Janez D.

Na eni izmed ljubljanskih stavb je zapisan grafit "Nato je oborožena sila kapitala" - spomin na Slovenijo, ki je bila skeptična do velikega vojaškega pakta. Zgolj spomin, Nato je postal vsakdan, dejstvo, o katerem se (več) ne razmišlja. Vsakdan je tudi Evropska unija ali pa politične stranke in politiki, ki jim ljudje načeloma ne zaupajo, a jim vseeno verjamejo in jih vseeno volijo. Slovenija je v Natu in velika zgodba o protinatovski Sloveniji je končana.

A ne za vse. Janez D. je konec novembra na straneh Gibanja razmišljal o Natu. Razmišljal je drugače kot pred leti, ko je bil samo Janez Drnovšek. Je Nato res oborožena sila kapitala ali Nato res deluje samo v interesu korporacij razvitih držav, v interesu tistih, ki s finančnimi podporami odločajo o izidu volitev in posledično o politiki? Je Nato sploh uspešen, je danes v Afganistanu bolje, kot je bilo pred petimi leti, je Nato orodje v rokah brezvestnih ljudi, ki zasledujejo le svoje egoistične cilje, kako izboljšati Nato ... Vprašanja, ki si jih je konec novembra postavljal Janez D., so identična tistim, ki so jih pred štirimi leti v Ljubljani kričali demonstranti. V času, ko se je Drnovšek poslavljal od položaja premiera in se pripravljal na položaj predsednika. Pred štirimi leti Drnovšek teh vprašanj ni slišal, sedaj pa si jih zastavlja sam. Od pogovora o prihodnosti Slovenije je prešel k pogovorom o samem sebi.

Razlika med nekdanjim Janezom Drnovškom in Janezom D. je velika nekaj svetlobnih let. Janez D. ne živi več na Zemlji, na takšni, kot jo dojema večina svetovnih politikov in kot jo je nekoč dojemal tudi sam. Drnovšek se je odpeljal drugam, pa čeprav želi dobro misel, um, energijo, pozitivno zavedanje razširiti tukaj, na tej Zemlji. "Sveta, v katerem živimo, ne bo zlahka mogoče spremeniti in izboljšati. Vendar je vredno poskusiti. Le z dvigom zavedanja bo mogoče odpravljati vsa nakopičena neskladja tega sveta," zapiše v svojih zlatih mislih o življenju in zavedanju. In potem? Potem bomo začeli resnično "odpravljati revščino, vojne in uničevanja narave". Svet bo boljši in bolj pozitiven. A ne bo šlo brez težav. Kot mesijansko napoveduje sam, bo "preskok trd. Zemlja se bo stresla in bo poplavljena. Zemlja se bo premaknila. Vzpostavil se bo nov svet."

Predsednik republike Slovenije ni več politik, je predvsem duhovni vodja, ki želi spreminjati svet na bolje, ki vodi Gibanje, ki izziva institucionalno politiko, politike, stranke, je predsednik, ki misli dobro, a je hkrati še vedno enak kot prej. Samoljubno prepričan o svojem prav, pragmatičen v spopadu z vlado, kontradiktoren v svojih sklepih. Morda drži, kot so zapisali v Guardianu, da je Drnovšek dober primer človeške nepredvidljivosti, da njegova nova podoba veliko prispeva k različnosti evropske demokracije (in je zato seveda pozitivna), a hkrati je tudi res, da je predsednik Slovenije človek, ki je v zadnjem letu postal največji kritik politike, ki jo je nekoč deloma izvajal sam. Janez D. je antipod ministrskega predsednika, je antipod proceduralnega, pragmatičnega, interesnega, lobističnega, preračunljivega, piarovskega, dobičkonosnega razumevanja demokracije. Sistema, ki ga je kot premier poskušal razgraditi, a je bil ponekod neuspešen. Če so bili v času, ko je bil predsednik vlade, posamezniki, ki v oblasti vidijo le pot do uresničevanja lastnih interesov, potisnjeni navzdol, so danes močnejši. To velja tako za stranko, ki ji nekoč poveljeval, kot tudi za ministrski zbor, katerega premier je bil. Kritike Janeza D. so le odgovor na čas, v katerega je zaplula Slovenija. Izrečene nenavadno, ne z duhovitimi, pač pa z duhovnimi pridevniki, a velikokrat tudi z legitimno vsebino. Njegovo drugačno razumevanje politike je šlo celo tako daleč, da je razmišljal, da ne bo volili na lokalnih volitvah. Kar je za človeka, ki je svojo službo dobil na podobnih volitvah precej nenavadno, še posebno, ker je njegova funkcija eden izmed simbolov slovenske demokracije. Na koncu je Drnovšek vseeno volili in to v prvem in drugem krogu lokalnih volitev.

Pretep z "negativci"

Nevarno leto Drnovškovega življenja se je začelo že konec decembra 2005. Predsednik je postal očka do tedaj nepoznane hčerke, skladateljice. Predstavil jo je medijem, predstavil jo je sebi, predstavil jo je Brodiju. Informacije, ki so potem prihajale iz njegovega kabineta, so polnile prve strani slovenskih medijev. Izstopil je iz LDS, na osebni sestanek je povabil del liberalnih poslancev, pomilostil je Danila Kovačiča, odpustil pol kabineta (in ga pozneje deloma spet zaposlil). Legenda pravi, da je delovna razmerja prekinil kar po SMS-sporočilih. Njegove samosvoje poteze so razdražile del politične elite.

Prvič se je resneje sprl z vlado zaradi zakona o azilu. Drnovšek se je samozavestno odločil, da zakona ne bo podpisal. Zdelo se mu je pač, da je slab, neustaven, da pomeni korak nazaj v "etičnih in demokratičnih standardih". Njegovo nasprotovanje zakonu je imelo zelo pomembno simbolno težo. Drnovškovi zadržki morda niso bili napačni, vendar pa slovenska ustava predsedniku ne daje pooblasti, da bi zavrnil podpis zakona. Na koncu je Drnovšek zakon mukoma podpisal. Če ga ne bi, bi bil zrel za ustavno obtožbo. O spornem zakonu o azilu je sicer že odločalo ustavno sodišče in ga, za zdaj samo v delu, razveljavilo.

Spopad z vlado se je zaostroval. Naslednja bitka se je marca odvila pri paradi. Zgodba je znana, vlada si je ob okrogli obletnici osamosvojitve zaželela vojaško parado, mirovniški predsednik pa ji je nasprotoval, kajti "Slovenija se mora danes in v prihodnosti profilirati kot država miru, ki se zavzema za nenasilne oblike reševanja sporov. Danes so vojaške parade postale redka oblika državnega praznovanja predvsem v razvitih demokratičnih državah". Nasprotovanje vrhovnega poveljnika razkazovanju vojaške moči je z osamosvojitvenim mitom prepojeno vlado zadelo nepripravljeno. Na koncu parade ni bilo, Drnovška pa je na slovesnosti ob osamosvojitvi obšla slabost. Slabost naj ne bi bila posledica njegovih zdravstvenih težav, pač pa zahtevnih protokolarnih obveznosti in soparnega poletnega večera. Če bi bila naslednji dan na sporedu slovesna parada, se je Drnovšek že zaradi zdravstvenih razlogov ne bi udeležil ...

V vmesnem času je Janez Drnovšek ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj. Društvo, ki je na začetku grozilo, da bo iz njega nastala politična grupacija, zmagovita koalicija, ki bo presenetila na lokalnih volitvah, se je v nekaj mesecih oblikovala v ohlapno združenje - s karizmatičnim predsednikom, a z malo politične moči. Gibanje ne nastopa kot političen subjekt, pač pa kot apolitična organizacija, ki deluje politično, a je ravno zaradi zanikanja ustaljenih političnih vzorcev potisnjeno na margino, brez svojega voditelja pa bi bilo le eno izmed množice razpršenih civilnih združenj. Pomembno je bolj zaradi pluralizma kot pa zaradi svojega vpliva. Konflikt z vlado in Janezom Janšo se je v času oblikovanje Gibanja še poglobil. Janša se je namreč dobro zavedal, da lahko predsednik republike, ki nastopa v shizofreni vlogi Janeza D. in prvega slovenskega politika, usodno vpliva na priljubljenost slovenske vlade.

Predsednik v vlogi duhovnega vodje z napadi ni varčeval. Ob dnevu svobode tiska je za Televizijo Slovenijo izjavil, da pri nas velikokrat prihaja do povezave med politiko, kapitalom in mediji. Poleti so se kritike vlade se še stopnjevale, Janez Drnovšek in Janez D. sta delovala popolnoma drugače, kot je predsednik leta 2005 napovedal v Mladini. Takrat je razmišljal, "da bi bilo dejansko neprimerno, če bi bil predsednik države nekakšen dežurni kritik vlade. To nalogo ima opozicija. Mislim tudi, da je prav, da predsednik v vsakdanjo politiko ne posega, razen če bi zašla v kakšne ekstreme, ki bi povzročali krizo v državi". Predsednik je pozneje očitno ocenil, da je ali opozicija nesposobna, ali je vlada zašla v ekstreme ali pa velja oboje.

Sredi leta je udaril s težkim orožjem in hladna vojna je pripeljala do kubanske, eeh, španske krize, španske zato, ker je odpadel predsedniški obisk Španije. Predsednik je sredi poletja izjavil, da si vlada "skuša podrejati nekatere druge institucije - gospodarstvo, medije -, ampak institucije predsednika si ne bo podredila, dokler sem predsednik". Kaj pomeni omejevanje svobode institucije predsednika, je postalo jasno čez nekaj tednov. Drnovškovemu uradu je začelo zmanjkovati denarja, ministrstvo za finance pa mu novih milijonov ni želelo dati. Ravno nasprotno, Bajuk je pozitiven odgovor pogojeval z dogovorom med Janezom Janšo in užaljenim Drnovškom. Odpadel je predsednikov obisk Španije, Slovenija pa se je znašla v absurdni situaciji, ko sta predsednika obtoževala drug drugega, da zavajata, svojo vlogo pa je v sporu odigral, kar je sicer v teh krajih običajno, tudi Dimitrij Rupel. Vprašanje financiranja urada predsednika vlade je bila najbolj vroča točka hladne vojne med dvema slovenskima predsednikoma. Predsednika sta potem vseeno sedla za skupno mizo, veselo vest o premirju pa je na tiskovni konferenci sporočil premier Janša.

Velika večina kritik delovanja predsednika republike je bila sicer povezana z njegovimi zunanjepolitičnimi aktivnostmi. Z njegovo pobudo o Kosovu, z obiskom Karađorđevića, z neuspešno misijo v Sudanu in težavami zaprtega Toma Križnarja. Slovenska diplomacija bi pač morala delovati soglasno in usklajeno. Domnevno "soliranje v zunanji politiki" ga je približalo "robu ustavne dopustnosti". Vsaj tako so pravili tisti, ki zagovarjajo politične poteze aktualne vlade. A spor o vodenju ima pomemben podton. Svetovalec Janeza Drnovška je Ivo Vajgl, nekdanji zunanji minister, ki se z Ruplom ne razume ravno najbolje. V Ivu Vajglu je Rupel paranoično prepoznal dolge roke slovenske opozicije, ki poskuša na plečih zunanje politike minirati slovensko vlado.

Po septembrskem dogovoru je "boj z negativci" pojenjal. Janez D. je začel pisati o okolju, veri, o potrošništvu. Tudi Janez Drnovšek se ni več spuščal v samostojne zunanjepolitične akcije. Konflikt z vlado je (začasno) zamrl. Še več, sredi sramotnega pogroma proti romski družini Strojan so Drnovšek, Janša in Cukjati sestavili skupen poziv k strpnosti v Sloveniji.

Pozitivna energija nadpolitičnega predsednika

Glavni problem Janez D. in Janeza Drnovška ni njegova politična neposrednost. Problem prav tako ni njegov new age, predsednik ima svoj način verovanja, podobno kot ima svoj način verovanja nekdanji jezuit, ki trenutno opravlja službo predsednika državnega zbora. Morda je nenavadno, a je lahko za nekatere tudi simpatično. Prav tako ni nič narobe, če je predsednik postal bloger, če splet uporablja za širjenje pozitivne misli in če se je uvrstil v množico anonimnih posameznikov, ki jih je ameriški Time razglasil za osebnost leta. Če nas vodi vlada, ki ne razume pomena odprtega medijskega prostora, je vsaj predsednik republike človek, ki se zaveda uporabnosti novih medijskih vsebin.

Sporno je nekaj drugega. Janez D. je človek, ki svoje politične nasprotnike, ljudi, ki mislijo drugače, obklada z zmerljivkami, da so negativci in da imajo nizko stopnjo zavedanja. On je tisti, ki govori pravilno, oni drugi pa so tisti, ki živijo v svetu laži. Ko mu je recimo prvič spodletelo v Darfurju, je bila zato kriva Mladina. Zdelo se je, da bo slovenska diplomatska misija neuspešna, "s tem pa, ko je tudi pri nas prišlo do objave karikature, pa je to postalo skoraj nemogoče". Dejstvo, da je Mladina v tekstu, ki je bil objavljen ob fotografiji časnika Die Welt s karikaturo, govorila o spornosti blasfemije, je spregledal. No, se pa je zato v imenu Slovenije in vse evropske civilizacije opravičil muslimanom, ki so jih sporne karikature prizadele.

Če Janez D. ni bil najbolj uspešen v Sloveniji, so drugje njegovo politično "čudaškost" sprejemali s simpatijo. Hrvaški Globus je ob celostranski hvalnici našemu predsedniku med drugim zapisal, da ima Drnovšek srečo, ker se je rodil v Sloveniji. Na Hrvaškem naj bi takšnega predsednika že zdavnaj požrli. Hvalnico so mu zapeli tudi v New York Timesu zaradi miroljubnih pobud in odkritosrčnosti. Enkrat si je zaslužil sobotni portret, drugič pa ga je pohvalil Pulitzerjev nagrajenec Nicholas D. Kristof, ki je Bushu predlagal, naj se zgleduje po slovenskem predsedniku. Slavospev Drnovšku je zapela tudi ostarela francoska filmska zvezda Brigitte Bardot, ki se mu je v pismu zahvalila za njegova prizadevanja za pravice živali. "Vedenje, da je predsednik ene od držav članic Evropske unije vegetarijanec, da nasprotuje poskusom na živalih, lovu, intenzivni reji in prevozom živali v klavnice, je več kot tolažba, je upanje ...Če bi vsaj imeli kandidata, kot je Janez Drnovšek, pa čeprav bi bil samo njegova senca ... tedaj bi svet gotovo zelo hitro postal manj neznosen". Celotno pismo je ponosno objavil urad predsednika republike. Zraven pa seveda niso pripisali, da ima zvezdniška občudovalka Janeza Drnovška tudi svojo temno stran: napada islamsko manjšino v Franciji in kritizira homoseksualce. Z vsemi njenimi pogledi se dober človek z Zaplane pač ne bi strinjal .. .

Naloga, ki si jo je zadal Janez D., je velika. Svet hoče rešiti vojn, lakote in slabe energije. V nasprotju z nekaterimi drugimi politiki zanj to niso fraze, ampak svoje zamisli poskuša, sicer nerodno, a vseeno, uresničevati. Prva avtobiografija Janeza Drnovška je knjiga o politiki. Zadnja je na knjižničnih policah razvrščena nekje med okultizmom in etiko. In tu nekje se je znašel tudi Janez D. Od politike je odšel na Zaplano. In tam dviguje zavest človeštva. Pri njegovi nalogi mu želimo vse najboljše.