Uvodnik / Jani Sever: Nekatere je treba izbrisati!

"Spomnil bi spoštovane kolegice in kolege, ki so zahtevali današnjo izredno sejo, da nikoli doslej še niso zahtevali takšne seje, ko je šlo za odpuščene delavce, za žrtve vojnega nasilja, za veterane vojne za Slovenijo."
Janez Janša

Po skrajšanem postopku naj bi bil oktobra sprejet tehnični zakon o izvršitvi dela odločbe ustavnega sodišča o ureditvi položaja izbrisanih. Gre za tehnični zakon, ki ne bo popravil krivic v celoti, ampak bo samo omogočil vrnitev stalnega prebivališča za nazaj tistim izbrisanim, ki so si ga medtem že sami pridobili. Takšnih naj bi bilo le kakih 4000 od skupaj več kot 18.000 izbrisanih ljudi. Vsi ostali bodo morali počakati na zakon, ki je že v vladni proceduri.

Na prvi pogled se torej zdi, da je v Sloveniji vendarle zmagalo dostojanstvo, da bodo popravljene krivice ljudem, ki so jim bile človekove pravice grobo kratene. Sicer zelo prepozno, a vendarle. No, resnica je precej drugačna. Že predlagani tehnični zakon je očiten poskus nekakšnega političnega kompromisa. Način zavlačevanja izvršitve ustavne odločbe. Kljub temu da so si tisti, ki se jih tehnični zakon tiče, že pridobili stalno prebivališče. In kljub temu, da so jim bile pravice vzete brez kakršnega koli zakona, celo brez kakršnega koli upravnega postopka, so se že na tej točki oglasili nasprotniki poprave krivic. Glasno in hkrati nejasno. Tako da se je vse skupaj pomešalo. Tehnični zakon in tisti "pravi" zakon za vse izbrisane, ki še čaka, da pride v parlament in okoli katerega se bo šele bila prava bitka. Kako težko je slovenskim politikom razumeti, da je ustavno sodišče razsodilo, da je treba pravice izbrisanim vrniti. Nediskriminatorno. Če je kdo storil kaj nezakonitega, naj bo sodno preganjan. Vlada ne glede na to, da sama prelaga izvršitev ustavne odločbe, očitno nikakor ne more zadovoljiti apriorne nestrpnosti do izbrisanih s strani opozicije. Hkrati pa pripravlja nekakšne obvoze. Zakon, ki ga pripravlja, je glede na prve informacije namreč predvsem način, kako čim bolj zaobiti odločbo ustavnega sodišča. Izbrisanim naj bi bilo v njem postavljenih kup pogojev. Dokazovati bi morali, da so medtem, ko so bili izbrisani, bivali v Sloveniji, da niso v nobenem kazenskem postopku, da niso bili kaznovani. Je to poprava krivic?

ZLSD na čelu z notranjim ministrom svoje "levičarstvo" rešuje zelo nenavadno. Skupaj s celotno vlado pravzaprav pristaja na poskus uzakonitve diskriminacije in na to, da bodo tisočim, kljub odločbi ustavnega sodišča, ki naj bi jih končno zaščitila, človekove pravice še dolgo kršene. Ampak politično bo poskus zakonske ureditve vsaj dela problema, ob javnem boju za zakon z opozicijo, najbrž ravno pravšnja kombinacija za subtilno prikrito vladajočo ksenofobno mentaliteto. Kupovanje mirne vesti, ob tem, da "slovenskih" volilk in volilcev ne dražijo preveč. Je Slovenija resnično tako zelo fobična? Je majceno deželico res tako zelo strah 18.000 novih ljudi, ki za povrhu fizično itak že obstajajo? Je v njihovem poniževanju res tako veličasten užitek? Celo domnevno levosredinske vladne stranke so očitno ocenile, da bi jim popolno spoštovanje odločitve ustavnega sodišča preveč škodovalo. Kaj šele SLS, ki bi bila v tem primeru vsekakor pod hudim pritiskom članstva in opozicije. Slednja je do izbrisanih še precej bolj neizprosna od vlade. Za "pomladnike" je, ko gre za izbrisane, vse precej preveč radodarno. Hitri postopki pa nevšečni, saj krajšajo čas za propagandne učinke desnega populizma. Janez Janša nasprotuje že tehničnemu zakonu. Izjemoma je pri izbrisovanju po njegovem sicer lahko prišlo do kakšne pomote. Večina pa naj kar ostane izbrisana. Tako tudi ne bilo finančne škode, ki naj bi bila, kot pravi, milijardna. In to kljub temu, da nobeden od zakonov, o katerih bo parlament kmalu odločal, ne predvideva pavšalnih odškodnin za ljudi, ki so jim bile pavšalno kršene njihove pravice?

Mentaliteta nestrpnosti je v Sloveniji videti vedno bolj nezlomljiva. Hkrati pa je desnica začela uporabljati metodo zmanjševanja pomena same besede in s tem tudi pomena nestrpnosti. Za desnico seveda niso nestrpni tisti, ki nasprotujejo vrnitvi vseh pravic izbrisanim, ki nasprotujejo homoseksualnim porokam, ki imajo težave z Romi, ki si želijo posebnega mesta za svojo vero. Saj gre konec koncev samo za legitimne zahteve in držo, ki jo velevajo višje vrednote ter množično prepričanje desne civilne družbe. Mnenjskih voditeljev in tistih, ki predstavljajo naravni bazen volilnih glasov političnih strank, ki se same deklarirajo za desnosredinske. Ne, če gre za tako ugledne državljanke in državljane, pri njih nestrpnosti gotovo ne more biti. Nasprotno, nestrpni so oni, ki na njihovo nestrpnost opozarjajo. Na desnici postaja v zadnjem času vse bolj moderno govoriti o nestrpnosti tistih, ki si drznejo govoriti o nestrpnosti desnice. Nestrpnost je tako pravzaprav prisotna povsod. In nestrpnost do nestrpnosti kar naenkrat ni več pravi argument. Nestrpnost do neofašizmov je enako nesprejemljiva kot neofašizmi sami. Nestrpnost tako počasi postaja vsakdanja. In vse manj pomembna. Tako rekoč neopazna, čeprav hkrati tudi vse bolj prisotna. Vse manj prikrita. Prejšnji teden ni kulminirala samo ob izbrisanih. Javnomnenjski, medijski in institucionalni linč bosanskega "posiljevalca" iz Kopra, za katerega se je izkazalo, da je popolnoma nedolžen, ter odnos do Romov, teh "genetsko predestiniranih kriminalcev" na zborovanju na Dolenjskem, ki so se ga udeležili tudi predstavniki politike, sta bila samo bolj trivialna. Skoraj folklorna. Nekaj, na kar so ljudje bolj ali manj navajeni.

Želja, da bi bilo koga občasno treba preprosto izbrisati, je v Sloveniji grozljivo prisotna. Izbrisani pa ob tem vse bolj jasno prevzemajo simbolno podobo ubitega nezaželenega tujca. Podobo možne razrešitve problemov. Dokončne rešitve.