Uvodnik / Jani Sever: Ena sama dobrota

"No, poglejte, jaz nisem najbrž najboljša oseba za pogovor o tej zadevi, tu gre za celo vrsto zapletenih pravnih vprašanj, jaz samo to vem, da Slovenija pravzaprav nima nič slabega na vesti ..."
Dr. Dimitrij Rupel, na TVS

Ne, Slovenija nima nič slabega na vesti. To bi bilo praktično nemogoče, če celo njeni politiki ne čutijo niti najmanjšega napada kesanja. Tisti najbolj krivi, člani Demosove vlade, ki je izbris izpeljala, še posebej ne. Jo morajo imeti drugi namesto njih? Morda nekdo tako abstrakten, kot je Slovenija. Karkoli že to pomeni. Ne, to vsekakor ne bi bilo prav. Nedolžni pač ne morejo imeti slabe vesti.

Sicer pa, slaba vest? Kaj je že to? Glede na zdaj že skoraj vsakdanjo referendumsko norost, ki se zadnje tedne intenzivno stopnjuje, je te v vsakem primeru v Sloveniji izjemno malo. Posebej, ko gre za odnos do "tujcev" z juga ali celo za tiste, ki se kdaj niso strinjali z usodo bivše Jugoslavije. Izbris kaže slovensko mentaliteto v najslabši luči. A vendar ne gre za osamljen primer. Napoved gradnje džamije v Ljubljani je potrdila, da je v igri precej več kot le postosamosvojitvena travma, ki zadeva le tiste ljudi, za katere večina misli, da so se pregrešili zoper sveto idejo samostojne Slovenije. V mislih, z besedami ali celo z dejanji. Ne, gre za strah pred "tujci". Proti džamiji sicer zbira podpise nekakšna lista za čisto vodo, vendar so politični zagreteži, ki se borijo proti njeni gradnji, seveda isti kot tisti, ki iščejo vse mogoče izgovore, da bi izbrisani vendarle ostali izbrisani. Đžogićev sprejem pri Janši tega ne more spremeniti. Kot tudi ne to, da je SLS v boju z ljubljanskim minaretom celo nekoliko bolj prizadevna kot pri izbrisanih.

Kako hudo se stvari zapletajo, je končno, pet minut čez dvanajsto, ugotovil tudi predsednik države. Referendum je nepotreben in škodljiv, pravi. Tudi za mednarodni ugled Slovenije. Tako je spregovoril predsednik države. Novica je toliko pomembnejša, ker je do njegove odločitve prišlo po odmevnem oglašanju pravnih strokovnjakov, tudi tistih, ki so v veliki meri prispevali k zapletu in so se po odločitvi ustavnega sodišča pridušali, češ da ustavno sodišče ne more biti zakonodajalec, pa tudi, če so kršene človekove pravice in jih parlament ne zna popraviti. Precej žalostno. To, da jih predsednik očitno ni poslušal, je seveda dober znak. Drnovškova odločitev, da se oglasi, je tako vredna še precej več, čeprav je na žalost hkrati izzvenela kot nekakšen neformalni pritisk na ustavno sodišče. Namesto da bi predsednik to, kar je storil, naredil, preden je državni zbor s prepozno oddajo zahteve po presoji zakonitosti referenduma omogočil eskalacijo zapleta, je čakal. Drnovškov obrat, ki ga je seveda s stališča spoštovanja človekovih pravic mogoče razumeti kot znak optimizma, ima zato precej grenak priokus.

Skoraj obenem je v obzorje slovenske nestrpnosti vstopilo še eno opozorilo o tem, kako neprijetno je stanje duha v Sloveniji. Odstop Roberta Battelija, predsednika parlamentarne komisije za narodnosti, je bil pravzaprav neverjetno oster signal slovenski javnosti in vendar ga je ta malodane spregledala. Nekaj kratkih novičk. Par stavkov predstavnika italijanske manjšine med poslankami in poslanci. Odklonilno stališče do njegove geste s strani praktično vseh parlamentarcev, ki so se oglasili. In konec. Zgodba je končana. Asimilacija in pritiski, ki jih doživljata italijanska in madžarska manjšina, da o drugih manj eminentnih in ne ustavno priznanih manjšinah niti ne govorimo, ne morejo postati tema, s katero bi mehčali besede, če že ne srca tistih, ki so prepričani, da je slovenska država njihova last zaradi zakona krvi in zemlje. Zaradi njihovega "plemenitega" porekla. Resničnega ali namišljenega. Kakorkoli, edina posledica Battelijeve geste bi lahko bila, da bo Evropa sedaj morda vendarle postala bolj pozorna tudi na druge probleme, ki jih ima z manjšinami Slovenija.

Opozicije najbrž tudi to ne bi moglo premakniti z mentalne pozicije, ki jo v veliki meri določata ksenofobija in šovinizem. Njen manevrski prostor tako sicer postaja vedno manjši, a kaj bi to. Ustavno sodišče, ki brani človekove pravice tujcev, je politično. Bohinc bo interpeliran, če bo ustavno sodišče ubogal in začel izdajati odločbe izbrisanim. Odločbe bodo seveda nične. In ko bo "pomlad" prišla na oblast, jih bo revidirala ter preganjala tiste, ki so jih izdali. Program ksenofobije in šovinizma je ob pomanjkanju alternativnih gospodarskih ali javnofinančnih scenarijev kajpada še bolj privlačen, kot bi bil sicer. Bodo množice sledile? Džamija in izbrisani sta temi, pri katerih nacionalna čustva plapolajo visoko. Nešteto argumentov, ki sicer sploh niso bistveni in so bolj antropološke, kulturološke, historične, religiološke ali morda arhitekturne narave, bruha z vseh strani. Se v Sloveniji res tako malo ljudi strinja s tem, da je status manjšin, ne le nacionalnih, zadovoljivo urejen šele, ko so z njim zadovoljne manjšine same in da tudi za tujca veljajo človekove pravice?

Nasprotno, zdi se, da je vladajoča maksima: kdor ni Slovenec, je v Sloveniji tujec. Tujec, ki mu pravice lahko določajo samo Slovenci. Naj bo vesel. Tako širokosrčnega naroda ni nikjer drugje. To vam bodo njegovi pripadniki radi povedali - brez slabe vesti.