Uvodnik / Ali H. Žerdin: Nato-piss in dostojnost

Kdo je kriv, da slovenski veleposlanik v ZDA dr. Davorin Kračun nima točnih podatkov? Še dobro, da ga prisotni člani predstavniškega doma ameriškega kongresa, ki sedijo v pododboru za Evropo, niso opozorili, da njegovi podatki niso ažurirani. Dr. Kračun je namreč 1. maja članom pododbora za Evropo skupaj s kolegi iz devetih drugih držav, ki ležijo med Baltikom in Jadranom, pripovedoval, kako si Slovenija prizadeva za vstop v zvezo Nato. Dr. Kračun je zbranim povedal, da v Sloveniji glede vstopa v zvezo Nato obstaja "najširši politični konsenz med vsemi slovenskimi strankami tako v koaliciji kot v opoziciji kakor tudi med večino slovenskih državljanov." Kako? Da v Sloveniji obstaja najširši politični konsenz? Dokaj velik konsenz med političnimi strankami res obstaja. Ta podatek je točen. Od večjih strank na članstvo v zvezi Nato z manjšo skepso gledajo le v mladinskem delu Združene liste. Podatek, da najširši konsenz glede članstva v Natu obstaja tudi med državljani, pa ni točen. Veleposlanik ima napačne ali pa zastarele podatke.

Če bi najširši konsenz glede vstopa v Nato v Sloveniji res obstajal, vlada ne bi postavila spletnega mesta, na katerem razlaga, da članstvo v zavezništvu zagotavlja varno in stabilno okolje za vsestranski razvoj. Če bi najširši konsenz res obstajal, vlada ne bi uvedla brezplačne 080-vroče linije, na kateri vam prijazen glas pove, da je Nato okej. Če bi najširši konsenz res obstajal, vlada ne bi bila nervozna. In če bi najširši konsenz res obstajal, nam vlada ne bi polnila poštnih nabiralnikov s tiskovino, ki nosi ime Natopis. Vlada je časopis Natopis natisnila v nakladi 683 tisoč izvodov, v njem pa med drugim sporoča, da Sloveniji zaradi vstopa v Nato ne bo treba povečati obrambnega proračuna. Natopis se je v nabiralnikih pojavil potem, ko so cene Natovih delnic na borzi slovenskega javnega mnenja močno padle.

Mimogrede, vladnemu uradu za informiranje je uspelo Natopis napisati, oblikovati, natisniti in distribuirati po ceni 24 tolarjev za izvod. Če je podatek, ki ga navajajo v uradu, točen, gre za rekorden varčevalni dosežek. Pošta za distribucijo propagandnih tiskovin računa kakšnih 10 tolarjev. In vsak založnik bi si želel spoznati tiskarja, ki bo štiri časopisne strani s črno, rdečo in modro barvo potiskal za 15 tolarjev.

A vrnimo se k navedbi, da med državljani Slovenije glede vstopa v Nato obstaja najširši politični konsenz. Ne, o relativno širokem konsenzu med državljani bi lahko govorili sredi devetdesetih letih. Leta 2002 pa je podpora slovenskemu članstvu v Natu takšna, kot se za demokratično deželo spodobi. Marca letos bi na referendumu za članstvo v Natu glasovalo 39 odstotkov vprašanih, 41 odstotkov bi jih glasovali proti. Najbolj sveži, aprilski rezultati ankete Politbarometer pravijo, da bi za vstop Slovenije v Nato glasovalo 40 odstotkov vprašanih, proti pa bi jih glasovalo 37 odstotkov. Marca je bilo torej nasprotnikov nekoliko več kot zagovornikov vstopa v Nato. Aprilski rezultati ankete pa pravijo, da je za odtenek več tistih, ki bi na referendumu glasovali za Nato. Rezultati anket kažejo, da javnost vprašanje o slovenskem vstopu v Nato dojema kot legitimno politično dilemo. Rezultati nekoliko nihajo, so pa daleč od kakršnega koli konsenza. Na vprašanje, ali naj se Slovenija poteguje za članstvo v Natu, Slovenci ne odgovarjajo tako enoglasno kot Pakistanci, ki so na referendumu s 97-odstotno večino sklenili, naj general Pervez Mušaraf še pet let ostane na predsedniškem položaju. Najširši politični konsenz o vstopu v Nato obstaja v Albaniji, kjer se z vstopom v Nato strinja 90 odstotkov državljanov. Takšni rezultati referendumov ali anket v urejeni in stabilni demokraciji enostavno niso dostojni. Oblast v urejenih in stabilnih demokracijah se mora počutiti negotovo.