Uvodnik / Jani Sever: Balkanska zanka

Obisk predsednika Milana Kučana v Sarajevu je bil pomembnejši od afere, ki so jo sprožile besede slovenskega veleposlanika, v katere je vpletel neokusno primerjavo z Miloševićem. Ta je pravzaprav prikrila precej bolj daljnosežno Kučanovo izjavo, čeprav je z njenim bistvom tesno povezana.

Kučan je že pred odhodom dejal, da odhaja v Sarajevo v prepričanju, da bosta Slovenija in BiH v pogovorih: "... ustvarili pogoje za nove dogovore in sporazume med obema državama". Težave so znane, izvajanje vizumskega režima, neuravnotežena blagovna menjava, premoženjska vprašanja slovenskih podjetij in terjatve deviznih varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke. Zadnja neprijetnost je skupna tako rekoč vsem varčevalcem iz ostalih bivših jugoslovanskih republik. Zapleti s hrvaškimi varčevalci so stari, a doslej se je zdela slovenska politika do tega vprašanja neomajna, reševati ga je treba v paketu, na pogajanjih v Baslu. V Sarajevu pa je na novinarski konferenci Kučan izjavil: "Mislim, da je prišel čas, da poskušata vladi ta problem rešiti na bilateralni ravni." Hkrati je na vprašanje, zakaj je do zadnjega trenutka premišljeval o odpovedi obiska, odgovoril, da odpoved obiska ne bi bila v interesu BiH, čeprav je nekdo hotel, da bi do tega prišlo.

Namen sporočila je dovolj očiten. Očitki o "slovenskem kolonializmu" in nerešena vprašanja, kot kaže, resno ogrožajo pozicijo Slovenije kot največjega vlagatelja v BiH. Govorice o priporočilu bojkota slovenskih izdelkov to vsekakor potrjujejo. Namig o tem, da si nekdo v BiH ni želel obiska, seveda ni nujno povezan samo z vprašanjem deviznih vlog, najbrž pa ga težko razumemo drugače, kot da gre za ljudi s "hrvaške strani". Kakšne učinke ima nefer ravnanje Slovenije v primeru ustanavljanja NLB na meddržavne odnose, je iz hrvaške izkušnje dobro znano. Na Hrvaškem se zdijo vrata denimo slovenskim bankam, zaradi nerešenega vprašanja deviznih varčevalcev LB, že vnaprej zaprta. Ker so poskusi iskanja rešitve tega problema v Baslu že nekaj časa na mrtvi točki in ker vprašanja očitno otežujejo medsebojne odnose, je torej sprememba rigidnosti slovenske pozicije do tega vprašanja vsekakor umestna.

Bolje pozno kot nikoli, pa čeprav zaradi sebičnih razlogov, saj je samo vprašanje časa, kdaj se bo odpor do "slovenske nadutosti" s Hrvaške preselil na ves prostor bivše Jugoslavije. To bi seveda pomenilo vedno večje težave pri sodelovanju s trgi balkanskih držav, ki so za tukajšnjo prosperiteto še vedno tako zelo pomembni. In tudi ponovno oddaljevanje od naravnega zaledja, s katerim državljane Slovenije veže ogromno osebnih usod. Kučanova napoved spremembe v odnosih na Balkanu, ki je pravzaprav sledila obisku predsednika vlade dr. Janeza Drnovška v Beogradu, se je torej zdela sprva skoraj samoumevna. A nekaj dni pozneje se je odzvalo slovensko zunanje ministrstvo, ki je v sporočilu za javnost pojasnilo, da ostajajo stališča slovenske vlade do garancij za devizne hranilne vloge nespremenjena. Državni zbor je pač potrdil nasledstveni sporazum, ki določa, da pogajanja o deviznih vlogah potekajo v Baslu.

Več kot jasno je postalo, da je slovenska zunanja politika, vsaj kar zadeva jugovzodno Evropo, še vedno povsem neusklajena. Medtem ko predsednik države ponuja roko eni od držav na tem območju, ga zunanji minister opozarja, kakšni so trenutni sklepi državnega zbora. Ampak tu je zgodba šele dobila svoj pospešek. Predsednik republike je namreč nato poslal pismo predsedniku vlade, v katerem ga je pozval k strateškemu premisleku o slovensko-bosanskih odnosih. V njem je dejal, da rešitev, za katero se zavzema, po njegovem ne odstopa od ratificiranega sporazuma, da Slovenija lahko sprejme samo v celoti pravno nesporne nasledstvene obveznosti, a da bi bilo pri vprašanju varčevalcev treba upoštevati tudi človeški vidik. Na Drnovškov odgovor bo zaradi počitnic verjetno treba nekaj časa počakati, čeprav ga zunanji minister s poznejšo ponovitvijo sintagme o upoštevanju človeške plati vsaj nakazal.

Ne glede na to, kakšen bo na koncu rezultat, pa je zaplet že pripomogel k izpadu ksenofobije. Slovenske novice so ob vprašanju, ali se bo Drnovšek pustil ujeti v zanko Kučanu, pisale o 160.000 razgrajajočih bosanskih varčevalcih in o tem, kako je Slovenija širokosrčna, Bosanci pa tega ne znajo ceniti. Kučan naj bi na stvari pač gledal z očmi Bosancev in s svojimi dejanji izsiljeval slovensko vlado. Da zunanje ministrstvo in predsednik republike nista bila usklajena o tem, kaj naj bi se dogajalo na vročem obisku v Sarajevu, je postalo po sporočilu ministrstva več kot očitno. Gre torej res za izsiljevanje nove politike? Tudi če je tako, je nenavadno, da se je zunanje ministrstvo odločilo svoje stališče objaviti, ne da bi pred tem komuniciralo s predsednikom republike. Ali pa je šlo za odločitev, za katero je predsednik vlade vedel? To bi pomenilo, da bo vlada pač vztrajala pri principu: denarja ne damo, pa naj stane, kar hoče.

Ob letošnjih volitvah bodo vprašanja "nacionalnega interesa", ki se v zadnjem letu valijo med politiki, gospodarstveniki in mediji, očitno odigrala pomembno vlogo. Zunanja politika do jugovzhodne Evrope in še posebej dežel bivše Jugoslavije, ob bankah in pivu, vsekakor sodi v to kategorijo.