Uvodnik / Jani Sever: J. J. za predsednika

"Imam zanesljive informacije, da je pokojni predsednik Franjo Tuđman leta 1992 po posrednikih ponudil slovenskim ministrom, da bi Sloveniji poklonil celoten Piranski zaliv, če bi v zameno dobili orožje. Slovenska stran ponudbe ni sprejela."
Damir Kajin, poslanec sabora

Drnovšek in Račan sta sklenila nekakšen provizoričen dogovor. Toliko, da se umirijo strasti. Ni veliko, a gotovo bolje kot nič. Mešana diplomatska komisija naj uredi stvari glede ribolova. O meji pa bomo razpravljali kdaj drugič.

Kakšen je bil torej smisel, da je v Zagreb odšel kar predsednik vlade, ki naj bi po funkciji nastopal v zunanji politiki predvsem, če že ne izključno takrat, ko so stvari dogovorjene ali pa izjemno resne? V tem primeru vsaj slednje vsekakor drži. Poleg tega je Drnovškova, na prvi pogled nenavadna poteza, ki je pogovorom dala težo in tako prispevala k umirjanju napetosti, olajšala podaljšanje "mirovnega procesa". Kar je sicer v korist vseh, čeprav je res, da ima Slovenija na voljo več časa. A po drugi strani počasi tudi na Hrvaškem postaja vse bolj jasno, da tako zaželena arbitraža vendarle ni povsem preprosta stvar in da je dogovor o njej še najbolj podoben pisanju novega sporazuma. Menda pa tudi na Hrvaškem niso vsi za arbitražo. Zanjo se najglasneje zavzemajo uporni ribiči iz Umaga, za katere se zdi, da tega, kaj bi jim lahko prinesla, najbrž ne znajo oceniti ravno najbolj strokovno.

Kako težko bi bilo priti do arbitraže, so pokazali tudi dogodki, ki so sledili zadnjemu dogovoru med predsednikoma vlad. Ponavljanje nesporazumov je napovedal že dogovor o sklepanju dogovora o ribolovu, ki je takoj doživel nasprotujoče si interpretacije. Kljub temu da je Drnovšek dejal, da naj bi dogovor veljal za ribolov na celotnem območju, ki ga predvideva SOPS, in da Račan ni rekel ničesar, je voditeljica hrvaškega dela mešane diplomatske komisije ugotovila, da bi se moral dogovor nanašati samo na območje od polovice zaliva do točke nadzora slovenske policije. In to je šele začetek. Meddržavna komisija naj bi celo izoblikovala nekakšen kodeks obnašanja, dogovoriti pa se bo treba tudi o tehničnih podrobnostih in mehanizmih nadzora. Hudo? Niti ne, vse skupaj pravzaprav sploh ne bi smelo biti tako zapleteno, če bi bil jasen odgovor na vprašanje, o katerem območju se državi sploh pogovarjata.

In seveda, če politika ne bi podlegala pritiskom militantnih delov civilne družbe na obeh straneh meje. Slednji očitno ne bodo mirovali. Vodja hrvaških nezadovoljnih ribičev je že izjavil, da hrvaški premier Račan spet dela na svojo roko in da so oni pač za sredinsko črto. Sicer ... O tem, da bo tudi za njih, v primeru, da SOPS ne bo veljal, schengenska meja nekaj časa vsekakor samo še trša, kot kaže, ne razmišljajo. Podobno je na slovenski strani, kjer so se ob izpustitvi Jorasa in pričakovanju sklepov srečanja Račana in Drnovška prejšnji teden strasti slovenskih odbornikov za Jorasovo zaščito sicer nekoliko umirile, toda ne za dolgo. Odbor za zaščito slovenskih državljanov še vedno govori o slovenskem ozemlju, na katerem živi Joras, in o njem kot branilcu slovenske meje. Joras mora celo kandidirati za predsednika. Tako slovenski odbor kot nekaj hrvaških ribičev je prepričanih, da prav oni najbolje vedo, kaj je slovensko in kaj hrvaško.

Ne eni ne drugi seveda brez podpore politike in medijev ne bi imeli veliko moči. Po politični plati to civilno družbo seveda na obeh straneh podpira desnica, v medijih pa so pričakovano toliko bolj odmevni, kolikor bolj rumeno nastopajo. Ob tem je pravzaprav bizarna trditev hrvaškega poslanca Damirja Kajina o tem, da je bil prav med desnimi politiki obeh držav pred leti govor o zamenjavi Piranskega zaliva za orožje. Kajin je svoje besede menda izrekel z namenom pokazati na licemerje HDZ, ki Račanu očitajo trgovanje z nacionalnimi interesi. A govorice o Tuđmanovi ponudbi med tistimi, ki so bili blizu slovenskih "orožarskih" krogov, niso nekaj novega. Zato morda niti ni nenavadno, da je ponudbo Janša takoj zanikal, čeprav ga neposredno nihče ni imenoval. V zanikanje pa je hkrati skril tudi argument, zakaj naj bi ponudbo slovenska stran zavrnila. Ker je Piranski zaliv menda pač nadzorovala. Orožja pa ne daš za nekaj, kar je že tako ali tako tvoje.

Govorice seveda niso dejstva, a držijo vsaj v tem, da so slovenski trgovci z orožjem to prodajali po izjemno visokih cenah. Pomoč ni bila sprejemljiva niti kot naložba v prihodnost. Ali ne bi bili v vsakem primeru odnosi med državama mnogo lažji, če bi trgovina z orožjem v devetdesetih potekala v organizaciji državnih ustanov z jasnimi cilji in brez uradne podpore "prostim strelcem" s strani posameznih ministrstev? Nekako tako kot med Hrvaško in Madžarsko. Ob tem niti ni tako pomembno vprašanje, kdo bi potem dobil malo več ali malo manj morja in zemlje, ampak predvsem to, da bi bil najbrž vzpostavljeni drugačni odnosi, ki bi lajšali težave pri razmejitvi. Pa še orožarskih afer ne bi bilo in ne posegov vojske v civilno sfero. In nobene Depale vasi. Politično prizorišče pa bi bilo v Sloveniji danes zagotovo zelo drugačno. Saj je z orožarskimi aferami največ izgubila prav "desnica" in njena še vedno osrednja osebnost Janez Janša.

Ironično, "desni volilci" bodo deset let po osamosvojitvi za predsednika države, namesto Janeza Janše lahko izbirali tudi Joška Jorasa. Janša pa bo volil Brezigarjevo.