Uvodnik / Jani Sever: Nova Evropa

Dvajsetega junija bo v Solunu konvencija o prihodnosti Evrope predlagala ustavno pogodbo "nove" države. Zadnja soglasja bo treba doseči na junijskih zasedanjih. Razburjenje je veliko, in čeprav so dileme znane že nekaj časa, se zdi, da zagovorniki različnih pristopov le s težavo usklajujejo mnenja. A Evropa se ravna po urniku. To je tradicija, ki se ji nihče ne upa izneveriti.

Mnogi so prepričani, da je, poenostavljeno rečeno, ključno pravzaprav vprašanje, ali oziroma kdaj bo Evropa dobila skupni telefon. Odgovor je seveda znan. Pravega za zdaj gotovo še ne, čeprav glede tega, da se bo unija še trdneje povezala, ni več nobenega dvoma. Konvencija o prihodnosti Evrope je konec koncev postregla tudi s pobudami, kakršna je bila tista o neposredno izvoljenem predsedniku Evropskega sveta. Nekakšnem predsedniku evropske federacije. Brez pooblastil, ki bi bila primerljiva s tistimi, ki jih imajo predsedniki "pravih" držav, pa vendar. Utopija, ki kaže na duh konvencije. Bolje rečeno na enega od duhov. Na drugi strani se denimo v za Evropo tako pomembni Veliki Britaniji večina volilk in volilcev menda zavzema za referendum o "evropski ustavi" in krepka večina je seveda tudi proti uvedbi evra. Pred časom je bilo v neki javnomnenjski raziskavi kar 77 odstotkov anketirancev prepričanih, da je Britanija žrtev nadlegovanj, naj postane evropska država. Čeprav je britanska javnost večinoma nasprotovala Blairovi politiki do Iraka in čeprav je iraška vojna hkrati oddaljila na eni strani francoske in nemške ter na drugi britanske politike, britanska javnost ni nič bolj naklonjena Evropski uniji. Paradoksno, tudi tu Blair deluje v nasprotju z glavnim tokom britanskega javnega mnenja. Podpira namreč krepitev evropske obrambe ter skupne zunanje in varnostne politike. Hkrati pa se Britanija, ki je velika država, vendarle zavzema za načelo soglasja, tako pomembno za male članice, in seveda nasprotuje položaju skupnega predsednika Evropskega sveta.

O tem, kako težko bo oblikovati evropsko ustavno pogodbo tako, da bodo z njo čim bolj zadovoljne vse članice Unije, priča to, da si nasproti stojita celo predsednik konvencije Giscard d'Estaing in predsednik evropske komisije Romano Prodi, ki oba zastopata večjo integracijo Evrope. Vsekakor tesnejšo od tiste, ki bo nazadnje lahko sprejeta. In vendar, kakršnakoli bo že usoda "evropske ustave". Tudi če ne bo uveden sistem neposrednih evropskih davkov. In tudi, če uradno Evropejci ne bodo mogli reči, da so državljani Evrope. Povsem jasno je, da bo evropska zakonodaja v prihodnosti nastajala predvsem v evropskih institucijah in da bo imela komisija več pristojnosti pri odločanju o skupni zunanji politiki. Je to dovolj, da bi bila lahko uspešna pri konkuriranju "velikim silam"? Oziroma ali ni to hkrati že preveč, da bi bila lahko usodno ogrožena suverenost nacionalnih držav? Argument, ki ima v Evropi, kot kaže, še vedno večjo težo od tistega o sposobnosti konkurenčnega delovanja. V državah "stare" in "nove" Evrope, za katere se zdi, da imajo na dogajanje vendarle nekakšen vpliv. Vsekakor večjega, kot se je zdelo še pred kratkim. K temu, ne glede na posledice, delno prispeva njihovo naslanjanje na ZDA, še bolj pa to, da pač krepijo pozicije tistih, ki se ne zavzemajo za trdnejše povezano Evropo. Evropo, ki bi začela spominjati na državo, v kateri bi se lahko spet obudila nasprotja med ožjimi in širšo domovino. Strah pred slednjim, ki gotovo ni povsem neutemeljen, je zaznati tudi v tako rekoč vseh političnih nastopih v Sloveniji.

Do nove pogodbe je seveda še precej časa. Podpisali naj bi jo maja 2004, po tem, ko bodo nove države že pristopile k Uniji. Veliki korak v evropski zgodovini bo prav zaradi širitve na pretežno slovanski vzhod, na ozemlje, ki je še do nedavnega sodilo v interesno sfero Sovjetske zveze, izjemnega pomena. Bo "evropska ustava" lahko upoštevala ta izziv? Že leta 1991 je Evropska unija predvidela skupno zunanjo in varnostno politiko, od leta 1997 pa obstaja tudi položaj visokega predstavnika za te zadeve. To seveda ne pomeni veliko. Skupno zunanjo in varnostno politiko je kljub temu še vedno mogoče bolj ali manj samo slutiti. Pa še to le z veliko imaginacije. Iraška kriza je to dovolj nazorno dokazala. Vsaj za zdaj. Bo nazadnje kljub temu vendarle obveljala za dejanje, ki je združevanje Evrope pospešilo? Glede na to, da so zahteve po oblikovanju skupne evropske zunanje in obrambne politike tesno povezane s težnjo po manjši odvisnosti od zunanje politike ZDA in potrebe po kloniranju Ameriki ter Daljnemu vzhodu, bi bilo to vsekakor logično. Svet z resolucijo o odpravi sankcij v Iraku in začetkom uresničevanja ameriških teženj po spreminjanju političnega zemljevida Bližnjega vzhoda nadaljuje svojo pot v novo obdobje. Oblast koalicije, nafta in obnova naj bi bile trenutno ključne "iraške" besede. Hkrati vizija združene Evrope, kot kaže, vedno bolj skrbi Američane. Čeprav ne oziraje se na eksplozije terorističnih akcij brzijo od zmage do zmage v vojni proti terorju, se zavedajo, da bo "stara celina" v prihodnje notranje vedno tesneje povezan največji svetovni trg.

Vprašanje je, ali bo ta trg zmogel tudi notranjepolitično bližino. Evropa vsekakor nikoli ni bila in najbrž tudi ne bo enotna, vendar je to konec koncev lahko in bi morala biti njena prednost. Res je sicer, da bližina včasih zbuja nelagodje. A le, kadar ne temelji na enakopravnosti in na pravici reči ne.