Uvodnik / Jani Sever : Kdo laže? Nihče?

"... dogovarjal in pogovarjal sem se z vsemi, s katerimi se ponavadi pogovarjam o takih rečeh, to je s predsednikom vlade in predsednikom države, in strinjali smo se, kaj storiti."
Dr. Dimitrij Rupel

Premier, zunanji minister in predsednik so se o podpisu vilenske izjave strinjali. Tako vsaj trdi zunanji minister. Zmeda v slovenski zunanji politiki je popolna. Najprej je bilo več kot očitno, da naj bi Rupel izjavo podpisal na svojo roko. Tako vsaj je bilo edino mogoče razumeti Ropa in Drnovška. Potem pa je zunanji minister premiera in predsednika tako rekoč postavil na laž.

Zunanji minister ima seveda vso pravico biti avtonomen znotraj vlade. A vendar je tudi običajno, da ob večinski podpori v parlamentu deluje usklajeno z vladno politiko in po možnosti še s predsednikom republike. Posebno ob podpisih pomembnih mednarodnih izjav. Če so mnenja različna, jih je pametno poznati in artikulirati pred solistično akcijo. Presenečenje ob prvem vtisu, da je šlo pri vilenski izjavi za samostojno ministrovo potezo, je bilo tako precejšnje. Ne le zato, ker vlada o izjavi sploh ni razpravljala. Predsednik vlade je rekel, da gre za izjavo zunanjih ministrov, kar se je razumelo, kot da sploh ni vedel, kaj se pripravlja. Predsednik države je bil še precej bolj natančen. Besedilo deklaracije je videl šele naknadno. Menda je bil samo obveščen, da se sprejema nekakšna izjava. V nedeljo je v intervjuju na TVS celo izrecno nasprotoval temu, da se Slovenija opredeljuje skupaj s tako imenovano vilensko skupino. Vendar je nasprotoval samo izjavljanju v skupini, ne pa tudi sami izjavi, kar pomeni, da bi bilo, če bi šlo za neko drugo skupino, vse v redu. Kot da ni problem v vsebini izjave ali v času, ko je bila sestavljena. ZDA se vendarle ne gre zameriti. Imamo lahko svoje stališče, ki je lahko tudi zelo podobno stališču, ki je tam napisano, vendar ga izražajmo samostojno, pravi Drnovšek. Vsaj forma nastopanja naj bi bila torej po mnenju predsednika države nekoliko bolj samozavestna, če slovenska zunanja politika že ne zmore jasne in samostojne dikcije.

Vse skupaj je izzvenelo kot miritev mehko natoskeptičnega dela slovenskega javnega mnenja, ki je tako pomemben za izid negotovega referenduma. Nekako prijazno in precej populistično. Vendar je Drnovškov nastop hkrati razkril tudi nekoordiniranost in izgubljenost slovenske zunanje politike. Ruplov demanti predsednika in premiera je to podobo samo izostril. Kako lahko takšna politika deluje v mednarodnih odnosih, ki so vedno bolj zapleteni in hitro se spreminjajoči? Po eni strani, kot kaže, ne zna predvideti možnega poteka dogodkov niti za nekaj dni vnaprej, po drugi pa ne premore konsistentnih stališč. Ali pač? Konsistentnost vsekakor obstaja v želji zadostiti željam ZDA. In vilensko izjavo je bilo v imenu te konsistentnosti pač treba podpisati. Če ne, bi senat menda Slovenijo preprosto zavrnil kot možno članico Nata. V takšni situaciji je seveda težko pričakovati kakršnokoli odgovornost. Drnovškovo in Ropovo distanciranje od izjave pa je mogoče še najbolje razumeti kot propagandni manever pred referendumom, ki je bil samo malce preveč neposreden, da bi ga zunanji minister tiho prenesel. Zaplet gotovo ni bilo predviden. In potem je bilo nerodno vsem. Predsedniku republike, premieru in zunanjemu ministru in seveda stranki, iz katere vsi trije prihajajo. Sledil je molk. Vlada pa je na koncu tedna spisala neko novo deklaracijo, ki naj bi popravila "vilensko napako", čeprav se hkrati tej ni odrekla.

Danes tako, jutri drugače. ZDA so dobile svoje, tisti v Evropi, ki ne podpirajo ameriškega unilateralizma, pa malo pozneje menda tudi. Medtem je Nato v krizi, za katero se vendarle zdi, da se bo še poglabljala. Odnosi znotraj zavezništva so zaostreni, čeprav na dnevni red v resnici še vedno ni prišla najpomembnejša novost v odnosih znotraj Nata. Pri trenutnih nasprotjih namreč ne gre samo za Irak in ne samo za nenačelnost argumentov za napad na neko državo. Mimogrede, kršenje resolucij varnostnega sveta OZN s strani Izraela tudi za Evropo ni ravno pomembno mednarodno vprašanje. Gre za novo ameriško politiko, ki jo predstavlja predvsem nova vojna doktrina preventivne akcije. Ta v temeljih spreminja mednarodne odnose in z njo se mnoge evropske države, tudi nekatere članice Nata, nikakor ne morejo strinjati. Pa tudi v državah, katerih vlade ameriškemu novemu pristopu pritrjujejo, javnost večinsko takšni politiki nasprotuje. Ob vztrajanju ZDA pri takšni doktrini se bodo razlike v zavezništvu najverjetneje v prihodnje še povečevale. Ostrina spopada in prizadevanja ameriške administracije ter diplomacije pri spodkopavanju nastajanja skupne evropske zunanje politike vendarle spodkopavajo tudi evropsko naklonjenost evroatlantskemu zavezništvu. Ob tem pa je umestno vprašanje, ali Francija in Nemčija v resnici ne predstavljata "nove Evrope" oziroma "novega sveta", ki temelji na konsenzu in skupnih ciljih, v nasprotju z ZDA, ki predstavljajo "stari svet" monopola moči.

Drnovškovo stališče, da ni potrebno, da se uvrščamo med "stare ali nove države", ampak imamo preprosto svoje stališče do posameznega problema, zveni modro. Vendar vsako stališče, če je samosvoje, nikakor ne more ustrezati čisto vsem. Poskusiti ustreči tako enim in drugim pogosto vodi samo v shizofrenijo.