Uvodnik / Jani Sever: Suspenz dostojanstva

"Če ne prej, bo po naslednjih volitvah narejena revizija vsake posamične nezakonite odločbe. In državni uradniki, ki bi jih morebiti izdajali brez zakonske podlage, bodo predlagani v kazenski postopek zaradi zlorabe pooblastil."
Janez Janša

Ustavno sodišče je zavrnilo presojo o razpisu referenduma o tako imenovanem "tehničnem" zakonu o izbrisanih. Strašno nerodno tako za vlado kot za opozicijo. Za tako rekoč ves politični establišment z državnim zborom na čelu. Le da se te nerodnosti mnogi ne zavedajo. Tik pred novim letom so tako v državnem zboru pripravili novoletno izredno sejo. O referendumu o izbrisanih. Najbolj duhamorno darilo ljudstvu, ki bi si ga lahko parlament izmislil.

Ustavno sodišče pravi, da je krivice izbrisanim treba popraviti nemudoma. Za to ni potreben nikakršen zakon. Samo politična volja. Prav tako, oziroma prav zato, ni absolutno nikakršne potrebe po referendumu. Vendar kljub temu opozicija triumfira in vztraja pri svoji zahtevi, da se ta izvrši. Kako je to mogoče? Ali je v Sloveniji res tako lahko lagati in se sprenevedati? Ponovimo. Ne, ustavno sodišče ni reklo, da je referendum o.k., nasprotno, zatrdilo je, da je treba krivice, povzročene z izbrisom, takoj in nediskriminatorno popraviti. Zakon je nepotreben. Prizadetim je pač treba vrniti, kar jim je bilo nezakonito vzeto. In konec. Je to res tako težko razumeti? Gotovo ne, a vendar ni videti, da bi bilo razumevanje tega osnovnega pravila pravne države jasno večini slovenskih politikov. Nasprotno, povsem očitno je, da je tokrat "zmagoslavje" opozicijskega odnosa do izbrisanih omogočilo tudi ravnanje ministrstva za notranje zadeve, vlade in vodstva državnega zbora, ki je desnici pripravilo teren za sprenevedanja.

Državni zbor je zamudil rok, tako da ustavno sodišče ni moglo odločati o referendumski pobudi. Ni pravočasno oddal pošte. V tako pomembnem primeru. Je to sploh lahko naključje? Predsednik državnega zbora, ki mu še vedno ni jasno, da je krivice treba popraviti, in išče politične modrosti, da bi se temu neposredno izognil, pravi, da gre prav za to, za naključje. Za šlamparijo? Težko verjetno. Še posebej, ker notranji minister, prav tako kot predsednik državnega zbora član ZLSD, še vedno ne razume popolnoma odločbe ustavnega sodišča. Po vseh razsodbah ustavnega sodišča notranje ministrstvo menda zdaj ponovno preučuje zadevo in bo pri dokončni odločitvi (kdaj bo do nje prišlo, seveda ni jasno) upoštevalo tudi ravnanje državnega zbora. Takšno je bilo vsaj prvo sporočilo notranjega ministrstva. Po osmih mesecih nezakonitega zavlačevanja in pripravljanja zakona, ki ni bil potreben, minister še vedno ni razumel, da bi moral samo izvršiti, kar je naložilo ustavno sodišče. Pozneje je sicer izjavil, da nameravajo razsodbo izvršiti. Vendar ne prav prepričljivo.

Strah pred grožnjami Janeza Janše, za katerega izbrisani tako ali tako ne obstajajo, je vsekakor velik. To je potrdil tudi ministrov strankarski kolega, z besedami, češ da se je notranji minister zavedal, da bi brez zakona vsa krivda letela na njega. Krivda? Za kaj? Za spoštovanje odločb ustavnega sodišča? Za popravo krivic? Precej šokantno in precej žalostno. Minister se je nestrpnosti opozicije tako zelo zbal, da si ni upal prevzeti odgovornosti, ki pripada ministrskemu položaju? In vlada? Kot da nima s tem nič opraviti. LDS se je ob vprašanju izbrisanih odločneje izpostavila šele na zadnji seji državnega zbora. Se bo s tem izognila svojemu delu krivde? Krivde, ki ob vprašanju poprave krivic izbrisanim ni le v poskusih, kako se otresti odgovornosti za javnemu mnenju ne preveč všečno odločitev, temveč tudi v popuščanju nestrpnosti. V taktiziranju, ki je pripeljalo do točke, ki neposredno pelje v predvolilno konfrontacijo ob vprašanju spoštovanja človekovih pravic in je za povrh obremenjeno z dogodki iz ne tako oddaljene preteklosti.

Za tango sta seveda potrebna dva. In zdi se, da opozicija že dolgo ni bila tako voljna plesati kot ob izbrisanih. Referendum po njenem vsekakor mora biti. Kljub temu da ustavno sodišče opozarja, da njegov izid, kakršenkoli že bo, ne more spremeniti ničesar, kljub temu da je popolnoma zavrglo pomisleke glede odškodnin in kljub temu da se je postavilo na diametralno nasprotno stališče kot opozicija. Seveda ni naključje, da se predlagatelji referenduma obnašajo, kot da ne razumejo odločitve ustavnega sodišča. Gre enostavno za to, da se z njeno vsebino, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic, globoko ne strinjajo. Referendum o izbrisanih tako postaja referendum o temeljih pravne države oziroma o njenem suspenzu. Konec koncev Janša državnim uradnikom, ki bi spoštovali njegove odločbe ustavnega sodišča grozi celo s kazenskim pregonom. Hkrati pa bo to tudi referendum o vsem mogočem: o osamosvojitveni vojni, o Slovenstvu, o povojnih pobojih ... in predvsem o tem, da je mogoče ljudi tudi izbrisati. Brez posledic.

Nekaj poslank in poslancev sicer ponovno poskuša preprečiti izvedbo referenduma s še enim obračanjem na ustavno sodišče. Vendar se zdi, da gre za poskus, ki je bolj ali manj obsojen na poraz. Tisti politiki, ki nasprotujejo ksenofobnemu odnosu do izbrisanih, bi se najbrž vendarle morali začeti zavedati, da se je treba s ksenofobijo pač spopadati. Tudi na referendumu, če ne gre drugače.