Discipliniranje predsednika

Minister Virant si je letos zaželel informatizacije javne uprave. Vlada se je s predlogom strinjala in mu namenila dodatnih 860 milijonov tolarjev. Geodetska uprava je dobila malce več, 885 milijonov tolarjev. Tudi Ruplovemu ministrstvu je zmanjkalo nekaj denarja, vlada mu je odobrila 544 milijonov tolarjev, 120 pa ne. Ministrstvo za kmetijstvo je imelo več sreče. Vlada mu je 22. avgusta namenila 509 milijonov tolarjev. Vse, kar so si želeli. Letos je vlada skupno razdelila 9,1 milijarde sredstev iz proračunskih rezervacij. Dobili so jih vsi tisti proračunski porabniki, ki so trošili več, kot so načrtovali.

Takšen zapravljivec je bil tudi letos urad predsednika republike. Drnovšek je v prvi polovici leta zapravil 62 % svojega letnega proračuna, do sredine septembra 82 %. Zato je, podobno kot ostali proračunski porabniki, urad predsednika republike vlado že pred poletjem zaprosil za dodatna proračunska sredstva. Po namigu iz Bajukovega ministrstva, da naj malo racionalizira svojo porabo, je zahtevek znižal za več kot polovico in si zaželel 85 milijonov tolarjev. Številka, ki je visoka okoli 11 % letnega proračuna Drnovškovega urada. A predsednik odgovora na svojo prošnjo ni dobil. Čakal ga je nekaj mesecev, javno pozival vlado, naj mu denar odobri, govoril je o pritiskih, o podrejanju institucije. Šel je tako daleč, da je napovedal, da se bo v Španijo, na obisk h kralju Carlosu, odpravil kar z avtom. A sporočila o odobrenih dodatnih sredstvih ni bilo. Zato je v sredo javnosti poslal kratko izjavo in potegnil nenavadno potezo. "Zaradi nekonstruktivnega in večkrat celo žaljivega odnosa vlade do institucije predsednika države" je umaknil svoj zahtevek za dodatna proračunska sredstva. Dejavnosti urada bo zmanjšal na minimum, predvidene mednarodne obveznosti bo prestavil na poznejši čas, racionaliziral bo nekatere druge aktivnosti. Odnos med predsednikom vlade in predsednikom republike je v četrtek zdrsnil na točko blizu absolutne ničle.

Najprej razčistimo najosnovnejše stvari. Delovanje urada predsednika republike je neodvisno, podvrženo zakonom in ustavi, na daljši rok tudi volji volilcev. A urad predsednika republike ne sme biti odvisen od izvršilne oblasti. Predsednik republike lahko načeloma dela, kar želi, samo da ne prekorači svojih ustavnih pooblastil, obveznosti, da huje ne krši zakonov. Morda izvršilni oblasti njegova dejanja niso všeč, ji politično škodujejo, a dlje od sklicevanja na politično higieno in na ugled predsedniške funkcije pač ne morejo. Svetovna zgodovina pozna kar nekaj predsednikov, ki niso bili ravno zgled političnega povprečja.

Janez Drnovšek je takšen predsednik. Piše new age knjige, dviguje duhovno zavest, pleše s staroselci, govori množici Indijcev, se ponižno spogleduje z enim in stopa po drugem zidu. Za nekoga so njegova dejanja smešna in škodljiva, za druge pogumna in vizionarska. A odločitve, ki jih sprejema, so odločitve predsednika republike in ne odločitve vlade ali političnih strank. Morda so nad dejanji poduhovljenega predsednika razočarani volilci, saj predsedniški kandidat Drnovšek ni enak predsedniku republike Drnovšku, a volilci so navajeni, da politiki med mandatom uberejo drugačno pot, kot so jo obljubljali pred volitvami. Čeprav je, to je vseeno treba priznati, Drnovškova pot danes zelo drugačna od tiste iz leta 2002.

Zavajanje in laži

OK, kaj o proračunskih težavah Drnovškovega urada pravi stran Janeza Janše? Premier in njegova ekipa sta vseskozi v javnost pošiljala netočne, zavajajoče in neresnične informacije. Tako je Janša dejal, da problem Drnovškovih financ ni problem vlade. "Ni stvar vlade poraba teh sredstev, vlada ni kriva, da je urad predsednika države v polovici leta porabil sredstva praktično za celotno leto." Janševa izjava ni točna, Drnovškov urad v prvi polovici leta ni porabil praktično vseh sredstev, pač pa samo 62 % predvidenih.

A s tem se plaz netočnosti šele začne. Janša je med razpredanjem o neracionalni potrošnji omenil neracionalne polete predsednika republike in njegovega spremstva "Ne spomnim se, da bi naš predsednik v zadnjih 15 letih kadarkoli potoval z redno letalsko linijo," je dejal premier sredi septembra in zraven javnost posredno spomnil na Drnovškovo fascinacijo z nesrečnim falconom. Tudi te trditve premiera niso točne. Pri Drnovškovih se, vsaj v zadnjem času, vozijo tudi z rednimi linijami.

Gremo dalje. V sredo, ko se je Drnovšek spektakularno odpovedal dodatnemu zahtevku za proračunska sredstva, so iz Bajukovega ministrstva poslali sporočilo, v katerem so navrgli, da si je Drnovšek zaželel "legalizacijo objekta pri petem jezeru (brunarica na Brdu - op.a.) in zamenjavo avtomobila znamke BMW". Drnovšek naj bi zapravljal za luksuz, za legalizacijo sporne brunarice in nov avtomobil. A Bajukova služba za odnose z javnostmi je zamolčala pomembno podrobnost. Drnovškova želja po luksuzu je med prvim in drugim, znižanim zahtevkom za dodatna proračunska sredstva izginila. Pravzaprav je bila omenjena v urgentnem dopisu ministrstvu za finance, v kontekstu pojasnjevanj, zakaj je predsednikovemu uradu zmanjkalo denarja. Kakorkoli, v drugem zahtevku brunarice in avtomobila ni. Mimogrede, predsednik republike, ki se rada pohvali, da bo kmalu predsedovala Evropski uniji, se trenutno vozi v avtomobilu, ki je star enajst let.

Zavajanja pa še ni konec. Janša je recimo izjavil, da so proračunske rezerve namenjene izrednim dogodkom. Premier ima prav, proračunske rezerve so namenjene izrednim dogodkom, kakšnim naravnim nesrečam, a Drnovšek ne prosi za proračunske rezerve, pač pa za proračunske rezervacije, za posebno postavko proračuna, ki jo uporabljajo tudi drugi proračunski zapravljivci. Plaz netočnosti se še vedno ne konča. Vladna stran vseskozi trdi, da je Drnovškov proračun za leto 2005 visok 840 milijonov tolarjev. Številka ni točna. Proračun predsednika republike je visok 766 milijonov tolarjev, razliko med prvo in drugo številko pa naj bi zapravila pisarna bivšega predsednika republike Milana Kučana. Če že omenjamo Kučana, bivši predsednik je v svojem mandatu vlado trikrat prosil za dodatna sredstva in trikrat jih je dobil odobrena, pa čeprav skupno "le" okoli 41 milijonov tolarjev.

Za konec še en komunikacijski šum. Vladna stran namiguje, da Drnovšek s finančnimi težavami in odpovedjo mednarodnih potovanj le blefira. Dokaz? Vlada je 20. junija letos prejela predsednikov dopis, v katerem ta sporoča, da se "ne bo udeležil letošnjega zasedanja Generalne skupščine ZN v New Yorku". Drnovšek naj bi se torej že pred meseci odpovedal tradicionalnemu srečanju v Palači narodov, še preden so se pojavile finančne težave. A vladni piarovci so spet nenatančni. Drnovšek je na obisku Otroškega bazarja na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču izjavil, da je predvidel takšen razplet že v začetku junija, "in zato sem začel tudi ustrezno ukrepati, prilagajati program v drugi polovici leta". Ponovimo, 2. junija je Drnovšek Bajukovo ministrstvo zaprosil za dodatna sredstva. In ko se je po treh tednih naveličal čakanja, je odpovedal svoj odhod na druga stran sveta. Razlog so, kot pravi sam, finance in negativni signali s strani vlade.

Komunikacija in racionalizacija

Glavni problem v odnosu med uradoma obeh predsednikov je dejstvo, da se premier in predsednik ne pogovarjata. V zadnjih treh mesecih je Janša dvakrat, kar ni ravno veliko, poklical na Erjavčevo. Enkrat je želel predsednika povprašati po zdravju, drugič pa ga je klical nekaj minut pred tiskovno konferenco, ker je želel razjasniti nekatere stvari. Janševi klici niso bili povezani s proračunskimi sredstvi.

Zato pa so bile s proračunom povezane Janševe medijske izjave. Premier je nekajkrat govoril o racionalnejši porabi proračunskega denarja, o tem, da se sredstva "trošijo za zadeve, ki niso bile pričakovane in za Slovenijo niso pomembne". Vlada je stopila še korak dlje, v času, ko je Drnovšek nestrpno čakal na proračunska sredstva, je vlada sporočila, da se bo o njegovem zahtevku odločalo takrat, "ko se bosta predsednik vlade in predsednik republike dogovorila o rešitvi nastalega problema". Vladna stran je odločitev o proračunskih sredstvih pogojevala s komunikacijo med enim in drugim predsednikom. Če bi šlo za razmerje znotraj družine, bi bilo takšno stališče morda razumljivo, a pri vprašanju financiranja ne gre za ljubezen med obema Janezoma, pač pa za razmerja med najpomembnejšima državnima institucijama. Gotovo ima premier Janša o politiki predsednika Drnovška svoje mnenje. A on gotovo ni tisti, ki bi presojal racionalnost porabe proračunskih sredstev. Če urad predsednika republike posluje neracionalno, to presoja računsko sodišče, morda volilci, ne pa kabinet premiera. Prelivanje iz proračunskih rezervacij bi moralo biti avtomatizem, urejen s komunikacijo med birokrati, ne pa prvovrstno politično vprašanje merjenja moči med enim in drugim predsedniškim funkcionarjem.

Interpelacija in ustavna obtožba

Seveda pa je prerekanje o racionalizaciji umetna dilema. Drnovškova zapravljivost je morda večja, kot je bila v času njegovega političnega spanca, a s svojimi željami ne presega razumnih proračunskih okvirjev. Brez težav bi se lahko vprašali, zakaj je Slovenija lani organizirala neko zaključno konferenco neke mednarodne organizacije, o kateri po 1. januarju 2005 v teh krajih ni več veliko slišati, in zakaj so samo zagonski stroški tega velikega zaključnega srečanja stali dva milijona evrov. Zakaj je recimo predsedujoči te organizacije, ki opravlja tudi funkcijo slovenskega zunanjega ministra, lani z letalom prekrižariti pol sveta in ali je bil ta strošek upravičen?

Ne, vprašanje malenkostnih 85 milijonov tolarjev ni vprašanje vzdržnosti proračuna, pač pa vprašanje samosvojega predsednika republike in avtokratskega predsednika vlade. Na eni strani sedi politik, ki v mednarodni skupnosti ubira nenavadne, a ne škodljive poti, na drugi strani pa politik, ki v pogovoru išče podrejanja. Ne gre le za domnevno sporno pot v Bolivijo ali pa za nesrečno misijo v Darfur, pač pa predvsem za Drnovškove notranjepolitične dejavnosti. Spomnimo, da je predsednik republike pred časom vlado obtožil, da si podreja medije, da si podreja gospodarstvo in kulturo. Neposredna kritika pa kar sama kliče po učinkovitem odgovoru.

Nasprotniki samosvojega predsednika imajo sicer še eno možnost. V Sloveniji so se že nekajkrat pojavila ugibanja o tem, ali Drnovšek res izpolnjuje vse svoje ustavne obveznosti. In ali je morda že zrel za ustavno obtožbo. Institut ustavne obtožbe je dokaj zapleteno iskanje odgovornosti najvišjega državnega funkcionarja. Najprej ga mora obtožiti večina poslancev, potem pa o njihovi obtožbi o neustavnem ravnanju ali pa o hujši kršitvi zakona razsojajo ustavni sodniki. Če torej predsednik že dela takšne traparije, da je čas za njegov odpoklic, njegovih dejanj na koncu ne tehtajo poslanci, pač pa ustavni sodniki. O odvzemu funkcije odloči dvotretjinska večina glasov vseh sodnikov. Tovrstna odločitev ustavnih sodnikov zahteva nedvoumen strokoven konsenz in bistveno bolj poglobljeno argumentacijo kot pa iskanje parlamentarne večine za kakšno nezaupnico ali interpelacijo. Za uspešno odstavitev predsednika je zelo malo možnosti, občasno Drnovškovo čudaško obnašanje je namreč vseeno še daleč od utemeljenih ustavnih obtožb. Te nevarnosti se Drnovšek zaveda tudi sam. V četrtek je namreč sporočil, da bo v okviru obstoječega proračuna do konca leta opravil tiste aktivnosti, ki so njegova ustavna dolžnost.

Denar je mehak način, kako si lahko oblast podredi samosvoje posameznike. Če je oblast nezadovoljna s protikorupcijsko komisijo, ji zmanjša proračunska sredstva in spremeni zakon, če je nezadovoljna s študenti, spremeni sistem, ki financira študentske organizacije. In če ni zadovoljna s predsednikom, ga poskuša utišati, omejiti njegovo delovanje. Prerekanje Janeza z Janezom je še en dokaz, da si želi aktualna vlada podrediti čim več vzvodov moči. Dokaz, da si tam nekje razlagajo demokracijo dokaj čudno. Kljub new age navlaki je predsednik Drnovšek vseeno predsednik republike. In premier, ki se je z njim sprl, je premier, ki se je sprl s človekom, ki predstavlja Slovenijo, ki je izvoljen na neposrednih in tajnih volitvah in ki ima pravico do lastnega političnega prepričanja.

Hja, če bi namesto njega na predsedniški prestol sedla predsednica, podobnih problemov v Sloveniji ne bi bilo. Zato pa bi v Sloveniji vladala zlovešča politična monotonija.