veliki šmaren / "Na vsakem koraku se krši Kristusov nauk"

Predsednik republike Janez Drnovšek je tokrat kritično ost odločno usmeril v sam vrh slovenske rimskokatoliške cerkve (RKC). In to v simboličnem trenutku. Pred Marijinim vnebovzetjem, enim največjih katoliških praznikov. Kaj je Drnovšek sporočil v pismu, ki ga je napisal dovolj zgodaj, da so se nanj v prazničnih pridigah lahko odzvali slovenski škofi? Na spletni strani svojega civilnodružbenega Gibanja za pravičnost in razvoj je zapisal, da cerkev ne trka dovolj na vest svetovnih politikov in kapitalistov, zaradi katerih trpi večina ljudi. Pa je predsednikova mina na Marijino vnebovzetje eksplodirala? Je bil to sploh njen namen? Predsednik sam je pozneje priznal, da je želel slovensko RKC le spomniti, da živimo v težkih časih. A zakaj je Drnovšek, ki niti v vlogi predsednika države niti v vlogi predsednika Gibanja za pravičnost in razvoj kljub vsej pozitivni naravnanosti ne varčuje s kritičnimi besedami, pri nagovarjanju RKC izbral tak ton? In zakaj je bila tudi RKC do njegove predpraznične pridige tako razumevajoča?

(Ne)kritika in (ne)reakcija

Predsednik, zadnje leto aktualne dogodke komentira tako rekoč vsak dan, je slovenske škofe spomnil na pretekla leta, ko so vodje slovenske RKC prav pridige ob Marijinem vnebovzetju obvezno izkoristili za to, da so dali svojim ovčicam vedeti, kaj je v slovenski politiki prav in kaj ne. Najodmevnejše so bile gotovo velikošmarnske pridige nekdanjega nadškofa Franca Rodeta, saj se pri nagovarjanju romarske množice, na čelu katere so se v prvih vrstah vedno zbrali politiki z desnice, nikoli ni izognil škodljivemu ateizmu, pokvarjeni družbi, zapostavljenim kristjanom in nedemokratičnim medijem. Ko je lani na Marijino vnebovzetje prvič maševal novi nadškof Alojz Uran, se, pa čeprav je veljal za nekakšnega prijaznega strica, ni izneveril tradiciji predhodnika. Pozval je sicer k strpnosti do drugačnih, česar od Rodeta na Brezjah nismo slišali, hkrati pa se je prvič jasno zahvalil politikom, novi, Janševi vladi, ki naj bi bolje razumela želje RKC: "Vesel sem, da mi s tega mesta ni treba več prositi oblasti, naj skrb za nove rodove uvrsti med svoje prioritete. To je že storila, hvala Bogu." Da bi bilo sožitje med državo in cerkvijo še bolj podkrepljeno, je Uran romarje pozval, naj sprejmejo vladno medijsko politiko in naj na bližnjem referendumu podprejo sporni zakon o RTV.

Drnovšek si je torej zapomnil "marsikatero politično pridigo" ob Marijinem vnebovzetju. Zato je sklenil kot predsednik civilnodružbenega Gibanja za pravičnost in razvoj, ki mu predseduje, ko ne vodi države, pred tokratnim praznikom sam napisati pridigo o tem, katere teme bi bile v današnjih časih primernejše za cerkveno pridiganje. Drnovšek opaža, da se "na vsakem koraku ... krši Kristusov nauk" in se zdi, "kot da je Cerkev ta svet sprejela za svojega in ga ne želi prav zares spreminjati", medtem pa večina ljudi trpi, v zadnjem času zlasti v Libanonu. Kakšna je torej vloga cerkve v tako krutem svetu? "Res je, da Cerkev tu in tam povzdigne glas proti vojni, lakoti in revščini. Res je, da se številni misijonarji po svetu borijo z revščino in boleznimi ter pomagajo ljudem, ki trpijo. In za to jim gre vse priznanje. Vendar, ali ne bi mogla Cerkev storiti kaj več? Saj tudi mednarodna politika sprejema razne deklaracije proti revščini, za mir, ampak potem mirno deluje naprej po starem in svet ostaja, kakršen je. Slab." Zato bi se morala RKC kot moralna in verska avtoriteta bolj zavzeti za pravičnost. In tistim, ki izkoriščajo, povedati, da to, kar počnejo, "niti približno ni podobno Kristusovemu nauku, pač pa prej Satanovemu". In da se ne bodo odkupili s tem, "da gredo v nedeljo k maši, med tednom pa s svojimi dejanji vsaj posredno povzročajo trpljenje večine človeštva". Drnovškova pridiga ni potrkala le na vest politikov in kapitalistov, temveč tudi na vest same RKC.

Na odzive ni bilo treba dolgo čakati. Prvi se je oglasil predsednik Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci in celjski škof Anton Stres. Za TVS je povedal, da Drnovškove besede zanj "niso napad na Cerkev", saj si sami prizadevajo, da bi imel kapital manj vpliva na življenje ljudi. A zdelo se je, da je žogico vseeno odbil. Stres se je namreč vprašal, "kako naj si Cerkev še bolj prizadeva za mir" in "pri tem ne vpliva na politiko". Potem so bile na vrsti praznične pridige. Trenutno glavni cerkveni komentator aktualnih političnih dogodkov Stres, ki je maševal na Svetih gorah nad Bistrico ob Sotli in ki se je zaradi množice avtomobilov in neutrudnih pešcev na strmi cesti le stežka pravočasno prebil do cerkve, se Drnovškovih besed tako rekoč ni dotaknil. Kritiziral je državo, ki naj ne bi storila dovolj za vernike, potem se je razgovoril predvsem o nasprotovanju raziskavam na matičnih celicah, ki naj bi jih prihodnja leta financirala EU. Te raziskave so bile sicer osrednji poudarek vseh letošnjih škofovskih pridig. Prošnje za mir na Bližnjem vzhodu je omenil koprski škof Metod Pirih. Drnovškovega pisma pa se je neposredno dotaknil le nadškof Uran, ki je maševal v praznično polni baziliki na Brezjah. Uran Drnovškovega nasveta ni kritiziral. Nasprotno, ponovil je njegove besede o trpljenju, resda pa se ni strinjal, da RKC ne stori dovolj za mir. "Danes ne moremo misliti le na svoj vrt pod Triglavom, ampak tudi na usodo mnogih posameznikov in ljudstev, ki težje živijo kakor mi (pomislimo npr. na ljudstva v Sudanu, na nemirnem Bližnjem vzhodu in še kje). Skupaj s papežem in škofi Libanona ta trenutek ponavljamo, naj mednarodna skupnost in tudi naše državno vodstvo, kot dejavnik v Evropski zvezi, naredi vse za zaustavitev zla vojne, v kateri trpijo toliki nedolžni ljudje." A tudi dnevni politiki in bližajočim se lokalnim volitvam se Uran ni mogel izogniti. Povedal je, da "slovenski narod še nikoli v naši zgodovini ni živel tako dobro".

Medtem ko so škofi še pridigali, se je spet oglasil Drnovšek, tudi tokrat kot vodja Gibanja za pravičnost in razvoj, in to le zato, da bi povedal, da so ga nekateri narobe razumeli. Ker RKC s prejšnjim pismom sploh ni kritiziral: "Ali je treba razumeti moje zadnje pisanje v rubriki kot kritiko katoliške cerkve? Kot kritiko delovanja njenih predstavnikov? Ne, to ni kritika. Tudi Cerkev je vpeta v zakonitosti tega sveta, ki jih ni enostavno spreminjati. Številni duhovniki in cerkveni dostojanstveniki delajo tisto, kar je v njihovi moči. Vendar napočil je čas, ko se je začelo zavedanje človeštva dvigovati," je sam sebe razložil predsednik.

Ključni pogajalec

Zakaj se je predsednik odločil, da mora še posebej poudariti, da pravzaprav ni nadrl vodstva slovenske RKC? Najprej se spomnimo, v kakšnih odnosih je bil Drnovšek z RKC zadnje desetletje. Po osamosvojitvi Slovenije je vrh slovenske RKC dobil svobodo, ki si je je vedno želel, hkrati pa je začel vztrajno ponavljati, da je RKC, čeprav je najbolj razširjena verska skupnost v državi, diskriminirana. V času, ko je bil Drnovšek še predsednik vlade, je tako RKC, skrajno nezadovoljna s svojim položajem, predlagala, da bi vsaj nekatera nerešena vprašanja rešili s t. i. vatikanskim sporazumom, torej s posebno mednarodno pogodbo med Slovenijo in Svetim sedežem, s katero bi dobila zagotovila, da svoboda njenega delovanja v prihodnosti ne bo okrnjena. Drnovšek se je z zamislijo strinjal. Ne le to, postal je njen glavni podpornik na politični levici. Pogajanja so se začela julija 1999 in kar nekajkrat se je zalomilo, saj sta osnutkom nasprotovala Sveti sedež in tudi slovenska politika, zlasti takratna ZLSD.

Leta 2000 je vajeti za kratek čas prevzela Bajukova, RKC bolj naklonjena vlada. A čeprav bi pričakovali, da se bodo pogajanja o vatikanskem sporazumu v njenem času uspešneje nadaljevala, so pravzaprav postala najplodnejša šele takrat, ko se je na državnozborskih volitvah leta 2000 na položaj predsednika vlade vrnil Drnovšek. Decembra 2001 sta slovenska vlada in Sveti sedež podpisala vatikanski sporazum. Ko je konec leta 2003 ustavno sodišče presodilo, da besedilo sporazuma ni v neskladju z ustavo, a mu je za vsak primer dodalo še interpretativno mnenje, je sporazum ratificiral še parlament. Drnovšek je bil takrat že predsednik republike. Nekdanji nadškof Rode, ki je bil takrat glavni pogajalec na strani RKC, je večkrat javno dejal, da je za podpis sporazuma najzaslužnejši prav on. "In tukaj moram dati priznanje tedanjemu predsedniku vlade dr. Drnovšku, ki je hotel ta sporazum, in tudi zunanjemu ministru dr. Dimitriju Ruplu, ki se je tudi zavzemal za ta sporazum. Če dr. Drnovšek ne bi bil za to, bi težko izpeljali to stvar in smo jo zaradi tega, ker se je tudi on za to zavzel," je Rode povedal junija letos za TVS.

S sporazumom cerkev ni dobila le zagotovila, da svoboda njenega delovanja v prihodnosti ne bo okrnjena. Dobila je tudi nekaj nastavkov, ki ji omogočajo širitev delovanja na vsa mogoča področja. Skleniti bi bilo treba le nove sporazume, nekakšne "male konkordate" o šolstvu, o navzočnosti v zaporih, vojski, policiji, o kulturni dediščini ... Prav v morebitnem dodatnem sporazumu o šolstvu so kritiki videli največjo težavo. RKC namreč nikoli ni skrivala teženj po vstopu v javne šole. Nekonfesionalni predmet o verstvih in etiki ji ni bil nikoli dovolj. Čeprav je ustavno sodišče sprejelo zelo jasno mnenje, ki omejuje možnosti vstopa cerkve v javni šolski sistem, in sicer, da konfesionalni pouk ne sodi v javne šole, RKC svojega načrta "zgolj" zaradi tega ni opustila. Moralni teolog Ivan Štuhec je Drnovšku prav te dni očital, da v desetletju, ko je bil še predsednik vlade, ni veliko prispeval k večji vlogi RKC v vzgoji in izobraževanju.

Pa to drži? Prav premier Drnovšek in takratni nadškof Franc Rode, ki naj bi pogosto sedela skupaj in kramljala o mogočih načinih sobivanja cerkve in države, naj bi bila skupaj prišla do znamenitega kompromisa o tem, da bi verouk kot obvezni izbirni predmet poučevali v župniščih. Drnovšek je v svojem premierskem obdobju tudi javno podprl oprostitev otrok, ki obiskujejo verouk, od obiskovanja enega izbirnega predmeta v zadnjih treh razredih osnovne šole. Ta predlog sicer ni bil uresničen. Potem ko je Drnovška na položaju predsednika vlade nasledil Anton Rop, se je vsaj delno spremenila tudi vladna politika do slovenske RKC. Rode nad Ropom ni bil tako navdušen kot na Drnovškom, tudi sestankov je bilo bistveno manj. Poleg tega se je z Ropom na položaj šolskega ministra vrnil Slavko Gaber, ki o kakršnih koli obvozih, po katerih bi se cerkev vendarle lahko umestila v strukturo javnega šolstva, ni hotel niti slišati. In Drnovšek? Tudi po tem, ko je zasedel položaj predsednika republike, ni prihajal v konflikte z RKC. Ko je lani sprejel novega nadškofa Urana, sta prišla med kramljanjem celo do skupne ugotovitve, da sedanji osnovnošolski izbirni predmet verstva in etika ni najboljši. "Morda bi bilo treba ta predmet, ki že sedaj obstaja v našem šolskem programu, torej pouk o verstvih, najbrž nekoliko bolj dodelati, napraviti bolj zanimivega, ker je videti, da do sedaj ni bil zelo uspešen," je menil Drnovšek. Kaj je želel s tem povedati - ali je govoril le na pamet, ali je res pridobil mnenja didaktikov za to področje, ali pa je le navrgel izjavo, s katero je želel ugajati novemu nadškofu, - sicer ni povsem jasno. A kakorkoli že, Drnovšek pri tej temi gotovo ni tako daleč od RKC, kot mu očita Štuhec.

Konkurenčna religija

Sedanja vlada ima nasploh veliko posluha za našo največjo versko skupnost. Kljub občasnim konfliktom, recimo pri nasprotovanju RKC igralnicam in raziskavam na matičnih celicah, se zdi, da druga drugi pomagata krepiti moč. Šturmov zakon o verski svobodi, ki bi RKC podelil primat med verskimi skupnostmi v Sloveniji in ki bi uzakonil, da bi država verskim delavcem plačevala celotne socialne prispevke in ne več "le" 41 odstotkov, sicer nedavno ni bil sprejet. A jeseni ga čaka ponovna obravnava. RKC se je obrestovalo tudi podpiranje vladne medijske politike, saj je dobila kar nekaj pomembnih položajev v vodstvenih organih RTV. Na nacionalni TV že skorajda v vsaki pogovorni oddaji nastopa kak predstavnik RKC. Državna uprava se je bolj odprla teologom, največ jih je dobilo delo pri stikih z javnostmi. Vendar javne šole ostajajo za RKC še vedno neosvojen otok. Sedanji šolski minister Milan Zver je sicer že na zaslišanju pred imenovanjem povedal, da je naklonjen vpeljavi verouka v šole, a se mora držati ustavnih okvirov. Drugače pa si Zver veliko pomaga z nasveti društva Pobuda po meri človeka, ki se je v času prejšnje, Ropove vlade zavzemalo za predlog RKC, da bi verouk priznali kot alternativni predmet obveznemu osnovnošolskemu izbirnemu predmetu verstva in etika.

Kljub naklonjenosti oblasti se slovenska RKC spoprijema s številnimi težavami. Ne le zato, ker se je v sodobni družbi ideološki primat RKC, pa tudi drugih religioznih skupin bistveno zmanjšal. Dejstvo je, da ima RKC na Slovenskem vedno manj vernikov. Enega izmed ključnih razlogov gre iskati v tem, da se vodstvo slovenske RKC tudi v tretjem tisočletju oklepa konservativnih krogov, zbranih okrog Vatikana, zaradi česar ima težave v odnosu do države in tudi v odnosu do svojih vernikov. A za upad vernikov ne krivi sebe. Razloge išče predvsem v upadanju števila prebivalcev. Isti razlog naj bi ji povzročal težave tudi v lastnih vrstah. Duhovnikov je vse manj. V celjski škofiji je denimo šestina župnij brez duhovnikov, pa tudi celjski škof Stres si je za osebnega tajnika izbral kar laika.

Povsem drugače gre trenutno predsedniku Drnovšku. Njegovo Gibanje za pravičnost in razvoj je pritegnilo pozornost ljudi najrazličnejših življenjskih nazorov, na srečanja pa jih prihaja toliko, kot se jih ob cerkvenih praznikih zgrne v romarska središča. Zdi se, kot da ljudje raje kot v cerkvena središča romajo k Drnovšku, ki ga, kot sam pravi, bolj kot politika, čeprav je seveda še vedno politik, zanimajo mali, spregledani ljudje, okolje, v katerem živimo, in energija, ki nas obdaja. Drnovšek postaja s tem nekakšna novodobna konkurenca RKC. Konkurenca, ki deluje z veliko manj omejujočimi pravili. Še več, Drnovšek, ki se v preteklosti sam ni zapletal v konflikte z RKC, zdaj v vlogi razsvetljenega in do drugačnih pogledov odprtega voditelja RKC, sicer karseda vljudno, svetuje, kako bi morala delovati. Nazadnje vodji slovenske RKC najbrž res ni preostalo drugega, kot da njegov nasvet upošteva v praznični pridigi.