ocena dela vlade / Minus dobro (-3)

Mandat vlade Janeza Janše se je prevesil v drugo polovico. V politiki naj bi veljalo, da se večina grdega dela opravi na začetku mandata, v času, ki je dovolj oddaljen od novih volitev. Janševa vlada je bila v prvih dveh letih razmeroma uspešna. Razmeroma zato, ker je njena uspešnost odvisna od perspektive, iz katere jo gledamo. Aktualna vladna koalicija je ena od stabilnejših, če že ne najbolj stabilna vladna koalicija doslej. Na polovici mandata ima visoko podporo javnosti, višjo kot pred letom dni, in za zdaj kaže, da se bo uspešno izognila tudi težavam pri vpeljavi nove valute. Trenutno gospodarsko stanje je dobro, vendar pa opozoril, da bodo imele nekatere poteze negativne posledice v prihodnosti, ni malo.

Na eni strani je vlada vsaj za zdaj odstopila od radikalnih reform. Navkljub jasnemu planu dela se marsikateri zakon, ki ga vlada in državni zbor sprejmeta, izkaže za slabo dodelan in premišljen, nemalokrat celo neustaven, zaradi česar mora vlada popravljati te napake. Od nekaterih zavez je vlada odstopila - ne umika se na primer iz gospodarstva. Predvsem pa si, za marsikoga nepričakovano, za vodenje države jemlje zelo velika pooblastila. Politika je postala sistem, ki se razrašča v vse družbene pore.

Mladina je povabila štirinajst strokovnjakov iz različnih področji, da sami in po lastni presoji ocenijo prvi dve leti Janševe vladavine. Večinoma so bili kritični, nekateri cinični, kdo izmed njih tudi razočaran.

Ekonomija

Korak za korakom vlada najeda zdrave gospodarske temelje

Nad dveletnim delom sedanje vlade na ekonomskem področju sem zelo razočaran. Morda se bo večina bralcev začudila takšnemu razočaranju v trenutku, ko se je Slovenija postavila na "svetovni zemljevid" s prevzemom evra. Pri tem pa od osamosvojitve leta 1991 do danes ni izpolnila samo tako imenovanih nominalnih konvergenčnih kriterijev (nizke inflacije, obrestnih mer, nizkega primanjkljaja javnih financ in javnega dolga ter stabilnega evrskega tečaja), temveč ji je uspelo tudi izjemno hitro realno prilagajanje gospodarstva ravni EU z visoko in stabilno gospodarsko rastjo, s hitrim zmanjševanjem brezposelnosti, z vzdržljivo plačilno bilanco, eno najnižjih stopenj družbene razslojenosti v EU in drugimi izjemnimi dosežki. Slovenija je v svoji kratki državni zgodovini postala šolski primer odlično vodenega prehoda v odprto tržno gospodarstvo. Kjerkoli v svetu sem ga predstavil, sem naletel na izredno zanimanje in občudovanje.

Vendar je sedanja vlada v prvih dveh letih mandata, ko je praviloma mogoče sprejeti več nepriljubljenih, pa dolgoročno pomembnih sprememb, povsem zamudila svojo zgodovinsko priložnost. Prevzela je gospodarstvo, ki je imelo odlične makroekonomske trende. Ti so temeljili na celi vrsti zelo temeljnih in nepriljubljenih sprememb, kot so bili pokojninska in davčna reforma, usklajevanje plač v javnem in zasebnem sektorju, zaostritev nadzora sektorjev z omejeno konkurenco in javnih izdatkov, deindeksacija ... Poleg tega se je z nastopom sedanje vlade časovno ujela izjemna pospešitev gospodarske rasti v državah EU (z 1,8 na 2,6 odstotka), ki praviloma povzroči približno dvakrat tolikšno gospodarsko rast pri nas. Namesto da bi v tako dobrih razmerah poskrbela za nadaljevanje ugodnih trendov, kar bi bilo nujno vsaj zaradi izjemno hitrega staranja prebivalstva in povečevanja mednarodne konkurence, je takoj po prevzemu oblasti najprej povečala javne izdatke skoraj za odstotek BDP. Nato je izpeljala pokojninsko antireformo in z njo, navkljub ostrim odzivom domače strokovne javnosti in mednarodnih institucij (na primer Evropske komisije in IMF), uvedla polno indeksacijo pokojnin s plačami. S tem je naredila pokojninski sistem še bistveno bolj nevzdržen. Ti dve potezi sta mi popolnoma nerazumljivi tudi z vidika želje po trenutnem ugajanju volilcem, saj sta bili sprejeti na začetku mandata. Je pa s tega vidika razumljivo, čeprav seveda nesprejemljivo, povečanje izdatkov za občine pred občinskimi volitvami. Bistveno so se povečali tudi izdatki za ceste s preprostim odvzetjem proračunskih sredstev za avtoceste in z dodatno zadolžitvijo Darsa prek njegove kreditne sposobnosti. Hkrati z zviševanjem javnih izdatkov so se zaradi davčnih sprememb dolgoročno znižali še javnofinančni prihodki. Nadalje je vlada popustila pri nadzoru sektorjev z omejeno konkurenco, tako da so ti spet začeli na različne načine izkoriščati svoj posebni položaj (na primer z zviševanjem cen ali velikimi izgubami), celo vlada sama včasih z ekonomsko popolnoma nerazumljivim utemeljevanjem zahteva zvišanje nekaterih cen zaradi "ustvarjanja razmer za vzpostavitev konkurence". Prevladala je tudi logika, da smo se morali za prevzem evra odrekati, sedaj pa bomo lahko bolj "zadihali", in pa, da se je neumno sedaj ukvarjati s težavami, ki se bodo pojavile zaradi staranja prebivalstva čez deset let ali več. Korak za korakom vlada najeda zdrave gospodarske temelje.

Dolgoročno ugodne spremembe, ki so jih izpeljale prejšnje vlade, in močno povečana gospodarska rast v EU, so do sedaj prikrile negativni vpliv nerazumljive politike sedanje vlade. Vendar se prvi znaki že kažejo - inflacija je bila leta 2006 višja kot leta 2005 (za 21,7 odstotka), po ocenah vlade se je leta 2006 povečal tudi delež javnofinančnega primanjkljaja v BDP (z 1,4 na 1,6 odstotka BDP), čeprav bi se moral po evropskih pravilih zmanjšati za nadaljnjih 0,5 odstotka BDP. Oboje je ob prevzemu evra in izgubi denarne suverenosti izjemno problematično, saj brez možnosti depreciacije naše valute višje cene zmanjšujejo konkurenčnost slovenskega gospodarstva, fiskalna politika pa bo ob padcu konjunkture zašla v resne težave, saj bo hitro presežen triodstotni dovoljeni primanjkljaj. Še slabše je z dolgoročnejšega vidika. Skandinavske države na primer poskušajo stalno dosegati presežke pri javnih financah, z njimi zmanjševati javni dolg in tako povečati možnosti prihodnjega financiranja naraščajočih javnih izdatkov zaradi staranja prebivalstva. Logika vlade pa je bolj v smislu nekdanjega skupnega rekla: "Nema problema. Lako ćemo."

Za dolgoročni razvoj gospodarstva velja podobno kot za let težkega transportnega letala. Zelo veliko energije potrebuje, da se začne ponovno dvigovati, potem ko se je začelo spuščati. Sedanja vlada je prvi dve leti močno odvzela "plin" in olajšala trenutno življenje v Sloveniji, s tem pa je prenesla ogromno breme ponovnega zagona na prihodnost. Sem pa sedaj še toliko bolj zadovoljen, da smo v času mojega mandata sprejeli odločitev o prevzemu evra. Vsaka nespametna ekonomska politika bo namreč zelo hitro kaznovana, zato je evro zagotovo dober mehanizem discipliniranja politikov pri kupovanju kratkoročne naklonjenosti volilcev na račun njihove prihodnosti.

Ocena za makroekonomsko področje: minus zadostno (-2)

Prof. dr. Dušan Mramor

Prof. dr. Dušan Mramor je redni profesor na katedri za denar in finance Ekonomske fakultete v Ljubljani in namestnik predstojnika te katedre. Od decembra 2002 do decembra 2004 je bil finančni minister v vladi Antona Ropa.

Vlada z ekonomijo predvsem manipulira

Ekonomsko ogledalo, ki ga lahko po dveh letih nastavimo Janševi vladi, je rahlo izkrivljeno. Podobo izkrivljata dve posebnosti. Prva temelji na evoluciji institucionalnih reform, ki se končujejo s prevzemom evra. Zasluge za te dosežke ima kar nekaj vladnih administracij zapored in ne le zadnja. Drugi omejitveni dejavnik tiči v globalni konjunkturi evropskega in svetovnega gospodarstva. Ta omogoča Sloveniji, izrazito odprtemu majhnemu gospodarstvu, dobre ekonomske dosežke, zato jih ne moremo enostransko pripisovati domači vladni ekonomski politiki.

Toda podoba v ogledalu kljub temu ni slaba in premier upravičeno postavlja na prvo mesto ekonomske uspehe svoje vlade. Slovenija v primerjavi s povprečjem članic EU dosega višjo gospodarsko rast, nižjo stopnjo brezposelnosti, manjši proračunski primanjkljaj, inflacija pa ostaja na ravni evropskega povprečja. Vlada je torej ohranila stabilne in primerjalno več kot dobre makroekonomske razmere. To je njen nedvomno najpomembnejši dosežek, čeprav zaradi institucionalne dediščine in zunanjih okoliščin zanje ni posebej zaslužna. Priznati pa moramo, da ni ničesar pokvarila in da nikjer do sedaj ni tvegala zdrsa. Za to imata nedvomno največ zaslug previdnost finančnega in dober politični občutek prvega ministra. Sprejetje evra je v tem procesu zgolj zaključna predstava in javna evropska potrditev dobre makroekonomske kondicije slovenske države. Toda botrov teh uspehov je več, kot bi si sedanja administracija želela priznati v svojem vladnem ogledalu.

Strukturne reforme ponujajo veliko medlejšo sliko. Vlada je začela z ideologijo velikega reformnega poka. Prav tako je postala prava tovarna velikih strateških razvojnih dokumentov, ki naj bi ustvarili politični konsenz za razvojni preboj. Dosedanji gradualizem naj bi nadomestili ukrepi radikalnejših razvojnih sprememb, korporativizem bi zamenjali z modernimi oblikami liberalne socialne države. Toda po dveh letih je vse skupaj ostalo na pol poti. Vlada pa je nespretno zapravila politične možnosti za radikalnejše ekonomske reforme. Vzroki so preprosti in že večkrat prežvečeni. Reformni ukrepi niso imeli pravih političnih nosilcev, bili so bolj plod ambicij skupine mladih ekonomistov kot vladnih politikov. Vlada je popustila pod pritiski sindikatov in javnosti. Dejansko je vseskozi igrala dvojno igro. Trojanski konj niso bile radikalne reforme, temveč reformisti, tem pa se je vlada odrekla ob prvem reformnem trku.

Veliki reformni zasuk h konkurenčnosti slovenskega gospodarstva je zato končal v močvirju kompromisov in pragmatizma. Davčne spremembe so sprejete, toda prinesle so zgolj nekaj poenostavitev, predvsem pa znižanje mejnih davčnih stopenj in postopno opuščanje davka na plače. Na trgu dela je nekaj sprememb pri povezovanju socialnih pomoči in brezposelnosti, toda pravih premikov k večji fleksibilnosti trga zaradi odpora sindikatov ni bilo. Spremembe pri povezovanju znanosti in gospodarstva so tudi ostale na pol poti. Podjetniških podpornih mehanizmov še vedno ni dovolj, čeprav je naklonjenost podjetništvu večja kot v preteklosti. Podobno velja za privatizacijo, ki je do sedaj bolj sredstvo za prerazdelitev politične moči in polnjenje proračuna kot pa pot k povečanju konkurenčnosti. Ob tem se je vladi zalomilo predvsem pri ekonomski reformi pokojninskega sistema, na kar opozarja tudi EU, in začetni reformi zdravstvenega sistema. Oboje prinaša pomembne ekonomske posledice v prihodnjih letih.

Vlada je še največ moči potrošila za zamenjavo gospodarskih elit. Želela je pridobiti politično moč in vpliv v gospodarstvu in ne nasprotno, kot so v preteklosti zatrjevali njeni vodilni politiki. Zato je še največ škode naredila z improvizacijami in intervencionizmom v korporativni podjetniški strukturi. Tu so njene igre brezmejne in pripravljenost na nesmiselne žrtve največja. Dejansko si je v dveh letih podredila večino menedžerskih struktur v vodilnih slovenskih podjetjih. Posegla je v nekatere stare trdnjave korporativnega upravljanja, razbila je zbornični sistem, razcepila energetiko, le finančni sektor je ostal po političnem prevzemu še vedno razmeroma nedotaknjen. Nova sla po lasti in oblasti je na korporativni ravni najjasnejša in najbolj prepoznavna ter dolgoročno še najbolj problematična.

Vlada je na ekonomskem področju več priložnosti zapravila kot izkoristila. Stoji na cikličnem konjunkturnem valu EU, žanje sadove nekaterih preteklih projektov (evro), predvsem pa si prisvaja ekonomsko moč na podjetniški ravni. Na polovici mandata z ekonomijo predvsem manipulira. Manj ko dela, manj napak povzroča in bolj ko intervenira, več moči ima. Ker ima njen prvi mož dobro marksistično izobrazbo, se nam obeta zanimiva vrnitev v prihodnost.

Skupna ocena: dobro (3)

Pisni reformni izdelki: prav dobro (4)

Izvedba reform: zadostno (2)

Dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač je redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, član Liberalne akademije in Foruma za levico, kandidat LDS na predsedniških volitvah leta 1997 in kolumnist Mladine.

Davčna reforma je ustrezna in zadostna

Gospodarski rezultati na prehodu iz leta 2006 v 2007 so dobri. Je to zasluga sedanje vlade? Vem, da bo kdo rekel, da je to zasluga prejšnjih vlad, vendar v politiki velja splošno pravilo: za sedanje razmere je odgovorna sedanja vlada. Zato se sedanja vlada upravičeno ponaša z dobrimi gospodarskimi rezultati. Drugo vprašanje je, ali je sedanja vlada sprejela kakšne ukrepe, ki krepijo slovensko gospodarstvo v prihodnje. Vidim tri področja, ki se mi zdijo ključna: javne finance, državna lastnina v gospodarstvu in fleksibilnost trga dela.

Največ je bilo narejenega, kar zadeva javne finance. V letih 2005 in 2006 je bila sprejeta davčna reforma. Uvedena je bila enotna davčna stopnja za obdavčitev obresti, dividend, kapitalskih dobičkov in dohodka pravnih oseb. Odpravljen je davek na izplačane visoke plače. Zmanjšana je progresija pri obdavčenju dohodkov fizičnih oseb. Skupen učinek teh davčnih sprememb naj bi bila manjša davčna obremenitev davkoplačevalcev. Menim, da je bila davčna reforma ustrezna in zadostna. Ne vidim neposredne potrebe po dodatnih davčnih spremembah v času te vlade. Kar je bilo narejeno, je bilo narejeno dobro. Nekateri komentatorji menijo, da bi vlada morala uvesti še davek na nepremičnine. Sam menim, naj se o tem davku temeljito premisli. Zanima nas namreč, kakšne so utemeljitve in kakšna bo korist od morebitnega davka na nepremičnine. Moje razmišljanje gre takole. Nepremičnine gotovo obremenjujejo okolje in povzročajo stroške, predvsem komunalne. Te stroške je treba pokriti. Eno od meril za pobiranje davkov na lokalni ravni za kritje takih stroškov je lahko tudi vrednost in velikost nepremičnine. Če je to namen uvedbe davka na nepremičnine, sem odprte glave, če pa so namen davka na nepremičnine obdavčitev lastnine in nekakšni "alokacijski" učinki, sem precej skeptičen. Kar zadeva javne finance, je vlada obljubila, da bo zmanjšala delež javnih izdatkov glede na bruto domači dohodek. Obljuba je v redu, vendar je še ni mogoče ocenjevati, ker gre pač za obljubo.

Vlada je napovedala, da se bo v pomembni meri lastniško umaknila iz gospodarstva. Je bilo na tem področju kaj narejenega? Sprejet je bil koncept umika: iz nekaterih podjetij naj bi se država povsem umaknila, v drugih bi bila samo portfeljski lastnik, v tretjih bi bila prisotna po načelu "26xy", kar pomeni, da bi bila prisotna toliko, da lahko vpliva na najpomembnejše odločitve. Tak koncept se mi zdi v redu. Težavo vidim v izvedbi in času trajanja. Pri izvedbi je glavni igralec Kad. Zaradi velike medijske pozornosti, občutljivosti javnosti in nenatančne zakonodaje je Kad tako rekoč paraliziran, ker se boji narediti napako. Dela majhne korake in to tiste, ki jih lahko formalno zagovarja. Zato je izvedba lastniškega umika države iz gospodarstva počasna. Drugi razlog za počasnost je bolj vsebinski. Načelna strategija države in obeh paradržavnih skladov je, da poskušajo prodati svoje lastniške deleže čim dražje. Javnost jih celo sili v to. Težava pa je v tem, da v Sloveniji še vedno ni dovolj kapitala, ki bi lahko kupil vsa slovenska podjetja, ki so formalno na prodaj. Rešitev je torej v tem, da se lastniški deleži prodajo tujcem, to pa ni vedno najboljša rešitev za slovensko gospodarstvo. Druga možnost je, da prodaja državnih deležev poteka zelo počasi, dokler se ne bi kapitalska moč v Sloveniji tako okrepila, da bi slovenski lastniki lahko enakovredno konkurirali za nakupe državnih deležev. To lahko traja še dolgo. Zato bi bilo treba premisliti o dopolnitvi načelnega koncepta lastniškega umika države. Predlagam, da bi država premislila o možnosti, da bi del svoje lastnine prenesla na sklade, katerih namen je podpiranje gospodarskega razvoja. Na primer, del delnic iz Telekoma ali NLB in tako naprej bi lahko prenesla na sklad za spodbujanje inovacij in podjetništva, na sklad za štipendiranje, na sklad za regionalni razvoj, če omenim samo tri sklade. Ti skladi bi bili portfeljski lastniki in bi iz donosov od kapitala financirali svojo dejavnost. Upravljanje teh skladov bi bilo decentralizirano, s prisotnostjo civilne družbe in gospodarstva. S tem bi se neposreden vpliv vlade na gospodarstvo prek lastnine zelo zmanjšal. Poleg tega bi finančno podprli razvojne institucije.

Tretje področje je fleksibilnost trga dela. S tem razumemo možnost lažjega zaposlovanja in odpuščanje, fleksibilnejše oblike delovnega časa in fleksibilnejše stroške dela. Država je poskušala z nekaj ukrepi: povečan pritisk na brezposelne, zmanjšanje realne vrednosti socialnih transferjev, odrivanje sindikatov iz dogajanja. Ker ni jasnega koncepta, posamični izvedbeni ukrepi, ki so bili izpeljani, visijo v zraku in zainteresirani se sprašujejo, zakaj so prizadeti in kam to vodi. V načelu si je lahko zamisliti ukrepe za večjo prožnost trga dela. Zanimivo je, kako so ekonomisti sposobni poenostavljeno govoriti o fleksibilnosti trga dela. Kot da večje fleksibilnosti nihče ne bi plačal, kot da nihče ne bi bil prizadet, kot da na tem področju ne bi bilo znamenitega ekonomskega "trade-offa" ali izmenjave med koristmi in stroški. Večjo fleksibilnost mora nekdo plačati. Kdo bo plačal in kako? To je prava tema. Zato je vprašanje fleksibilnosti trga dela treba reševati skupaj z vprašanjem socialne varnosti delavcev in skupaj z vprašanjem kolektivnega dogovarjanja. Vlada mora pripraviti razviden koncept. Trenutna konjunktura v gospodarstvu je zameglila nujnost in pomembnost ureditve trga dela. Konjunktura povečuje povpraševanje po delu in zmanjšuje pritisk brezposelnosti. Zato se zdi, da je zadeva manj nujna. Lahko je jezditi na konjunkturi. Odgovornost vlade je, da slovenskemu gospodarstvu ustvari takšen gospodarskosistemski okvir, da se bo lažje prilagodilo in si hitro opomoglo, ko se bodo pojavile težave. Fleksibilen trg dela je pri tem odločilen. V drugem delu mandata čaka vlado na tem področju največji izziv. Preskus tega izziva bo spreminjanje zakona o delovnih razmerjih.

Skupna ocena: prav dobro (4)

Davčna reforma: odlično (5)

Umik države iz gospodarstva: dobro (3)

Ukrepi na področju trga dela: zadostno (2)

Dr. Marjan Senjur

Dr. Marjan Senjur je redni profesor makroekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in od novembra 2006 predsednik vladnega strateškega sveta za gospodarski razvoj.

Sociala

Kaj pa slabosti? Teh je cel kup.

Dobro je, da se pri politiki zaposlovanja invalidov uresničuje kvotni sistem zaposlovanja, po katerem so vsi delodajalci dolžni zaposliti določeno kvoto invalidov, kar se preverja vsak mesec. Uspešnost tega ukrepa je dobra ilustracija poprejšnjega usklajevanja s socialnimi partnerji. Toda to je ena redkih dobrih stvari, ki so jih v zadnjih dveh letih uresničili na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Kaj pa slabosti? Teh je cel kup.

Ena največjih je ignoriranje socialnega vprašanja starejših: problem neravnovesja med delovno aktivno in upokojensko generacijo, problem pokojninske blagajne in problematična vladna politika na tem področju so za ministrstvo za delo izgovor, da tišči glavo v pesek pred naraščajočo socialno bombo - siromašenjem starejših. Razmerje med povprečno starostno pokojnino in povprečno (neto) plačo se zadnjih šest let nenehno slabša, s 75,8 odstotka je zdrsnilo na 69,1 odstotka. Ob splošnem zmanjševanju pokojninskih pravic se nevarno slabša tudi porazdelitev pokojnin. Povečuje se število upokojencev, ki živijo v najrevnejših gospodinjstvih. Pred šestimi leti so upokojenci sestavljali 25,3 odstotka najrevnejših gospodinjstev, zadnja leta je ta delež narasel na 31,9 odstotka. Še slabše je pri tistih gospodinjstvih, kjer je pokojnina edini dohodek - delež takih je v najrevnejših gospodinjstvih narasel kar na 25 odstotkov.

Zelo problematično je tudi forsiranje natalitetne politike, ki gre predvsem na račun otrok. Ministrstvo za delo je najzaslužnejše za perverzno družinsko politiko, ki se je sicer začela že v prejšnjem mandatu, v sedanjem pa se še intenzivira z ekspanzijo različnih družinskih prejemkov. Izrazit porast dodatka za veliko družino se vztrajno prikazuje za "socialni" ukrep, čeprav je njegovo bistvo ravno v tem, da se podeljuje izključno po številu otroških glav in ni v nikakršni zvezi s socialnim položajem prejemnikov. Gre za ukrep, ki je bil preplonkan od kmetijskega ministrstva, kjer se je na enak način spodbujal prirast črede v hlevu. V ozadju je natalitetna politika vzreje Slovencev. Zaradi istega motiva je tudi višina otroških dodatkov postala odvisna od vrstnega reda otrok, namesto da bi bila dosledno vezana zgolj na socialno merilo. Posledica: otrokom v revnih družinah je namenjenega manj denarja, ker ga bogatejše družine zaradi lastništva otrok prejmejo več. Leta 1993 se je v 20 odstotkov najrevnejših uvrščalo 13,2 odstotka otrok, prejemali pa so 31,4 odstotka vseh otroških dodatkov, deset let kasneje je med 20 odstotkov najrevnejših spadalo že 14,1 odstotka otrok, dobili pa so le 22,8 odstotka vseh otroških dodatkov. Nasprotno velja za tretjino najbogatejših: otroški dodatki zgornjih 30 odstotkov najbogatejših družin so se v istem obdobju povečali z 11,2 odstotka na 15,9 odstotka vseh otroških dodatkov. Namesto da bi tak trend sedanje ministrstvo za delo odpravilo, ga še pospešuje in legitimira z natalitetno strategijo, ki skozi družinsko politiko erodira socialno politiko, tako da je ta izrinjena na stranski tir. Zato tudi temeljni strateški dokument ministrstva za delo (Nacionalni program socialnega varstva) socialno politiko povsem podreja lizbonski strategiji, ki je seveda gospodarska, ne pa socialna. S tem je avtonomna socialna politika, izborjena že v zadnjih letih socializma, dokončno pokopana.

Opozoriti je treba tudi na načrtno podcenjevanje vprašanja brezposelnosti. Administrativni triki brisanja brezposelnih iz evidenc se prikazujejo kot uspeh ministrstva za delo pri zmanjševanju brezposelnosti, sezonska nihanja njene stopnje pa je minister izrabljal tako, da je tiste mesece, ko je brezposelnost zanihala navzdol, podatke prikazoval kot svoj uspeh, uspeh ministrstva in vlade, takrat, ko je brezposelnost zanihala navzgor, pa je molčal. Zadnji dve leti je narasel delež najkritičnejše kategorije brezposelnih, to je tistih, ki so brezposelni več kot eno leto. Socialne pravice brezposelnih se vztrajno krčijo že ves čas tranzicije, najbolj radikalno z letošnjim letom. Na začetku tranzicije, torej v gospodarsko najbolj tveganih razmerah (1992), je denarno nadomestilo oziroma pomoč prejemalo 45 odstotkov brezposelnih, sredi tranzicije (1999) 31 odstotkov, lani, ko je bilo gospodarstvo na vrhuncu, pa le še 25,4 odstotka. Letos so brezposelni še dodatno na udaru: če ne sprejmejo kakršnegakoli ponujenega dela, tudi takšnega, ki ni ustrezno njihovi izobrazbi, izgubijo pravico do vsake denarne pomoči, še več, zanjo ne smejo niti zaprositi še naslednjega pol leta - ta ukrep je kronski dosežek prizadevanja ministrstva za delo; namesto da bi ga prav to ministrstvo prvo rušilo, je avtor tega ukrepa. Sredstva za prekvalifikacijo brezposelnih se občutno krčijo. Odpravljeno je subvencioniranje pripravništva, zato je mladim diplomantom radikalno onemogočen vstop na trg dela. To je ključni prispevek k zaostrovanju vprašanja najbolj kritične kategorije brezposelnih, po kateri je Slovenija evropsko nadpovprečna: mladi, izobraženi, prvi iskalci službe.

Na ministrstvu za delo pripravljajo "reorganizacijo" centrov za socialno delo, ki bo katastrofa za socialno varstvo, ker pomeni razformiranje centrov zaradi prenosa pristojnosti na nedelujoče pokrajine. V Sloveniji ni niti enega samega strokovnjaka niti ene same strokovne institucije, ki bi to podpirala, ministrstvo pa je gluho za vse kritike. Gre tudi za edino ministrstvo, ki dosledno zavrača sodelovanje z varuhom človekovih pravic. Zaradi nerazumnega ignoriranja celotne strokovne sfere, tudi Socialne zbornice, je ministrstvo za delo doslej izgubilo dve ustavni tožbi v zvezi z zakonom o socialnem varstvu in eno v zvezi s pravilnikom o standardih in normativih. In najhujše: o deportaciji Strojanovih in njihovi socialni stiski nihče z ministrstva za delo ni rekel ne bev ne mev.

Skupna ocena: minus zadostno (-2)

Srečo Dragoš

Dr. Srečo Dragoš je doktor socioloških znanosti, socialni delavec in predavatelj sociologije na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja s socialnim delom, socialno politiko, multikulturalizmom, socialnim kapitalom in sociologijo religije.

Potrebujemo spremembe! A kako jih doseči?

Slovenska družba potrebuje spremembe! To je glavno vodilo, na katerega naletimo v temeljnih dokumentih te družbe v zadnjem obdobju. In verjetno med nami ni veliko takih, ki bi nasprotovali večji globalni konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in družbi, ki ponuja večjo blaginjo, večjo družbeno kohezijo in manj revščine, kot je v teh dokumentih tudi zapisano. Toda zatakne se pri "malenkostih" - predlagani smeri sprememb in načinih, kako te doseči.

V zadnjih petnajstih letih je bila, kot je v prejšnji številki Mladine zapisal dr. Bogomir Kovač, slovenska tranzicija "izpeljana na socialno vzdržen način", kar je omogočil v tem obdobju dodelan sistem politik in ukrepov. Tako so se, skupaj s socialno vzdržnostjo, izboljševale razmere tudi v slovenskem gospodarstvu in na trgu delovne sile.

Z "Reformami" leta 2005 se je slovenska vlada odločila za radikalizacijo pristopa in za spremembo smeri razvoja, toda brez predhodnega temeljitega premisleka o socialnih posledicah. S svojim delovanjem se je dotaknila enega ključnih problemov delovanja sodobnih družb - ohranjanja ravnotežja med ekonomsko učinkovitostjo in socialno varnostjo. V prizadevanju za večjo ekonomsko učinkovitost so se slovenski reformisti med dvema uspešnima modeloma države blaginje (anglosaškim, ki prenaša odgovornost za socialno varnost na posameznika, in nordijskim, ki še vedno poudarja odgovornost družbe za socialno varnost posameznika), odločili za približevanje prvemu modelu. To naj bi zagotavljalo hitrejši premik k večji ekonomski učinkovitosti, nižje stroške države (tudi za socialno varnost) in večjo motiviranost posameznika za delo, ki je poglavitni vir socialne varnosti.

Ta, sicer legitimna odločitev slovenske vlade za slovensko družbo pomeni pot v neznano, saj ni bila podkrepljena s temeljitimi raziskavami socialnih posledic ter primernimi ukrepi za zmanjševanje teh. Hkrati pa je bila slovenska družba po dosedanji socialni naravnanosti in končnih učinkih (stopnja tveganja revščine 10,0 odstotka leta 2003 je med najnižjimi v EU-25, prav tako delež "revnih zaposlenih" - le 4 odstotke) bolj naklonjena nordijskemu tipu.

V skladu s približevanjem liberalnemu modelu so tudi spremembe nekaterih zakonov, ki uravnavajo trg delovne sile pri nas, predvsem zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Zaostrovanje pogojev za ohranitev statusa brezposelne osebe oziroma pogojevanje prejemanja denarnega nadomestila in denarne socialne pomoči s sprejetjem dela tudi na nižjih stopnjah zahtevnosti naj bi (prisilno) aktiviralo brezposelne in prejemnike socialne pomoči k hitrejšemu ponovnemu vključevanju na trg delovne sile in skrbi za lastno varnost. Ponudba začasnih in občasnih del sicer omogoča brezposelnim ponoven stik z delom, ohranitev znanja in izkušenj ter pridobitev zaupanja v svoje sposobnosti. A prisilna aktivacija lahko, ob pomanjkanju (primernih) delovnih mest, povzroči tudi nasprotni učinek: večjo neaktivnost - izstop ali brisanje iz registra brezposelnih in povečanje skrite brezposelnosti, ki je povezana z večjo revščino in s sivo ekonomijo.

Poleg zavzemanja za večjo ekonomsko učinkovitost je v slovenskih reformnih dokumentih opaziti tudi politično korektno zavzemanje za primerno socialno varnost. Vendar je ta del dosti manj dodelan in manj prepričljiv. Ena od težav avtorjev in vlade je, da so ukrepi za doseganje večje fleksibilnosti na trgu delovne sile usmerjeni predvsem v omogočanje večje numerične fleksibilnosti delovne sile (lažje odpuščanje redno zaposlenih in načeloma tudi zaposlovanje) ter da je skoraj popolnoma zanemarjeno spodbujanje sodobnih menedžerskih pristopov (prijaznejših do delavcev) in družbene odgovornosti podjetij. Ta druga stran je popolnoma prepuščena tržni logiki oziroma "pogumu in ustvarjalnosti" menedžerjev. Uvajanje do delavcev pretežno neprijaznih oblik numerične fleksibilnosti v sodobnih družbah pa vpliva na povečanje negotovosti v družbi - predvsem mladih (ki imajo pogosteje opraviti z njo).

Da bi enakomerneje porazdelila tveganje, povezano s fleksibilizacijo in posledično z manjšo socialno varnostjo zaposlenih, je slovenska vlada oziroma minister Drobnič ponudil kot rešitev "skandinavski" oziroma danski koncept varne prožnosti (flexicurity). Glavni cilj je prerazporediti tveganje z mladih, fleksibilno zaposlenih na vse - tudi redno zaposlene. Toda na Danskem je k uspehu prispevalo veliko dejavnikov, med njimi tudi visoka stopnja zaupanja med socialnimi partnerji, v Sloveniji pa je verjetno prav (ne)zaupanje med socialnimi partnerji in nezaupanje do ponujenih ukrepov ter nedodelanost teh ukrepov ena večjih ovir, saj redno zaposleni ponujeno fleksibilizacijo razumejo predvsem kot izgubo svojih pravic.

Ni potrebno veliko, da bi ugotovili, da za socialno vzdržnost fleksibilizacije trga delovne sile potrebujejo oboji, delavci in podjetja, institucionalno stabilnost in premišljene ter usklajene (tudi s socialnimi partnerji) ukrepe, ne pa, če spet citiramo dr. Kovača, vlado, ki "z zaletavimi posegi v življenjske razmere vnaša institucionalno zmedo in ogroža kakovost življenja ljudi. Obljublja ekonomske rešitve, toda pozablja na (...) občutljivost omrežij socialne opore, socialno izključenost in vrednote." Mogoče se je tega zavedel tudi premier in je to eden od razlogov za zamenjavo ministra Drobniča. Njegova zagnanost, nestrpnost in radikalnost v odnosih s sodelavci, socialnimi partnerji in z javnostjo so tako zameglili tudi nekaj pozitivnih potez, ki jih je v zadnjih dveh letih naredil, na primer prizadevanje za transparentnost registrov in socialnih transferjev, izboljšanje položaja invalidov in prizadevanje za promocijo do družine prijaznih podjetij.

Skupna ocena: dobro (3)

Ocena za trenutno stanje: dobro do prav dobro (3 do 4)

Ocena za delo ministrstva: zadostno do dobro (2 do 3)

Dr. Miroljub Ignjatović

Dr. Miroljub Ignjatović je docent in raziskovalec na katedri za socialni in kadrovski menedžment Fakultete za družbene vede, dela pa tudi kot izvedenec za evropski observatorij za zaposlovanje.

Pravosodje

Ministrstvu ni mogoče očitati premajhne vneme

Gotovo je delo ministrstva za pravosodje v dveh letih mandata sedanje vlade v primerjavi z večino drugih ministrstev treba oceniti pozitivno. Delovanje tega ministrstva tako na zakonodajnem kot na operativnem področju označuje predvsem nenehno prizadevanje ustvariti za sodstvo možnosti, v katerih bodo lahko sodišča in drugi pravosodni organi delovali dovolj hitro in učinkovito in tako odpravili sedaj še vedno nesprejemljivo velike sodne zaostanke, ki že dalj časa ogrožajo pravico do sodnega varstva. Ministrstvo je pripravilo predlog novega zakona o upravnem sporu, ki bo lahko podlaga za učinkovitejši nadzor sodišč nad odločanjem upravnih organov, vendar nadzor, ki ne bo več trajal nerazumno dolgo. Doslej so o upravnih zadevah odločali upravni organi na dveh stopnjah, temu pa je sledil še dvostopenjski sodni postopek. V prihodnje bo pritožba zelo omejena, izredno pravno sredstvo revizije pa ne bo odlagalo pravnomočnosti. V pripravi je tudi novela Zakona o pravdnem postopku, ki bo pospešila sodne postopke v civilnih zadevah. Le na področju kazenskega postopka po moji oceni ni videti skorajšnjih sprememb, ki bi povečale učinkovitost sodišč. Vendar so vzrok za to nerazrešena načelna vprašanja oblikovanja kazenskega postopka, ki jih mora razrešiti stroka, tako da ministrstvu ni mogoče očitati premajhne vneme.

Tudi na področju zagotavljanja prostorskih možnosti za delo sodišč in dodatnih materialnih sredstev za izvolitev na nezasedena sodniška mesta je bilo delo ministrstva za pravosodje uspešno. Ne bi pa smelo to ministrstvo stati prekrižanih rok ob urejanju osebnih dohodkov sodnikov in to področje v celoti prepustiti ministrstvu za javno upravo, ki je oblikovalo predpise o plačah sodnikov brez soglasja sodstva.

Javnost je dobro ocenila tudi spremembe zakona o notariatu, po moji oceni pa bi bilo nujno potrebno prenesti na notarje nesporne zapuščinske zadeve. Na eni strani bo tak prenos zagotovil tej javni službi potreben obseg nalog, na drugi strani pa bo mogoče nekaj sodnikov na oddelkih za nesporne zadeve, ki so v glavnem civilne pravne narave, uporabiti za delo pri reševanji civilnih sporov.

Brez potrebe pa je bilo ministrstvo za pravosodje pobudnik za začetek postopka za spremembo Ustave RS, ki naj bi uvedla poleg sodnikov s trajnim mandatom tudi sodnike z omejenim (nekakšnim poskusnim) mandatom. Najverjetneje ta predlog Vlade Republike Slovenije ne bo imel uspeha.

Moti pa me pri delu vlade, da tedaj, ko bi bilo potrebno, ne izkoristi vseh potencialov, s katerimi razpolaga v okviru ministrstev. Očitno je, da sta njena organizacija in način sprejemanja odločitev preveč hierarhična. Minister za pravosodje dr. Šturm je urednik obsežnega in doslej edinega Komentarja Ustave Republike Slovenije, minister dr. Virant pa eden od njegovih avtorjev. Očitno nista sodelovala ali nista imela dovolj vpliva na odločanje vlade v primeru, ko je ljudstvo v Ambrusu oziroma v občini Ivančna Gorica in drugod vzelo "stvar v svoje roke" v zvezi s tamkaj živečo romsko družino. Drugače skoraj ne bi moglo priti do odločitev, ki so pripeljale tudi do kršitve človekovih pravic članov te romske družine, če ne drugega, do kršitve pravice do svobode gibanja in izbire prebivališča, in do umika države pred grožnjami ulice. Država se je namreč, če odmislim dejstvo, da bi takojšnje ukrepanje brez dvoma pomirilo strasti, "izkazala" celo z nerazumevanjem svoje temeljne vloge in s pomanjkanjem občutka za varovanje človekovih pravic in svoboščin.

Skupna ocena: prav dobro (4)

Lojze Ude

Dr. Lojze Ude je redni profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, direktor Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, predsednik Zveze društev pravnikov Slovenije, v preteklosti pa je bil tudi vrhovni in ustavni sodnik

Javna uprava

Trend politizacije

Ustanovitev posebnega ministrstva za javno upravo (v nadaljevanju: MJU) gre šteti kot pravilen prvi korak nove vlade k resni reformi javne uprave. Kot pozitivne lahko omenimo različne ukrepe odpravljanja privilegijev v širši javni upravi, kjer je MJU sprejelo več dobrih rešitev. Prav tako MJU ni mogoče očitati pomanjkanja dobre volje pri paketu ukrepov, ki se mu popularno reče odprava administrativnih ovir. Tu manjka predvsem močnejša interdisciplinarna ekipa, ki bi poleg različnih "ZUP"-ovskih (Zakon o upravnem postopku) poenostavitev predlagala še kakšno drugo, kompleksnejšo reformo (npr. od preprostejše združitve bivalnih in delovnih vizumov, ki bi močno poenostavili te postopke, do težjega problema RIA, tj. analize učinkov predpisov). RIA je sicer s spremembo poslovnika formalno uvedena, vendar ji v praksi manjka veliko elementov, da bi lahko delovala tako kot v tujini. Podobno lahko ugotovimo za predpisano sodelovanje javnosti pri sprejemanju predpisov s civilno družbo, ki je zgolj formalno, v praksi pa ni zaznati kakšnih sprememb na tem področju. Povedano velja tudi za projekte na področju e-uprave. Veliko projektov je nedodelanih (npr. e-podaljšava prometnega dovoljenja, ki je v praksi bolj zapletena kot star način podaljšave). Tako pri odpravi administrativnih ovir kot pri e-upravi MJU manjka strateško razmišljanje in ločevanje med bolj in manj pomembnimi projekti. Med množico različnih novih e-storitev namreč v praksi ni mogoče opaziti kakšnega večjega navdušenja državljanov nad temi možnostmi. Premalo je ponujenih takšnih storitev, ki dejansko pomenijo varčevanje javnega denarja in ki dejansko olajšujejo delo predvsem državljanom. Velikokrat so tako prihranki zgolj "virtualni" oziroma so le računske kategorije, ki pa v resnici ne razbremenjujejo proračuna.

MJU je resno začelo razmišljati o številu zaposlenih v javni upravi in napovedalo program zmanjševanja zaposlenih v javnem sektorju, kar je treba pozdraviti. Če pogledamo realne dosežke, vidimo, da mu razen "virtualne" prekvalifikacije določenega kroga zaposlenih v nezaposlene (porodniški dopust) tu ni uspelo uresničiti cilja, to je odstotnega zmanjšanja zaposlenih v državni upravi. Minister trdi, da mu je uspelo vsaj zaustaviti trend naraščanja zaposlovanja, kar je dobro, vendar ni v skladu z njegovimi obljubami.

MJU je z novelo ZJU (Zakona o javnih uslužbencih) samo še dodatno pospešilo skrb zbujajoč trend politizacije v javni upravi. Po odločbi ustavnega sodišča, ki je spremenjeni 83. člen razglasilo za protiustavnega, je MJU nekoliko omililo pogoje za zamenjavo "nekompatibilnih" državnih uradnikov.

Namesto da bi MJU prispevalo k močnejši profesionalizaciji državne uprave, je s takšnimi posegi samo še okrepilo trend pogostih političnih menjav v državni upravi. Teh je veliko, dostikrat so narejene tudi "v senci" zakonodaje, kar pomeni, da ne gre vedno za uporabo "slavnega" 83. člena ZJU, ki omogoča "nekrivdne", to je politične menjave najvišjih državnih uradnikov. Skrb zbuja tudi to, da politizacija sega tudi v širši javni sektor, v javna podjetja, zavode, kar samo slabi kakovost dela na tem področju.

Pri reformi javne uprave MJU premalo upošteva dejstvo, da je reforma javne uprave predvsem reforma kadrov v upravi. Nobena še tako sodobna zakonodaja ne bo čez noč spremenila socialističnih birokratov v sodobne uradnike. Potrebno je odpiranje vrat mladim, sposobnim kadrom, ki jih preverjajo ustrezna profesionalna telesa. Pojem meritokracije si mora v slovenski javni upravi šele izboriti svoj prostor. MJU ni poskrbelo za ustrezno izobraževanje takšnih kadrov. V Sloveniji namreč ne premoremo institucije, ki bi lahko ponudila takšno vrhunsko izobraževanje. Takšni ukrepi so seveda nepopularni, a nujni pogoj za začetek resne reforme javne uprave.

Reforma plačnega sistema je načeloma dobro mišljena, vendar v svoji izvedbi bistveno preveč birokratska in neživljenjska. Vsaj novinarji iz javnih zavodov so pomotoma v tej skupini, če ne še kakšna druga skupina oziroma poklic. Tudi posegi v sodniške plače so nedomišljeni, kar je s sodbo potrdilo tudi ustavno sodišče.

Skupna ocena: minus dobro (-3)

Bojan Bugarič

Dr. Bojan Bugarič je profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Katedra za upravno pravo

Šolstvo

Nedodelane rešitve

Vlada je dobila šolstvo "v dobri kondiciji": rešitve, povezane s sistemsko in vsebinsko prenovo vrtcev, osnovne šole, gimnazij, poklicnega izobraževanja, ki so bile pripravljene ob širokem konsenzu strokovnjakov, so bile implementirane v šole. Vzporedno je potekala spremljava ter evalvacija novosti ter skozi proces samoevalvacije tudi že notranji razvoj v šolah. In kaj bi pričakovali od vlade oz. resornega ministra? Podporo (finančno in strokovno) pri uvedbi novosti v vrtcih in šolah in morebitne popravke oz. dopolnitve v šibkih točkah.

In prav to se ni zgodilo. Minister je, potem ko se je v širokem loku izognil strokovnim razpravam, uvedel nekaj posameznih sprememb (zanimivo, da je vse utemeljeval s financami in večjo avtonomijo šolskega prostora), ki pa bistveno posegajo v delovanje šole oz. ustvarjajo vse bolj nekoherenten sistem. Naj navedem samo nekatere spremembe, ki po moji presoji pomenijo korake stran od pravičnosti in zagotavljanja enakih možnosti v izobraževanju.

Odprava zunanjega ocenjevanja znanja ob zaključku 3. razreda, češ da so otroci premajhni za zunanje ocenjevanje, določitev, da se rezultati nacionalnega ocenjevanja znanja ob koncu 9. razreda, ki sicer ostaja obvezno, smejo uporabljati zgolj kot povratna informacija šoli, učencem in staršem, izbira tretjega ocenjevanega predmeta (določi ga/jih minister) - vse to kaže, da predlagatelj sprememb ni izdelal celovitega koncepta ocenjevanja znanja (npr. povezava učiteljevega opisnega in zunanjega ocenjevanja znanja v 3. razredu), še manj pa ga je znal povezati z drugimi sistemskimi rešitvami v šoli, npr. z učnimi načrti, ki temeljijo na ciljnoprocesnem načrtovanju in zato "zahtevajo" tudi zunanje ocenjevanje znanja, z merili za izbiro kandidatov za vpis v srednje šole.

Nedodelane rešitve se npr. že dve leti zapored kažejo v neustreznih merilih za izbiro kandidatov za srednje šole z omejenim vpisom, ko je treba iskati nove, dodatne kriterije k učiteljevi oceni, ki je premalo občutljiva. In pri tem žal napaka sledi napaki: učiteljeve ocene niso "razbremenjene" subjektivnosti ocenjevanja, enako znanje je lahko na različnih šolah ocenjeno različno, točkovane dejavnosti, ki jih določa šola sama, so neprimerljive (npr. prostovoljno delo, glasbena šola), upoštevajo se šolske ocene za nazaj. Ob vsem tem pa imamo prav za vse učence ob koncu 9. razreda rezultate nacionalnih preizkusov znanja.

Čeravno nimamo rezultatov o negativnem učinku nivojskega pouka na učenčevo znanje in počutje v šoli, imamo pa kar nekaj pozitivnih izsledkov in spoznanj, ki poudarjajo nujnost upoštevanja različnosti med učenci, se je minister odločil, da lahko šole izbirajo med različnimi oblikami organizacije pouka. Na videz všečna rešitev o enaki šoli za vse (brez nivojskega pouka) niti ne poskuša "streči" različnim učencem, ki potrebujejo različen pouk, zato da bi prišli do najvišje točke v svojem znanju. In ob tem strokovnjaki, ki smo opozorili na nedopustnost morebitne diferenciacije romskih otrok na bršljinski šoli glede na njihove sposobnosti, izvajanje nivojskega pouka že od prvega razreda dalje, po skorajda dveh letih še nimamo strokovnega poročila o tem, kakšen je ta model šolanja romskih otrok, in predvsem, kakšen je njegov učinek na učno uspešnost otrok.

Strokovna avtonomija se ministru "zalomi" tudi pri spreminjanju sestave svetov izobraževalnih ustanov; pri nekonsistentni rešitvi v zvezi s potrjevanjem učbenikov (potem ko se ne more odločiti, da bi ukinil dosedanje potrjevanje učbenikov, določi neko "vmesno" pot, po kateri bodo imeli učenci potrjene učbenike, ne pa tudi delovnih zvezkov, ki so praviloma sestavni del učnega gradiva).

Umanjkanje analitičnih in razvojnih podlag se prav tako kaže v aktualnem iskanju načinov, kako zvečati delež vključenih otrok v vrtcu in znižati ceno vrtca. Ministrstvo menda razmišlja o zniževanju kakovosti v vrtcu, čeravno strokovnjaki opozarjamo, da bi to imelo, gledano dolgoročno, zanesljivo negativne učinke na otrokov razvoj in učenje.

Ocena: 2/3

Dr. Ljubica Marjanovič - Umek

Dr. Ljubica Marjanovič - Umek je razvojna psihologinja, ki predava na Filozofski fakulteti v Ljubljani in je namestnica predsednika strokovnega sveta za splošno izobraževanje, ki deluje pri ministrstvu za šolstvo in šport

Človekove pravice in policija

Preselitev Romov najhujša kršitev človekovih pravic

Delovno področje MNZ in Generalne policijske uprave (GPU), organa v njegovi sestavi, pokriva najbolj občutljivi del človekovih pravic, saj gre za področje, na katerem imajo državni organi tista zakonska pooblastila, s katerimi najgloblje posegajo v najbolj temeljne človekove pravice (osebna svoboda, telesna integriteta, spoštovanje človekovega dostojanstva, premoženje). Najpomembnejša področja delovanja MNZ in GPU so odkrivanje kaznivih dejanj, zagotavljanje javne varnosti (zlasti na področju javnega reda in miru in cestnoprometne varnosti) ter urejanje notranjih zadev na področju upravnega prava.

Pri odkrivanju kaznivih dejanj je bila policija v preteklih dveh letih razmeroma uspešna - po (sicer metodološko pomanjkljivo zbranih) podatkih o kaznivih dejanjih, prijavljenih policiji, se je njihovo število v letu 2005 v primerjavi z letom poprej zmanjšalo (za 2,5 %); za leto 2006 pa teh podatkov še ni, vendar ni pričakovati večjih sprememb. Na tem področju pa je policija neustrezno obravnavala primer, ko je bil slovenski državljan v tuji državi osumljen kaznivega dejanja umora, medtem ko je bil v Sloveniji (S. Plut).

Poseben problem v zvezi z delom policije pomeni policijsko nasilje. V preteklem letu je zaradi neupravičene uporabe prisilnih sredstev Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) Slovenijo obsodilo v zadevi Matko. Tu gre za primer, ki se je dogodil sredi 90. let, a je pomemben za sedanje razmere vsaj iz dveh razlogov: tudi v letu 2006 smo bili priče neupravičeni uporabi prisilnih sredstev policije (protesti v Kopru, protesti na Dolenjskem) in očitkom, da ni zagotovljena objektivna presoja pritožb posameznikov zoper uporabo teh sredstev. Pred kratkim oblikovani predlog, naj take primere obravnava posebna skupina državnih tožilcev, pomeni napredek, zastavlja pa hkrati vprašanje, ali je prav, da se oblikuje večje število skupin tožilcev za posebna vprašanja. Za obravnavanje teh oblik nasilja pa je najpomembnejše sporočilo sodbe ESČP v tem, da je pritožnik dolžan dokazati samo, da obstaja resen sum uporabe policijskega nasilja, država pa je dolžna dokazati, da nasilje ni bilo uporabljeno - merilo, ki ga doslej nismo uporabljali.

Na področju zagotavljanja javnega reda in miru se kaže v nekaterih določbah kot problematičen na novo sprejeti zakon o varstvu javnega reda in miru zaradi svoje širine in ohlapnosti pri določanju prekrškov, s čimer bi lahko bilo kršeno načelo zakonitosti, ki je temeljno jamstvo za pravično sojenje. Podobne probleme kot ta zakon zbujajo tudi nekatere določbe zakona o azilu, ki ni uspešno prestal prve ustavnosodne presoje.

Najslabše je delo MNZ in GPU z vidika človekovih pravic mogoče oceniti na področju upravnih zadev - v primeru družine Strojan je bilo eklatantno kršeno ustavno načelo o svobodi gibanja in prebivališča, hkrati z njim pa še nekatera druga. Pri tem je treba spomniti, da so posebej kršene pravice večine članov te številne družine, namreč otrok, in da ni dopustno govoriti o "kriminalni družini", temveč le o tem, da so določeni njeni člani storilci kaznivih dejanj. Ta primer in vse, kar je z njim povezano in mu je sledilo, je najhujša kršitev temeljnih človekovih pravic v preteklih dveh letih.

Na področje upravnih notranjih zadev sodi tudi problematika izbrisanih, v zvezi s katero bi državni organi morali dosledno in popolno izvršiti poglavitni odločbi ustavnega sodišča, a se temu izmikajo tudi tako, da bi s pomočjo ustavnega zakona ustvarili "protiustavno ustavno pravo" (W. Hassemer). Sodstvo nima moči, da bi samo uveljavilo svoje odločitve, pravi prof. D. Wedam-Lukić, sodnica ustavnega sodišča, zato pa mora imeti zadnjo besedo, če hočemo, da bo vladala moč zakona in ne zakon moči.

Skupna ocena: Če je mogoče delo policije na področju odkrivanja kriminalitete oceniti z oceno dobro do prav dobro (3/4), potem dela na področju varstva človekovih pravic pri upravnih zadevah ni mogoče oceniti drugače kot negativno (1).

Alenka Šelih

Dr. Alenka Šelih je zaslužna profesorica Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

Zdravstvo

Minister zmanjšuje pravice iz zdravstvenega varstva

Če se ozrem na opravljeno delo v zdravstvu v zadnjih dveh letih, najbolj bode v oči razlika med obljubami iz koalicijske pogodbe in prakso. Minister za zdravje pogosto ravna v nasprotju s temeljnimi izhodišči koalicijske pogodbe, ki določajo, da se obseg zdravstvenih pravic ne bo zmanjševal, da se bodo razvijale solidarnost, socialna pravičnost in univerzalna dostopnost do storitev, da se bo zdravstveno varstvo zagotavljalo vsem, ne glede na zdravstveni, socialni in ekonomski položaj ter sposobnost posameznika, in da se bosta za spremembe v zdravstvu zagotovila najširši družbeni konsenz ter soglasje med prebivalstvom, strokovnimi in civilnimi združenji. Minister ni poskrbel za določitev mreže izvajalcev zdravstvene dejavnosti, niso se na novo opredelili pogoji za izdajanje koncesij, ni se poskrbelo za prenehanje prakse "uravnilovke" pri nagrajevanju medicinskega osebja, ni se poskrbelo za pravice pacientov in niso se uredila razmerja med javnim in zasebnim delom v javnem zdravstvu, kar vse obljublja koalicijska pogodba.

Minister za zdravje je pred skoraj dvema letoma presenetil s predlogom, po katerem bi po skrajšanem postopku uveljavil korenite spremembe zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Torej brez socialnega dialoga in brez družbenega konsenza. Osupnili so ministrovi neetični predlogi. Na primer tisti, z realizacijo katerega bi lahko delodajalci odpustili bolne in poškodovane zaposlene, če se ti po več mesecih še ne bi pozdravili. Najbolj bolni bi ostali brez službe, brez nadomestila osebnega dohodka, ogrožena bi bila njihova socialna in zdravstvena varnost ter socialna varnost ljudi, ki jih ti preživljajo.

Ministrovi predlogi sprememb zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju so bili usmerjeni predvsem v zmanjševanje pravic ljudi iz javnih sredstev in v zmanjševanje socialne in zdravstvene varnosti državljanov. Minister Bručan je s predlogi in z ravnanjem pokazal, da nima razumevanja za zdravstvene in s temi povezane socialne potrebe državljanov. Pokazal pa je nerazumljivo veliko naklonjenost zasebnikom - zasebnim zavarovalnicam, dobaviteljem tehnične opreme, zdravnikom, zasebnim izvajalcem helikopterskih prevozov, pa četudi se zasebni interesi uresničujejo na škodo javnega.

Minuli dve leti so v zdravstvu najbolj zaznamovala ministrova prizadevanja, da bi čim hitreje čim več javnih finančnih sredstev in programov zdravstvenih domov in bolnišnic preusmeril v roke svojih cehovskih kolegov. Finančna sredstva in programi zdravstvenih domov in bolnišnic so se podeljevali brez javnih razpisov, brez ustreznih standardov in normativov, brez ugotavljanja in varovanja javnega interesa in kljub kršenju evropskega pravnega reda. Ker v zdravstvu ni poskrbljeno za razmejitev javnega od zasebnega, lahko prihaja do zlorab javnega v korist zasebnega. Neustrezen nadzor in pomanjkljiva zakonodaja zdravnikom zasebnikom omogočata pridobivanje neupravičenih koristi in oškodovanje državljanov, saj ti lahko prejmejo manjši obseg storitev oziroma storitve slabše kakovosti. Minister izvaja obsežne spremembe v zdravstvu brez soglasja državljanov in brez ustreznih analiz ter strategije.

Komercializacija in privatizacija prinašata zdravstvu povečane stroške. Dobički zasebnikov, previsoke marže dobaviteljev zdravil in medicinsko-tehničnih pripomočkov ter vdori v blagajno ZZZS, na primer z višjimi stroški plač medicinskega osebja, s prevalitvijo stroškov za plačilo sekundarijev in pripravništev iz proračuna na sredstva ZZZS, ustvarjajo pritisk na zmanjševanje pravic ljudi iz javnih sredstev. Pravice se krčijo skrito očem javnosti s spremembami pravil ZZZS, h katerim daje minister soglasje. Pravice se zmanjšujejo s spremembo valorizacije nadomestil za odsotnost od dela zaradi bolezni ali poškodb. Pravice se bodo zmanjšale tudi z uresničitvijo ministrovih predlogov sprememb zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Ministrstvo je v dveh letih realiziralo eno nalogo iz koalicijske pogodbe, in sicer spremembo zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, s katero se je uredila izravnalna shema dopolnilnega zavarovanja. Vendar ima za ta zakon minister Bručan bolj malo zaslug, saj je predlog zakona "podedoval" ob začetku mandata. Slovenija z razmeroma solidnim zdravstvenim sistemom zadnji dve leti nazaduje, ker se težave v zdravstvu skorajda ne urejajo, z divjo privatizacijo in s komercializacijo zdravstva pa se javno neprofitno zdravstvo pospešeno razgrajuje, kar zmanjšuje uspešnost zdravstva in bo imelo negativne posledice za zdravje ljudi.

Skupna ocena: nezadostno (1)

Julijana Bizjak Mlakar

Julijana Bizjak Mlakar je članica Gibanja za ohranitev javnega zdravstva, soavtorica dveh knjig s področja reform in zdravstva.

Visoko šolstvo

Ogrožena je celovitost univerze

Osnovni značilnosti zdajšnje vlade, vtikanje v vse in dosledno strankarstvo, sta zaznamovali tudi področje visokega šolstva. Pri tem vlada k sreči ni bila povsem uspešna. Če bi bila, bi avtonomijo univerze, ki jo zagotavlja 58. člen ustave, že odpravila, ker ni bila, jo le ogroža. Med takšne grožnje sodi Ukrep 28 iz zdaj že močno shiranega reformnega paketa, ki naj bi "reformiral trg visokega izobraževanja v smeri povečane kvalitete in konkurenčnosti" "v skladu s povpraševanjem in načeli konkurence", kar naj bi pripeljalo k "univerzitetnemu sistemu s 7-10 univerzami". Polovica predlogov kaže, da predlagatelji sploh ne poznajo funkcioniranja univerze, druga polovica pa naj bi posameznim podjetnežem blizu oblasti omogočila veliko zaslužiti. Pri tem je najlaže vse pokriti z bolonjsko reformo, saj njeno leporečje omogoča ne odgovoriti na enostavna vprašanja: Ali bodo študentje po prvi stopnji zaposljivi? Jih kdo sploh rabi? Bo struktura študija za tiste, ki naj bi odšli po prvi stopnji, enaka kot za tiste, ki bodo nadaljevali na drugi? To, da vse več njenih nekdanjih podpornikov vsaj na štiri oči priznava, da se vse skupaj spreminja v zmedo, neumna birokratsko opravila, dejansko podaljševanje študija in padec njegove kakovosti, žal ne pomaga kaj dosti.

Mešanja bolonjske megle se je lotilo tudi ministrstvo, čeprav najbrž minister, ko je prišel, o njej ni prav veliko vedel in ni njen najbolj zadrt podpornik, vendar sklicevanje nanjo omogoča posege v avtonomijo univerze. Razumljivo je, da državna univerza ni finančno avtonomna in da mora za njihovo smotrno uporabo odgovarjati. Prav to ji omogoča pred leti z muko doseženo "lump sum" financiranje in dogovor o tem, da sredstva sledijo realni rasti BDP. Zdajšnje odstopanje od tega ogroža sistem financiranja, ki je omogočal smotrno gospodarjenje, iskanje novih pravil financiranja bo spet pripeljalo do nesmislov nekdanjega sistema koeficientov in brezplodno iskanje novih ravnotežij. Oboje je lahko usodno za celovitost univerze, kar pa je morda celo prikriti cilj politike, ki ne trpi neodvisnih institucij.

Tudi pri na prvi pogled privlačni želji po večjem vpisu na tehnične in manjšem na družboslovne fakultete je podobno. Če bi pri tem šlo le za ministrovo prepričanje o nujnosti povečanja števila študentov na tehničnih fakultetah in zmanjšanja na družboslovnih, bi bilo to mogoče sprejeti kot sicer zgrešeno, a dobronamerno početje. Če pa ob zahtevah za zmanjšanje vpisa na družboslovne fakultete UL Svet za visoko šolstvo podeljuje koncesije za nove družboslovne fakultete z nenavadnimi predavatelji, ki brez ustreznih habilitacij lahko predavajo celo vrsto predmetov, se to ne kaže le kot dobronamerno početje. Določanje števila vpisnih mest proti volji univerze je gotovo poseg v njeno avtonomijo, a ne gre le za to. Povečanje vpisa na 100 na smeri, na katero se običajno vpiše 30 študentov, problema ne rešuje; še naprej bo tam 30 študentov, ki to želijo študirati, preostali pa se bodo prej ali slej vpisali le zaradi pridobitve statusa študenta. Omejitev vpisa na 100 na smeri, na katero se običajno vpisuje 150 študentov, pa bo večje število študentov potisnilo med "izredne", na kakšno novoustanovljeno zasebno fakulteto, ali pa na smer, na kateri je vpis povečan, vendar bodo tam le zmanjševali kakovost.

Ocenjevati ministra nima pomena, morda z navidez čudnimi prebliski in preskoki preprečuje škodo, ki bi bila brez njega lahko mnogo večja. Pa še, univerza je preživela že mnogo reform in še več ministrov, najbrž bo tudi zdajšnjega. Vse je odvisno od nje, saj bo njene dejanske avtonomije toliko, kolikor si jo bo zagotovila.

Dr. Jože Mencinger

Dr. Jože Mencinger je nekdanji rektor Univerze v Ljubljani, zdaj pa profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani

Mediji

Žurnalizem se boji oblasti

Je vlada, kar zadeva medije, izpolnila pričakovanja?

Vsekakor. Ne samo izpolnila, celo presegla jih je. Pa ne zato, ker bi bila pričakovanja nizka. Nasprotno, pričakovanja so bila visoka. Poznam namreč to vlado, poznam te ljudi in pričakoval sem, da so marsičesa zmožni. No, tega, kar vidimo, čutimo, beremo, gledamo in poslušamo, vseeno nisem pričakoval. Napovedovali smo neurje, doživeli smo (medijski) cunami.

Posledice nove oziroma dopolnjene zakonodaje so krepko spremenile medijsko krajino. To ni povzročilo samo zasuka v preddemokratično vzdušje, ampak je krepko znižalo tudi čisto "obrtniške" standarde. Namreč, za medijsko preobrazbo je bilo treba najti kadre, a ker dobri novinarji in uredniki ne rastejo in ne uspevajo kot krompir okrog Ambrusa, je bilo treba kopico odstavljenih, prestavljenih, pregnanih novinarjev in urednikov nadomestiti z medijskimi liliputanci; mladeniči, ki posla ne obvladajo, urednički, ki še družabne kronike ne bi uspešno urejali, komentatorji in kolumnisti, ki bolj kot besede drobijo žagovino.

Dobro, tiskani mediji imajo lastnike in bralec sega po njih prostovoljno. Razmerje med režimskim časopisjem in bralcem je tako kot med sadistom in mazohistom: če prosto vstopata v odnos, je čisto. Drugače je z javno televizijo in radiem. V razmerje smo prisiljeni po leninistični enačbi: socializem = opismenjevanje + elektrifikacija. Torej, do koder seže elektrika, sežejo tudi položnice, ki nam vsak mesec zaračunavajo, da (ne) spremljamo ne samo ideološko kontroliranega, ampak tudi vse bolj bebavega programa režimske RTV.

Pred novim letom sem srečal gospoda Jurija Gustinčiča. Situacija v medijih je grozna, sem komentiral. Situacija je obupna, ni pa brezupna, me je dopolnil bard slovenskega novinarstva. Morda res, a spremembe ne gredo v pravo smer. Mnogi vidijo vzporednice z vzdušjem v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja. A razlika je vendarle očitna. Prosto po Janku Lorenciju: takrat so spremembe šle na bolje, sedaj gredo na slabše. Takrat se je z vsakim konfliktom, z vsako zaplembo, z vsakim poskusom pritiska osvojil nov prostor medijske in siceršnje svobode, danes se iz posega v poseg bolj zapira.

Takrat se je oblast bala žurnalizma - danes se žurnalizem boji oblasti.

In takrat je bil val mladih novinarjev nosilec kritičnega žurnalizma, danes mladi, neizkušeni, polizobraženi, a asimilirani mladeniči stopajo v prevelike čevlje. Skušajo uganiti želje oblastnikov. Pač po formuli aktualnega slogana: Misli berem.

Pa vendar za stanje, kakršno vlada v medijih, ne gre kriviti zgolj sedanje avtoritarne oblasti. To, kar počne, so mokre sanje vsake oblasti. Odgovornost medijev, novinarjev in kritične javnosti pa je, da ji to preprečimo.

Ocena od 1 do 5?

Čista petica.

Dr. Vlado Miheljak

Dr. Vlado Miheljak je profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in član programskega sveta RTV Slovenija v odstopu.

Zunanja politika

Strankarsko kadrovanje

Slovensko zunanjo politiko minulih dveh let zaznamuje kombinacija "evro-atlantske kontinuitete", ki izhaja iz smernic prejšnjih vlad in odločnejšega servisiranja ameriških geostrateških interesov v Evropi in po svetu, ki sledi politični naravnanosti sedanje vlade ter trendu v državah vzhodne Evrope. Za primer proameriškega zunanjepolitičnega zasuka lahko štejemo neposredno vpletanje naše države v iraški vojni, četudi le s simbolno navzočnostjo štirih vojakov v okviru pomoči zveze Nato okupacijskim silam. Vstop Slovenije v iraško državljansko vojno, poleg vojaškega sodelovanja v Afganistanu (za kar se je bila odločila že prejšnja, Ropova vlada), povečuje varnostno izpostavljenost Slovenije.

Največja dosežka slovenske zunanje politike v zadnjih dveh letih - predsedovanje Ovse ter načrtovano predsedovanje EU v prvi polovici 2008, s sopredsedovanjem v trojki, ki se je začelo s prvim januarjem 2007 - zaznamuje "politična korektnost", ki je, pri predsedovanju Ovse, botrovala protokolarnemu uspehu. Ljubljana si obeta ponovitev uspeha s sicer bistveno bolj zahtevnim predsedovanjem Evropski uniji. Ovse se pod Slovenijo ni izvlekla iz kronične krize, v katero je zašla po uradnem koncu "hladne vojne", a tudi razpadla ni.

Če je vendar v multilateralnem menedžmentu slovenski diplomaciji uspelo pokazati nekaj profesionalnosti, ki se lahko obrestuje tudi pri EU, so se v lokalni in bilateralni zunanji politiki nanizali neuspehi. V naših odnosih s sosednjimi državami prevladujejo politični motivi, ki že petnajst let preprečujejo razplet razmeroma zlahka rešljivih sporov. To je najbolj opazno v ponavljajočih se zapletih s Hrvaško. V zadnjih dveh letih je prišlo do doslej najnevarnejših incidentov zaradi še "ne ugotovljenega" poteka meje. Obojestransko nesposobnost zagotavljanja možnosti za učinkovita pogajanja spremlja trmasto nasprotovanje naše diplomacije mednarodni arbitraži, vendar brez verodostojne alternative. Pri hrvaških ambicijah na Jadranskem morju oziroma razglasitvi ekološke ribolovne cone se je Slovenija lahko oprla na nasprotovanju Italije in EU. Hrvaška bo sproti zadržala izvajanje ERC, le če bo perspektiva njenega članstva v EU še realna. V tej luči postaja morebitno slovensko oviranje Hrvaške dvorezno.

Razmeroma neuspešna je tudi naša diplomacija do Avstrije, ki ima v Sloveniji dominantno gospodarsko vlogo, a ki kljub temu ni sposobna zagotavljati izvajanja v avstrijski državni pogodbi in v določbah ustavnega sodišča zapisanih pravic slovenske manjšine. Postopno izboljšanje razmer za slovensko manjšino v italijanskem zamejstvu pa gre pripisati le zmagi leve sredine. Vprašanje, ali bosta državi končno zaprli tudi poglavje istrskih nepremičnin in slovenskih odškodninskih sredstev na fiduciarnem računu, pa ostaja še nedorečeno. Slovenska diplomacija se je zelo okorno in zamudno odzvala na italijansko načrtovanje plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. Če te namere ob meji ne bi pravočasno razkrila civilna družba (ministrstvo za okolje je za terminale izvedelo iz medijev, ne pa od diplomacije!), bi najbrž ministrstvo za zunanje zadeve še naprej molčalo.

Najslabšo oceno si vendar minister Rupel zasluži pri kadrovski politiki, ki je v zadnjih dveh letih močno privilegirala politično pripadnost posameznikov in osebne simpatije ministra. Izrazito strankarsko je bilo na primer imenovanje Avguština Vivoda za veleposlanika v Argentini. Soglasje iz Buenos Airesa je prišlo šele po sedmih mesecih, Vivodu pa so v Sloveniji z odlokom priznali šolsko izobrazbo, ki je ni nikoli imel. Izrazito osebno motivirano je bilo imenovanje veleposlanika Boruta Trekmana, ki velja v očeh profesionalnih diplomatov za nesposobno in konfliktno osebo. Sporen je bil tudi poskus imenovanja Marcela Koprola, osumljenega spolnega nadlegovanja, za vodjo misije v ZN. In nadvse sporna je zasebna uporaba službenega avtomobila in voznika s strani ministrove soproge.

Ocena slovenske zunanje politike: 2

Franco Juri

Franco Juri je nekdanji diplomat in kolumnist Dnevnika

Kultura

Reformacija kulture z menjavo direktorjev

Poteze, ki smo jim bili v zadnjih dveh letih priča na področju kulturne politike, kažejo na to, da smo sredi centralizacije vseh vzvodov oblasti. Strategija zdajšnje vlade je preprosta: najprej zanikaš stroko, nato nastaviš svoje ljudi, na koncu pa poskrbiš za zasebni politični (ideološki) vpliv na javne ustanove. Takšen vzorec vladanja se je razpasel na vseh področjih, do izraza pa bo zares prišel, ko bo začel veljati sistemski zakon o javno-zasebnem partnerstvu. Obstaja velika nevarnost, da se bodo takrat v vseh kulturnih ustanovah, ki so potencialno dobičkonosne, koncesije in solastniški deleži delili pod mizo.

Kulturne ustanove, predvsem umetniške, je treba reformirati. Reforma je bila na odločevalskih mizah že pod prejšnjimi vladami. Toda bile so težak, dolgotrajni zalogaj, saj bi bilo treba doseči fleksibilnost zaposlovanja, primerno višino plač in zagotoviti popolno avtonomijo vodstev inštitucij. Janševa vlada je "reformacijo" razumela drugače. Tako da nastavlja svoje direktorje. Sploh prvi primer kadrovanja po nastopu sedanje vlade je bila predčasna razrešitev direktorja Arhiva RS Dragana Matića. Še sam Simoniti je v odgovoru na interpelacijo priznal, da ni bilo nobenega pravega razloga za tako odločitev. In zajedljivo pripomnil, da poteze ne obžaluje. Sledila je Slovenska kinoteka, kjer je bil postopek imenovanja direktorja skrajno problematičen. V primeru Viba filma se je zgodilo isto. V ljubljanski Operi je prišlo do "razrešitve" zaradi nekrivdnih razlogov, na koncu pa je pristojno sodišče odločilo, da so Boruta Smrekarja vrgli na cesto neupravičeno. Filmski sklad je posebna zgodba. Čudim se, da minister ne uvidi, kakšno škodo mu delajo tisti, ki jim je zaupal sokreiranje in izvajanje politike. To, kar znotraj polja avdio-vizualne kulture, predvsem na področju slovenskega filma, počneta položajni uradnik Igor Prodnik in novi večkratni funkcionar Stane Malčič, je popolna katastrofa.

Zanimivo je, da minister ne posluša niti vladne niti parlamentarne pravne službe, kaj šele strokovnjakov in uradnikov. Zakon o RTV Slovenija je sporen v kar nekaj določbah, statut RTV Slovenija je nezakonit. Za nacionalno resolucijo o nacionalnem programu za kulturo je najprej trdil, da ni zavezujoča, potem si je premislil, a jo upošteva le pri posameznih vprašanjih, npr. pri vprašanju privatizacije Vibe. Spremembe zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi bi moral državni zbor sprejeti že letos, a predloga zakona ni od nikoder. Napovedan je bil zakon o spodbujanju vlaganj v kulturo, a je minister nedavno izjavil, da tega zakona ne bo. Razumljivo, saj zaradi kadrovskih čistk preprosto nima ljudi, ki bi jim takšen zakon uspelo pripraviti. Pa tudi sicer je že zamudil vlak na tem področju, saj "svojih" strokovnjakov ni pravočasno vključil v sprejemanje nove davčne zakonodaje.

Kulturno ministrstvo je res pristojno za medijsko in avdio-vizualno področje, a minister in njegova vlada sta pristojnost vzela dobesedno, brez zadržkov. Posledice bodo prej ali slej vidne tudi na vsebinski ravni. Razpis, na katerem so med medije razdelili milijardo tolarjev, je bil največja šlamastika, kar sem jih kdaj videl. Ne gre toliko za to, kdo je dobil denar in kdo ne, povsem problematičen je bil razpisni postopek. Po drugi strani ponekod razpisov sploh ni. Nedopustno je, da minister ne spoštuje pravnomočne sodbe vrhovnega sodišča o tem, da je Blejski otok državni in ne cerkveni. Nedopustno je, da Blejski grad odda v upravljanje brez javnega razpisa. Menim, da je bila država v tem primeru oškodovana za približno milijardo tolarjev. In še: grozljivo je, da vlada soustanovi muzej krščanstva z "največjo nevladno organizacijo na Slovenskem", RKC.

Minister vseskozi pozablja, da je skrbnik in spodbujevalnik javnega interesa. Ne pa tisti, ki javni interes krni. Dogaja pa se prav slednje. Izgovor, da je bilo treba spisati nov zakon o Kobilarni Lipica, in sicer zato, ker doslej nista bili strogo ločeni gospodarska in nepridobitna dejavnost, je popoln larifari. To pomeni, da so bili motivi za novi zakon o Lipici očitno drugačni. Da si je pomembni SDS-ovec Mihael Brejc domislil, da bi bilo v zaščitenem območju pač fajn imeti dovolj veliko golfišče. Žrtev: Etbin Tavčar, ki se je tem načrtom uprl in ostal, absurdno, brez službe zato, ker je ščitil javni interes.

Medijskemu ministru je treba poleg vsega očitati tudi to, da v dveh letih na področju kulture ni odprl prav nobene nove zgodbe. Nasprotno. Blokira celo projekte, pri katerih ni nobenih razlogov za zavlačevanje. Recimo Lutkovno gledališče v Mariboru, katerega sofinanciranje je minister pogojeval z zamenjavo zdaj že nekdanjega župana Borisa Soviča. Edina svetla točka Simonitijevega vladanja je razmeroma kratkoročno povečanje deleža državnega proračuna, namenjenega kulturi. Se pravi: medijem in ostalim kreativnim industrijam.

Ocena: 2

Simon Kardum

Simon Kardum je dolgoletni visoki uradnik ministrstva za kulturo, ki je zaradi nestrinjanja z delovanjem sedanje oblasti dal odpoved. Danes je samostojni novinar.

Jure Trampuš , Vanja Pirc, Urša Marn, Peter Petrovčič, prof. dr. Dušan Mramor, dr. Bogomir Kovač, dr. Marjan Senjur, Srečo Dragoš, dr. Miroljub Ignjatović, Lojze Ude, Bojan Bugarič, dr. Ljubica Marjanovič - Umek, Alenka Šelih, Julijana Bizjak Mlakar, dr. Jože Mencinger, dr. Vlado Miheljak, Franco Juri, Simon Kardum