Vlivanje znanja v glavo

Ministri, državni sekretarji in člani kabineta predsednika vlade so se tujih jezikov učili z uporabo Superlearning Karnion metode, ki se izvaja s pomočjo posebne naprave, imenovane mind machine (možganski spodbujevalnik), domnevno izdelane po tehnologiji NASA in “s katero se učijo ameriški vesoljci”. Tečajnika strokovnjak za delo s spodbujevalnikom udobno namesti v naslonjač, mu povezne na oči temna očala, ki s posebno cevko zaznavajo dihanje, in po njegovem ritmu izmenoma prižigajo in ugašajo dve majhni lučki na notranji strani očal. Dodaten efekt baročne glasbe v kombinaciji z umirjenim dihanjem in mini light showom omogoči tečajniku še dodatno sprostitev in skorajšnje alfa stanje. Kmalu je nared za superučenje, in sicer v “stanju notranjega sproščenega otroka, ki se je na tako igriv način naučil tudi materinega jezika”. Ko se asistentki na računalniku izriše krivulja, ki pomeni prehod iz beta v alfa stanje, učenec iz slušalk zasliši branje tujega jezika. Enournemu poslušanju izbranega tujega jezika s pomočjo slušalk sledi aktivni individualni pouk s profesorjem, za tem se vaja ponovi, po kosilu in domači nalogi pa še enkrat. Znanje, pridobljeno v 40-ih urah, naj bi bilo ekvivalentno 150 uram konvencionalnega izobraževanja.

Za ministre in državne sekretarje znanje tujih jezikov ni pogoj ob nastopu funkcije, hkrati pa se neizbežno bliža predsedovanje Evropski uniji, kjer bo prav znanje nekaterih tujih jezikov neformalni, a dejansko minimalni pogoj za njihovo uspešno delo.

Predsednik vlade Janez Janša je v začetku decembra takole pohvalil strokovnost najvišjih državnih funkcionarjev: "Mirno lahko rečem, da ko gre za ministre, državne sekretarje in predstojnike nekaterih vladnih služb, ki že dve leti sodelujejo v različnih evropskih organih, skoraj zagotovo ni možno pričakovati, da bo predsedovanje povzročilo kakšne velike probleme." Prav zato in ker bo znanje tujih jezikov kmalu nuja tudi in predvsem za najvišje predstavnike izvršilne veje oblasti, smo se odločili za podrobnejši vpogled v trenutno stanje na tem področju pri ministrih in državnih sekretarjih. Pobudo za tovrstno preverjanje pa je dala v prvi vrsti nova manjša "afera Drobnič", ki smo se je lotili v prejšnji številki Mladine. Po razrešitvi ministra za delo, družino in socialne zadeve Janeza Drobniča so namreč, najverjetneje iz motivov dodatne očrnitve padlega ministra, iz koalicije na dan prišle informacije o nenavadnem načinu učenja tujega jezika, za katerega se je odločil minister, plačali pa so ga davkoplačevalci. Drobnič se je namreč učil angleščine po najsodobnejši in najdražji metodi, imenovani "superlearning", ki je hkrati tudi nekakšno učenje tujih jezikov po liniji najmanjšega odpora. Gre za učenje tujih jezikov, ki vključuje seanse v hipnozi, v tako imenovanem alfa stanju, ko povsem sproščeni in v mehki fotelj zleknjeni tečajnik znanje tujih jezikov pridobi kar prek slušalk.

Odločili smo se torej preveriti tudi stanje na drugih ministrstvih. Kateri ministri in državni funkcionarji se učijo tujih jezikov in kako? Rezultat je presenetljiv, iz cele kopice najrazličnejših izobraževanj in usposabljanj državnih uslužbencev najbolj izstopa prav učenje tujih jezikov najvišjih funkcionarjev ministrstev in vlade. Tako zaradi števila ministrov in državnih uradnikov, ki se udeležujejo takšnega usposabljanja, kot tudi zaradi metod, ki se jih poslužujejo. Vsega skupaj se je tujih jezikov, predvsem angleščine in nekaj malega tudi francoščine, učilo ali pa se še uči kar šest ministrov in devet državnih sekretarjev. Poleg tega pa še kar enajst zaposlenih v kabinetu predsednika vlade, med katerimi pa naj po zagotovilih Janeza Janše njegovega kabineta ne bi bilo. Vlado sicer sestavlja petnajst ministrov in petnajst državnih sekretarjev. Iz tega podatka je razvidno, da je število tistih, ki so se odločili za učenje jezikov dobro leto pred prevzemom vodenja Evropske unije in dve leti potem, ko domnevno aktivno sodelujejo v evropskih vsakodnevnih aktivnostih, razmeroma visoko.

Za ministra znanje ni pogoj

Za imenovanje v naziv in redno napredovanje se morajo zaposleni v državni upravi vključevati v številna dodatna izobraževanja in usposabljanja. Med slednja spada tudi znanje tujih jezikov, ki je na malodane vseh delovnih mestih znotraj državne uprave pogoj za sprejem v delovno razmerje. Za ministre in državne sekretarje pa teh pogojev ni, ker gre za politične in ne strokovne funkcije. Kljub temu bi bilo normalno, da bi bili pri sestavi vlade - torej pri izbiri najvišjih predstavnikov izvršilne oblasti, ki se vsak teden srečujejo s kolegi iz drugih držav - njeni snovalci pozorni na znanje tujih jezikov. Pričakovali bi, da govorijo aktivno vsaj en tuji jezik. Predsedniku vlade, ki je vlado sestavil leta 2004, pa tudi ni bilo treba biti posebej jasnoviden, da bi vsaj za mandat predsedovanja izbral jezikovno kar se da močne ministre in državne sekretarje. A leto dni pred prevzemom predsedovanja se, kot rečeno, tujih jezikov uči šest ministrov in devet državnih sekretarjev. Od tega kar štirje ministri, štirje državni sekretarji in trije zaposleni v kabinetu predsednika vlade po luksuzni metodi "superlearning". Poleg že bivšega ministra Drobniča so se s pomočjo hipnoze skorajda čez noč prelevili v "poliglote" še minister za gospodarstvo Andrej Vizjak, minister za šolstvo in šport Milan Zver in minister za kulturo Vasko Simoniti. Če gospodarskega ministra glede smeri izobrazbe in akademske neaktivnosti lahko vržemo v isti koš kot ministra za delo, pa tega ne moremo storiti z ostalima dvema ministroma. Milan Zver je namreč po izobrazbi visokošolski učitelj z nazivom docenta na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru in tudi predavatelj sociologije na novoustanovljeni Fakulteti za policijsko-varnostne vede prav tako pri mariborski univerzi. Ne le, da je Zver potreboval za učenje angleščine hipnozo, kot edini med vsemi funkcionarji, ki so poskusili to metodo, si jo je privoščil kar dvakrat. Tudi Simoniti naj bi v določenih akademskih krogih nekaj veljal, če ne drugega, je doktor zgodovinskih znanosti in redni profesor za zgodovino novega veka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kljub temu pa očitno ne zna angleško in mu lahko pomaga le omenjena metoda. Nikakor pa ne gre pozabiti državnih sekretarjev, ki se jim je politična moč pod novo oblastjo najmanj podvojila in so tudi namestniki ministrov. Prijetno zleknjeni v fotelj v "alfa stanju" so se angleščine učili državna sekretarka ministrstva za šolstvo in šport Alenka Šverc, državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Jelka Pirkovič, državni sekretar ministrstva za zdravje Dorjan Marušič in državni sekretar ministrstva za pravosodje Robert Marolt.

Superlearning

Ne izstopa pa le metoda sama, pač pa tudi cena teh tečajev. Država namreč omenjenim funkcionarjem plačuje najbolj sodobne, inovativne, domnevno tudi učinkovite in seveda najdražje hitre tečaje tujih jezikov. Časovna stiska je očitno velika, predsedovanje Evropski uniji v prvi polovici leta 2008 se nezadržno bliža. Superlearning je izredno draga, najdražja metoda učenja jezika, saj tovrstno "vlivanje znanja" v polsnu in praktično brez napora stane 647.000 tolarjev. "Vlivanju znanja tujih jezikov v glavo" prek hipnoze, ki ga izvajajo v Holističnem centru Karnion Kranj, se sicer uradno reče metoda "Superlearning Karnion" in z njim "pacient" v en teden stlačenih štiridesetih urah domnevno pridobi toliko znanja, kot bi ga v sto petdesetih urah, če bi se učil po konvencionalnih metodah. Starosti anglistike in amerikanistike na Filozofski fakulteti, profesorici Meti Grosman, se ta metoda učenja tujih jezikov zdi izredno vprašljiva in meni, da ji ne gre zaupati. Kljub temu pa je država skupaj za izobraževanje že omenjenih visokih predstavnikov izvršilne veje oblasti, ki so se tujih jezikov učili v alfa stanju, porabila skoraj sedem milijonov tolarjev.

Po bolj tradicionalnih metodah se je recimo tujih jezikov učilo še devet zaposlenih v kabinetu predsednika vlade, pet državnih sekretarjev ter minister Janez Božič in ministrica Marija Lukačič. Skupaj je tradicionalno učenje jezikov stalo skoraj pet milijonov tolarjev. Ob teh podatkih je treba izpostaviti, da je bilo učenje po tradicionalnih metodah na osebo skoraj enkrat cenejše od "superučenja." Tradicionalni tečaji z enako vsebino in številom ur namreč stanejo nekaj manj kot 200 tisočakov. Pri celotnem problemu jezikovnega izobraževanja pa izstopata še dve dejstvi: da so bila vsa superučenja izobraževanja ministrov in državnih sekretarjev izvedena v enem centru, in sicer v Holističnem centru Karnion, ter da ima monopol nad izobraževanjem državnih uradnikov Upravna akademija, sicer organ v sestavi ministrstva za javno upravo. Slednja je bila pred dvema letoma ustanovljena na predlog ministra za javno upravo Gregorja Viranta. Znanje tujih jezikov je za ministre in sekretarje vendarle absolutna nuja v času predsedovanja in tudi za v prihodnje, saj Evropa ne gre nikamor. Problem ni v izobraževanju samem, pač pa v tem, da se ministri in državni sekretarji izobražujejo sedaj tik pred zdajci, in to na državne stroške, pa še pri najdražjem ponudniku. Kaj o tem poreče vedno finančno restriktivni minister za javno upravo Gregor Virant? Minister ne samo da se ne strinja z izbiro najdražjih jezikovnih tečajev, zapravljanje denarja se mu zdi vsakršno jezikovno izobraževanje kateregakoli ministra: "Menim, da je znanje vsaj enega svetovnega jezika (angleščine, nemščine, francoščine) bistvena kompetentnost, ki bi jo moral imeti vsakdo, ki zasede funkcijo ministra. Zato se mi zdi poraba proračunskega denarja za drage jezikovne tečaje za ministra neprimerna."

Izobraževanje podrejenih

Drugi ministri in državni sekretarji se v znanju tujih jezikov niso izpopolnjevali. Tujih jezikov naj se, po podatkih z okoljskega ministrstva, v sklopu države ne bi učil niti SLS-ov predsednik in minister za okolje in prostor Janez Podobnik. Se pa je Podobnik skupaj z ministrom za promet Božičem predlani poleti učil angleščine v Londonu na tečaju "English for International Business" v izvedbi The London School of English. Z ministrstva so sporočili, da je bil Podobnik takrat v Londonu na dopustu in da je vse stroške izobraževanja plačal sam. Je pa kot ponavadi izredno veliko izobraževanja in dodatnega usposabljanja med drugimi državnimi uslužbenci, s to razliko, da je v zadnjih dveh letih zelo velik delež tega izobraževanja odpadel na učenje tujih jezikov. Ponekod so ministrstva, uradi in organi v sestavi porabili celo večino izobraževanju namenjenega denarja prav za učenje tujih jezikov.

Poglejmo torej še pospešeno izobraževanje drugih državnih uradnikov, ki sta jih v to prav tako kot ministre prisilila slovensko povezovanje v novo širšo domovino in pa minister Gregor Virant. Prav tu se šele jasno pokaže količina izobraževanja, za katero država letno nameni okoli 650 milijonov tolarjev in kot rečeno, poteka skoraj izključno prek Upravne akademije. Ta organ v sestavi ministrstva za javno upravo, ki ga je pred dvema letoma ukazal ustanoviti minister Virant, pa sploh nima svojih delovnih moči, vse izobraževanje poteka prek posrednikov oz. podizvajalcev, ki to izobraževanje izvajajo za Upravno akademijo. Povedano po domače, država recimo z enega ministrstva za izobraževanje svojih ljudi nakaže denar prav tako državnemu organu - Upravni akademiji, slednja pa ta denar potem razporeja med svoje podizvajalce. Ker je tovrstnega izobraževanja zelo veliko, se zdi, da bi lahko bilo dovolj dela za vse kakovostne izvajalce, vendar pa posle dobijo le izbrani predavatelji jezikovnih šol in le peščica izbranih jezikovnih šol. Poleg tega podatki kažejo, da se veliko jezikovnih izobraževanj in tudi izobraževanj druge vrste na ministrstvih in drugih državnih inštitucijah in organih razdeli po postopku oddaje naročil male vrednosti. Seveda, tu skoraj izključno zmaguje Upravna akademija s svojimi podizvajalci. Glede opravljanja izpitov in preizkusov znanj za potrebe napredovanj ali imenovanj v naziv ima Upravna akademija monopol že po Zakonu o javnih uslužbencih. Prav tako pa, kot rečeno, zmaguje tudi na razpisih najrazličnejših državnih ustanov glede učenja tujih jezikov.

Vendar pa se vnaprejšnja izbira podizvajalcev na Upravni akademiji in pozneje kandidiranje pri naročilih male vrednosti državnih organov ne zdi prava pot. Upravna akademija je namreč hkrati državni organ in ponudnik, ki konkurira na razpisih za izobraževanje državnih uradnikov. Edino pravilno bi bilo, da najprej pridobijo posle na razpisih ministrstev in potem izvedejo javni razpis in izberejo podizvajalce. Tako bi se izognili drobljenju naročil, točneje premnogim naročilom male vrednosti, kjer je najlažje postaviti takšne pogoje, ki ustrezajo favoriziranemu ponudniku. Zakon o javnih naročilih v 26. členu ne pušča dvomov: "Naročnik ne sme izbrati načina določitve vrednosti tako, da bi se zaradi nižje ocenjene vrednosti izognil uporabi tega zakona glede na mejne vrednosti predmeta javnega naročila." Drobljenje naročila na več manjših v izogib razpisu je protizakonito.

Če se še enkrat spomnimo na znesek davkoplačevalskega denarja, ki gre v takšne in drugačne vrste izobraževanj, torej 650 milijonov tolarjev, potem se pojavi bistveno vprašanje, kako Upravna akademija sploh izbira svoje podizvajalce. Z ministrstva za javno upravo so sporočili: "Upravna akademija pridobiva sodelavce z vsakoletnim javnim povabilom k sodelovanju (objavljenem v dnevnem časopisju in Uradnem listu), pri čemer so razpisane zlasti vsebine, za katere je analiza potreb pokazala, da bodo aktualne v prihodnjem letu." Ta pogoj sicer ustreza zakonu o javnih naročilih, po mnenju strokovnjakov s področja javnih naročil pa je več možnosti za netransparentnost pri določanju pogojev za podizvajalce. Prav na te bistvene poudarke iz naših vprašanj, in sicer na podlagi katerih kriterijev Upravna akademija dejansko izbira svoje podizvajalce, kakšne reference zahteva in kdo ima pri tem glavno besedo, pa na ministrstvu niso odgovorili. Že na prvi pogled je jasno, še posebej ob dejstvu, da gre večina poslov prek naročil majhne vrednosti, da je pri izbiri veliko manevrskega prostora za subjektivnost.

Številke

Največ denarja za dodatno izobraževanje svojih uslužbencev letno namenijo na ministrstvu za obrambo, in sicer slabih 137 milijonov tolarjev. Na ministrstvu za finance recimo izstopata Carinska uprava, ki je za izobraževanje letos namenila 55,5 milijona tolarjev, ter Davčna uprava z 19,6 milijona tolarjev. Na ministrstvu za notranje zadeve največ porabijo na Policiji, in sicer letno okoli 65 milijonov tolarjev.

Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve bodo letos za izobraževanje porabili 25 milijonov, na ministrstvu za gospodarstvo pa 30 milijonov tolarjev. Ministrstvo za kmetijstvo brez svojih organov v sestavi temu letos namenja 20 milijonov, od tega kar pol za učenje tujih jezikov. Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja pa še dodatnih 18 milijonov. Veliko pa bodo za učenje tujih jezikov zapravili tudi na ministrstvu za okolje in prostor, in sicer kar dve tretjini od vseh sredstev, namenjenih izobraževanju, dobrih 32 milijonov tolarjev. Ministrstvo za šolstvo in šport bo letos izobraževanje stalo 19 milijonov.