Uvodnik / Jani Sever: Žlahtni konzervativec?

"Ključno je vztrajati pri dogovoru koalicije, sprejetem letos poleti na koalicijskem vrhu na Brdu, kjer smo potrdili pogumni javnofinančni in gospodarsko - fiskalni scenarij za vstop v EU..."
Janez Podobnik v Večeru

Janez Podobnik ni nov v slovenski politiki. Niti ni novo, da je na sceni izpostavljen. Bil je celo kandidat za predsednika države. In vendar od prejšnjega tedna prvič zares vodi. Postal je predsednik stranke, ki je imela zadnja leta sicer zelo skromno javnomnenjsko podporo, a je vendarle vladna stranka in naj bi imela, po slovenski tradiciji, precejšen, če že ne izjemen potencial.

Zdravnik v politiki, ki je preživel težave svojega v preteklosti precej bolj znanega brata, je le-tega sedaj nasledil na čelu "njune" stranke. "Vidiva in slišiva se redkeje ...," pravi Janez Podobnik, edini član SLS, za katerega se je med kandidati za vodstvo stranke zdelo, da morda lahko dvigne njeno priljubljenost pri volilkah in volilcih. Prve javnomnenjske raziskave kažejo, da to ni le mogoče, temveč prej zelo verjetno. A tu se pravzaprav pojavi glavna težava. SLS se lahko, vsaj na začetku, krepi namreč predvsem na račun Koalicije Slovenija. Za odnos s "pomladniki", ob vztrajanju SLS v vladi, slednje vsekakor ne more biti dobro. Tudi sicer sožitju na desni, z Janezom Podobnikom na čelu SLS, ne kaže ravno bleščeče. SLS bo nadaljevala svojo vladno pot. Morda samo nekoliko bolj zagnano kot doslej. To napovedujejo tudi zadnji dogodki: zaposlitev Cirila Smrkolja na kmetijskem ministrstvu, takoj po Podobnikovi izvolitvi, predvidena krepitev strankinega aparata, odhodi njenih funkcionarjev v gospodarstvo in vztrajanje pri nespremenjenem volilnem sistemu z enotami in okraji vred. Slednjega hoče SDS spremeniti, kar pomeni tako rekoč idealno polje za spopad med strankama. Polje simbolnega spomina na njun konflikt o uzakonitvi večinskega volilnega sistema, ki je sledil "izdaji" SLS ob njenem vstopu v Drnovškovo vlado.

SLS je kljub temu seveda ostala desna stranka in Janez Podobnik konzervativen politik, ki se gotovo zaveda, da bi tisti največji politični met za "pomladne" volilke in volilce predstavljala vsaj nekakšna mehka zaveza o "pomladnem" sodelovanju po volitvah. A ta je gotovo neuresničljiva brez velikih diplomatskih spretnosti na strani SLS, hkrati pa bi od Koalicije Slovenija zahtevala skorajda nepredstavljivo mero strpnosti. Zdi se praktično nemogoče. In vendar je najbrž tudi največjim optimistom med "pomladniki" jasno, da je za zmago desnice na volitvah potrebna močna SLS, ki ima pravzaprav edina izmed "pomladnih" strank možnost poseči tudi na teren čez politično sredino, kjer se volitve običajno dobivajo. Volilke in volilci pač nagrajujejo "mostogradnjo". To Janez Podobnik dobro razume. Kot eno prvih resnih političnih vprašanj za "novo" SLS je izpostavil izbrisane. Glede odnosa SLS do te teme si kajpak ne gre delati iluzij. V primeru izbrisanih človekove pravice na desni vendarle najbrž ne morejo uiti "osamosvojitveno - južnjaškim" predsodkom. Vendar je ob politični spretnosti tudi zavzemanje za omejitev višin odškodnin izbrisanim mogoče prodati kot zavzemanje za strpnost - češ krivice bodo tako vsaj popravljene. Se bo SLS torej "sredinsko" poskušala postaviti na stran spoštovanja odločbe ustavnega sodišča ter hkrati na branik "slovenske skoposti"?

Tudi slednje seveda ne napoveduje ravno veselega sobivanja SLS in Koalicije Slovenija na slovenski politični sceni. Obstaja pa še ena, morda celo bistvena razlika med desnimi strankami. Razlika v odnosu do zgodovine, ki razporeja navijače dveh v Sloveniji najvišje uvrščenih klubov. Partizanov in domobrancev. Pri tem ne gre za pokop žrtev revolucije, ki si vsekakor in brezpogojno zaslužijo svoj mir, temveč za to, ali volilke in volilci v politikih in njihovih strankah prepoznavajo ambicije po popolni spremembi zgodovinske optike, opravičevanju kolaboracije in brezbrižnem enačenju fašizma in komunizma. Janez Podobnik ima glede vsega tega v javnosti skoraj diametralno nasprotno podobo od Janeza Janše in dr. Andreja Bajuka. Kateri klub v Sloveniji zmaguje, je najbrž jasno. Tako kot je jasno, da kljub temu, da se Koalicija Slovenija trudi sebe predstavljati kot politično sredino, v resnici pobira v veliki meri glasove radikalne desnice. Prazna sredina pač še ne zagotavlja, da jo lahko zasede kdorkoli. Prav želja po "sredinskosti" pa pri Koaliciji Slovenija očitno povzroča strah, da bi jo zasedel kdo drug, da bi jim "nova" SLS ponovno jemala glasove in morda celo postala vodilna konzervativna stranka. Nelagodje, ki kaže tudi na to, da je za "pomladnike" notranja hierarhija, ki se mora začeti z Janezom Janšo, še vedno pomembnejša od skupnega uspeha.

Reakcije "pomladnih" komentatorjev in njihovo marginaliziranje Podobnikove izvolitve potrjujejo, da Koaliciji Slovenija novo vodstvo SLS ni pretirano všeč, in napovedujejo, da bo pot do drugačne podobe "pomladi" še dolga. Kar pa je konec koncev lahko tudi dobro za "pomlad". Ponavljanje zgodbe "združevanja desnice" pred volitvami se namreč prej ali slej lahko konča samo s farso.