Uvodnik / Jani Sever: Evropski predsednik

Predsednik države dr. Janez Drnovšek, predsednik vlade Anton Rop in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel so podpisali pristop Slovenije v EU. Malo so se sporekli. Ampak na koncu je le šlo. Zmagala je avtoriteta starejšega. Predsednik republike je no.1, potem daleč okoli ni več ničesar.

V Atenah je govoril dr. Janez Drnovšek. Tako kot v Pragi na vrhu Nata. Takrat kot premier in tokrat kot predsednik. Logika je sicer nenavadna. A funkcije in formalnosti ali protokol niti niso tako zelo pomembni. Tisto, kar šteje, je osebnost. Te pa ima Drnovšek na pretek. Predsednik države, ki menda veliko časa preživi na Brdu, je vztrajna osebnost. Morda pa bo iz tega nekoč le nastala predsedniška rezidenca. Čeprav najbrž ne tako kmalu. Če seveda vlada z varčevanjem misli resno. Podobno je z vladnim letalom, ki si ga prav tako, kot kaže, še najbolj želi predsednik republike. Atenske nerodnosti so najbolj preprosto pokazale, da ima nesporno prvo besedo v slovenski zunanji politiki predsednik države. Rop je popustil, kljub temu pa ni pritrdil Drnovškovi interpretaciji, da mu je mesto slavnostnega govorca ponudil sam. Še ena neskladnost na relaciji med predsednikom republike in premierom. Še en nesporazum, za katere se zdi, da jih je vedno več. Kako normalno. Predsednik je pač predsednik vseh v Sloveniji. Vladna koalicija in še posebej LDS pa zastopata svojo politiko. Skorajda nenavadno v deželi, za katero opozicija trdi, da je komajda demokratična.

Drnovšek je bil prejšnji teden do Ropa zelo kritičen. Predsednikove besede so bile pokroviteljske. Tako do javnosti kot do premiera. Po Drnovškovem mnenju je bilo in bo z glasnim delom javnosti občasno vedno nekaj težav. To je cena demokracije. Problem, ki ga vidi, je, da se vlada "pritiskom javnosti" ni postavila po robu. Napak je bilo seveda več. Predvsem živčni odziv Ropa na ponujeno denarno "pomoč" ZDA. In še konkreten nasvet mlademu predsedniku vlade. Zadnjega srečanja vilenske skupine bi se bilo dobro udeležiti osebno in tam povedati, da Slovenija ne bo več podpisovala skupnih deklaracij. Toliko o zapletih z Natom. Po vrnitvi iz Aten pa je predsednik premiera presenetil še z imenovanjem treh svojih "superuradnikov". Imena so pomenljiva. Gre za Gregorja Viranta, Verico Trstenjak, generalno sekretarko Bajukove vlade, in Nevenko Črešnar Pergar, ki v zadnji Drnovškovi vladi kot ministrska svetnica za "protibirokratski boj" ni storila praktično ničesar in jo je Rop zamenjal. No, menda je kljub vsemu vse normalno. Vse skupaj je samo še en argument več, da opozicija nima prav glede obtožb o popolni dominaciji LDS.

Eno so seveda predsednikove geste. Nekaj povsem drugega pa zavrnitev vseh zahtev opozicije s strani LDS. Za ocene, da je v Sloveniji odpovedal nadzor neodvisne javnosti, ki so ji voljo v glavnem ustrezno prikrojene informacije in pristranski komentarji, ter da zato pravzaprav ni možnosti za zamenjavo oblasti, LDS ni pokazala niti najmanjšega razumevanja. Kot tudi ne za razcvet "polne in ne samo formalne demokracije". Kar je gotovo napoved novih zaostrovanj. In če je predsednik države mislil, da ga bodo "naklonjenost" opoziciji, podpora zunanjemu ministru in kritiziranje Ropa obvarovali pred "pomladnimi" nevšečnostmi, se je očitno zelo motil. Pravo presenečenje ga je čakalo, ko se je vrnil iz Aten. Predsednik ene od evropskih držav se je znašel na seznamu sodelavcev SDV. Novica, katere verodostojnost je predsednik republike seveda zanikal, najbrž ne bo zanimiva samo v Sloveniji. Sodelavci tajnih služb običajno niso ravno priljubljene osebnosti, in tudi če gre zgolj za sum, je v primeru, da je osumljen predsednik, to skrajno neprijetno. Čeprav je res, da je bil konec koncev Putin celo agent KGB. Vendar je res tudi, da tega nikoli ni skrival.

Ob tem je še posebej zanimivo, da je za objavo dosjejev na svetovnem spletu poskrbel častni konzul Dušan Lajovic. Človek, ki ga je na mesto v slovenskem diplomatskem cirkusu imenoval prav dr. Janez Drnovšek, ko je bil še predsednik vlade. Gospod Lajovic je seveda simpatizer, sopotnik ali morda kar eden od stebrov slovenske "pomladi". Pri njenem oživljanju in ohranjanju pri življenju je sodeloval tako finančno kot seveda tudi idejno. Vendar bi bilo vsekakor precej preveč enostavno reči, da je objava dosjejev organizirana "pomladno - opozicijska" akcija. Nasprotno. Zdi se, da je Lajovic s svojo odločitvijo, hkrati z udarcem po "udbomafiji", škodoval tudi na pol uradni "pomladni" politiki, ki prakticira prijateljstvo z dr. Janezom Drnovškom. Dosjeji namreč delujejo samo toliko časa, dokler ne postanejo javni. Dokaz za takšno sklepanje je kar nekaj zvenečih in vplivnih imen iz "pomladnega tabora", ki se prav tako pojavljajo v dosjejih. Kaj torej ostane Janezu Janši? Taktika palice in korenčka? Za vsakim dosjejem neizogibno pač obstajajo tudi umazane podrobnosti, ki so morda lahko celo bolj neprijetne od samega dejstva, da dosje sploh obstaja.

A logika delovanja opozicije seveda zahteva razjasnitev in v primeru avtentičnosti objavljenih dosjejev tudi zahtevo po odstopu predsednika republike ter predčasne volitve za najvišjo predstavniško funkcijo v državi. Če zraven pade še predsednik državnega zbora Borut Pahor, toliko bolje. Je pa res, da se bo treba potem odpovedati tudi svojim, ki so se prav tako znašli na seznamu. Kar pa ne bi smelo biti težko, saj so figure na vladajoči strani vsekakor močnejše.