Uvodnik / Jani Sever: Deja vu

Nič ni res. Vsaj nič, kar objavi Mladina. Vaje desanta na obrambno ministrstvo ni bilo. Dokumentov niso ponarejali vojaki. Znameniti pisalni stroj, na katerem so to počeli, ni obstajal. Janez Janša in Barbara Brezigar se pred incidentom v Depali vasi nista poznala. Mladina intervjuja z Vojkom Smoletom sploh ni posnela. Intervjuja ni bilo.

Medij, ki ponareja dokumente in intervjuje, seveda ne more imeti kredibilnosti. A na veliko žalost vpletenih imamo na Mladini tako zvočni posnetek intervjuja kot fotografije pogovora. Za vpletene v afero Depala vas bi bilo gotovo najlažje, če bi lahko vse preprosto pozabili. Odgnali z zamahom roke. Kot moraste sanje, ki bi se lahko nadaljevale celo tako, da bodo na vrsto prišle zgodbe o trgovini z orožjem? Zgodbe, ki nikoli niso bile do konca povedane prav zaradi tega, ker so lahko tako zelo neprijetne. Ampak to bi bilo najbrž, kljub vsej ostrini ponovnega spopada veteranov vojne za Slovenijo, preveč. O tem, da je "bitka" huda, verjetno ne dvomi nihče več. Na obtožbe o napetostih med policijo in vojsko ter ambicijah dela vojske, da si pridobi civilna pooblastila, v letih 1993-94, se je "druga stran" ponovno odzvala s posegom vojaške osebe na civilno področje. Krkovič je po objavi intervjuja poklical Smoleta in ga nepooblaščeno ter brez njegove privolitve posnel. Mimogrede, Vojko Smole je tudi na Krkovičevem posnetku ponovil, da je govoril resnico. Da ni lagal. A to ni tisto najpomembnejše. Tone Krkovič je vojak in Vojko Smole civilist. In če prvi nepooblaščeno snema drugega, je to nekako tako, kot da bi se po devetih letih vrnili v Depalo vas. Razlika je v tem, da sedaj za vsem skupaj ne stoji obrambni minister. Leta 2003 pred parlamentom zato gotovo ne bo demonstracij. Morda pa bi se lahko zgodile pred obrambnim ministrstvom, če bi kdo začel ugotavljati odgovornost najslavnejšega slovenskega brigadirja. Z junaki ni šale. Tudi oziroma posebej takrat, kadar gredo čez rob dovoljenega.

Na drugi strani roba zakonitosti postanejo stvari sicer zoprne, in vendar - junakom, tem izjemnim ljudem je tako kot nepogrešljivim politikom nekako vendarle dovoljeno več. Neuradno. Ampak vseeno. Dokazovanje postane dodatno zapleteno. Zanikanje pa preprosto, kljub temu da je za to, da lahko uspeva, še vedno potrebno kar precej spretnosti. Pomembno je, da je demanti videti prepričljiv, da pa hkrati pušča možnost delnega umika. Zanikanje mora biti dovolj trdo, a naj se hkrati ne nanaša neposredno na obtožbe. Tiste najbolj hude je najbolje preslišati in demantirati kaj drugega, kar pa se sliši dovolj podobno. Hkrati je priporočljivo še diskvalificirati prinašalca nezaželenih novic. S čim čim manj oprijemljivim, s floskulami o podzemlju denimo. Janez Janša je mojster demantiranja. Na objavo tega, da je leta 1994 Moris izpeljal neregularno vajo desanta na ministrstvo za obrambo, je odgovoril, da desanta ni bilo. Halo! Nihče ni govoril o desantu. Šlo je za vajo desanta. Izpeljano na obrambnem ministrstvu. Če bi bila izpeljana drugje, to ne bi bila več vaja. Janša je potem še dodal, da so dokumenti, ki jih objavlja Mladina, ponarejeni, ker so nekoč neki dokumenti res bili ponarejeni. Za to so konec koncev poskrbeli kar njegovi fantje. Vsaj ovadeni so bili zaradi tega. Kako pripravno. Ponarediš nekaj dokumentov in potem so kar naenkrat ponarejeni vsi. Nič več ni res. To, da je Mladina objavila druge dokumente, ni pomembno. Celo to ne šteje, da so bili med njimi isti dokumenti, ki jih Janša šteje za avtentične v tistem delu, kjer naj bi dokazoval prekoračenje pooblastil s strani policije.

Resnica je res težko doumljiva. Kako ugotoviti, kaj se je dogajalo? Notranja preiskava na obrambnem in notranjem ministrstvu ter na tožilstvu, ki ne bi imela političnih pomislekov ali ciljev, temveč bi se ukvarjala izključno s konkretnimi domnevnimi kršitvami, bi morda lahko pomenila korak v to smer. Mediji imajo pri tem seveda lahko samo zelo omejeno vlogo in predvsem zelo omejene možnosti preiskovanja. Objavljajo tisto, do česar se bolj ali manj po sreči in s pomočjo večje ali manjše spretnosti lahko dokopljejo. To ni popolna slika dogajanja in pogosto ob vsaki izrečeni besedi priče ali objavljenem dokumentu ostajajo sence dvoma. Kaj je motiviralo globoka grla? Kaj priče dogodkov? Zakaj so ponovno spregovorili? Kako pomembno je to za njihovo pričevanje? Gre za vprašanja, ki so vedno prisotna. V vsaki zgodbi. Vsak medij sam presoja, ali se jim zdijo priče dovolj kredibilne, da jim verjamejo, in ali imajo dogodki, o katerih govori, takšno težo, da je njihovo razkrivanje v nespornem interesu javnosti. V primeru Vinka Beznika in Vojka Smoleta gre za neposredni priči dogodkov, katerih dolgoročni pomen gotovo za nikogar ni vprašljiv. Že samo to bi bilo dovolj, da jima bi bilo treba prisluhniti. Dovolj dobro in lahko razumljivo motivacijo jima je gotovo pomenila razsodba v primeru Depale vasi ter trditve Janeza Janše, češ da je v tistem času policija pripravljala izredne razmere. In njuna kredibilnost? Še najbolj jo pravzaprav potrjuje panična reakcija brigadirja, ki se je odločil Vojka Smoleta skrivoma posneti, z namenom, da bi dokazal, da je intervju, ki je bil objavljen v Mladini, fikcija.

Intervju z Vojkom Smoletom, neposredno pričo neljubih dogodkov, ni fikcija. Tako kot ni fikcija Krkovičeva nepooblaščeno posneta kaseta - odsev mentalitete, ki je vladala obdobju "Depale vasi". Mentalitete, za katero problem niso vprašanja, ki jih postavljajo pričevanja in dokumenti, temveč tisti, ki preveč govorijo. In če ne gre drugače, se jih je treba lotiti na nezakonit način.