državnikov, ki je nekaj mesecev po vojaškem uradu obiskal Kartum in se sestal tudi s sedanjim predsednikom Al Baširjem. In če zveza vzpostavljena v času neuvrščenega gibanja ne bi zadoščala, naj oblast aktivira katerokoli drugo zvezo - četudi izolsko ladjedelnico, v kateri so zgradili Al Baširijevo predsedniško jahto.