fenomen / Ruplove "zarote"

"Kot vidite, spoštovani predsednik, se moram s temi neprijetnosti in problemi ukvarjati v času dopusta," svoje odprto pismo Jožefu Jerovšku, vodji parlamentarnega odbora za zunanjo politiko, v mukah končuje njegov politični sodrug Dimitrij Rupel. Štiristranski javni dopis je Rupel Jerovšku poslal v petek, na dan, ko je časnik Dnevnik objavil pismo, v katerem nemški veleposlanik v Kartumu Stephan Keller poziva Slovenijo, naj bo pri reševanju zaprtega Toma Križnarja bolj aktivna. Veleposlanik je zapisal, da bi moralo naše ministrstvo "premisliti o aktivnejšem vključevanju v prizadevanja na politični ravni". Objava tuje kritike slovenske diplomacije je ministra Rupla tako razjezila, da je na pomoč poklical parlamentarni odbor za zunanjo politiko, posebno zaščitno enoto za obrambo dela in dobrega imena slovenskega zunanjega ministra.

Rupel je jezen že dlje časa, poleg tradicionalnih težav, ki jih ima Ljubljana z Zagrebom, si je slovenska vlada nedavno privoščila velik diplomatski spodrsljaj, ko je na začetku poletja nekritično podprla "zgodovinski kompromis" med Avstrijo in zamejskimi Slovenci na avstrijskem Koroškem. Dogovor kljub ploskanju Ljubljane na koncu ni bil sklenjen, slovensko vlado pa je pozneje napadel predstavnik Narodnega sveta koroških Slovencev Karel Smolle, ki je trdil, da naj bi se Ljubljana pogajala z Dunajem za hrbtom dela slovenske manjšine.

Razkritje težav v Kartumu in razkritje domnevno spornega pogajanja o dvojezični topografiji je Rupla navedlo na misel, da so Slovenijo spet obiskale temne sile. Vse skupaj ima po Ruplovem mnenju "daljnosežne in škodljive posledice", nekatera dejanja pa "značilnosti politične zarote, ki naj bi omajala vlado in vplivala na ugled države". Ruplov dopust so torej zmotili politični zarotniki s strankarskimi ambicijami, ki "z dezinformacijami, diskvalifikacijami in tudi grobimi napadi" tako Slovenije kot ministra Rupla politično in finančno škodijo mladi državi. Zato Rupel pričakuje, da bo ministrstvo, vlado in državo zaščitil Jerovškov parlamentarni odbor, "popravo krivic" pa bo zahteval tudi sam. Podobno naj bi storil še veleposlanik Slovenije na Dunaju Petrič. Kakšno mnenje bo o političnih zarotah sprejel parlamentarni odbor, ni težko predvideti.

Temne sile iz preteklosti

Rupel je zanimiv politik in nenavaden diplomat. Kot politik je zanimiv zato, ker je v svoji politični karieri zamenjal množico političnih strank, iz prijateljev so nastali sovražniki, iz sovražnikov pa prijatelji. Za premiera Janšo je Rupel pred več kot ducat leti zapisal, da "ne izbira sredstev. Je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak sovražnike". Ostra, a relativno natančna ocena Janeza Janše velja še danes, čeprav je Rupel verjetno ne bi več ponovil.

Še bolj kot kameleonski politik je Rupel nenavaden kot diplomat. Zanje namreč velja, da so umirjeni, tihi, konservativni, neopazni gospodje, ki izbirajo besede, ki raje molčijo, kot pa govorijo. Rupel ni takšen. "Svetovljan z rumenim puloverjem in smrdečo pipo", kakor mu je v preteklosti zabrusil Janša, praviloma reagira nediplomatsko. Rupel se rad oglaša z javnimi pismi, išče zarote, grozi z apokaliptičnimi scenariji, brska za notranjim sovražnikom, preganja izdajalce, dela spiske nedržavotvornih novinarjev. Njegove napake niso napake, pač pa izmišljene afere posameznikov, nasprotnikov in nedemokratov, ki bi radi uničili politično kariero prvega slovenskega ministra za zunanje zadeve. Ko je Rupel pred leti pomagal pri ustanavljanju diplomatske akademije in se zato znašel na sodišču, krivde ni iskal pri sebi, ampak so mu izvensodni proces podtaknili obrazi iz temnega ozadja, prebarvani komunisti, ki naj bi ga želeli diskreditirati in zaustaviti. Ko so ga vrgli iz Ropove vlade in Mladike, niso bili krivi njegovo koketiranje s tedanjo opozicijo, zasebne politične aktivnosti in odklon od politike ministrskega zbora, pač pa "ponovitev partijske zgodovine sedemdesetih let prejšnjega stoletja". In jasno, ko so se v Sloveniji pred leti oglasili posamezniki, ki so nasprotovali vključevanju v zvezo Nato, v teh krajih ni potekal normalen demokratičen dialog, pač pa so bili nasprotniki Nata nasprotniki države. Rupel je takrat trdil, da tisti, ki ga napadajo, obglavljajo kar celo državo. Pravzaprav celo Evropsko unijo, svet demokracije in razvoja.

Takšnega mnenja Rupel še vedno ni spremenil. Ko so ga januarja poslanci povprašali, zakaj bo Slovenija v Irak poslala vojaške inštruktorje, če je tam situacija politično in varnostno nestabilna, je Rupel skeptikom grobo odvrnil, da je debata o tem končana. "Ne bi rad ob tej priložnosti, gospod predsednik, nadaljeval v to smer, da bi govoril o antiamerikanizmu in antinatovstvu, ki ga poznamo že tri leta, se že sprehaja z istimi imeni, z istimi ljudmi pod pazduho, hodi to antinatovstvo in antiamerikanizem po Sloveniji, isti ljudje pišejo članke ... Na prvi pogled se zdi, kot da je ljudi, ki zoper to protestirajo, zelo veliko, v resnici jih je pa 5, 6, ki stalno ponavljajo eno in isto, prepisujejo svoje lastne članke, se sami sebi, bi rekel, kseroksirajo".

Privlačno poenostavljanje

Kaj se torej sprašuje minister Rupel? Najprej zgodba o zamejcih. Rupel o zadevi Smolle pravi, da je predstavnik Narodnega sveta koroških Slovencev nepooblaščeno razkril nezakonito prilaščene dokumente. In da je bilo razkritje vsebine lažnivo. Ne glede na morebitno utemeljenost Ruplovih očitkov minister ne pojasni, zakaj je Slovenija javno podprla predlagani, a ne podrobno znani kompromis o koroški topografiji, še preden so se o njem dogovorile avstrijske politične stranke in vse slovenske manjšinske organizacije. Dogovora na koncu kljub očitni podpori države Slovenije ni bilo, pozitivni korak avstrijske vlade pa naj bi bil neuspešen samo zaradi "očitnega izsiljevanja lokalne politike". Spretni diplomati neposredno in javno ne podpirajo dogovora, ki pozneje ni sklenjen. Spretna diplomacija zna oceniti, kakšni so aduti vseh strani. Spretna diplomacija zna oceniti, kakšni so cilji avstrijske države, kako nepredvidljiv je Haider in kakšen je pravi interes slovenske manjšine. Minister Rupel je v tem primeru deloval kot diplomatski amater.

Drugi očitek v zadevi Smole je razkritje diplomatske zaupnosti. Isto naj bi storili novinarji Dnevnika, ki so objavili del pisma nemškega veleposlanika o reševanju Toma Križnarja. Očitek ministra je neresen, Smolle ni razkril celotne vsebine zaupnih dokumentov, prav tako celega pisma niso objavili v Dnevniku. Tovrstne stvari je počel nekdo drug. Konkretneje, vlada Janeza Janše oz. minister Erjavec, ko je konec januarja novinarjem razdelil snopič dokumentov o pogovorih med predstavniki Danske in Slovenije o morebitni napotitvi naših vojakov v Irak. Minister Erjavec je takrat pojasnil razlog za razkritje nekoč zaupne diplomatske korespondence. Želel je obračunati z nekdanjim premierom Tonetom Ropom. Na Danskem nad dejanjem slovenskega ministra za obrambo niso bili ravno najbolj navdušeni, pravzaprav so bili zgroženi. Rupel svojim kritikom skratka očita nekaj, ker je vlada, v kateri sedi, naredila najmanj enkrat. In to v bistveno usodnejšem obsegu kot časopis in predstavnik zamejskih Slovencev. Ruplovi argumenti o škodljivem razkrivanju diplomatske zaupnosti vsebujejo elemente politične hipokrizije.

Malo bolj zapletena je zgodba o Darfurju in zaporu Toma Križnarja. Rupel je v pismu Jerovšku razložil, da je bilo ministrstvo za zunanje zadeve vseskozi aktivno in da bo kljub temu, da ne pozna vseh podrobnosti Križnarjeve misije, zaporniku v Sudanu pomagalo. Ker je pač slovenski državljan in ker je pač to naloga slovenske zunanje politike. Izvirni greh naj bi storil urad predsednika vlade in sam Križnar, ker njegova misija ni bila dogovorjena, ne s Sudanom ne s slovensko vlado. Problem naj bi bil torej v tem, da se je Križnar kot predstavnik predsednika Drnovška, pravzaprav vse slovenske države, odpravil na slabo pripravljeno, na diplomatsko neusklajeno misijo. Za večjo prepričljivost argumentov je Rupel kolegu Jerovšku poslal še spisek paragrafov in mednarodnih konvencij, ki urejajo pravno podlago za posebne diplomatske misije.

A Rupel spet ni najbolj natančen. Križnar namreč ni bil poseben diplomatski odposlanec predsednika Drnovška. Križnar je, vsaj po zatrjevanju ljudi iz urada predsednika republike, njegov osebni predstavnik, človek, ki uživa predsednikovo podporo, a ki hkrati ni na posebni diplomatski misiji s priznanim mednarodnim statusom. Zdi se, da je razlog za takšen status logičen. Križnar kot posebni odposlanec na posebni misiji pod prijaznim nadzorom predstavnikov sudanske vlade ne bi mogel stopiti v stik z vsemi uporniškimi skupinami v Darfurju. Ne bi bil neodvisen. Kot birokratizirani diplomat prav tako ne bi prišel do vseh informacij o dogajanju na vzhodu Sudana. Informacij, ki so ga morda spravile v zapor. Ali kakor pojasnjuje Drnovšek: "Ni v navadi, da bi ljudje Križnarjevega kova za svoje korake iskali nasvete v zunanjih ministrstvih in državnih uradih. V tem je pomen njihovega dela." Pomen, a hkrati tveganje.

Pomanjkljive so tudi Ruplove besede o dvotirnosti slovenske zunanje politike. Pri pomoči Darfurju ne gre za uradno stališče slovenske države, Slovenija v Sudanu nima kakšnega velikega političnega interesa, tam nimamo niti veleposlanika. Drnovškova akcija je bolj kot akcija slovenske države akcija državnika, ki misli, da ima dovolj moči in vpliva, da lahko pomaga tamkajšnjim ljudem. Morda samovšečno precenjuje svojo moč, vendar je njegova pobuda samostojna in ni del dogovorjene zunanjepolitične strategije Slovenije.

Na vrsti je Drnovšek

Nazaj k temnim silam. "Jaz mislim, da se je stvar zapletla takrat, ko je predsednik republike vzel za svojega zunanjepolitičnega svetovalca osebo, ki je bila pred tem zunanji minister vlade, ki je zgubila na volitvah in ki je bila potem kandidat za predsednika opozicijske stranke. Skratka, predsednik se je tukaj obdal z opozicijskimi ljudmi, svetovalci. In lahko se reče, da je sam stopil na čelo opozicije," je v soboto ozadje svojega pisanja televizijskim kameram pojasnjeval minister Rupel.

Zoprni predsednikov svetovalec seveda ni Maksimiljan Lavrinc, ki dela v Drnovškovem uradu in ki je član LDS, pač pa Ivo Vajgl, Drnovškov svetovalec za zunanjo politiko, ki je iz opozicijske LDS že pred časom izstopil. Zakaj Rupel povezuje opozicijo, nadstrankarsko poduhovljenega predsednika in s Kacinom sprtega Vajgla, ni najbolj jasno, razen če minister verjame v vratolomno teorijo, da Drnovšek skupaj z Vajglom po lokalnih volitvah pripravlja nov volilni kongres LDS. Rupel je v pismu Vajgla hkrati neposredno obtožil, da je bil ravno on tisti, ki je medijem poslal apel nemškega diplomata. Vajgl je Ruplovo obtožbo javno zavrnil, kakšnega daljšega komentarja ni želel dati.

Iskanje zarotnikov in temnih sil pa ima pomembno politično ozadje. Ruplovi očitku Vajglu so posredno namenjeni predsedniku Drnovšku, zunanji minister se ne strinja z Drnovškovimi političnimi pobudami, govori o dvotirnosti slovenske zunanje politike, neusklajenosti pobud predsednikovega urada. Po Sloveniji že nekaj časa strašijo ocene, da se Drnovšek s svojim samostojnimi zunanjepolitičnimi akcijami približuje robu ustavne dopustnosti. Prvi je možnost ustavne obtožbe že pred slabim letom izrekel vodja ugaslega Zbora za republiko Peter Jambrek, v času, ko je Drnovšek poskušal z reševalno misijo Kosova. Takrat je bila njegova pobuda neuspešna, Sloveniji pa naj bi povzročila veliko politično škodo.

Boleča škoda je omenjena tudi tokrat. Rupel je v pismu Jerovšku zapisal, da je ministrstvo za zunanje zadeve v zvezi z Drnovškovo pobudo o Darfurju "prejelo kritično mnenje ameriškega zunanjega ministrstva". V pismu naj bi bili Američani "zaskrbljeni", ker je akcija samostojna in neusklajena in zato domnevno obsojena na neuspeh. Po nekaterih drugih ocenah takšne ostre depeše ZDA ne pošiljajo ravno vsem državam, gotovo pa tistim, od katerih pričakujejo ponižen odgovor.

Ruplovi napadi na Drnovška pa niso bili osamljeni. Minuli teden je glas povzdignil tudi Janez Janša, ki se je do nedavna raje izogibal odkritemu spopadu s poduhovljenim in priljubljenim predsednikom. Tako je premier na vprašanje novinarja, kako razume zaplete s Križnarjem, dejal, da so "vsi, ki imamo javne funkcije v Sloveniji, prisegli, da bomo delovali za blaginjo Slovenije, ne pa za lasten političen prestiž, in prav bi bilo, da se tega drži tudi predsednik države".

Ko Janša govori o političnem prestižu, bi si lahko zastavil preprosto vprašanje. Kdo je že tisti osamosvojitveni minister, za katerega je nekoč napisal, da je oseba, "ki ne more brez gospodarja, ko ga najde, je pripravljena popljuvati vse, ki trenutnemu gospodarju niso všeč"? In kdo je že tisti minister, ki misli, da z njim stoji in pade zunanja politika, da so vsi tisti, ki kritizirajo njegove poteze, sovražniki slovenske države, zarotniki, ki bi radi prevzeli oblast?

Oblast Toma Križnarja ne zanima, vedno manj zanima Janeza Drnovška. Zanimajo ju druge stvari, recimo iskanje miru v Darfurju. Slovenci so na Drnovškovo pobudo za Darfur zbrali skoraj 210 milijonov tolarjev pomoči, od tega je 30 milijonov primaknila slovenska vlada. Tukaj pa se je ustavilo. Drnovšek za svoja prizadevanje pri slovenski vladi ni našel politične podpore, ko se mu je zalomilo, sta ga napadla premier in njegov zunanji minister. Pulitzerjev nagrajenec Nicholas D. Kristof je februarja v New York Timesu zapisal, "da je Drnovšek eden od redkih voditeljev, ki dejansko organizirajo mednarodna prizadevanja za zaustavitev genocida". Slovenska vlada mu pri tem ravno ne pomaga.

"Ko govorijo o Tomu Križnarju se mi zdi, da bi raje videli, da gnije v sudanskih zaporih, samo da bi mene lahko dolžili za to. A tudi tega veselja jim ne bomo privoščili. Toma bomo kmalu spravili ven," je kot odgovor na napade ministra Rupla in premiera Janše na spletni strani Gibanja zapisal Janez D. "Psi lajajo," je pripomnil na koncu, "a karavana gre dalje".