Uvodnik / Jani Sever: Odločitev za mir

Referenduma sta praktično tu. In menda dvomov o izidu ni več. Rezultati javnomnenjskih anket so poskočili. Obiski iz tujine so prepričljivi. Oglasila pa se je tudi panevropska "državljanska pobuda", v kateri sta tako bivši predsednik kot ljubljanski nadškof. Močno.

Tudi mednarodne okoliščine so šle zagovornikom Nata prejšnji teden na roko. Razmere na jugovzhodu Evrope so resne. V Beogradu so ubili srbskega premiera Zorana Đinđića. Hrvaška je po dolgem času spet kaznovala slovenske ribiče, ki naj bi lovili v njihovih vodah. In ZDA še vedno niso napadle Iraka. Vendar bombe več kot očitno še niso začele padati samo zaradi mednarodnega pritiska. Predvsem s strani evropskih držav. Evropa nima ne skupne zunanje politike ne skupne vojaške sile. A tudi iraška kriza ustvarjanje obojega, kot kaže, neizbežno pospešuje. Evropska vojska očitno še zelo dolgo ne bo tako močna kot ameriška, če sploh kdaj bo (kljub temu da je v Afganistanu in na Balkanu že zdaj več evropskih kot ameriških vojakov), vendar vrednote solidarnosti in miroljubnega sobivanja nacionalnih držav ter predvsem evropski ekonomski uspeh unijo oblikujejo v nekakšno tako imenovano mehko silo. Evropa ekonomsko in diplomatsko postaja vedno pomembnejša. Tako pomembna, da jo ZDA težko ignorirajo brez posledic. Tudi vojaško. Prav glede odnosa do uporabe vojaške sile pa iraška kriza razkriva globoka nasprotja med EU in ZDA in med samimi članicami Nata. Nova doktrina ZDA o "preventivni obrambi" je za mnoge Evropejce popolnoma nesprejemljiva. Z njo se ne strinja tudi kar nekaj članic Nata. Podobno je z odločitvijo ameriške administracije, da mednarodno sodišče za vojne zločine zanje ni pristojno.

Čeprav ima veliko Evropejcev ameriške poglede in veliko Američanov evropske, so razlike očitne. Nato kljub tem razlikam seveda še vedno živi. A vprašanje, kako uspešno je lahko vojaško zavezništvo, v katerem obstajajo tako temeljne razlike v razumevanju vojaškega delovanja, je vsekakor vedno bolj aktualno. Še posebej, ker "Bušiji" vodijo ZDA in ker poskušajo ZDA na vsak način voditi Nato. Velika širitev na vzhod naj bi jim pri tem pomagala v bližnji prihodnosti. Kar je tako rekoč neizogibno ob vzhodnoevropskem navdušenju nad Ameriko, nad tisto idilično podobo iz sanj ljudi, ki so tako dolgo živeli za železno zaveso, in ob hkratnemu evroskepticizmu, ki ima vsekakor realno podlago v pogosto egoističnem in pokroviteljskem odnosu "stare Evrope" do tistih, ki naj bi kmalu vstopili v njihovo družbo enakopravnih. Odgovor na vprašanje, kakšen domet ima fascinacija vzhoda z Ameriko, in latentni, pogosto pa tudi povsem realen odpor do "stare Evrope" sta seveda odvisna od vseh, ki nastopajo v zgodbi. Vendar je povsem jasno, da se bodo v bližnji prihodnosti stvari precej radikalno spremenile. Že sedaj sicer države "nove Evrope" opravijo tri četrtine svoje trgovinske menjave z EU, a po vstopu novih članic v unijo bo situacija povsem drugačna, "nova Evropa" bo vendarle dobila tudi svoj del politične moči pri urejanju skupnih evropskih zadev. Bodo te "nove države" tudi v notranjeevropski politiki ostale, kot doslej, pogoste ujetnice globalne politike ZDA?

In Nato? Bo lahko tudi dolgoročno ostal razklan glede vprašanj doktrine "preventivne vojne" in mednarodnega sodišča za vojaške zločine? A to še ni vse. Tudi vladajoči pogled na trenutno menda prvo težavo sveta glede varnosti, ki naj bi jo pomenile mednarodne teroristične mreže, je v ZDA in v Evropi zelo različen. Bo res konec terorizma, če bo ZDA uspelo zamenjati Sadamov režim v Iraku? Ali celo če bo največji vojaški sili vendarle nekoč uspelo ujeti Osamo bin Ladna? Seveda ne. Izvor terorizma namreč ni v preziru do demokracije, kot radi trdijo v sedanji ameriški administraciji, ampak v kolonialnih razmerjih oblasti in razdelitvi bogastva v regijah, ki terorizem najintenzivneje proizvajajo. Proti temu se nobena vojaška organizacija, tudi Nato, ne more in ne zna boriti. Postaja torej edini smisel Nata, da evropske članice v njem lažje mehčajo militaristično radikalne poglede vojaških in političnih jastrebov ZDA? Kakorkoli, zdi se, da bi bil najboljši argument za vstop v Nato prav ambicija okrepiti njen "staroevropski" del. Vendar tega argumenta pri nas ni zaslediti. Nasprotno, parlamentarna opozicija (z izjemo marginalnih SNS in SMS) deklarativno zagovarja Bushevo politiko preventivnih vojn, vlada pa svojo uslužnost do vladajoče politike ZDA že dolgo potrjuje tudi s povsem nedvoumnimi dejanji, kot sta denimo umik podpisa s pobude o svetu brez jedrskega orožja in podpis vilenske izjave.

Odločanje o vstopu Slovenije v Nato se bo zgodilo v trenutku, ko se svetovna razmerja intenzivno spreminjajo. Motor tega spreminjanja je seveda vojaško najmočnejša država, ki se je odločila za politiko preventivnih vojn. Tudi več hkrati, če ji bo to ustrezalo. In celo navkljub nasprotovanju večine držav v OZN, tudi njenih najtesnejših zaveznic. Referendumski ne Natu bi zato pomenil predvsem simbolni ne vojni. Hkratni da vstopu v EU pa nedvoumen znak, da si slovenske državljanke in državljani ne želijo izolacije, ampak globalnega sodelovanja ob drugačnih predpostavkah, kot jih poskuša svetu vsiliti Busheva vlada.