Uvodnik / Jani Sever: Nojevska demokracija

"Dobra volja in pozitivni odnosi, pozitivna naravnanost (...) je tisto, kar morda najbolj potrebujemo."
dr. Janez Drnovšek, na srečanju pod Najevsko lipo

Končuje se obdobje. Pravi Drnovšek. Pravi Janša. Vstopa v EU in Nato bosta prelomnici. Slovenija mora razmisliti. Doseči soglasje, kot pravi Kučan. O tem, kaj hoče. Kaj želi. Kaj zmore.

Razmere so zrele za debato. Ampak to ne bo običajna debata. Zgodila se bo konvencija. In vodil jo bo sam predsednik republike. Janez Janša, oče ideje, mu je to predlagal. Osebno. Na obisku. Hkrati je skoraj čudežno postal znan tudi že datum sklica. Konvencija naj bi potekala od septembra do začetka prihodnjega leta. Potem bo izročila dokumente javnosti. In zgodovini. V obliki knjižice ali kar v zbirki, ki bi morala menda najti mesto v posebni knjižnici nacionalne konvencije. V njej bosta tako nekoč vsekakor stala vsaj doprsna kipa Janeza Janše in dr. Janeza Drnovška. V spomin politikoma, ki sta zmogla strniti nacionalne vrste v odločilnih trenutkih. Konvencija naj bi končala delo najkasneje maja. Še pred vstopom Slovenije v EU. Zato bo treba pohiteti. Še posebno bo menda pomembna izbira tistih, ki naj bi na njej sodelovali. A glede tega ni skrbi. Za širino je garant prav predsednik republike. Znanstveniki, kulturniki, intelektualci, strokovnjaki, pisatelji, ekonomisti, pravniki, duhovniki, z eno besedo razumniki, bodo našli vizijo, ki bo popeljala Slovenijo skozi enaindvajseto stoletje. Seveda bodo tam tudi politiki. Podoba popolne demokracije. Prave, ne zgolj formalne demokracije, ki bo zmogla najti cilje, vredne superiornosti nacije. Vizija, ki jo bo rodila, bo nekakšen presek, nekakšno statistično povprečje idej. Zato bo popolna. Brez motečih elementov. Definitivno brez izbrisanih.

Darilo Janeza Janše predsedniku republike je veliko. Dr. Janez Drnovšek je končno dobil poslanstvo. Politik, ki tega nikoli ni maral in je to tudi javno kazal, politik, ki nikoli ni verjel v vizije in se je vizionarjem celo posmehoval, bo vodil konvencijo slovenske vizije. Kot da je našel smisel svojega predsedovanja. Tudi Janša je bil, kot so pogosto tisti, ki darilo dajejo, obdarovan. Dokončno je nesporno pridobil status idejnega pobudnika konvencije. Njenega duhovnega vodje. Tistega, ki bo nazadnje edini lahko arbiter o tem, ali se ji je uspelo približati izvornemu načrtu. Hkrati pa je, s sprejetjem Janševe ideje, Drnovšek posredno pritrdil "pomladnim" trditvam. Vlada nima vizije. Kar sicer ni nič novega. Konec koncev so bile takšne vse Drnovškove vlade. A s posvojitvijo pobude se je Drnovšek pravzaprav očistil. Predsednik republike je tako praktično postal osrednji akter pobude "nekaj je treba storiti". On sedaj to "nekaj" zares počne. Konvencija je konec koncev v očeh njenega avtorja gotovo lahko samo "utelešenje" te pobude ali pa je ne bo. Na drugi strani premier Anton Rop seveda ne kaže pretiranega navdušenja za jasnovidne poglede v daljno prihodnost, pri katerih vlada v resnici ne bo imela besede in bodo za povrh gotovo uporabljeni kot kritika njenega delovanja. Konec konce gre že pri sami ideji za nezaupnico vladi in seveda predvsem nezaupnico parlamentu.

Že sama zamisel o konvenciji predpostavlja nekakšne izredne razmere. Rojevanje nečesa popolnoma novega. Tudi evropska konvencija je natančno to. Mesto, kjer naj bi se dogovorili o obliki nove države. V Sloveniji so razmere sicer drugačne. A vendarle. Konvencija naj bi končala obdobje brez vizije. Bila naj bi kot osvežujoča sapica za dušo, kot dež za zemljo, iz katere bo vzklilo seme nove Slovenije. V prihodnjih desetletjih vlade ne bodo več imele težav s pisanjem programov. Z določanjem prioritet. Vizija bo znana. Program države bo zapisan in shranjen in na voljo vsem vladam, vseh barv. Hkrati bo vizija zagotovilo, da se ne bi pripetilo kaj nezaželenega, da ne bi kakšna, po nemarnem naključju napačno izvoljena vlada zašla s poti. Ljudstvo bo deviacije lahko hitro prepoznalo in kazen, ki bi vsekakor morala slediti nespoštovanju vizije, bo samo še vprašanje časa. Vizija namreč ni nekaj zapletenega. Cilji, ki naj bi jih zakoličila konvencija, so pravzaprav že vnaprej znani. Umni možje jih bodo seveda morali krepko izpiliti. A kljub temu. Razume jih že sedaj slehernik. Ohraniti je treba svojo narodno tradicijo, svoj jezik in svoje običaje. Hkrati naj bi dosegali še najmanj šestodstotno gospodarsko rast. Srečna prihodnja vlada, ki ji bodo vse te modrosti prvi na voljo. Vprašanje, ki ostaja, je pravzaprav samo, ali jih bo znala pravilno brati in udejanjati v vsakdanjem življenju.

Ali je sploh lahko kdo primernejši za takšno nalogo od tistega, ki ga je navdahnila velika ideja konvencije? Ali vsaj nekoga, ki mu je dovolj blizu. Tistega, ki bo lahko vizijo najprepričljiveje predstavil kot svoj edini program. Tistega, ki bo najbolj brez svojega programa?

P. S.
V baltskih državah, ki so Sloveniji najbrž lahko za zgled predvsem glede gospodarske rasti, naj bi bila ta letos 5,4-odstotna. Tega seveda niso dosegle s konvencijo, ampak s privatizacijo, z radikalno deregulacijo trga, enotno davčno stopnjo, opustitvijo davka na reinvestiran dobiček in s širokim odprtjem tujemu kapitalu. Pa še štartna pozicija je bila seveda precej nižja od slovenske. Ampak z "baltskimi ukrepi" se marsikdo v Sloveniji ne strinja. Kar je seveda dobro. Brez konfliktov namreč ni napredka.