Uvodnik / Jani Sever: Demokratizacija kot proces

"... tako arogantne vlade in tako samopašne oblasti Slovenija doslej še nikoli ni imela ..."
Janez Janša, na TVS

Šest zahtev opozicije je, kot kaže, postalo moto, plošča, ki jo bomo poslušali vse do prihodnjih volitev. Kljub temu da pretiranega odziva vlade, ne glede na intenzivnost in po mnenju opozicije tudi utemeljenost akcije, ni mogoče pričakovati. Tako so konec koncev postavljene tudi zahteve. Razen morda tiste o prenosih sej državnega zbora, ki pa tako ali tako ne bodo spremenili praktično ničesar.

Z brezhibno usklajeno podporo civilne družbe, na čelu z Barbaro Brezigar in več kot 14.000 podpisi, se je opozicija odpravila na kampanjo. Njeno temeljno sporočilo je, da so razmere v Sloveniji izredne, saj koncentracija politične, finančne in medijske moči resno ogroža temelje demokratičnega ravnotežja. Apel, ki je naslovljen na oblast, je tako v resnici poziv "diktatorju". Tudi zato se zdi, da je pravi namen zahtev pravzaprav opozorilo volilkam in volilcem, češ, na prihodnjih volite drugače, sicer bo deželica resnično končala v popolni diktaturi. Zadeve so toliko bolj resne, ker je vlada postala arogantna in ne kaže več razumevanja za potrebe opozicije, tako kot je to zmogel dr. Janez Drnovšek. Tako vsaj pravi Janša. Ne glede na to, da gre za istega Drnovška, ki je kot predsednik vlade trenutno stanje sploh omogočil. A pristnost "pomladnikov" in Drnovška vendarle ni nekaj povsem nerazumljivega. Ko je denimo Barbara Brezigar predsedniku države predala zahteve Državljanske pobude, je bilo kljub temu, da je šlo za srečanje dveh domnevnih političnih nasprotnikov, vse skupaj videti kot nekakšna družinska zadeva, ki sta jo vodila brata Simoniti, svetovalca Brezigarjeve in Drnovška. Je tesnejša povezava sploh možna, razen če ne bi Drnovškova svetovalka postala kar sama Barbara Brezigar? Drnovšek srečanja sicer ni komentiral, zato pa je bila interpretacija Brezigarjeve povem jasna. Državljanska pobuda ima podporo predsednika. Predvsem kar se tiče zahtev po pluralnosti medijev in sploh razvoja demokracije. Tiste demokracije, ki jo pobuda imenuje "polna", v nasprotju s formalno? No, sporočilo Drnovškovega kabineta je bilo bolj skopo.

Kar ni nenavadno, saj je ideja o "polni" in ne zgolj "formalni" demokraciji stara totalitaristična iznajdba, ki sledi logiki, da v demokratično nerazvitih družbah formalna demokracija pač ni dovolj, da ji je treba dati vsebino, in to ne katero koli, ampak tisto "pravo". Tudi zato "polne" demokracije brez "pravih" medijev seveda ne more biti. Poleg tega pa so z mediji sami križi in težave. Še posebej če imaš kakšno vidno politično funkcijo. To vedo vsi politiki v demokratičnih deželah. A tudi to je po prepričanju "pomladnikov" očitno mogoče šele v deželah "polne" demokracije. In ker tam še nismo, bi morala država - davkoplačevalci - priskrbeti sredstva za ustanovitev, zagon in razširjanje novega dnevnika. Trik je preprost. Ne le za zagon - tudi za "razširjanje" tega novega dnevnika naj bi skrbela država. Kar najbrž pomeni nekakšno stalno odvisnost od proračuna. Ad infinitum. Trg je torej off. Kar bi bila sicer slaba usluga tistim, ki bi ustvarjali takšen medij. Vendar bi bila kompenzacija izvrstna. V zameno bi namreč dobili "neodvisni" dnevnik, ki bi ga urejali ljudje, ki vedo, kaj pomeni "polna" demokracija. Kdo bi jih izbral, sicer ni povsem jasno, a edino smiselno bi seveda bilo, da bi bili to tisti, ki se zavzemajo za takšno rešitev. Drugače vse skupaj pač ne bi imelo nobenega smisla, predvsem pa ne bi dalo s strani opozicije želenega rezultata - političnega obvladovanja dela medijskega prostora. Da je to njen namen, potrjuje tudi dejstvo, da se ni zavzela za, glede na velikost trga precej bolj smiselno, če ne morda dolgoročno celo nujno, nediskriminatorno pomoč manjšim in novim medijem, ki je v resnici tudi daleč najbolj razširjena oblika spodbujanja medijskega pluralizma v Evropi. Si torej tudi predsednik države želi obvladovanja medijske podobe v svoji deželi?

Oba predsedniška kandidata iz drugega kroga volitev sta pravzaprav očitno izjemno nezadovoljna s slovenskimi mediji. A nezadovoljstvo je pri vsakem od njiju povsem drugače motivirano. Brezigarjeva pravi, da imamo v Sloveniji politično nadzorovane medije. Medtem ko je Drnovšek govoril o novinarskem mrhovinarstvu, kar je seveda v popolnem nasprotju s trditvijo o politično nadzorovanih medijih. In vendar različna motivacija pripelje do iste želje - medijskega discipliniranja po lastnem okusu. Sicer pa je bil glede realnosti medijskih kritik prejšnji teden dovolj nazoren tudi dr. Andrej Bajuk, ki je najprej zatrjeval, da mu gre za to, da imajo ljudje dostop do informacij, ki jih vladni mediji po njegovem blokirajo. Takoj zatem pa je sam v opazki glede odločitve za nakup predsedniškega letala povedal, da so za vladne odločitve vsi, tudi opozicija, izvedeli iz medijev. Pa ne iz tistih nekaj izjem, ki naj bi menda predstavljale osamljene otoke "poštenega novinarstva". Ampak kaj bi to, dejstva v "revoluciji" nikoli niso bila edino merodajna. Pomembneje je, da se diferenciacija med "politično poštenimi" in "nepoštenimi", v interesu "prave", vsebinske demokracije, nemoteno nadaljuje. Tudi z zahtevo po "odstopanju" legalno izvoljenega predsednika sveta RTV. Najbolj kontroverzna ideja o udeležbi opozicije v nadzornih svetih javnih podjetij se ob vsem tem, zaradi eksplicitne zahteve po politizaciji gospodarstva, zdi skorajda normalna. Še posebej, ker v njenem bistvu gotovo leži racionalna podmena, da je po dolgoletni vladavini koalicij pod vodstvom LDS družba z njenim vplivom dodobra prepojena.

Svojih zahtev "pomladniki" skoraj nikoli niso znali prav diplomatsko formulirati. Prav v odzivu nanje pa se zdi, da je tudi največja razlika med Drnovškovo in Ropovo vlado. Tudi če ne drži, da je bila Drnovškova do zahtev opozicije bolj razumevajoča od Ropove, kot trdi Janša, pa je vsekakor res, da je vsaj dajala vtis, da je v razmerjih do "pomladi" precej bolj sofisticirana.