Uvodnik / Jani Sever: Zaveznik dobre volje

"Jaz mislim, da ni rešitev v tem, da bomo zdaj imeli neko svetovno ureditev, ki bo čakala sto let, da dve generaciji umreta pod nekim diktatorjem, preden bo ta svetovni red karkoli ukrepal zoper kršenje človekovih pravic."
Janez Janša na POP TV

Bagdad je padel. Zavezniki so v centru. Tudi v starem delu mesta. Upora je bilo malo. Bo vojna torej res kratka? Armada ZDA je previdna. Vojne menda še ni konec. A kljub temu je medijsko že dobljena. Vsaj za zdaj. Hi-tech oklepljeni vojaki so bili pozdravljeni kot osvoboditelji, čeprav je bilo navdušenje, kljub temu da je bilo videti celo nekaj napisov Hvala, ZDA, precej mlačno. Več vneme so Iračani pokazali za pretepanje simbolov Sadamovega režima in za ropanje.

ZDA so velike. Trenutek, ko so marinci z ameriško zastavo prekrili glavo kipa Sadama Huseina, je bil kljub očitni zadregi ob simbolnem pomenu geste takoj razglašen za zgodovinskega. Ameriški politiki so postali še jasnejši. OZN v Iraku ne more pripasti centralna vloga, odigra lahko le vitalno humanitarno. Srečanje med Chiracom, Schroederjem in Putinom je Colin Powell lahkotno odpravil kot kurtoazno praznovanje. Ameriška moč se zdi neustavljiva. Administracija, kot da že izbira nove tarče. Grožnje Siriji in Iranu ter za začetek vsaj tistim diktatorjem, ki niso ameriški prijatelji, so vedno pogostejše. Mesijansko poslanstvo, prinesti demokracijo in svobodno trgovino vsemu svetu, pa čeprav s svetovno vojno, postaja vse bolj natančno artikulirana politika ZDA. Preventivna vojna je njeno orožje. Kot da se novi imperij šele rojeva v nekakšnem sodobnem globalnem žametnem totalitarizmu. V sanjah o pametnih demokratičnih vladah svetovnih držav, ki bodo razumele in spoštovale prvo mesto prve svetovne sile. Če tega ne bodo razumele, potem pač ne bodo pametne.

Vojna v Iraku je spremenila podobo sveta. Zdi se, da se dokončno oblikujejo nova razmerja, v katerih naj bi prva beseda nesporno pripadla samo eni državi. Druge bodo obsojene na logiko, ali so z njo ali proti njej. Je mogoče takšno razumevanje sveta spremeniti? Ali lahko oblikovanje takšne nove svetovne ureditve sploh kdo ustavi? Tanki gotovo ne. In kot kaže, tudi mirovniki ne. OZN? Kaj je že to? Več kot očitno postaja, da lahko logiko svojega delovanja obrnejo samo ZDA same, čeprav je to videti praktično nemogoče. Ekonomisti že napovedujejo, da bo iraška vojna spodbudila gospodarsko rast. Predvsem v ZDA. Medtem ko napovedi na drugi strani za Francijo in Nemčijo zbujajo skrb. Evropa je diplomatsko poražena. ZDA bodo upravljale z Irakom in demokracija bo ustvarjena. Nekoč naj bi bile v federativnem Iraku tudi volitve. Dobri fantje so zmagali. Skoraj kot v pravljici. Arabski svet je medtem v globoki depresiji. Sadam sicer tudi tam ni imel zaveznikov. A slika Američanov v Bagdadu je bila, kot poročajo praktično vsi mediji, za Arabce pretresljiva. Ameriška zastava v Bagdadu je bila znak okupacije.

V Slovenijo spremembe ponavadi prihajajo s časovnim zamikom. O tem, da bo država postala članica Nata, ni nobenega dvoma. Rezultat referenduma in Vilenska izjava sta prepričljivi dejstvi in ZDA hočejo veliko širitev. Strateških razlogov je dovolj. Poleg tega pa gre tudi v tem primeru za tako rekoč sveto poslanstvo. Za nekakšno "ponovno" osvoboditev evropskega vzhoda. Zato se zdi, da obnašanje slovenske vlade niti ni tako zelo pomembno. Nianse v razpoloženju trenutne oblasti do ZDA so sicer opažene in so seveda moteče, a vendar vstopanje v Nato ni stvar trenutka. Nato pomeni dolgoročno prijateljstvo z ZDA. Tudi za "staro Evropo". Vendar se stvari hitro spreminjajo. Iraška kriza je pospešila dogovarjanje o evropski obrambni uniji. Tako bo v Sloveniji praktično s trenutkom vstopa v Nato najpomembnejše obrambno vprašanje postalo, kje v Natu sploh smo. Že od predreferendumske kampanje je glede tega vprašanja v slovenski politiki mogoče bolj ali manj natančno prepoznati, kdo je v katerem taboru. Poenostavljeno rečeno, kdo med slovenskimi politiki in strankami je bolj "proevropski" in kdo bolj "proameriški".

Delitev je seveda pričakovana. Nobenega presenečenja. Polarizacije v Sloveniji z redkimi izjemami tako ali tako niso ravno duhovite. Na eni strani je vladna koalicija z izjemo zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki bi bil, kot se zdi, raje prvi človek diplomacije v Janševi vladi. Na drugi strani je seveda Koalicija Slovenija. SLS pa bi bila kot vedno najbrž lahko na obeh straneh. Janez Janša ima kot vodja opozicije "nov" razlog za veselje. Ob vladni neodločnosti in razklanosti stališč hitra ameriška zmaga prinaša potrditev njegovih prepričanj. Vilenska izjava se "pomladnikom" tako ali tako nikoli ni zdela problematična, trenutni ameriški zavezniki pa so jim, kot je videti, tudi ideološko zelo blizu. Vsekakor precej bližje kot Antonu Ropu. Tako LDS kot ZLSD do koncepta preventivne vojne gotovo ne moreta gojiti naklonjenosti in OZN je za vlado deklarativno še vedno na prvem mestu. Janši preventivna vojna z namenom "izvažanja demokracije" očitno ni tuja, kakor tudi ne Rumsfeldovo enačenje Lenina in Sadama. OZN so brez prave teže. Slika "ameriškega" modela demokracije, ki naj bi jo v Slovenijo konec koncev pomagal prinesti večinski volilni sistem, pa je, kot kaže, skorajda ideal.

Zahteve opozicije medtem tečejo nov krog. Ne glede na to, v kolikšni meri bodo uresničene, je že sedaj bolj ali manj jasno, da bosta Koalicija Slovenija in civilna iniciativa z Barbaro Brezigar dobro pripravljeni pričakali prihodnje volitve. Enotni. Bušiji bodo zadovoljni. Vojna še traja in se lahko zavleče desetletja dolgo.