Uvodnik / Jani Sever: V Evropo mnogih hitrosti

"Odločitev, da se sprejem evropske ustavne pogodbe odloži za nekaj mesecev ali celo let, je znamenje upa. Sedanje in bodoče članice niso želele ustave, ki bi bila proti komurkoli usmerjena."
Leszek Miller za Financial Times

Evropa nima svoje ustave. Odločitev o tem, kakšna bo, je bila preložena. Za nekaj mesecev, morda še dlje. Morda celo na čas po širitvi. To bi moralo vse nove članice, ne le Poljsko, pravzaprav veseliti. Vendar neuspeh pri doseganju kompromisa pušča slab priokus. Gre res samo za običajne težave ob tako veliki in pomembni stvari, kot je sprejemanje ustave?

Doslej je EU vedno delovala tako, da je pri velikih odločitvah lovila zadnje minute. Te pa niso decembra 2003, temveč 30. aprila 2004. Tik pred širitvijo. Ob novi ustavi je na mizi že nekaj časa tudi ideja o formalnem nastanku Evrope dveh hitrosti. Zdi se, da postaja takšna rešitev celo vedno bolj realna. Diplomatski poraz ob dogovarjanjih o novi ustavi je glasna razmišljanja o tej rešitvi vsekakor okrepil. Celo naš zunanji minister dr. Dimitrij Rupel pravi, da Slovenije Evropa dveh hitrosti ne bi smela motiti. Če bomo seveda v hitrejši skupini. Sliši se presenetljivo. Slovenija kot avantgarda Evrope? A luksemburški premier Jean-Claude Juncker je, kot je poročalo Delo, v "jedrno" skupino Evropske unije res uvrstil devet držav, ob šesterici ustanovnih članic (Nemčija, Francija, Nizozemska, Italija, Belgija in Luksemburg) še Češko, Madžarsko in Slovenijo. Ob "stari" Evropi si nekateri torej želijo v "jedru" še nekaj držav "nove" Evrope. Tako da se vse skupaj vsaj nekoliko uravnoteži in da glede na zahteve pogodbe iz Nice takšno ločeno "jedro" sploh lahko nastane. Junckerjeva deveterica je seveda samo ena od možnosti pri oblikovanju "jedra". Katere države bi bile v njem, ni povsem jasno. Nobenega dvoma pa ni, da bi ga vodili Francija in Nemčija.

Vprašanje je seveda, kaj bi Evropa dveh hitrosti sploh pomenila. Predvsem zaščito tiste "stare" Evrope, ki se boji neobvladljivosti razširjene unije? Oziroma ali po drugi strani ni res, da na neki način že obstaja? Primera delovanja dveh sistemov sta schengensko in evro območje. In vendar bi bilo nekaj povsem drugega, če bi "jedrno območje" dobilo svojo ustavo, oblikovalo svojo zakonodajo in delovalo kot nekakšna konfederacija, medtem ko bi zunanji krog s tem območjem živel v obliki sodelovanja, kakršnega unija pozna sedaj. Takšno "jedro" Evrope bi imelo seveda izjemno gravitacijsko silo. Hkrati pa bi Evropo neprijetno razdelilo na dva tabora. Za bogatejše članice zunanjega kroga to najbrž ne bi pomenilo nič posebnega, za revnejše pa bi bila situacija lahko precej bolj neprijetna. Ali ne bi za tiste države "nove" Evrope, ki bi ostale zunaj "jedra", vse skupaj še najbolj spominjalo na novo čakalnico za vstop v EU? Prav zato že samo omenjanje "jedro" še vedno deluje tudi kot nekakšna mehka "grožnja" nasprotnicam tesnejše integracije v pogajanjih o ustavi. Obuditev razmišljanj o oblikovanju "jedra" je vsekakor tudi pri Poljakih sprožila odmeve, češ saj bi bila tudi Poljska lahko članica takšnega evropskega "jedra".

Bodo torej tisti manj zagnani evroskeptiki, ob možnosti ostati zunaj centra, nekako vendarle pozabili na prepričanje, da je, če že tako mora biti, najboljša Evropa ohlapna Evropa? Do maja je še nekaj mesecev časa. Vendar nič ne kaže, da bi lahko Francija in Nemčija opustili ambicije po uveljavljanju svoje teže, ki pa so obenem tudi ambicije "jedra" oziroma ambicije zagovornikov močne Evrope. Te za prihodnja desetletja niso majhne. Nasprotno, mnogi sanjajo o Evropi kot velesili, ne le gospodarski, ampak tudi diplomatski, če že ne vojaški. To pa, kot trdijo, brez tesnejše integracije ni mogoče. Prepričanje, da mora Evropa združiti moči zaradi potrebe po konkuriranju trgovinskima blokoma Daljnega vzhoda in Severne Amerike, ni novo. Nekateri govorijo o ustvarjanju protiuteži ZDA, drugi o multipolarnem svetu. O Združenih državah Evrope. Mnogim se vse to seveda sliši strašno privlačno. Skoraj kot nekakšen propagandni spot o moči. O volji do moči, ki je bila Evropi zadnjih petdeset let precej tuja. Vendar težava ni le v tem. Zdi se namreč, da takšne ambicije s seboj neizbežno nosijo tudi zaton ideje evropske solidarnosti. Šesterica neto plačnic v proračun, ki zahteva zamrznitev regionalne porabe do leta 2013, to samo bolj neposredno sporoča.

Prihodnje leto bo Slovenija postala članica Evropske unije. Tista Evropa, ki je v zadnjem desetletju pogosto pomenila zadnjega arbitra in je pomenila enkrat alibi in drugič grožnjo za dejanja oblasti, politikov ter institucij, ne bo več neka tuja država. Hkrati pa bodo njeni mehanizmi še vedno strašno oddaljeni od državljank in državljanov, tako kot so povsod v "stari" Evropi. Prav slednje vzbuja med državljankami in državljani Evrope največ odpora. V prav vseh delih Evrope. In teh je vsekakor mnogo. Ne glede na to, ali bo nekakšno "jedro" Evrope sploh obstajalo, in celo ne glede na to, ali bomo v tem primeru postali člani tega "jedra" ali ne, bo okoli nas, tako kot doslej, vsekakor Evropa raznih hitrosti. Od Švedske do Grčije. Od Irske do Poljske. Evropa z zelo različnimi tradicijami. Z različnimi odnosi do kakovosti življenja. Vendar tudi Evropa, ki je v zadnjih desetletjih znala najti kompromise in razumeti svoje razlike. Optimisti, ki jih vseeno ni tako zelo malo, bi rekli, da vstopamo v Evropo strpnosti, solidarnosti in uspešnosti. Bo takšna, vsaj v tolikšni meri kot doslej, tudi ostala? Poljsko postavljanje zase je, tudi zato ker deluje v tej smeri, seveda simpatično, čeprav se na žalost zdi, da je prej ali slej obsojeno na poraz.

Prihodnje leto bomo torej vsi Evropejci. Tudi izbrisani bodo postali "evropski" izbrisani in tudi slovenski muslimani "evropski" muslimani. Slovenska nestrpnost pa "evropska" nestrpnost. Je bo zato kaj manj? Najbrž ne. Čeprav je res, da se v EU ekstremne politike za zdaj niso izkazale za sprejemljive. Evropski pogledi na nestrpnost in ksenofobijo so praviloma vendarle ujeti v okvire politične korektnosti in spoštovanja človekovih pravic.

Pa srečno novo leto.