šolstvo in znanost / Napad na avtonomijo univerze

Italijansko mesto Bologna ne slovi le po testeninah in nekdanjem smučarskemu šampionu Albertu Tombi. Še bolj znano je po univerzi, ki z več kot 900-letno neprekinjeno tradicijo velja za uradno najstarejšo univerzo v Evropi. Univerza, na kateri sta se šolala tudi recimo Dante in Petrarka, pa se je vpisala v zgodovino še zaradi nečesa. Prav tu se je rodil koncept "avtonomije univerze". Zgodba gre približno takole. Cesar Friderik Barbarossa je leta 1158 štiri pravne strokovnjake, menda učence samega ustanovitelja bolonjske pravne šole, povprašal za znanstveni nasvet. Z razlago je bil zadovoljen, zato je bolonjski univerzi v zameno podelil visoko stopnjo avtonomije. Ta tradicija se je ohranila do danes. Avtonomijo univerzam danes priznavajo ustave in številni drugi, tudi mednarodni dokumenti. Res pa je, da še vedno teče neskončna debata o tem, kako razumeti pojem avtonomije. Ta namreč ne more biti popolna. Tudi univerze so omejene z zakonskimi in finančnimi okviri. Jim pa avtonomija omogoča, da same določajo, kako bodo organizirane in kako bodo delovale, koga bodo zaposlile, katere študijske in raziskovalne programe bodo razpisovale, kako bodo porabljale svoj proračun ... Avtonomija jih varuje tudi pred vplivi vsakokratne politične oblasti.

V Sloveniji avtonomijo univerze - vsaj državnim univerzam in visokim šolam - zagotavlja ustava. A ta pravica, ki temelji na večstoletnem izročilu, naj bi bila zdaj resno ogrožena.

Krivec za to naj bi bil osnutek novega zakona o visokem šolstvu in raziskovalno-razvojni dejavnosti, ki naj bi poenotil visokošolski in raziskovalni prostor. Gre za strateški dokument, ki ga je minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Jure Zupan strokovni javnosti predstavil pred dvema tednoma. Zakon naj bi v slovensko visoko šolstvo vnesel precej novosti - med drugim naj bi redefiniral status državnih, javnih in zasebnih visokošolskih in raziskovalnih organizacij, ustanavljanje visokošolskih zavodov, vpis na študij, zaposlovanje profesorjev, financiranje visokošolskih in raziskovalnih ustanov ... V zadnjih dveh letih so sicer novosti, ki jih je nepričakovano napovedal minister Zupan, redno povzročale viharje. A tokrat je situacija še posebno kritična.

"Javna" razprava

Eden od razlogov, zaradi katerih je počilo, je že v tem, kako je sploh nastal osnutek novega zakona. Ministrstvo se namreč ni posvetovalo z univerzami, fakultetami, inštituti, gospodarsko zbornico, študenti in sindikati ter se nato lotilo pisanja zakona, ampak je namesto tega strokovno javnost preprosto seznanilo z že pripravljenim besedilom. Po pošti so jim ga razposlali sredi aprila in ji dali na voljo le dva tedna (z vsemi prvomajskimi prazniki vred), da sporoči svoje morebitne predloge in pripombe. Rok za oddajo mnenj bi se moral tako izteči že v ponedeljek. A Zupan je v četrtek pritisku razburjenih visokošolskih partnerjev malo popustil. Rok je podaljšal do 25. maja.

Minister s tem sicer ni prvič zaobšel visokošolskih partnerjev. Lani je recimo na lastno pest spremenil uredbo o njihovem financiranju, čeprav je bil dotedanji način financiranja dosežen z dialogom z univerzami. Univerze so protestirale, ministrstvo je malo popustilo, kljub temu pa je spremenjena uredba obveljala za Zupanovo zmago. Tokratnega dokumenta pa ni pripravilo samo ministrstvo, saj so prek javnega naročila majhne vrednosti lani za pomoč pri pisanju zakona angažirali tudi Inštitut za javno upravo, ki mu je s tem pripadlo 9 milijonov SIT. Zakon so pod okriljem inštituta pomagali pisati trije profesorji prava. Prvi je Peter Jambrek, lastnik dveh zasebnih fakultet, Fakultete za podiplomske državne in evropske študije (FPDEŠ) in Evropske pravne fakultete (EPF) v Novi Gorici. Drugi avtor zakona je Tone Jerovšek. Je prodekan na Jambrekovi FPDEŠ, predava pa tudi na njegovi EPF. Tretji avtor zakona je Gorazd Trpin, ki vodi katedro za javno upravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, obenem pa prav tako poučuje tudi na obeh Jambrekovih šolah. Zakon je torej nastal v ozkem krogu ljudi.

Zakaj ni ministrstvo že na samem začetku k sodelovanju povabilo tudi strokovne javnosti? Na ministrstvu trdijo, da ta očitek sploh ne drži in da je zakon prav zdaj v usklajevanju s strokovno javnostjo. Zato naj bi dialog pravzaprav zavračali tisti, ki trdijo, da je ministrstvo ignoriralo stroko. Na ministrstvu še trdijo, da obstoječe besedilo tako ali tako še ni končna verzija zakona, da gre le za osnutek, da bodo v besedilo naknadno vnesli pripombe stroke in da bodo šele nato javnosti predstavili uradni predlog zakona. Šele takrat naj bi se začela širša javna razprava.

A takšno ravnanje nima veliko skupnega s smernicami v evropskem visokošolskem prostoru, kjer se je uveljavil koncept partnerstva. Ta določa, da imajo študenti, univerze, delodajalci in vlada, pa tudi sindikati, pri odločanju o vseh strategijah, mnenjih ali zakonih enakopravno vlogo. In odločitve sprejemajo s konsenzom. Mnogi so zato prepričani, da bo sedanja "razprava" zgolj krinka za uveljavitev vsaj nekaterih najbolj spornih predlogov. Znano je namreč, da je besedilo nekega zakona bistveno težje spremeniti, potem ko je enkrat že napisano. To smo lahko dovolj nazorno videli ob sprejemanju novega zakona o RTV Slovenija. Tudi minister Simoniti je zakon takrat javnost seznanil z že napisanim zakonom. Tudi on je obljubljal, da bodo vendarle upoštevali mnenje strokovne javnosti. A čeprav so domači kot tuji medijski strokovnjaki zakon dobesedno raztrgali, je ta na koncu doživel le nekaj kozmetičnih popravkov.

Katastrofalno besedilo

Osnutek visokošolsko-raziskovalnega zakona seveda ni doživel tako močnega odpora le zaradi tega, kako je nastal. Še večje razburjenje je požel zaradi svoje vsebine. V Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) med drugim menijo, da zakon zmanjšuje že dosežene pravice zaposlenih v visokem šolstvu, da je strokovno šibek in drastično posega v sedanjo ureditev visokega šolstva ter avtonomijo univerz. Protestirala je tudi naša največja univerza, Univerza v Ljubljani, od koder so sporočili, da je besedilo tako sporno, da se o njem sploh ne nameravajo pogovarjati. Sledila je posebna izjava rektorske konference, kjer sta se ljubljanski, mariborski in primorski univerzi v protestu pridružili še Študentska organizacija Slovenije in Inženirska akademija Slovenije. Zakonu med drugim očitajo, da je "konceptualno zgrešen, pravno nedodelan, sam po sebi poln vsebinskih neskladij in z vidika posameznih rešitev neustaven". Zato od ministra pričakujejo, da bo zakon umaknil iz nadaljnje obravnave, da ga bo pripravil na novo in da bo tokrat k sodelovanju povabil tudi visokošolske partnerje in širok krog strokovnjakov.

Eden od piscev zakona, Gorazd Trpin, kritikom odgovarja, da so njihovi očitki sicer težki, a niso konkretni: "Pravijo, da je zakon neustrezen, a ne konkretizirajo, zakaj. Govorijo, da je dokument pravno nedodelan, a to sploh še ni predlog zakona, zato seveda še ni dodelan, saj se dela redakcijo po zbiranju pripomb. Pravijo, da je zakon poln vsebinskih neskladij, a jih ne konkretizirajo. Zakonu očitajo tudi neustavnost, a tudi očitka niso obrazložili, le ugibam lahko, da se nanaša na vprašanje avtonomije. A če pogledate v komentar ustave, ne vidim, kako bi zakon lahko kršil avtonomijo."

Kaj torej najbolj moti kritike? "Celotno besedilo tega zakona je katastrofalno," so nam v zadnjih dneh drug za drugim ponavljali zaposleni na številnih slovenskih univerzah, fakultetah in inštitutih. A v posamezne člene zakona se niso želeli spuščati. "To bi pomenilo, da priznavamo besedilo zakona. Minister pa bi lahko naše izjave izkoristil kot dokaz, da je stroka podala svoje mnenje," so pojasnjevali. Zato se je bila večina pripravljena o osnutku Zupanovega zakona podrobneje pogovarjati le anonimno.

Vseeno poglejmo nekaj podrobnosti, ki naj bi na novo postavile slovenski visokošolsko-raziskovalni prostor. V besedilu se je znašlo nekaj terminoloških kiksov. Recimo izraz "visokošolska organizacija", pa čeprav se je že pred leti ob vpeljevanju bolonjske reforme ustalil izraz "visokošolska inštitucija". Najdemo lahko tudi nekaj zares presenetljivih členov, recimo tistega, da bi imeli ugodnejše pogoje za vpis na univerze Slovenci s stalnim prebivališče zunaj Slovenije in potomci "oseb slovenske narodnosti do tretjega kolena v ravni vrsti". Ideja je v nasprotju z reformo visokega šolstva, ki se vrši po celotni Evropi in po kateri naj bi imeli vsi (vsaj prebivalci EU) enake pogoje za vpis. Se zdi pa pisana na kožo potomcem izseljencev.

Študentska organizacija Slovenije zakonu očita, da znanje obravnava kot tržno blago na dereguliranem tržišču, da spodbuja elitizacijo, omejuje dostopnost visokega šolstva in zmanjšuje pravice študentov. "Predlog zakona korenito briše sledi bolonjske reforme, omejuje pravice študentov do ponavljanja in prepisov na eno leto za prvo ter drugo diplomsko stopnjo skupaj, uvaja šolnine ter ogroža pomen in vlogo študentskega organiziranja. Novost je tudi uvajanje sprejemnih izpitov in testov nagnjenosti za določen študij, s tem, da se še vedno upoštevajo rezultati mature, s čimer bi dijake dodatno obremenili." Zato upajo, da bo minister prisluhnil pozivu visokošolskih partnerjev, "in sicer tako, da se nam o konkretnejših akcijah ne bo potrebno odločati".

Velike univerze najbolj skrbijo tisti členi predlaganega zakona, ki se ukvarjajo s strukturo in financiranjem univerz. V njih namreč vidijo orodje, s katerim bi lahko vlada razbila obstoječe velike državne univerze. Če ne razbila, pa vsaj dobila popoln nadzor nad njimi. Kateri so torej tisti deli novega zakona, ki naj bi najbolj eklatantno ogrožali avtonomijo univerze?

Razbijanje in discipliniranje

Razkosanje univerz bi lahko dosegli že z dvema potezama. Osnutek zakona predvideva, da bi premoženje z univerz prenesli na posamezne fakultete. Potem pa bi posameznim fakultetam, ki zdaj delujejo v okviru državnih univerz, omogočili še, da se odločijo, kako bodo nadaljevale svojo pot. Zakon predvideva, da se lahko fakulteta ali posamezni raziskovalni ali pedagoški oddelek preoblikujejo v pravne osebe, po tem pa bi ostale pod okriljem svojih univerz, se organizirale v novo univerzo ali se vključile v drugo obstoječo univerzo. "Dokument odpira samoorganizacijo visokošolskega prostora, torej prav nič ne posega v avtonomijo univerz. Dejansko to avtonomijo celo širi, in sicer še na raziskovalne inštitucije," pravi Trpin.

Po drugi strani pa takšen predlog prinaša drobljenje univerz, za katero poleg tega sploh ni jasno, kdo ga bo reguliral. Kot pravijo na ljubljanski univerzi, gre trend v drugih evropskih državah povsem v drugo smer. "Trend namreč vodi k povezovanju manjših visokošolskih organizacij v večje in močnejše, ki bodo imele kritično maso vrhunskega znanja za kakovostno izobraževanje in raziskovanje in za konkurenco v evropskem in ne v nacionalnem prostoru. Dober primer sta Finska in Danska." Dodajajo, da z morebitnim razbitjem univerze razbijemo tudi njen socialni kapital, tradicijo, raziskovalne skupine, notranjo sinergijo in kulturo, kar je nastajalo desetletja. "In prav toliko časa je potrebno, da bi to oblikovali v morebitnih novih univerzah. Posledica bi bila, da zgubimo dobro univerzo brez nadomestila v daljšem časovnem obdobju."

Razkosanje velikih univerz je sicer le en možni scenarij. Univerze pa zelo skrbi tudi drugi možni scenarij. Jasno je, da univerze niso zares avtonomne, ko gre za denar. Sploh državne univerze in visokošolski zavodi so pač financirani predvsem od države. Res pa je, da je bil sedanji način financiranja usklajen med ministrstvom in univerzami. Novi zakon predvideva, da bi sistem financiranja opredelili na novo in da bi imel poslej ključno besedo pri deljenju denarja minister. Ta bi si prisvojil tudi bistveno večji kos denarja za posamezne univerze in fakultete, tega pa bi potem razporejal po lastni presoji. A to še ni vse. Predlog zakona namreč predvideva, da bi imele univerze po novem direktorja, ki bi namesto rektorja, ki je zdaj tudi poslovodni organ, odločal o financah univerze. Takšno delitev pooblastil sicer nekateri podpirajo, a le, če bi o tem odločale univerze same. Zakonski osnutek pa jim direktorja vsiljuje. In ne samo to: direktorja, ki bi se o financiranju pogovarjal neposredno z ministrom, bi za nameček izbral kar sam minister. In če sledimo logiki, da ima tisti, ki ima v rokah denar, v rokah tudi moč v zvezi z vsemi ključnimi vprašanji univerze, bi dobil minister s tem neposredni nadzor nad univerzami. Kako zelo sporna je ta ideja, ki je nastala na visokošolskem ministrstvu, dokazuje tudi to, da tudi soavtor zakona Trpin meni, da bi jo bilo najbolje umakniti.

Sicer pa osnutek ne predvideva le ministrovega "komisarja" v državnih univerzah, temveč daje ministru še številna druga pooblastila, ki po prepričanju številnih profesorjev in znanstvenikov spodkopavajo avtonomijo univerze. Zelo nenavaden se zdi člen, ki določa, da je učni jezik na univerzah slovenščina in da minister določi, kako skrbeti za njen razvoj in učenje. Člen ni le absurden, ampak tudi posega v avtonomijo univerz.

Predavateljem pa se zdi nezaslišano predvsem to, da bi minister po novem visokošolskim učiteljem na posebnih pogodbah podeljeval najvišjo licenco za predavatelje, naziv redni profesor. Kandidata bi seveda lahko tudi zavrnil. Soavtor zakona Trpin sicer pravi, da so takšno rešitev predvideli le za največje strokovnjake, predvsem iz tujine, ki bi jih financiralo kar samo ministrstvo. Profesor, ki svojega imena, razumljivo, ni želel razkriti, pa meni, da je tudi to povsem sporno: "V socializmu so nastavljali in metali profesorje, pa še takrat niso tako neposredno rekli, da minister odloča o tem, kdo dobi naziv. Me prav zanima, kaj bo, ko bom sam, ki ne znam biti tiho, nekoč zaprosil za naziv redni profesor in bo o meni odločal minister, ki ne pozna mojih strokovnih referenc, morda pa bo vedel, kaj sem govoril javno."

Kako pa je osnutku uspelo zastaviti njegov osnovni namen? Zakon je navsezadnje želel bolj povezati visokošolski in raziskovalni prostor, tega narediti bolj kakovostnega ... Zgodilo pa naj bi se ravno nasprotno. "Za dobro in kakovostno univerzo ali inštitut je potrebno tudi dobro in kakovostno raziskovalno delo. Kakovostno raziskovalno delo lahko opravljajo samo vrhunski raziskovalci, na vrhunski opremi in z dovolj velikim kritičnim številom raziskovalcev v eni skupini. Zakon po mojem mnenju pomen takega raziskovalnega dela še bolj zmanjšuje," ugotavlja predsednik Slovenske inženirske akademije Jože Vižintin. Zakon namreč vrhunske raziskovalce na inštitutih sili, da namesto poglobljenega raziskovalnega dela pripravljajo nove učne programe in organizirajo nove fakultete ter podiplomske šole, kar je bolj ali manj unikum našega prostora. Profesorje na univerzah pa z odvzemom avtonomije in ustanavljanjem 'zasebnih' fakultet in univerz sili v položaj, ko bodo morali veliko več časa posvetiti za svojo promocijo kot za raziskovalno in pedagoško delo. Če se poleg tega obseg financiranja s strani države ne bo spremenil ali se bo zaradi razdrobljenosti celo zmanjšal, se bosta obseg in kakovost raziskovalnega dela profesorjev, ki sta pogoj za kvalitetno pedagoško delo, še zmanjšala. "Pri tem bodo najslabši konec potegnili prav študentje in s tem naši bodoči intelektualci," meni Vižintin in dodaja, da je v visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti gotovo treba kaj spremeniti, to si navsezadnje želi večina profesorjev in raziskovalcev, posebno mlajših. A pripraviti bi morali tak zakon, ki bi vrhunske raziskovalce in profesorje združeval in silil v skupno interdisciplinarno raziskovalno in izobraževalno delo, ne pa, da jih razdvaja.

Komercializacija?

Zakaj je torej nastal osnutek zakona, ki sproža tako velike konflikte? Zakaj je besedilo nastalo v zelo ozkem krogu ljudi, povezanih z zasebnimi visokošolskimi inštitucijami? So se ti pri pisanju zmogli odreči svojim zasebnim interesom? Kritiki zakona namreč opozarjajo, da so se na tnalu novega zakona znašle le državne univerze, ne pa tudi zasebne univerze in visokošolski zavodi. Prav zato se zdi pomenljivo, da se uporu proti zakonu državnim univerzam ni pridružila tudi naša edina zasebna univerza, Univerza v Novi Gorici. Tudi Jože Vižintin ugotavlja, da novi zakon, namesto da bi poskušal eno ali dve slovenski univerzi pripeljati v vrh evropskih, če že ne svetovnih univerz, "poenostavljeno ugotavlja, kako bodo na novo ustanovljene 'zasebne' univerze kar čez noč postale evropsko in svetovno primerljive. Vsi vemo, da to preprosto ni mogoče".

A to je v skladu z reformističnimi predlogi, ki jih je za sedanjo vlado pred časom pripravil Jože P. Damijan s sodelavci in ki so predvideli ustanovitev večjega števila manjših, po možnosti zasebnih univerz. Je pa tudi v skladu z dosedanjimi načrti ministra Zupana. Kritiki so mu doslej že večkrat očitali, da dela v korist zasebništva, sam Zupan pa ni nikoli skrival, da je bolj naklonjen majhnim, zasebnim visokošolskim zavodom, ker naj bi bili ti "bolj konkurenčni, bolj fleksibilni in bolj raziskovalni". Za državne univerze se je medtem vedno zdelo, da jih vidi kot okorele mastodonte, ki se bolj ukvarjajo z lastno birokracijo kot s študenti, ki imajo zaprta vrata za zunanje raziskovalce in ki niso dovolj prilagojene razmeram na trgu dela. Do neke mere je takšno razmišljanje utemeljeno. Ampak zakaj bi bilo treba zaradi tega razbiti državne univerze? Ker naj bi si izborile preveliko stopnjo avtonomije? Ker še vedno poberejo daleč največji delež študentov? "Sam v tem vidim predvsem dva motiva. Eden je strah pred neodvisnim kritičnim mišljenjem v družbi. Drugi pa je, da bi prekanalizirali sredstva iz državnih univerz v zasebne visokošolske zavode," je prepričan eden od profesorjev.

Ideje o razbitju velikih univerz so se sicer še pred časom zdele težko uresničljive v zelo kratkem času. Zdaj, ko je na mizi novi visokošolsko-raziskovalni zakon, se zdi to povsem mogoče. Še več, zdi se, da gre le še za vprašanje časa.