Uvodnik / Jani Sever: Vilenska Slovenija

"V letih 1990-1991 so se slovenski borci za svobodo, kakršen je Janez Janša, spopadli z invazijo srbskih sil v slovenskih gozdovih in jih porazili."
Bruce Pitcairn Jackson, v senatu ZDA

Američani letijo nad Slovenijo. Avstrijci so posneli, kako ob transportnih letalih letijo tudi bombniki, lovci in preskrbovalna letala, kar pomeni, da se brez dvoma isto dogaja tudi nad nami. Samo da tega ne vemo. Kar pomeni, da je vse o. k., izključno humanitarno. Osvobajajoče. Tako kot napad na Irak, oblegana mesta, kasetne bombe in stotine civilnih žrtev.

Slovenija je zraven. Je podpornica Koalicije dobre volje, pa naj si vlada še tako intenzivno prizadeva vsem dopovedati, da to ni res. Po skorajda zmagoslavni izjavi samega premiera Antona Ropa o sporočilu State Departmenta, da je prišlo pri dodelitvi izredne vojne finančne "pomoči" Slovenski vojski do napake, so se slovenskega predsednika vlade v ZDA ves pretekli teden trudili demantirati. Praktično vsak dan je iz Amerike prišla kakšna novica, ki je govorila o tem, da smo zraven. Je Rop res mislil, da lahko v Bushevem imenu kar tako reče, da se je ameriška administracija zmotila? Sicer pa, kdo naj bi sploh Ropu sporočil dramatično novico o pomoti? Bela hiša? Pentagon? Glede na ameriške reakcije na premierovo trditev, očitno ne. Je bila vse skupaj ideja zunanjega ministrstva? Ali pa je šlo res za popolno "pomoto" Antona Ropa? Kakorkoli, motiv izjave je jasen. Pomiriti tisti del javnega mnenja, ki kakršnikoli podpori Slovenije vojni v Iraku ni naklonjeno. A kljub temu je v vsakem primeru premierova izjava presenetljiva. Je upal, da v ZDA njegovega nastopa ne bodo opazili? To bi bilo vsekakor zelo naivno. Z njo je šel Rop namreč zelo očitno čez rob, ki se mu je že nekaj časa približeval s poudarjanjem vloge VS OZN in zavzemanjem za miroljubno rešitev. A tudi zmedena zavrnitev ponujenega "vojnega" denarja je bila premalo, da bi lahko ZDA odvrnila od prepričanja, da Slovenija podpira vojno v Iraku.

Da to drži, imajo ZDA konec koncev celo pisni dokaz. Vilensko izjavo, ki je bila podpisana 5. februarja letos in so jo v ZDA od takrat ves čas razumeli kot mednarodni dokument, s katerim so države podpisnice podprle vojaško akcijo koalicije v Iraku. Z besedami, da neposredna nevarnost, ki jo predstavlja režim Sadama Huseina, "zahteva skupen odgovor skupnosti demokracij", je vilenska izjava dovolj jasna. Vilenci v dokumentu niso podprli OZN oziroma njenega Varnostnega sveta, ampak "skupnost demokracij". Z drugimi besedami Koalicijo dobre volje. Zato ni presenetljivo, da izjava, ki so jo mnogi v Sloveniji označevali kot tako rekoč nepomembno, počasi postaja vse bolj ključna za odnos Slovenije in ZDA. Način, kako je nastala, pa hkrati razkriva tudi precej brutalno politiko svetovne velesile do države na obrobju EU in Balkana. Američani so izjavo preprosto potrebovali, ker so besede politikov pač eno, podpisani mednarodni dokumenti pa nekaj povsem drugega. Podpora čim večjega števila vlad vojni v Iraku, pa naj bo ta še tako ohlapna, je za ZDA med najpomembnejšimi diplomatskimi cilji, in ko veliki enkrat dobi, kar je hotel, to zelo težko spusti iz rok. Edini način, da bi v ZDA razločno slišali, kakšna je deklarirana zunanja politika slovenskega premiera glede vojne v Iraku, bi bil očitno samo odstop od vilenske izjave. Bi to pomenilo zaostritev odnosov z ZDA? Gotovo, a kot so ponavljali evropski politiki na svojih propagandnih obiskih pred referendumoma, prijatelji si lahko povedo tudi to, da se ne strinjajo drug z drugim.

Vendar je za takšen odnos najprej potrebna artikulacija svojega stališča. In seveda spoštovanje resnice. Predsednik vlade je morda prejšnji teden hotel povedati samo to, da so ga v ZDA razumeli. Vendar skrajno nespretno. Tako da so ga lahko hitro postavili na laž. V tem primeru navidez jasno stališče seveda izgubi svoj pomen. Ni pa bila to edina težava, s katero se je Rop spopadal prejšnji teden in je neposredno povezana z vojno v Iraku. Za javnomnenjsko podporo vladi je "nova ekonomska politika" gotovo še precej pomembnejša. Napovedi niso ravno optimistične. Ob dražitvi nafte in upadanju evropske rasti, na kar neposredno vpliva prav vojna v Iraku, pravzaprav zelo pesimistične. Protiinflacijski program finančnega ministra dr. Dušana Mramorja, ki naj bi med mnogimi ukrepi prinesel celo dolgo obljubljano demonopolizacijo telekomunikacij, je v veliki meri odvisen prav od mednarodnih okoliščin. Zaostrovanje odnosov z ZDA je tudi zato najbrž lahko precej neprijetno. Vendar bomo brez tega lahko samo ostali v vilenski skupini, ki Slovenijo postavlja v skupino evropskih držav, v katerih je ameriški vpliv posebej izrazit in ki lahko pričakujejo skorajšnje nameščanje ameriških oporišč. Zunanja politika je vsekakor pomembna stvar. Ampak najprej jo je seveda sploh treba imeti. Slovenska je videti tako, da premier govori o tem, kako vojne v Iraku brez odobritve VS OZN definitivno ne podpiramo, predsednik države misli, da nismo zraven, medtem ko zunanji minister podpiše podporo vojaški operaciji koalicije. Mimogrede, vsi prihajajo iz iste stranke.

LDS res pomeni presek vseh mogočih pogledov. Po Drnovšku je to samo še bolj očitno. Hkrati pa se zdi, kot da je Drnovškovo obotavljivost zamenjala Ropova zaletavost. Koalicija Slovenija ob tem z dilemami LDS nima nič. Nima problemov z napadom ZDA na Irak, ki ga gotovo podpira, in ekonomske težave je tako ali tako ves čas napovedovala. So pa zato vedno resnejše videti govorice o nekakšni novi stranki, po zgledu nemških zelenih, za katero očitno obstaja politični prostor.