Novi lobisti

Znani so lobistični primeri iz tujine, kjer poslanci, bivši ministri ali predsedniki ustanavljajo pisarne in po končanem mandatu svoje dobro ime, svoj politični vpliv ali ugled zastavljajo za velike gospodarske igralce. Najnovejši slovenski primer za to se imenuje Pavle Rupar. Pavle Rupar je danes lobist. In ni edini. Tančico skrivnosti s slovenske lobistične scene razkriva gradbena afera, kjer se v vlogi vplivnih in uglednih, ki vlečejo niti iz ozadja, poleg kontroverznega poslanca pojavljajo še igralci golfa, vojaki, morda varnostniki in bratje. Le kaj ji druži?

Pavla Ruparja, nekdanjega poslanca SDS in bivšega tržiškega župana, si je najširša javnost zapomnila, ko je konec leta 2005 predlagal pregled mednožja dveh opozicijskih poslank, malce pozneje pa se je zapletel še v javni in do neke mere ljubezenski spor s svojo podnajemnico. Kot poslanec nato ni odstopil zaradi motenja javne morale, javnega reda ali miru, temveč zato, ker protikorupcijski komisiji ni prijavil stanovanja, pred katerim se je prepiral s prijateljico. Ko je nato pogorel še na lokalnih volitvah, kjer ni bil ponovno izvoljen na mesto tržiškega župana, smo mislili, da je z njegovo politično kariero konec. Toda ne. Svoje znanje, talent in svoj vpliv, ki ga še vedno ima, Rupar danes prodaja "uglednim strankam" in "velikim firmam".

V oddaji Piramida na RTV Slovenija se je Rupar že lani septembra pohvalil, da ima njegovo podjetje za lobiranje z latinskim imenom Effectus "zelo veliko uglednih strank, velike firme", a njihovih imen zaradi poslovne skrivnosti ni želel razkriti. Ta teden pa je za RTV Slovenija priznal, da je imel možnost kot lobist sodelovati tudi s Hildo Tovšak, direktorico Vegrada, pri spornem naskoku na javni razpis za gradnjo brniškega kontrolnega stolpa. Dejal je, da je bil k sodelovanju "za lobiranje" povabljen, a ni bil izbran. Vsak ima možnost izbire in "tudi pri lobistih se pojavljajo seveda tako imenovani uradni lobisti, pa tisti, ki so neuradni. Tako da sem jaz pač sestavil pogodbo, jo tudi dal v pregled, vendar podpisana ni bila, tako da nisem pravzaprav kaj bistveno sodeloval pri tem", je dodal. Do posla ni prišlo, saj je Hilda Tovšak našla druge lobiste. "Je pa seveda res, da imate na sivem trgu tako imenovano pokvarjeno blago, ki je cenejše. Tudi v tem primeru je bilo tako in oni so pač stavili na te ljudi. Jaz sem temu rekel, da niso vzeli pravih konjev, ampak da so vzeli konje," je menil Rupar, očitno eden izmed prestižnejših in kvalitetnejših lobistov v Sloveniji.

A tudi Rupar ni čistokrvni lipicanec. Pogled v sodni register razkrije, da se je na vrh podjetja Effectus s sedežem v ljubljanskem BTC nespretno zavihtel že avgusta leta 2007. Nespretno zato, ker je v tem času kot brezposelna oseba še vedno prejemal nadomestilo za poslansko plačo. V državnem zboru so nam namreč pojasnili, da je Rupar zadnje plačilo za čas do 23. oktobra prejel 5. novembra, torej v času, ko je že vodil svoje lobistično podjetje in ko je na javni televiziji pojasnjeval, da kot lobist sodeluje z velikimi in uglednimi slovenskimi firmami. Jasno je seveda, da nadomestilo po koncu funkcije poslanci prejemajo zato, da lažje prebrodijo popolitični čas, medtem ko iščejo novo službo. In če jo najdejo, morajo o tem takoj obvestiti državni zbor. Rupar, ki na Mladinina vprašanja ne odgovarja, tega očitno ni storil. Iz parlamenta so nam odgovorili, da je nadomestilo prejemal celo leto, do zadnjega možnega dne, ker po koncu mandata ni mogel dobiti druge ustrezne zaposlitve ali se upokojiti. Parlamentarna mandatno-volilna komisija pa nima pristojnosti, da bi preverjala status bivših poslancev, ki uveljavljajo pravico do nadomestila plače.

Krkovič in Petek

V razkritih pogovorih oziroma policijskih prisluhih med gradbeniki je pri lobiranju za Vegrad omenjen tudi brigadir Anton Krkovič, nekdanji tesni sodelavec Janeza Janše, ustanovitelj manevrske strukture, nekdanji generalni tajnik in član izvršnega odbora SDS. Ker bo Krkovič ena od prič na sodišču, očitno kriminalisti in tožilstvo utemeljeno mislijo, da se ukvarja z lobiranjem pri državnih gradbenih poslih, od letališkega stolpa na Brniku, Celovških dvorov v Ljubljani, kjer Vegrad začenja gradnjo kompleksa 821 stanovanj, za katera je moralo podjetje od upravne enote pridobiti gradbeno dovoljenje, do planinskega muzeja v Mojstrani. Za javnega uslužbenca, zaposlenega v generalštabu Slovenske vojske, je to gotovo nenavadna popoldanska aktivnost.

Glavni osumljenec v gradbeni aferi Tomaž Žibert, član razpisne komisije, ki je izbirala gradbeno podjetje za brniški stolp, in drugi osumljenec, Srečko Gabrič, kočevski podjetnik in član SDS v pogovoru večkrat omenjata "Toneta", "maneversko strukturo" ali "Toneta, generala našega". V zabeležki policijskih prisluhov lahko preberemo, da 18. januarja 2008 Žiberta pokliče Gabrič, ki mu pove, "da ga je Tone prej klical, saj Hilda prek njega sprašuje, če bi Gabrič lahko Žiberta vprašal. Žibertu Gabrič pojasni, da je Tone 'general naš'. Gabrič sprašuje Žiberta, če ga je Hilda kaj klicala v ponedeljek. Žibert to zanika in vpraša, ali se ga Hilda boji ..." Žibert pove, da še ne, Gabrič pa nato sogovorniku razloži zadevo "Celovški dvor", kjer Vegrad tudi nastopa in kjer je Tone prav tako v ozadju. Omeni tudi muzej v Mojstrani in spodbuja, da bi se vsi trije, Žibert, Gabrič in Tone, dobili na kosilu in razčlenili stvari ... Nato 23. januarja Žibert pokliče Gabriča, ta pa mu pove, da ga je klical Tone in povedal, da so (komisija) umaknili razpis (prijavo) Vegrada ... Dan kasneje Žibert spet pokliče Gabriča, s katerim se pogovarjata o Vegradu in Tonetu. Gabrič Žibertu v zvezi z obljubami pove, da naj ne skrbi, saj je to "manevrska struktura" ...

Glede na te zapise iz policijskih prisluhov je očitno, da je bila "Tonetova" vloga pri lobiranju za Vegrad zelo pomembna. "Slovenska vojska s tem nima nič," nam je nejevoljno odgovoril Simon Kores, ki je na obrambnem ministrstvu pristojen za stike z javnostjo, ko smo želeli stopiti v kontakt s Krkovičem. Žal Krkovič nima svojega podjetja ali tajništva, kamor bi se lahko obrnili, pa tudi na elektronsko pošto nam ni odgovoril.

V gradbeniški aferi so kriminalisti zasledili še enega lobista, Boruta Petka, do nedavna tajnika v kabinetu predsednika vlade Janza Janše, zadolženega za podporo svetovalcem za notranjo politiko in gospodarstvo, sedaj zaposlenega na SDS. Dokumenti, ki so jih pridobili na Dnevniku, naj bi dokazovali, da je tudi Petek lobiral za Vegrad. Petek in direktorica Vegrada Hilda Tovšak naj bi se 6. februarja srečala na Petrolovem bencinskem servisu na Lopati pri Celju, kjer sta se pogovarjala o razpisu za kontrolni stolp na letališču Brnik in zapletih, povezanih s prenosom zemljišča v BTC v lasti Gradisa na Vegrad. Po sestanku s Petkom je Tovšakova dvema sogovornikoma sporočila, da je stolp dobil Vegrad. Potrdila je, da se je s Petkom pogovarjala o stolpu, Petek pa naj bi Tovšakovi razlagal o tem, da je vsa zadeva "prišla do predsednika" in da "stolp zdaj dobimo". Petek sicer zanika, da se je tedaj s Tovšakovo pogovarjal o stolpu.

Borut Petek je eden od sinov dolgoletnega člana SDS Stanislava Petka, direktorja Klime Petek, ki je leta 2006 o prijateljstvu s predsednikom vlade za mariborski studio RTV Slovenije dejal, da sta z Janezom Janšo "osebna, dobra prijatelja, zaupava drug drugemu. Hvala bogu, da sva zdaj, ko je postal predsednik vlade, ostala prijatelja. Če je komu od naju dolgčas, se pokličeva ali si pošljeva SMS. Vem, da je tam nekje nekdo, s katerim se dobro razumem."

Očitno oborožen z vplivom je Borut Petek kot lobist ali političen posrednik v zadnjih letih nastopal v različnih zgodbah. Andrijana Starina Kosem, bivša državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu, sedaj pa prva nadzornica v "laškem" Delu, se je o njem razgovorila v oddaji Trenja na POP TV. Dejala je, da je v vladi Janšo velikokrat "opozorila na slog funkcioniranja te družine", s katerim naj bi prestopili mejo normalnega lobiranja. Kajti če lobiraš tako, da se sklicuješ na avtoriteto, ki jo imaš za hrbtom, za tem ostaja "vonj po izsiljevanju". Pri tem je Kosmova opisala dve osebni izkušnji. Ko je šla nekoč v Maribor, naj bi ji volivci SDS povedali, "da ne moreš dobiti službe, če ne greš k družini Petek in se tam ne dogovoriš oziroma tam ne prosiš za službo". Kamorkoli se je Kosmova obrnila, je imela občutek, da je treščila na "nekoga od družine Petek ...". In tudi ko je postala nadzornica paradržavne kapitalske družbe, naj bi ji predsednik uprave Kad povedal, "da je nekdo od družine Petek klical, da to bi bilo pa treba prodat temu pa temu".

Kaj vse je uredil Borut Petek? Konkreten spisek storitev temelji na posrednih dokazih, še več pa je nepotrjenih govoric. Že leta 2006 je bil iz več kot 8 milijard tolarjev težkega projekta gradnje igralnega salona Hit v Šentilju nepričakovano razrešen uspešen in nagrajen menedžer Bojan Rajtmajer, na njegovo mesto pa je prišel dotlej neznan Gregor Jeza, mlad mož brez menedžerskih izkušenj, ki pa priznava, da se z Borutom Petkom pozna še iz mariborskega podmladka Rotary kluba.

Petek sicer zanika lobiranje za mlado in hitro rastoče mariborsko gradbeno podjetje Konstruktor VGR, zanimivo pa je, da je posel z gradnjo Hitovega igralnega salona dobil Konstruktor, čeprav je podjetje Primorje oddalo sprva ugodnejšo ponudbo in se je z občino Šentilj pred lokalnimi volitvami že dogovarjalo o postavitvi temeljnega kamna. S Konstruktorjem je od konca lanskega leta lastniško povezana tudi mariborska televizijska postaja RTS. V zvezi s tem je Andrijana Starina Kosem dejala, da od takrat RTS dobiva oglase od državnih podjetij, ki jih daje naprej v nov brezplačnik, Slovenski tednik, ki je blizu SDS. "Od takrat naprej vidimo v slovenskem tedniku samo še oglas RTS, mariborske televizije, kateri sedaj plačujejo družbe, ki so v lasti države. In preko tega posredno financirajo slovenski tednik. To so stvari, ki jih je tudi potrebno preganjati," je dejala Kosmova.

Primerov je še več. Mariborski trgovec z avtomobili Damijan Koletnik, na čigar poroki sta bila Borut in njegov brat Kristijan Petek, se je prav tako nepričakovano zavihtel v poslovodstvo Pošte Slovenije, nato pa je prevzel vodenje Dravskih elektrarn. Kristijanu Petku je leta 2006 padla sekira v med, ko je dobil od finančnega ministrstva koncesijo za igralnico v Lipici, katere ustanovitelj je poleg njega še Jože Kojc. In tudi Kojcu, ki ima podjetje Lev - Plus, je vlada podelila novo igralniško koncesijo v Kranju.

Lobistična poplava

"Toliko lobistov, kot jih je bilo takoj po spremembi oblasti, še nisem srečal. Vsak, ki je imel pet minut časa, se je razglasil za lobista. A teh, ki jim plačajo, da nekaj naredijo, je dejansko bolj malo," pravi Miloš Čirič, eden izmed bolj znanih slovenskih lobistov, ki se s poslom profesionalno ukvarja veliko dlje kot Rupar, Krkovič ali Petek. Znan je postal že pred leti, ko je skupaj z novogoriškim Hitom finančno ministrstvo prepričal, da je znižalo davke na igralništvo. Ker se resen lobist po njegovi definiciji s svetovanjem ne ukvarja na način "daj, naredi to zame", so tedaj s Hitom najeli davčne strokovnjake, ki so z izračuni dokazali, da bodo z znižanjem davka na igralništvo pridobili vsi; tako Hit kot tudi država. To se je potem tudi zgodilo.

Z nastajanjem novih podjetij naj bi bilo lobiranja vse več. Zasebniki imajo po njegovem pravico predstaviti argumente in poskušati sodelovati v postopku odločanja. Čirič pravi, da sam ne lobira, ko je javni razpis že objavljen, ampak v postopkih pred javnimi razpisi, ko je v obojestransko korist mogoče vplivati, kako bo javni razpis izveden. "Vidim, da me podjetja najamejo, ko mislijo, da stvar ne bo poštena, in si želijo imeti enakopravno možnost, da ne bi izpadli zaradi zapisanih pogojev. Do mene še nikoli ni prišel kdo, ki bi želel, da bi bil javni razpis napisan na njegovo kožo," pravi. Zato pa se, seveda, tudi s podkupovanjem, ne ukvarja. Ker kdor podkupuje, mu ni treba lobirati.

Čirič še zmeraj vztraja v majhnem okolju, kjer je, kot pravi, ena polovica vedno v sorodu z enimi, druga pa z drugimi. Marsikdo je zaradi tega odnehal. Nekoč se je z lobiranjem profesionalno ukvarjal Bogdan Biščak, ki je danes v stranki Zares, ali pa Mile Šetinc. "Tega danes praktično ne počnem več. V Sloveniji ne moreš lobirati. Pride Janša na oblast, in ker nisi janševec, je konec," pravi Šetinc, nekoč član LDS. So pa zato lobistične razmere skorajda idealne za poplavo tistih, ki so blizu oblasti. Poleg Ruparja, Krkoviča ali družine Petek uživajo podobne možnosti za razcvet gotovo še brat Janeza Janše, Rajko Janša, ali pa Darko Njavro, bivši pripadnik Morisa in Janšev tesni sodelavec, ko je bil Janša minister za obrambo.

Njavro je danes zaposlen kot vodja varnosti v invalidskem podjetju v okviru Slovenskih železnic. Čeprav ni na visokem položaju, je takoj po zamenjavi oblasti obiskal predsednike uprav nekaterih podjetij. Marsikdo od obiskanih je nato končal z upravljanjem. Kot šef varnosti v invalidskem podjetju je denimo obiskal predsednika uprave Mercatorja Žigo Debeljaka. Na vprašanje Mladine, zakaj naj bi se šef varnosti invalidskega podjetja srečal s predsednikom uprave največjega slovenskega podjetja, je Debeljak dejal, "da sta se dogovarjala o tem, da bi morda prevzeli del invalidov, zaposlenih v Mercatorju ... Poleg tega to invalidsko podjetje izdeluje različne izdelke in ga je zanimalo, ali jih je možno uvrstiti v našo ponudbo". Njavro je obiskal tudi bivšega vodjo Adrie Airways Iztoka Malačiča, s katerim naj bi zgolj "spil kavico", o kateri Malačič še danes ne želi govoriti, sredi lanskega leta pa je obiskal bivšega predsednika uprave ljubljanskega letališča Vinka Možeta.

Može nam je dejal, da ga je k njemu maja leta 2007 pripeljal sedanji predsednik uprave Zmago Skobir. Zakaj, ne ve. "Jaz se nisem želel še naprej pogovarjat o kakršnihkoli zadevah. Mogoče je on to želel. A ni ničesar izpostavil. Ko se dva človeka prvič najdeta, se takoj ve, kdo kaj misli. In potem se kdo tudi umakne," se danes spominja bivši direktor. Zanika tudi, da bi se z njim pogovarjal o brniškem stolpu, ki tedaj še ni bil aktualen. Može ima o stolpu svojo teorijo. Pravi, da je na previsok stolp pravočasno opozarjal vse, od Podobnika do Božiča, češ "da delajo neumnosti. Da to ni v redu. Pa so mi vsi rekli, da je stolp lep in visok. Vsi so mislili, kako lep stolp bodo imeli pred volitvami. A jim ni uspelo".

Čeprav je bilo zaslediti nekaj neuradnih namigov, da je mogoče za lobistične storitve najeti tudi Rajka Janšo, so doslej vsa podjetja, s katerimi naj bi sodeloval, to zanikala. Gradis denimo. Tudi na podjetje Simt, ki se ukvarja z informacijskimi storitvami, kot je prenova računalniških sistemov, smo se obrnili z vprašanjem, ali drži, da jih je pred približno dvema letoma pri sklepanju nekega posla z Mobitelom zastopal Rajko Janša, a je direktorica Zdravka Zalar to kategorično zanikala: "Gospod Rajko Janša ni bil nikoli redni ali pogodbeni sodelavec naše družbe in ni nikoli v našem imenu za nas izvajal kakršnihkoli prodajnih aktivnosti oziroma svetovalnih storitev. Gospoda ne poznam in ne razumem vaših namigovanj."

Na neki način je sicer videti, kot da je Rajko Janša v zadnjem času na podaljšanem dopustu. Prejšnje podjetje je prodal, njegovo novo podjetje Atacama, registrirano za podjetniško, poslovno in davčno svetovanje, trgovanje z nepremičninami, raziskovanje javnega mnenja in za splošna gradbena dela, pa nima v zadnjih dveh letih ne sredstev ne prometa. A nam je Čirič le potrdil, da je Rajko Janša zdrav in aktiven. Z njim se je namreč srečal pri nekem lobističnem poslu, kjer naj bi Rajko Janša deloval precej profesionalno. Ni znano, ali je Rajko Janša kje zaposlen. Ali morda dela zastonj? Za avtorski honorar? Čirič nam ni želel povedati, za kakšen posel je šlo.

Lobiranje ali klientelizem?

Manipulacija z javnim razpisom ni uspela. Posel pa je uspel Domnu Zavrlu, ki je še pred volitvami sodeloval v strateškem svetu SDS. Kot je znano, je njegovo podjetje Partner Fin na sumljiv način prejelo 51 milijonov tolarjev davkoplačevalskega denarja za podjetniško, poslovno in davčno svetovanje. Zavrl je svetoval podjetju Makro 5, ki je pri gradnji Pediatrične klinike skrbelo za polaganje električnih kablov. Toda pogodba o svetovanju je bila podpisana pet dni prej, preden je zdravstveno ministrstvo podjetje Makro 5 na javnem razpisu izbralo za izvajalca električne instalacije, v njej pa piše, da bo Zavrl dobil denar le pod pogojem, če bo Makro 5 dobil posel pri Pediatrični kliniki. Je Zavrl za 51 milijonov nekdanjih slovenskih tolarjev za lobistične protiusluge prek strankarskih povezav uredil, da je podjetje Makro 5 zmagalo na javnem razpisu?

Tudi najboljšega ali najugodnejšega gradbenega "ponudnika" brniškega kontrolnega stolpa je država oziroma kontrola zračnega prometa iskala z javnim razpisom. Kakšne sposobnosti, razen morda političnih in strankarskih poznanstev ter povezav bi lahko v tem procesu gradbenim podjetjem sploh nudili bivši poslanec Rupar, vojak Krkovič, mladi Petek, morda še Rajko Janša? Očitno je, da v opisanih primerih novopečeni lobisti ne prodajajo svojega znanja ali dobrega imena. Druži jih politična pripadnost. Tudi Pavle Rupar, ki je prostodušno izjavil, da je želel Hildi Tovšak z lobiranjem pomagati pri zmagi na javnem razpisu, je posredno priznal, da se je v resnici želel iti klientelizem.